Jedro

Zastaranje terjatev, pri katerih je pogoj za dospelost izstavitev računa, začne teči ob dospelosti, toda le, če je račun izdan v primernem roku. Če račun ni izstavljen oziroma je izstavljen po zapadlosti obveznosti, začne teči zastaranje glede na čas, ko bi račun moral biti izstavljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki I. in II. izreka tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 340,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2015 naprej in - v točki III. tako, da je tožeča stranka dolžna v roku osem dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 431 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo naprej.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (za plačilo 226,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov v točki I. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku osmih dni povrniti toženi stranki 79 EUR za stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno plačilo naprej.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 567 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (točka I. izreka). V presežku (za 510,30 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). V točki III je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Sodbo izpodbija v obsodilnem in stroškovnem delu. Uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev (prav: spremembo) sodbe z zavrnitvijo zahtevka in plačilom pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vztraja pri ugovoru zastaranja terjatve po računu št. 2005-2015 v skupnem znesku 793,80 EUR, s katerim je tožnica obračunala storitve za obdobje od 1. 8. 2014 do 30. 9. 2015. Tožeča stranka bi morala strošek vodenja in razporejanja programa specializacije uveljavljati v vsakem posameznem tekočem mesecu. Po stališčih sodne prakse, ki jo navaja, tožeča stranka z zavlačevanjem izdaje računov ne more podaljšati teka zastaranja. Ker je bil predlog za izvršbo vložen 13. 11. 2018, so zastarale mesečno določene obveznosti stroškov vodenja in razporejanja programa specializacije za obdobje, ki se nanaša na več kot tri leta pred uveljavitvijo sodnega varstva. To potrjujejo tudi razlogi sodbe glede drugega računa. Razlogi sodbe so torej sami s seboj v nasprotju. Ob pravilni uporabi materialnega prava je bil ugovor toženke o zastaranju terjatve v znesku 850 EUR utemeljen. Sporno je lahko le plačilo po ostalih računih - v skupnem znesku 226,80 EUR (za december 2015 ter za september do november 2016). Napačne so ugotovitve, da je tožnica že pred sklenitvijo pogodbe opravila kakršnekoli storitve. Pogodba ne predvideva storitev tožnice pred sklenitvijo pogodbe niti njenega upravičenja, da jih zaračunava. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, ker je izostalo nesporno dejstvo, ki sta ga potrdili dve priči, da je tožeča stranka obračunala stroške specialističnega izpita, takse in administrativne stroške za izdajo odločbe o opravljenem izpitu posebej. Ni dopustno, da bi se toženki plačilo specialističnega izpita naložilo dvakrat. Ugotovljene opravljene storitve tožnice izključujejo utemeljenost zahtevka za plačilo spornih računov.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tem postopku na podlagi 3. člena Pogodbe o izvrševanju medsebojnih obveznosti pri vodenju specializacije od toženke zahtevala plačilo mesečnih prispevkov v višini po 56,70 EUR, po izstavljenih in neplačanih računih v skupni višini 1.077,30 EUR. Tožena stranka se je branila z ugovorom zastaranja ter z ugovorom nenastale pravice, da je bila pogodba razvezana po zakonu ter da tožeča stranka zanjo ni opravila nobenih storitev.

6. Sodišče je v okviru trditvene in dokazne podlage strank ugotovilo naslednje dejansko stanje: pravdni stranki sta 19. 7. 2015 sklenili Pogodbo o izvrševanju medsebojnih obveznosti pri vodenju specializacije, ki je bila toženki odobrena kot samoplačnici; toženka je opravljala specializacijo od aprila 2015 do decembra 2016 (21 mesecev); tožnica je za navedeno obdobje na podlagi pogodbe upravičena do plačila stroškov za vodenje specializacije v znesku 56,70 EUR mesečno; tožnica je izdajala toženki račune mesečno, razen za čas pred odločitvijo o prošnji toženke za oprostitev plačila teh stroškov, ko je za preteklo obdobje izdala enoten račun, in sicer 27. 10. 2015 - po podpisu pogodbe in nastanku obveznosti, za čas od 1. 8. 2014 do 30. 9. 2015 in z oznako zapadlosti dne 11. 12. 2015; tožnica je opravila svoje pogodbene obveznosti v zvezi z razporeditvijo, vodenjem in organizacijo specialističnega izpita pred sklenitvijo pogodbe in po njej; toženka je opravila specialistični izpit 23. 5. 2017; toženka je svoje pogodbene obveznosti glede plačila stroškov vodenja specializacije izpolnila le delno (plačala je le del računov, vtoževanih pa ne); tožnica ji je poslala opomin za plačilo neplačanih obveznosti 31. 5. 2018 in nato vložila predlog za izvršbo 13. 11. 2018. 7. Na te dejanske ugotovitve je pritožbeno sodišče vezano. Tožbeni zahtevek namreč glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR, kar je kot mejni znesek določeno za spore majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP).1 Sodba, izdana v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi relativnih bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker je odločilno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na očitke o napačno ugotovljenem dejanskem stanju glede izpolnitve tožničinih pogodbenih obveznosti ni treba odgovarjati.

8. Pritožbeno naziranje, da v pogodbi ni podlage za opravljanje in zaračunavanje storitev pred sklenitvijo pogodbe, so zmotne in v nasprotju s 3. členom Pogodbe. Kot je pravilno ugotovilo in razložilo sodišče v točkah 17 in 20 sodbe, pogodbeno določeni prispevek predstavlja plačilo za opravljanje opravil, ki jih izvaja tožnica za zagotovitev nemotenega in kakovostnega izvajanja specializacije na podlagi ZZdrS,2 Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov3, odločbe pristojnega ministrstva in na tej podlagi sklenjene medsebojne pogodbe s specializantom. Med drugim se plačilo prispevka nanaša tudi na opravila pri organizaciji izvedbe specialističnega izpita. Ne obsega pa plačila stroškov specialističnega izpita (takse, administrativni stroški za izdajo odločbe in stroški specialističnega izpita), kot zmotno navaja pritožba. Pritožbeni očitek o dvakratnem plačilu istih obveznosti je pravno napačen.

9. Ob ugotovitvi, da je tožnica pogodbeno dogovorjene obveznosti v obdobju od aprila 2015 do decembra 2016 za toženko izpolnila, je bilo materialno pravo glede na ugotovljene neplačane račune za januar, september, oktober in november 2016 pravilno uporabljeno in odločeno, da je tudi toženka dolžna za navedene mesece plačati vtoževani prispevek (v skupnem znesku 226,80 EUR po posameznih računih). Pritožba je v tem delu neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

10. V ostalem je pritožba utemeljena.

11. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je vtoževana mesečna terjatev tožeče stranke v višini 56,70 EUR za čas trajanja izvajanja oziroma opravljanja specializacije občasna terjatev. Toženka je pravočasno4 podala ugovor zastaranja vseh mesečnih stroškov specializacije po računu št. 2005-2015, s katerim je tožnica obračunala storitve za obdobje od 1. 8. 2014 do 30. 9. 2015 v skupnem znesku 793,80 EUR. Občasne terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve (prvi odstavek 347. člena OZ).5 Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru terjatev za plačilo prispevka nastala s sklenitvijo pogodbe (19. 7. 2015). Vendar je odločitev glede zastaranja obveznosti po računu 2005-2015 z dne 27. 10. 2015 materialnopravno napačna.

12. Predlog za izvršbo je bil vložen 13. 11. 2018. Pritožnica pravilno opozarja, da so vse terjatve, ki so zapadle v plačilo pred 13. 11. 2015, zastarale, in ne le terjatev po računu 2004-2015 z dne 27. 10. 2015 za oktober 2015, kot je sicer pravilno ugotovilo in razsodilo tudi sodišče prve stopnje. Zastarale so tudi terjatve za april, maj, junij in julij 2015, obsežene v računu 2005-2015 v skupnem znesku 340,20 EUR. Napačna je presoja sodišča, da je tožnica lahko zapadlost teh terjatev podaljšala z določitvijo roka plačila (11. 12. 2015) v računu, ki ga je po nastanku terjatve 19. 7. 2015 izdala šele 27. 10. 2015. Izpolnitveni čas je bil določen v pogodbi: tožnica je bila upravičena zaračunavati, toženka pa plačevati stroške v vrednosti 56,70 EUR mesečno na podlagi izstavljenih računov. Terjatev za storitve v posameznem mesečnem obdobju je dospela upoštevaje pogodbena določila v vsakem tekočem mesecu. Zapadlost - dospelost pomeni, da ima upnik pravico dolžnika ob določenem času terjati in da je dolžnik takrat že dolžan plačati. V obravnavanem primeru je bila delno odvisna od aktivnosti upnika (izstavitev računa). Pritožnica upravičeno opozarja na ustaljena stališča sodne prakse, ki veljajo za take primere. Če je dospelost odvisna od aktivnosti upnika, ta pa je pasiven in ne izkoristi možnosti terjati izpolnitve obveznosti, velja, da kljub nedospelosti terjatve (zaradi neizstavitve računa) zastaranje terjatve začne teči po preteku primernega roka za upnikovo dejanje. V nasprotnem primeru bi bil lahko začetek zastaralnega roka premaknjen v negotovo prihodnost ali terjatev celo nikoli ne bi zastarala.6 Zastaranje terjatev, pri katerih je pogoj za dospelost terjatve izstavitev računa, začne teči ob dospelosti, toda le, če je račun izdan v primernem roku. Če račun ni izstavljen, kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru, ko je bil račun za mesečno zapadle obveznosti izstavljen šele več mesecev po njihovi zapadlosti (dne 27. 10. 2015), začne teči zastaranje glede na čas, ko bi račun moral biti izstavljen.7 Računi za april, maj, junij in julij 2015 bi morali biti torej izdani po sklenitvi pogodbe (v mesecu juliju 2015), računa za avgust in september 2015 pa ob njuni zapadlosti v posameznem tekočem mesecu. Ugovor zastaranja za obveznosti po računu 2005-2015, za obdobje od 1. 4. do 30. 9. 2015, je bil utemeljen. Glede na dne 13. 11. 2018 uveljavljeno sodno varstvo, so terjatve za april, maj, junij, julij, avgust in september 2015 v skupnem znesku 340,20 EUR, zastarale.

13. Pritožbi je bilo torej treba v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava delno spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi za znesek 340,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12 .12. 2015 naprej (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu (za znesek 226,80 EUR s pripadki) pa je pritožba, kot je bilo že obrazloženo, neutemeljena. Ker je v tem obsegu odločitev pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi in uradno upoštevnimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka, jo je pritožbeno sodišče potrdilo (353. člen ZPP).

14. Sprememba sodbe je narekovala spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je v pravdi uspela z 20 % (od vtoževanih 1.077,30 EUR je uspela do 226,80 EUR), uspeh toženke je 80 %. V tem obsegu sta upravičeni do povračila pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Stroški tožeče stranke so odmerjeni na stroškovniku na list. št. 101 spisa, na 793 EUR, 20 % znaša 159 EUR. Obsegajo izvršilne stroške, takse in odvetniške stroške za sestavo vlog, naroke, materialne stroške in DDV po OT.8 Po enakih kriterijih in po stroškovniku na list. št. 102 so odmerjeni priglašeni stroški tožene stranke na 738 EUR. Toženka je upoštevaje 80 % uspeh v pravdi upravičena do povračila 590 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožeča stranka dolžna toženki povrniti 431 EUR pravdnih stroškov v osmih dneh, sicer bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo (313. člen ZPP v zvezi s 378. členom OZ).

15. Pravdni stranki sta bili delno uspešni tudi v pritožbenem postopku. Toženka je uspela s 60 %, tožnica s 40 %. V tem razmerju sta upravičeni do povračila pritožbenih stroškov. Za pritožnico so odmerjeni po stroškovniku na list. št. 132 (na 265 EUR za odvetniške stroške s pripravo pritožbe in sodno takso), za tožnico pa po stroškovniku na list. št. 139 (za odvetniške stroške s pripravo odgovora na tožbo na 201 EUR). Glede na dosežen pritožbeni uspeh je pritožnica upravičena do povračila 159 EUR, tožnica do 80 EUR. Po pobotu mora tožnica plačati toženki 79 EUR pritožbenih stroškov v osmih dneh, sicer bo tudi od tega zneska dolgovala zakonske zamudne obresti.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami. 2 Zakon o zdravniški službi, Ur. list RS, št. 98/1999, s spremembami. 3 Ur. list RS, št. 22/09. 4 Prva pripravljalna vloga na red. št. 12. 5 Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s spremembami. 6 Primerjaj: Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, strani 448 do 451. 7 Kot zgoraj, stran 450. 8 Odvetniška tarifa, Ur. list RS, št. 2/15, s spremembami.