Jedro

Stališče sodbe, da sestopanje po lestvi, četudi je vlažna, ne predstavlja nevarne dejavnosti oziroma uporabe nevarne stvari, pravilno upošteva uveljavljeno stališče teorije in sodne prakse, po katerem objektivna odgovornost ni določena za vsako nevarnost, pač pa le za posebno, od normalne večjo nevarnost, ki je posledica dejstva, da določene stvari ali dejavnosti kljub povečani skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ne odvrniti škode, ki izvira iz nje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ustavilo postopek v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za plačilo 200 EUR z zahtevanimi obrestmi, zavrnilo zahtevek za plačilo 5.785,60 EUR in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnik je vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa naj jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačen je zaključek sodbe o nedokazanosti trditve, da je tožnik padel s tretje ali četrte prečke na lestvi. Tožnikovo izpovedbo potrjuje tudi izpovedba priče Ž. K., ki je povedal, da je tožnik padel takrat, ko ga je videl samo še v glavo, potem pa je izginil in takoj zatem je bil udarec. Glede na to, da je bila lestev visoka 3,5 m do 4 m in da je tožnik visok 1,8 m, je tožnik padel z višine med 1,7 m do 2,2 m. Prav iz tega, da je povedal, da ni videl mesta padca, je mogoče sklepati na verodostojnost njegove izpovedbe. Tudi tožnik je povedal, da je padel s tretje ali četrte prečke, tj. približno meter od tal. Zapis varnostnega inženirja, ki pri nezgodi ni bil navzoč, tožnik pa je trdil, da mu ni opisal, kako je do nezgode prišlo, ne more biti odločilen. Navedbe v prvem zdravniškem izvidu ne morejo biti prepričljiv dokaz o nasprotnem, ker tožnik, ki ne govori dobro slovensko, ni mogel natančno kontrolirati zapisa, poleg tega pa to ob poškodbi ni bilo pomembno. Poškodba, ki jo je utrpel tožnik, govori v prid zaključku, da je šlo za večjo silo, ki je lahko nastala pri padcu z večje višine. Iz sodbe ni razvidno, na čem temelji zaključek, da je toženka dokazala, da je prišlo do zdrsa, ko je tožnik stopil na zadnjo prečko lestve na višini 30 cm. Zaključek, da mokra lestev, po kateri je sestopal tožnik, ne predstavlja nevarne stvari, ne temelji na strokovnem znanju in izkušnjah. Neutemeljena je ugotovitev, da lestev ni mogla biti mokra in spolzka in da so bili mokri le čevlji. Iz izpovedbe priče K. izhaja prav nasprotno, tožnik pa je povedal, da v spirali ves čas teče voda in je mokro in se je zaradi tega lestev navlažila, mokra pa je tudi od kondenza, ki se naredi zaradi vlage. Sodišče ni zaslišalo prič M. P. in P. J., niti ni postavilo izvedenca s področja varstva pri delu. Delo v okoliščinah, v kakršnih je delal tožnik, je nevarno.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče izpodbijane sodbe, da ni podana odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca, temelji na ugotovitvah: - da je bil tožnik 4. 3. 2010, ko je prišlo do škodnega dogodka, zaposlen pri L. P. d.o.o., delo pa je opravljal na delovišču H., - da sta s sodelavcem opravljala meritve v ti. spirali, - da je do poškodbe prišlo pri sestopanju z lesene lestve, ki je bila prislonjena na pokrov spirale, - da je tožnik sestopal po lestvi s čevlji, ki so bili mokri, ker je prej hodil po določenih mestih v spirali, kjer se zadržuje 3-4 cm vode in da lestev sicer ni bila mokra in spolzka, - da je imel tožnik obute delovne čevlje znamke J., katerih podplat je iz poliuretana, ki zagotavlja dober oprijem in preprečuje zdrse, - da je do poškodbe prišlo, ker je nerodno stopil, ni pa dokazano, da bi padel z višine, - da je tožnik enako delo na istem delovišču opravljal že tri leta pred nezgodo, da je bil usposobljen za varno opravljanje dela in da je bil sicer montažni nadzornik in odgovoren za varnost ostalih delavcev na delovišču. 6. Glede na to, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, predlaganih za dokazovanje trditve, da je tožnik pri sestopanju z lestve zdrsnil s tretje oziroma četrte prečke, je pritožbeni dvom o nedokazanosti te trditve utemeljen. Ker pa dokazanost te trditve ne bi vplivala na pravilnost zaključka, da sestopanje z lestve ni nevarna dejavnost, dokončen odgovor o utemeljenosti pritožbenega očitka v zvezi z obstojem navedenega dejstva ni potreben. Četudi bi tožnik zdrsnil s tretje ali četrte prečke, bi glede na 30 cm visoko razdaljo med prečkami, o kateri je izpovedal sam, to pomenilo zdrs s približno enega metra višine.(1) Za odločitev tudi ni odločilno, ali so bile prečke na lestvi mokre le zaradi nanosa mokrote s čevlji ali je bila lestev vlažna tudi zaradi namestitve v vlažnem okolju.

7. Stališče sodbe, da sestopanje po lestvi, četudi je vlažna, ne predstavlja nevarne dejavnosti oziroma uporabe nevarne stvari, pravilno upošteva uveljavljeno stališče teorije in sodne prakse, po katerem (strožja) objektivna odgovornost ni določena za vsako nevarnost, pač pa le za posebno, od normalne večjo nevarnost, ki je posledica dejstva, da določene stvari (ali dejavnosti) kljub povečani skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ne odvrniti škode, ki izvira iz nje. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodne prakse, da delo na lestvi in sestopanje po lestvi ne predstavljata nevarne dejavnosti.(2) Četudi je bila lestev vlažna bodisi zaradi nanosa mokrote s čevlji bodisi zaradi visoke stopnje vlažnosti v prostoru, kjer je bila postavljena, bodisi zaradi obojega, že ob povprečni pazljivosti pri sestopu ni podana znatnejša nevarnost zdrsa. Pritožnik ni zatrjeval, da bi bil dostop uporabljen za širši krog ljudi, ki jim zatrjevane okoliščine opravljanja dela ne bi bile poznane. Prav tako ni bilo ugotovljeno, da delavci, ki so uporabljali lestev za sestop iz spirale, niso mogli hitrosti in načina sestopa prilagoditi tem okoliščinam.

8. Pritožbeno opozarjanje, da je za presojo o obstoju objektivne odgovornosti potrebno strokovno znanje, in s tem posredno na nujnost izvedbe dokaza z izvedencem varstva pri delu, ne utemeljuje niti bistvene kršitve določb postopka niti pritožbenega razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Presoja o tem, ali sestop po mokri leseni lestvi predstavlja delo s povečano nevarnostjo za nastanek škode, je pravna presoja, o katerem strokovnem vprašanju, pomembnem za to presojo, bi bilo potrebno izvedensko mnenje, pa tožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni navedel. Prav tako je le splošno zatrjeval, da bi moral delodajalec zagotoviti ustreznejšo opremo, zaščito, varovanje in podobno, ne da bi vsaj nekoliko natančneje opredelil, na kakšen način bi bilo treba organizirati delo oziroma kakšen delovni pripomoček bi ustrezal pravilom varnega dela. Ni zanemarljivo, da je tožnik že več let opravljal delo na enak način ter da je bil montažni nadzornik in odgovoren za varnost ostalih delavcev na delovišču. Poznavajoč specifične okoliščine opravljanja dela bi mogel konkretneje opredeliti (domnevne) pomanjkljivosti, a jih ni.

9. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Pritožbene navedbe o višji višini, s katere naj bi tožnik padel, nimajo podlage v tožnikovih pravočasno podanih trditvah v postopku pred sodiščem prve stopnje in so ob izostanku navedb o opravičenih razlogih za tako pozno zatrjevanje neupoštevne.

(2) Prim. sodbo VS RS II Ips 394/2011 z dne 3. 10. 2013 in sklep VSL II Cp 3452/2010 z dne 8. 12. 2010.