Jedro

V zvezi z ugovorom tožnice, da ne gre za promet nepremičnin, marveč za pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, je že davčni organ tožnici pojasnil, da je v konkretnem primeru dne 17. 11. 2008 prišlo do odsvojitve nepremičnine in odmere prometnega davka, in to v pravnomočno končanem davčnem postopku, kar pomeni, da se je tožnica s tem, da gre za promet nepremičnin, v drugem postopku že strinjala. Davčni organ tudi pravilno ni upošteval cenitve nepremičnine, ki jo je izvedla sodno zaprisežena cenilka, ter je tudi obsežno in argumentirano navedel razloge za to.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožnica v skladu z določbo 326. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08, v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnin na vl. št. ... k.o. ..., parc. št. 2105/36 in 2105/35 (v nadaljevanju sporna nepremičnina). Nepremičnino je pridobila dne 20. 4. 2004 in odsvojila dne 17. 11. 2008 ter jo je tako posedovala manj kot 5 let. V 1. odstavku 97. člena ZDoh je določena davčna osnova. Vrednost nepremičnine ob pridobitvi je določena v 98. členu ZDoh-2, vrednost nepremičnine ob odsvojitvi je navedena v 99. členu ZDoh, tožniku so bili priznani stroški, plačani v zvezi s cenitvijo v višini 32,00 EUR ter normirani stroški, povezani s pridobitvijo kapitala v višini 1 % nabavne vrednosti v višini 3,21 EUR, kakor tudi normirani stroški povezani z odsvojitvijo kapitala v višini 1 % vrednosti kapitala ob odsvojitvi, torej v višini 15,00 EUR. Kot vrednost nepremičnine ob pridobitvi je navedeno 321,67 EUR, stroški ob pridobitvi znašajo 35,21 EUR, vrednost ob odsvojitvi znaša 1.500,00 EUR, stroški ob odsvojitvi znašajo 15,00 EUR in tako znaša davčna osnova 1.128,11 EUR. V skladu z določbo 132. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, 10/08, 78/08 in 125/08, v nadaljevanju ZDoh-2) je bila od davčne osnove v višini 1.128,11 EUR odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala po stopnji 20 % v znesku 225,62 EUR. V nadaljevanju davčni organ navaja vsebino določb 66., 143. in 87. člena ZDavP-2 ter 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP).

Drugostopni davčni organ je z odločbo, št. DT-499-05-13/2009-2 z dne 2. 6. 2010 pritožbo zavrnil in navedel vsebino 92., 97., 98., 99., 101., 102. in 132. člena ZDoh-2. Pri tožnici je bila odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala od odsvojitve sporne nepremičnine. Tožnica je 30. 1. 2008 vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi sporne nepremičnine, iz katere izhaja, da je sporno nepremičnino pridobila dne 20. 4. 2004 in odsvojila 17. 1. 2008 s pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja. Kot vrednost ob pridobitvi je v napovedi navedla vrednost 321,67 EUR, kot vrednost ob odsvojitvi pa je bila navedena vrednost 1.500,00 EUR. Uveljavljala je stroške v zvezi s cenitvijo in normirane stroške. Iz obrazložitve prvostopne odločbe izhaja, da je bila v postopku odmere davka v celoti upoštevana davčna napoved. Tako ugotovljena davčna osnova je znašala 1.128,11 EUR in od nje odmerjen davek 225,62 EUR. Tožnica ugovarja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, kako je davčni organ ugotovil vrednost za odmero davka. Drugostopni davčni organ v obrazložitvi navaja, da je prvostopni davčni organ v celoti sledil podatkom tožnice, zato ni mogoče soglašati s pritožbenim ugovorom, da je izpodbijana odločba nezadostno obrazložena. Iz obrazložitve namreč izhaja dejansko stanje, ki zajema vse podatke iz tožničine napovedi za odmero davka in je pravna osnova za odmero davka. Na podlagi dane obrazložitve je po mnenju drugostopnega organa možno tudi v celoti preveriti pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. V zvezi z ugovorom tožnice o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pa je davčni organ navedel, da je v konkretni zadevi dne 17. 11. 2008 prišlo do odsvojitve nepremičnine in odmere prometnega davka in to v pravnomočno končanem davčnem postopku, kar pomeni, da se je tožnica z dejstvom, da gre za promet nepremičnin, v drugem postopku že strinjala.

Glede cenitve sodno zaprisežene cenilke A.A., ki ga je tožnica priložila kot dokazilo, je davčni organ navedel, da iz cenitve izhaja, da je pri cenitvi upoštevana prosta prometna vrednost tega območja za podobna zemljišča na dan cenitve in da je mogoče ob upoštevanju valorizacije izenačiti vrednost sporne nepremičnine na dan pridobitve, to je dne 20. 4. 2004, z vrednostjo na dan odtujitve, to je dne 17. 2. 2008. Za travnik na parceli, št. 2105/36 bi to znašalo 0,29 EUR za m2 in pašnik 0,22 EUR na m2. Iz določbe 10. člena ZUP izhaja načelo proste presoje dokazov. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana odloči uradna oseba, pooblaščena za odločanje v upravni stvari, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Uradna oseba, ki vodi davčni postopek mora presoditi predložene dokaze (mnenje cenilca) in to vestno in skrbno, saj sodni cenilec pri svoji cenitvi lahko upošteva ali ne upošteva dejstva, ki so bistvena za obdavčenje in jih je zato potrebno vrednotiti po gospodarski vsebini. Navedeno ne pomeni, da uradna oseba posega v strokovno mnenje sodnega izvedenca, dolžna pa je izvedensko mnenje presojati iz vidika ugotavljanja pravilnosti dejanskega stanja in uporabe materialnega prava v konkretni davčni zadevi. V zvezi s predloženo cenitvijo sodne cenilke drugostopni organ ugotavlja, da gre za splošno oceno prometne vrednosti podobnih zemljišč, pri čemer iz cenitve ne izhaja, katera zemljišča in koliko teh je bilo podlaga za primerljivo ceno. Tudi valorizacijo, s katero cenilka pavšalno izenači vrednost na dan pridobitve dne 20. 4. 2004 z vrednostjo na dan odtujitve dne 17. 2. 2008, nima nikakršnih razlogov na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je takšno dejstvo res lahko pravno-upoštevno. ZDoh-2 valorizacije pri ugotavljanju razlike med vrednostjo kapitala ob pridobitvi in vrednostjo kapitala ob odsvojitvi ne predvideva. Tako je bilo v danem primeru po mnenju drugostopnega davčnega organa dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Tožnica se z ugotovitvijo obeh davčnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da davčna organa neupravičeno nista upoštevala cenitev sodno zaprisežene cenilke. Davčni organ se sklicuje na davčno napoved, ki jo je podala tožnica in v napovedi navedene podatke, vendar pa je iz prilog, ki jih je imela na voljo, bilo razvidno, da je vrednost ob pridobitvi in vrednost ob odsvojitvi enaka. Kolikor bi bilo davčnemu organu kaj nejasnega, bi moral stranko pozvati, da svojo vlogo dopolni. Davčni organ bi tudi moral upoštevati samo vsebino pogodbe. V danem primeru ni šlo za odtujitev sporne nepremičnine, saj je bila ta že dalj časa v lasti pridobitelja B.B. Sklenjena je bila uskladitvena pogodba, B.B. pa je sporno nepremičnino že dalj časa uporabljal. Tožnica je uveljavljala plačilo stroškov pritožbenega upravnega postopka v višini 348,32 EUR. Meni, da je upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od dneva izdaje prvostopne odločbe, to je od 8. 1. 2009 do plačila. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožnici ne odmeri davek od odsvojitve sporne nepremičnine od davčne osnove 1.128,11 EUR po stopnji 20 % v znesku 225,62 EUR, da se toženi stranki naloži, da je dolžna povrniti tožnici stroške upravnega pritožbenega postopka v višini 348,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici povrniti vse priglašene stroške upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

Drugostopni davčni organ v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih za svojo odločitev, razvidnih iz obrazložitve prvostopne in drugostopne odločbe, in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da lahko Upravno sodišče Republike Slovenije odloča v senatu ali po sodniku posamezniku, skladno z določbami tega zakona. Ker omenjena zadeva izpolnjuje pogoje iz 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1, je sodišče odločilo po sodniku posamezniku.

Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama namreč niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Davčna organa sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Med strankama je v danem primeru sporno, ali je davčni organ tožnici pravilno odmeril davek na podlagi napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnin na vl. št. ... k.o. ..., parc. št. 2105/36 in 2105/35. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnica dne 30. 1. 2008 vložila napoved za odmero dohodnine, iz katere izhaja, da je sporno nepremičnino pridobila dne 20. 4. 2004 in odsvojila dne 17. 1. 2008 s pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja. Izhaja pa tudi, da je prvostopni davčni organ v celoti sledil podatkom tožnice iz napovedi. Tako je tudi po presoji sodišča neutemeljen ugovor tožnice, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Izpodbijana odločba pa je tudi obrazložena tako, da jo tožnica lahko preizkusi. V zvezi z ugovorom tožnice, da v danem primeru ne gre za promet nepremičnin, marveč za pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, je tožnici pojasnil že davčni organ, da je v konkretni zadevi dne 17. 11. 2008 prišlo do odsvojitve nepremičnine in odmere prometnega davka in to v pravnomočno končanem davčnem postopku, kar pomeni, da se je tožnica z dejstvom, da gre za promet nepremičnin, v drugem postopku že strinjala. Davčni organ tudi pravilno ni upošteval cenitve sporne nepremičnine, ki jo je izvedla sodno zaprisežena cenilka A.A., ter obsežno in argumentirano navedel razloge, s katerimi se sodišče tudi strinja. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov v upravnem postopku, kot to določa 3. odstavka 79. člena ZDavP-2. Tako je drugostopni organ v točki 2 izreka drugostopne odločbe z dne 2. 6. 2010 zahtevo tožnice za povrnitev stroškov upravnega postopka pravilno zavrnil. Ker je izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.