Jedro

Toženka ravnala je protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 8. 1. 2019 oziroma že s 1. 1. 2019 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2017, pri čemer se je neutemeljeno sklicevala na potek obdobja za prenos, kot ga v nasprotju s sodno prakso Sodišča EU določa četrti odstavek 162. člena ZDR-1. Tožniku je zaradi toženkinega ravnanja nastala škoda. Pravica do plačanega letnega dopusta poleg samega dopusta vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica, obravnavana s finančnega vidika, je povsem premoženjska; tožnik je upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo, in sicer v višini nadomestila plače, ki bi ga prejel, če bi izrabil letni dopust.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točki III in IV izreka).

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 476,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo v delu, v katerem tožnik od toženke zahteva odvod davkov in prispevkov od zneska 2.236,17 EUR bruto (točka I izreka). Ugotovilo je, da sta odločba toženke št. ... z dne 20. 6. 2019 in odločba št. ... z dne 2. 10. 2019 nezakoniti in ju je odpravilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača znesek v višini 2.236,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2019 dalje do plačila (točka III izreka) in da mu plača pravdne stroške v višini 1.866,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo izpovedi tožnika, ne pa pričama A. A. in B. B., glede načrtovanja izrabe letnega dopusta. Tožnik je svoje navedbe spreminjal. Neutemeljeno je ugodilo tožnikovemu zahtevku, saj elementi odškodninskega delikta niso podani. Toženka ni ravnala protipravno. Tožnik je soglašal z opravljanjem dela v tujini, letni dopust za leto 2017 bi lahko izrabil pred ali po tem. Za izrabo letnega dopusta ni zaprosil. Izrabil ga ni zaradi bolniškega staleža. Gre za nepredvidljivo okoliščino izven sfere toženke. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo sodno prakso glede nadomestila za neizrabljen letni dopust (sodbi VSRS VIII Ips 42/2019, VIII Ips 83/2019, odločbe VDSS Pdp 154/2019, Pdp 707/2019, Pdp 217/2020). Sodišče EU še ni presojalo dolžine obdobja za prenos, kot je v ZDR-1. Za prenos izrabe letnega dopusta v tožnikovem primeru ni podlage. Toženka mu izrabe letnega dopusta iz leta 2017 po 8. 1. 2019 utemeljeno ni odobrila. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo tudi o višini nadomestila oziroma odškodnine in o pravdnih stroških. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka toženkine navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbeno sodišče je o pritožbi toženke že odločilo s sodbo Pdp 496/2021 z dne 13. 10. 2021, tako da ji je ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo odločbe toženke z dne 20. 6. 2019 in odločbe komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 10. 2019 ter plačilo zneska v višini 2.236,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2019 do plačila, zavrnilo in da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, toženki pa je dolžan plačati stroške v višini 1.445,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka I izreka); odločilo je, da je tožnik dolžan sam kriti svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan plačati stroške v višini 229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka sodbe). Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom VIII Ips 23/2022 z dne 25. 10. 2022 reviziji tožnika zoper sodbo pritožbenega sodišča ugodilo, tako da je sodbo sodišča druge stopnje v točki I izreka delno spremenilo, tako da se pritožba toženke zoper točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi, preostali del točke I izreka ter točka III izreka pa se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. V zvezi z višino odškodnine za neizrabljeni letni dopust v višini nadomestila plače je sicer deloma zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo.

7. Tožnik, ki je bil v bolniškem staležu od 17. 11. 2017 do 8. 1. 2019, ni izrabil 22 dni letnega dopusta za leto 2017. Toženka je njegovo zahtevo za izplačilo neizrabljenega letnega dopusta z odločbo z dne 20. 6. 2019 v zvezi z odločbo komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 10. 2019 zavrnila. Odločitev, da sta odločbi št. ... z dne 20. 6. 2019 in št. ... z dne 2. 10. 2019 nezakoniti in da se odpravita, je pravnomočna.

8. Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu VIII Ips 23/2022 z dne 25. 10. 2022, je toženka ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 8. 1. 2019 oziroma že s 1. 1. 2019 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2017, pri čemer se je neutemeljeno sklicevala na potek obdobja za prenos, kot ga v nasprotju s sodno prakso Sodišča EU določa četrti odstavek 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Tožniku je zaradi toženkinega ravnanja nastala škoda. Pravica do plačanega letnega dopusta poleg samega dopusta vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica, obravnavana s finančnega vidika, je povsem premoženjska; tožnik je upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo, in sicer v višini nadomestila plače, ki bi ga prejel, če bi izrabil letni dopust. 9. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino v višini nadomestila plače za 22 dni letnega dopusta za leto 2017, kolikor jih ni izrabil in za katere je zahteval plačilo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ni sledilo toženkinim navedbam, ki jih niti ni podala pred sodiščem prve stopnje, da bi se daljše obdobje za prenos lahko nanašalo le na letni dopust v minimalnem trajanju (najmanj štirih tednov; prvi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa; OJ L 299, 18. 11. 2003), saj jih ni konkretizirala. Minimalno število dni letnega dopusta je namreč odvisno od razporeditve delovnih dni v posameznem tednu (drugi odstavek 159. člena ZDR-1).

10. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je osnova za izračun nadomestila plača delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas, kot jo določa tretji odstavek 1. točke 39. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND; Ur. l. RS, št. 18/91-I in nadalj.). Sedmi odstavek 137. člena ZDR-1, ki ga je zmotno upoštevalo sodišče prve stopnje in kot osnovo določa povprečje mesečnih plač delavca za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev, se uporabi le, če ni s tem (ZDR-1) ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim predpisom drugače določeno. Vendar navedeno na pravilnost odločitve ni vplivalo, saj je plača za december 2017, kot jo je navedla toženka, v višini 2.268,32 EUR, višja od povprečja plač, kot ji je navedel tožnik in jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, v višini 2.236,17 EUR.

11. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki v pritožbenem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške, tožniku pa je pritožbeno sodišče upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 450 točk za revizijo, 187,50 točk za predlog za dopustitev revizije in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 476,98 EUR, ne pa stroškov za poročilo stranki, ki so že zajeti v priznani nagradi, niti za sestavo kratkega odgovora na pritožbo, v katerem je tožnik priglasil le stroške v zvezi s pritožbo, ki je že pravnomočno zavrnjena. Stroške v priznani višini je tožniku dolžna plačati toženka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 154. člena ZPP).