Jedro

Ker je tožena stranka presojala obstoj subjektivne in objektivne ogroženosti tožnikov v smislu določb EKČP v izvorni državi in ugotovila, da varnost tožnikov ne bi bila ogrožena, saj je bilo zdravljenje prve tožnice končano pred petimi leti, za nadomestilo hormonov, ki jih bo morala jemati doživljenjsko, pa je v domačem kraju možno dobiti zdravila z istovrstnimi učinkovinami, ni pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 16.2.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 34. člena v zvezi s 1. alineo 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1) po združitvi upravnih stvari v en postopek ponovno zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 23.5.2000 in še odločila, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo v roku štirinajstih dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka. V Slovenijo je prišla skupaj z otroci s Kosova v juniju 1998 in so imeli sprva priznano začasno zatočišče zaradi vojnih razmer na Kosovu. Nekaj mesecev pred njimi je prišel v Slovenijo mož prve tožnice oziroma oče ostalih mladoletnih tožnikov, ker je imel kot zdravnik odobreno specializacijo v Sloveniji. Prva tožnica je doma iz Črne gore, izhaja pa iz narodnostno mešane družine, saj je oče albanske narodnosti in muslimanske vere, mati pa je srbske narodnosti in pravoslavne vere. Prva tožnica se opredeljuje za Albanko muslimanske vere, enako tudi otroci in njen mož. Že na Kosovu so se pokazali prvi znaki njene bolezni ščitnice in je bila zato v Sloveniji dvakrat operirana zaradi karcinogenega tumorja ščitnice. Tožena stranka je dne 16.1.2002 izdala prvo odločbo, s katero je prošnjo za priznanje azila tožnikom zavrnila ter določila tridnevni rok za zapustitev države. Menila je, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev po 2. odstavku 1. člena ZAzil, niso pa tudi izpolnjeni pogoji za priznanje humanitarnega azila po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je s sodbo U 314/2002-7 z dne 20.3.2002 ugodilo tožbi tožnikov in odločbo tožene stranke z dne 16.1.2002 odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje se je sicer strinjalo z ugotovitvijo tožene stranke, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil, strinjalo pa se je s tožbenimi ugovori, da je tožena stranka v primeru ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za azil po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil dejansko stanje nepopolno ugotovilo, da ni presojala predloženih dokazov tožeče stranke in da je svojo odločitev utemeljevala tudi z nerelevantnimi dejstvi. Vrhovno sodišče RS je s sodbo, št. I Up 578/2002-2 z dne 22.5.2002, zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zato je tožena stranka v ponovljenem postopku v zvezi z zdravstvenim stanjem prve tožnice angažirala izvedenca medicinske stroke za področje radioterapije in onkologije dr. M.C. in ga tudi zaslišala na obravnavi dne 7.2.2005. Iz mnenja je razvidno, da je prva tožnica imela zadnji pregled pri specialistu kirurgu - onkologu 17.12.2004, da je v dobrem zdravstvenem stanju in glede raka ščitnice ni nikakršnega suma, da bi se ponovil ali razširil. Redno jemlje preparat ščitničnih hormonov. Na Kosovu je dostopno zdravilo, ki vsebuje iste učinkovine kot zdravilo, ki ga jemlje sedaj. Kontrolne preglede ima na šest mesecev. Je sposobna za potovanje z vsemi prevoznimi sredstvi. Od operacije je minilo že več kot pet let, bolezen ali zdravljenje pa ji ni pustilo trajnih posledic in ni tudi nobenih zdravstvenih zadržkov za opravljanje dela medicinske sestre, kot ga je opravljala pred boleznijo. Tožena stranka je na podlagi podatkov upravnih spisov sklepala, da se je zdravljenje tožničine bolezni končalo vsaj dne 19.5.2000, torej štiri dni pred vložitvijo vloge za priznanje azila in po prenehanju začasnega zatočišča (1.5.2000). Zato je po mnenju tožene stranke tožnica na zaslišanju nesporno zavestno navajala neresnične izjave, da še vedno ni zdrava, da hodi na terapije in uživa radioaktivni jod, ki ga naj bi nazadnje zaužila 6.5.2001. Zato zgolj možnost ponovitve bolezni ne more utemeljevati azila iz humanitarnih razlogov v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ka r izhaja tudi iz ustaljene prakse Sodišča Sveta Evrope za varstvo človekovih pravic (ESČP). Iz zbranih poročil je tožena stranka ugotovila, da se zdravstvena zakonodaja na Kosovu izpopolnjuje, ta zakonodaja pa zagotavlja zdravstveno varstvo v javnih in drugih zdravstvenih zavodih. Tudi zdravstveno zavarovanje je urejeno. Nadalje je tožena stranka proučila pravno prakso ESČP, relevantno za obravnavani primer tožnice in njenih treh mladoletnih otrok glede vprašanja, ali bi njihova vrnitev na Kosovo zaradi tožničinega zdravstvenega stanja lahko ogrozila njihovo fizično integriteto v smislu EKČP, kot to določa 3. odstavek 1. člena ZAzil. Po proučitvi celotnega primera je tožena stranka ugotovila, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil ter da vrnitev tožnice in njenih mladoletnih otrok ob upoštevanju njenega zdravstvenega stanja in vseh drugih okoliščin ne bo ogrozila njihove fizične integritete v smislu relevantnih določb 3. in 8. člena EKČP, kot jih razlaga in uporablja ESČP in druge države pogodbenice EKČP, ter da zato niso podani niti pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi uvodoma citira 3. odstavek 1. člena ZAzil (UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003). Strinjalo se je z odločitvijo tožene stranke in se je v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS sklicevalo tudi na razloge tožene stranke. Povzame tudi dosedanji postopek v obravnavani zadevi in ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tožbene trditve, da bi vrnitev tožnice in njenih mladoletnih otrok v izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu EKČP zaradi zdravstvenega stanja tožnice je zavrnilo kot neutemeljene. V postopku je tožena stranka ugotovila, da je tožnica sedaj zdrava, da lahko normalno potuje in dela ter da je zelo majhna verjetnost (10 %), da bi se njena bolezen ponovila. Na Kosovu so dostopna zdravila, ki jih potrebuje prva tožnica. Prva tožnica in njeni mladoletni otroci tudi ne sodijo v kategorijo ogroženih oseb, za katere po priporočilih UNHCR vrnitev na Kosovo še vedno ni varna: prva tožnica je namreč po opredelitvi albanskega porekla, prav tako njen mož in otroci, v postopku pa tudi ni izkazala, da bi bil njen mož (ki ni prosilec za azil) na Kosovu preganjan zaradi sodelovanja s Srbi v vojni na Kosovu. Izkazala tudi ni drugih utemeljenih okoliščin, ki bi kazale na to, da vrnitev v izvorno državo za njih ni varna. Zavrnilo je tudi tožničino sklicevanje na primer D. proti Veliki Britaniji (sodba ESČP z dne 2.5.1997), kar je tožena stranka v obrazložitvi odločbe obsežno obrazložila tudi v primerjavi s prakso ESČP. Tožniki v pritožbi izpodbijajo sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v nov postopek. Pritožniki so izvorno državo zapustili iz strahu pred preganjanjem ter ogroženostjo njihove osebne varnosti in njihovega življenja. Pritožničin mož je kot zdravnik nudil medicinske usluge tako pripadnikom srbske kot pripadnikom albanske narodnosti, zaradi česar ga sedaj preganjajo Albanci, saj ga pojmujejo kot podpornika Srbov. Zato je celotna družina tarča napadov, zlorab in maltretiranj. Poleg navedenih okoliščin terja konkretni primer posebno obravnavo tudi zaradi globoke travmatiziranosti in psihične motnje prve tožnice. Nepravilna je utemeljitev sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je tožnica v dobrem zdravstvenem stanju in da ni nikakršnega suma, da bi se rak ščitnice lahko ponovil oziroma razširil. Že izvedenec je ugotovil, da je rak ščitnice pri tožnici le v fazi mirovanja in ne v celoti ozdravljen. Isti izvedenec navaja, da obstaja možnost ponovitve raka, tožnica pa dodaja, da v izvorni državi ni na voljo zdravljenja v obliki, kakršnega potrebuje, prav tako ne bi imela na razpolago primernih zdravil. Upoštevati je treba nadalje, da se pritožničin mož nahaja v Republiki Nemčiji na specializaciji, zaradi česar bi se morala prva tožnica vrniti v izvorno državo sama z mladoletnimi otroci, brez spremstva moža. Njihova hiša je bila požgana s strani Albancev in bi njena vrnitev brez spremstva moža pomenila resno nevarnost za njeno fizično in psihično integriteto. Sedaj je tudi v hudem psihičnem stresu, kar je nedvomno še dodatna okoliščina, zaradi katere vračanje pritožnikov v danem trenutku ne bi bilo varno, predvsem pa bi pomenilo nehumano in nečloveško ravnanje. Vrnitev v kraj, kjer je doživljala izredno hude zlorabe, bi poslabšalo njeno zdravstveno stanje. Tožnica s potrdili izkazuje tudi svojo suicidnost, saj je popolnoma nesposobna za vrnitev v izvorno državo. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Obstajajo širši humanitarni razlogi, zaradi katerih vračanje pritožnice in njenih mladoletnih otrok nikakor ne bi bilo utemeljeno. Navedeno bi nedvomno pomenilo kršitev 3. člena EKČP. Po navedeni določbi EKČP varuje osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Ta pravica je absolutna in je države ne morejo omejiti. V dopolnitvi pritožbe je prva tožnica priložila tudi dopis Psihiatrične klinike v L. z dne 8.8.2006, iz katerega izhaja, da tožnica navaja slabo psihično stanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta v svojih odločbah oprla svoji odločitvi na določbo 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki je ob odločanju tožene stranke določala, da Republika Slovenija daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2 ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Ker izhaja tudi po presoji pritožbenega sodišča iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka presojala obstoj subjektivne in objektivne ogroženosti v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov in odločila na podlagi dokazne ocene vseh pravno pomembnih okoliščin, je sodišče prve stopnje utemeljeno pritrdilo toženi stranki, da za priznanje azila iz humanitarnih razlogov ni pogojev.

Pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da Srbija ni varna niti stabilna država, oziroma, da Kosovo ni varna pokrajina za tožnike, glede na zbrana poročila v spisih, ni upošteven. Zakonski pogoj za priznanje azila iz humanitarnih razlogov je ogroženost oziroma utemeljen strah pred posegom v varnost ali fizično integriteto posameznika v smislu EKČP, spremenjene in dopolnjene s protokoli, ki prepoveduje nečloveško ali ponižujoče ravnanje, mučenje ali kaznovanje ali kakšno drugačno nezakonito poseganje v življenje ali svobodo posameznika. Glede obstoja tega zakonskega pogoja pa izhaja iz obrazložitve odločbe tožene stranke in podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka na podlagi mednarodnih dokumentov o razmerah v Srbiji in sedanje ureditve v tej državi, kakor tudi ureditve zdravstvenega varstva in zavarovanja in ocene o dejanskem izvrševanju te zakonodaje, pravilno ocenila, da varnost tožnikov in njihova fizična integriteta ob vrnitvi v Srbijo oziroma na Kosovo ne bi bila ogrožena. Zdravljenje prve tožnice je bilo končano že pred več kot petimi leti. Prva tožnica mora z zdravili doživljenjsko nadomeščati hormon ščitnice, kar pa po ugotovitvah tožene stranke, ki jih potrjujejo podatki v upravnih spisih, še zlasti pa po mnenju izvedenca medicinske stroke za področje radiologije in onkologije, lahko uspešno opravi tudi v izvorni državi. V njenem domačem kraju P. po podatkih v upravnih spisih namreč vsaj v dveh lekarnah prodajajo zdravila z istovrstnimi učinkovinami, kot jih uživa prva tožnica sedaj v Republiki Sloveniji.

Tudi drugi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbena trditev glede kršitve 3. člena EKČP pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljen. Navedena konvencija določa v 3. členu, da se nikogar ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati. Glede na navedeno za obstoj pogojev za priznanje azila iz teh razlogov ne zadostuje zgolj subjektivna ogroženost zaradi strahu, na katerega se sicer sklicujejo tožniki v pritožbi, ampak mora biti podana tudi objektivna ogroženost v smislu utemeljevanja strahu pred preganjanjem v smislu 3. člena Konvencije. Po presoji pritožbenega sodišča pa iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da je tožena stranka presojala obstoj subjektivnih in objektivnih pogojev ogroženosti v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila tudi iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka je proučila tudi relevantno sodno prakso ESČP, tudi zatrjevani primer D proti Veliki Britaniji, ki pa se nanaša na drugačen primer, kot je obravnavani, saj je šlo v navedenem primeru za tožnika D, ki je bil neozdravljivo bolan, tik pred smrtjo, in katerega so hoteli deportirati v državo, kjer sploh ni bilo urejenega zdravljenja bolezni, za kakršno je bolehal D. Zato je po presoji pritožbenega sodišča tudi ta pritožbeni ugovor neutemeljen.

Na pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka v postopku kršila določbe ZAzil, Zakona o splošnem upravnem postopku in Mednarodnih aktov, pritožbeno sodišče meni, da takšne kršitve niso podane, saj nimajo podlage v podatkih in listinah v upravnih spisih niti v odločbi tožene stranke. Prav tako pritožbeno sodišče ni našlo očitanih kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki naj bi ga storilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožbeno sodišča zavrača kot nedopustnega. Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je namreč ta pritožbeni ugovor možno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je ugotovilo dejansko stanje na podlagi številnih podatkov v upravnih spisih.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.