Jedro

Določba četrtega odstavka 111. člena OZ med učinki razvezane pogodbe naštetimi v predhodnih odstavkih istega člena določa še dodatni reparacijski zahtevek verzijske narave, če je imel prejemnik (v tem primeru kupec - tožena stranka) korist od prejete izpolnitve. Ker je podlaga za pridobitev korist kasneje odpadla, prejemnik do take koristi ni upravičen. Prejemnik, ki je stvar uporabljal od dneva prejema do dneva vrnitve oziroma v tem primeru okvare je bil deležen koristi. V skladu s splošnimi pravili se prejemnik s takšno koristjo ne sme obogatiti. Zato mora poleg stvari drugi stranki vrniti tudi povračilo za koristi, ki jih je bil deležen3.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 2.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2017 dalje do plačila, kakor tudi stroške pravdnega postopka (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov 1.386,46 EUR toženi stranki v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila (točka II. izreka).

2. Tožeča stranka po pooblaščencu izpodbija to sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev, vendar v drugačni sestavi. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravno zgrešena, v nasprotju z izvedenimi dokazi, da temelji na dejstvih in zaključkih (da je imela tožena stranka zaradi okvare stroja same sitnosti, da je imel stroj težje poškodbe …), ki jih tožena stranka ni zatrjevala, niti niso bila ta dejstva z ničemer izkazana, da sodišče svojih zaključkov ni z ničemer pojasnilo, zato je sodba obremenjena s procesnimi kršitvami. Nadalje uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, ker da sodišče prve stopnje ni pravilno tolmačilo četrtega odstavka 111. člena OZ. Meni, da v konkretnem primeru ni potrebno striktno presojati določb, ki urejajo neupravičeno obogatitev, kot to zagovarja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, temveč je presoditi le, ali je katera od pogodbenih strank imela kakršnokoli korist od delne izpolnitve naknadno razvezane pogodbe. Prav tako meni, da je pravno povsem zgrešen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka do plačila nadomestila za korist, ki jo je dosegla tožena stranka z uporabo njenega delovnega stroja ne samo, da ni upravičena, temveč tudi, da na podlagi določbe 5. in 7. člena OZ niti ni upravičena zahtevati sodno varstvo za svoj zahtevek.

3. Tožena stranka na pritožbene navedbe tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, s katerim je ta uveljavljala vrnitev koristi, ki naj bi jo imela tožena stranka zaradi razveze kupoprodajne pogodbe od uporabe delovnega stroja. Zatrjevala je, da je tožena stranka delovni stroj normalno uporabljala za svoje potrebe z namenom pridobivanja prihodka vsaj 100 delovnih ur, zato da je tožeča stranka upravičena do plačila vtoževanega zneska iz naslova uporabnine za ta stroj. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku oporekala. Navajala je, da tožeča stranka do uporabnine ni upravičena, da zaradi okvare delovnega stroja tega ni mogla uporabljati več kot 80 do 100 delovnih ur, da ni bila obogatena, saj da od opravljenega posla ni imela nobene koristi, da je tožeča stranka ob prodaji vedela, da ima delovni stroj skrite napake in da ni uporaben. Tožena stranka je v pobot s terjatvijo tožeče stranke uveljavljala svojo nasprotno terjatev iz naslova ležarine za navedeni stroj v višini 5.100,00 EUR, za primer, če bi sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen. Zaključilo je, da so bile toženi stranki (očitno prav: tožeči stranki) skrite napake predmetnega stroja ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe in izročitvi stroja znane, da je tožena stranka prejela delovni stroj, ki se je že po tednu dni obratovanja pokvaril, tako da tožena stranka z njim ni imela koristi (ni mogla opraviti dela in posledično ni prejela plačila) pač pa le sitnosti, da je od prodajalca prejela stroj s težjimi napakami, zato ni mogla imeti koristi, da je ravnanje tožeče stranke, ki je pri prodaji vedela za napake, sedaj pa zahteva še uporabnino, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in prepovedjo zlorabe pravic (7. člen OZ) in da zato sodišče tožeči stranki ne more nuditi varstva1. Zaključilo je, da niso izpolnjene vse predpostavke, ki jih določa OZ za povrnitev koristi osebi, ki je bila prikrajšana. Prav tako pa, da tožena stranka z delovnim strojem ni imela koristi, katere bi morala tožeči stranki povrniti na podlagi četrtega odstavka 111. člena OZ2. 7. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča nepravilna oziroma vsaj preuranjena. Obremenjena je z absolutnimi bistvenimi kršitvami iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo uporabljeno materialno pravo in sicer določbo četrtega odstavka 111. člena OZ.

8. Pritožnica ima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je to odločilo na podlagi dejstev, ki jih nobena stranka ni zatrjevala in sicer dejstva, da je imela tožena stranka z navedenim strojem same sitnosti, da je tožena stranka v posest prejela delovni stroj, ki je imel težje poškodbe, ter da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo stroj dejansko tudi pokvaril. Kot utemeljeno pritožbeno navaja tožeča stranka teh dejstev tožena stranka ni zatrjevala niti z ničemer dokazovala, sodišče prve stopnje pa v zvezi s temi dejstvi podanih zaključkov tudi ni z ničemer obrazložilo, tako da sodbe v tem delu ni moč preizkusiti.

9. Nadalje pa ima pritožba prav, ko sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava. Ob med pravdnima strankama nespornem dejstvu, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba za navedeni delovni stroj razvezana, je sodišče prve stopnje sicer pravilno v točki 11 obrazložitve povzelo upoštevno materialno pravo, ki pa ga je napačno razlagalo, kakor to tožeča stranka tudi utemeljeno pritožbeno izpodbija. Določba četrtega odstavka 111. člena OZ med učinki razvezane pogodbe naštetimi v predhodnih odstavkih istega člena določa še dodatni reparacijski zahtevek verzijske narave, če je imel prejemnik (v tem primeru kupec - tožena stranka) korist od prejete izpolnitve. Ker je podlaga za pridobitev korist kasneje odpadla, prejemnik do take koristi ni upravičen. Prejemnik, ki je stvar uporabljal od dneva prejema do dneva vrnitve oziroma v tem primeru okvare je bil deležen koristi. V skladu s splošnimi pravili se prejemnik s takšno koristjo ne sme obogatiti. Zato mora poleg stvari drugi stranki vrniti tudi povračilo za koristi, ki jih je bil deležen3. Pritožnica ima tako prav, ko navaja, da je v konkretnem primeru potrebno presoditi le, ali je tožena stranka, ki je na podlagi sklenjene pogodbe prejela sporni delovni stroj in ga, kot je sama trdila, tudi uporabljala vsaj 80 do 100 delovnih ur, imela od te uporabe stroja kakršnokoli korist. V obravnavanem primeru je ta korist lahko enaka višini uporabnine najema delovnega stroja po urni postavki, kot jo je zahtevala tožeča stranka oziroma jo je ugotovil po sodišču postavljeni sodni izvedenec. Če je korist tožena stranka imela, potem mora tožeči stranki vrniti povračilo za to korist, ne glede na to ali je bil vzrok za razvezo pogodbe na strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje bi tako ob nespornem dejstvu, da je tožena stranka stroj uporabljala, moralo presoditi ali je od te uporabe imela kakršnokoli korist. Stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka do vračila koristi zato, ker je vedela, da ima stroj napake in je toženi stranki prodala stroj s težjimi napakami, ni upravičena, je zato tudi materialnopravno zgrešeno.

10. Glede na zgoraj navedene kršitve je bilo pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354/I in 355 ZPP).

11. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje le trditve in predlagane dokaze pravdnih strank in pravilno uporabo materialnega prava, že izvedene dokaze oceniti v skladu z določbo 8. člena ZPP ter ugotoviti za odločitev relevantna dejstva (o obstoju oz. neobstoju vtoževane koristi) ter nato o zadevi znova odločiti.

12. Zaradi zagrešenih kršitev in zaradi ekonomičnosti postopka je pritožbeno sodišče ocenilo, da se zadeva vrne v sojenje sodišču prve stopnje, saj bo to na prvi stopnji nedvomno trajalo krajši čas, kot bi z ponovljeno izvedbo dokaznega postopka trajal postopek na drugi stopnji, pri čemer ni spregledati, da je sodišče prve stopnje predlagane in za odločitev relevantne dokaze že izvedlo, ni pa jih, zaradi napačne uporabe materialnega prava in zagrešenih kršitev, dokazno ocenjevalo, poleg tega pa bi sodišče druge stopnje moralo tudi prvič dokončno odločati o zahtevku na podlagi (zgolj) zatrjevanih trditev tožene stranke, s čemer bi bilo prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe, kar vse po presoji pritožbenega sodišča pretehta pomen pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo v pritožbi podanega predloga pritožnice, da bi zadevo vrnilo v obravnavanje drugemu sodniku, saj tožeča stranka svojih navedb o ″utemeljenem dvomu v nadaljnjo (ne)pristranskost sestave sodišča, ki je izdalo izpodbijano sodbo″, ni z ničemer utemeljila.

14. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, slednji pa se glasita: 1. navedba sodbe (sklepa), zoper katero se vlaga; 4. podpis pritožnika), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Glej točko 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Glej 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Tako M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), 1. knjiga, stran 591, GV Založba Ljubljana 2004.