Jedro

Pravilna je materialnopravna presoja pritožbenega sodišča, da glede na vsebino listine ni šlo za javno ponudbo, temveč za javno zbiranje ponudb. Ta metoda prodaje stvarnega premoženja pa tožene občine ne zavezuje k sklenitvi pogodbe s tožnico zaradi zatrjevano vložene njene ponudbe, saj gre šele za fazo zbiranja ponudb, med katerimi je treba opraviti izbiro v zato predpisanem postopku.

Izrek

Revizija zoper sklep se zavrže. Revizija zoper sodbo o primarnem tožbenem zahtevku se zavrne, v ostalem pa zavrže. Tožnica mora v 15 dneh povrniti stranski intervenientki 335,99 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo stransko intervencijo etažne lastnice oziroma solastnice stavbe, v kateri se nahaja sporni poslovni prostor. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za sklenitev kupne pogodbe za ta poslovni prostor, ker tožnica ni dokazala, da bi v razpisnem roku podala ustno ali pisno izjavo o sprejemu javne ponudbe. Zato je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da mora toženka priskrbeti drug ustrezen poslovni prostor za tožničin nakup, ki ga je tožnica uveljavljala, ker toženkina lastninska pravica (še) ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini v določenem obdobju plačanih najemnin v skupnem znesku 7.344,35 EUR (prej 1,746.000 SIT) in še odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep in sodbo. Presodilo je, da vsebina toženkine objave ne pomeni javne ponudbe, pač pa le vabilo k dajanju ponudb, taka vsebina pa toženke ni zavezovala k sklenitvi pogodbe s tožnico.

3. Tožnica v pravočasni reviziji izpodbija drugostopenjsko sodbo in sklep, uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Ker je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi povsem drugačne materialnopravne osnove, ki pa dejansko ne ustreza pravnemu razmerju strank v sodnemu postopku, je v razlogih prišlo samo s seboj v nasprotje in tudi ni na ustrezen način potrdilo prvostopenjske sodbe. Tožnica je tako prvič soočena z drugačno pravno podlago zavrnitve svojega tožbenega zahtevka. Stranska intervencija je bila dopuščena nepravilno, poleg tega stranska intervenientka ni dokazala, da je ponudila kakršnokoli ceno. Tožnica je bila najemnica spornega poslovnega prostora in edina ponudnica, zato je upravičena do sklenitve pogodbe. V razlogih o dopustitvi stranske intervencije in v razlogih o izpeljavi postopka za zbiranje ponudb vidi revidentka njihovo medsebojno nasprotje. Javno objavljeni poziv je dan kot javna ponudba in zato toženko zavezuje. Sicer pa lastninske pravice ni izkazala niti toženka, še manj pa stranska intervenientka. Zato je tožnica zahtevala, da ji toženka priskrbi drug poslovni prostor pod enakimi pogoji. Razlogi o licitaciji na eni strani in priznanje pravnega interesa za stransko intervencijo na drugi strani, poleg tega pa neopredelitev do spornega lastništva toženke in tudi stranske intervenientke, pomenijo zmotno uporabo materialnega prava iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pa tudi kršitev Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj naj bi po mnenju revizije pritožbeno sodišče v celoti spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča, do katere se sploh ni opredelilo, zavzelo pa je tudi povsem drugačno stališče. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki ter stranski intervenientki. Slednja v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje glede sklepa v zvezi s stransko intervencijo, v ostalem pa zavrnitev.

5. Revizija proti sklepu in proti sodbi o podrejenem tožbenem zahtevku ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 384. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo tudi zoper sklep druge stopnje, s katerim je bil postopek končan. Sklep o dopustitvi stranske intervencije nima narave takega sklepa, saj se z njim odloča le o tem, ali se bo stranski intervenient pridružil eni od strank kot njen pomočnik. Zato po ustaljeni sodni praksi revizija proti takemu sklepu ni dovoljena.(1)

7. Če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Če tega ne stori, ima izostanek take ocene za posledico nedovoljenost revizije. Povedano velja tudi za naknadno kumulacijo tožbenih zahtevkov nedenarne narave. Tožnik mora ob spremembi tožbe navesti vrednost spornega predmeta za na primer dodani nedenarni tožbeni zahtevek in tudi za samo podrejeno uveljavljani tožbeni zahtevek. Tudi izostanek ocene vrednosti spornega predmeta naknadno kumuliranega tožbenega zahtevka nedenarne narave ima zato po ustaljeni sodni praksi za posledico nedovoljenost revizije.(2) Tožnica je na naroku 7. 11. 2007 glavnemu tožbenemu zahtevku za sklenitev kupne pogodbe za določen poslovni prostor dodala podrejeni tožbeni zahtevek, da ji mora tožena občina priskrbeti drug ustrezen poslovni prostor za nakup, pri tem pa vrednosti podrejenega tožbenega zahtevka ni ocenila. Zato tudi v tem delu njena revizija ni dovoljena.

8. V postopku pred pritožbenim sodiščem ni prišlo do uveljavljanih procesnih kršitev. Tistega zatrjevanega nasprotja razlogov, ki ga tožnica povezuje z razlogi o pravnem interesu stranske intervenientke, ni mogoče obravnavati že iz razloga, ker v tem delu revizija ni dovoljena. V ostalem pa so trditve o procesnih kršitvah ali premalo jasne in konkretizirane, ali povsem neutemeljene. Nejasnost izhaja že iz povzetka revizijskih trditev. Neutemeljenost procesne kršitve o nasprotju razlogov zaradi drugačne materialnopravne podlage pritožbenega sodišča od tiste, ki jo je uporabilo prvostopenjsko sodišče, pa je podana zato, ker drugačna uporaba materialnega prava praviloma ne more pomeniti procesne kršitve. Poleg tega gre za presojo na podlagi iste zakonske določbe, takrat veljavnega 80.f člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF; Ur. l. RS, št. 26/99 do 56/2002), na katero se je že v tožbi sklicevala tudi sama tožnica. Gre le za drugačno materialnopravno presojo o pomenu listine, ki jo je zaradi nameravane prodaje stvarnega premoženja objavila tožena občina, za katerega od več možnih načinov prodaje gre, kar ima za posledico tudi drugačno presojo o vezanosti občine na objavo. Tožničino sklicevanje v tožbi na isti zakonski člen pomeni, da je neutemeljena njena revizijska trditev, da je bila šele s prejemom pritožbene sodbe prvič soočena s tako materialnopravno podlago. Drugačna opredelitev pomena listine, za kakšno prodajo je šlo, od pritožbenega sodišča ni terjala odgovora na tiste tožničine pritožbene očitke, ki so se ukvarjali z drugimi razlogi prvostopenjskega sodišča, ker niso bili več odločilni (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zato so neutemeljeni tudi v tej smeri uveljavljani revizijski očitki.

9. Po drugem odstavku 80.f člena ZJF so metode prodaje stvarnega premoženja države in občine javna ponudba, javna dražba in javno zbiranje ponudb. Nadaljnja možnost je, da se v opredeljenih primerih (četrti odstavek istega člena) sklene tudi neposredna pogodba. Podrobneje je sam postopek prodaje urejen v Uredbi o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin (Ur. l. RS, št. 12/2003). Za tretjo metodo prodaje, torej javno zbiranje ponudb, je značilno, da država oziroma občina naslovi vabilo na nedoločen oziroma določljiv krog oseb, naj pošljejo ponudbo za nakup določenega premoženja pod objavljenimi pogoji. Listina pod B1 je sicer naslovljena kot javna ponudba, vendar ni odločilen njen naziv, pač pa vsebina. V njej je navedeno, da občina prodaja 10 stanovanj in 1 poslovni prostor ter da je rok za oddajo ponudb 14 dni, do vključno 9. 7. 2003. Na podlagi določbe o roku za oddajo ponudb in drugih okoliščin primera je pritožbeno sodišče presodilo, da gre za vabilo k dajanju ponudb in ne že za javno ponudbo. S tako materialnopravno presojo se strinja tudi revizijsko sodišče. Ker je šlo za zbiranje ponudb, pa zatrjevana (in po dokazni oceni prvostopenjskega sodišča nedokazana) vložitev tožničine ponudbe še ne more pomeniti toženkine obveznosti, da s tožnico sklene pogodbo. Gre šele za fazo zbiranja ponudb, teh je lahko več in v takem primeru je treba med njimi šele izbrati v za to predpisanem postopku. V tej zadevi je ugotovljeno, da se je (tudi) stranska intervenientka odzvala na javno objavo. Drugačna revizijska trditev je v nasprotju z dejansko podlago prvostopenjske sodbe. Pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da tožnica niti trdila ni, da in zakaj je ona najboljša ponudnica ter da bi zato morala biti izbrana prav ona.

10. Tožnica v reviziji le pavšalno graja materialnopravne razloge pritožbenega sodišča, saj se osredotoča na procesne kršitve in vztraja pri materialnopravnem stališču o obstoju toženkine obveznosti skleniti pogodbo z njo. Zato že doslej obrazloženo zadostuje za zavrnitev revizije proti odločitvi o glavnem tožbenem zahtevku. Zavrnitev odškodninskega zahtevka je materialnopravno pravilna zato, ker naj bi bilo protipravno ravnanje toženke podano zaradi kršitve obveznosti skleniti pogodbo (162. člen OZ), te obveznosti pa ni bilo. Pritožbeno sodišče je še pojasnilo, da tožnica ni uveljavljala zadostne trditvene podlage niti za odškodninsko odgovornost v okviru pogajanj (drugi in tretji odstavek 20. člena OZ).

11. Revizijsko sodišče je na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v prvih dveh izrekih te odločbe. Tretji izrek o revizijskih stroških stranske intervenientke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določbah Odvetniške tarife.

Op. št. (1): II Ips 534/2002. Op. št. (2): II Ips 758/95.