Jedro

Pritožnik trdi, da državno tožilstvo ni predlagalo podaljšanje pripora na podlagi 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), temveč na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP, ki velja na splošno za podaljševanje pripora največ za dva meseca. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da "gre za saniranje napak" tožilstva in posledično za kršitev 16. člena ZKP, po katerem naj bi imela obdolženec in tožilec v kazenskem postopku položaj enakopravnih strank. Iz same vsebine predloga za podaljšanje pripora, ki ga je okrožno državno tožilstvo podalo skupaj z obtožbo, je namreč razvidno, da državno tožilstvo predlaga podaljšanje pripora po vloženi obtožbi, pri čemer je očitno po pomoti citiralo napačno določilo ZKP-ja. Ker predlog državnega tožilstva vsebuje vse sestavine, ki jih mora vsebovati tak predlog, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko ga je vzelo v obravnavanje. Sicer pa pritožnik v pritožbi niti ne navaja kako naj bi citirana kršitev določb ZKP vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, zato njegove pritožbe v tem delu ni moč preizkusiti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom obdolžencu, odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšalo še po vloženi obtožbi.

2. Zoper takšen sklep se pritožuje obdolženčev zagovornik, odvetnik, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi, ali pa naj ga spremeni in obdolžencu odredi milejši ukrep.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je obdolženemu T. U. odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, podaljšalo tudi po vloženi obtožbi, saj je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje in da so pri obdolžencu še vedno podane konkretne okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost, da bi na prostosti ponavljal s kaznivimi dejanji. Utemeljeno pa je dalje zaključilo tudi, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren nevarnosti, ki bi nastopila za življenje ljudi z njegovo izpustitvijo na prostost in njegovo pravico do osebne svobode (20. člen Ustave RS). Ker je navedene ugotovitve v izpodbijanem sklepu tudi podrobno obrazložilo, se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje in glede pritožbenih navedb navaja sledeče. 5. Pritožnik v pritožbi ponavlja navedbe, ki jih je navajal že v odgovoru na predlog Okrožnega državnega tožilstva v Kopru za podaljšanje pripora zoper obdolženca po vloženi obtožbi, in sicer, da državno tožilstvo ni predlagalo podaljšanje pripora na podlagi 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), temveč na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP, ki velja na splošno za podaljševanje pripora največ za dva meseca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na te navedbe pritožnika sodišče prve stopnje razumno odgovorilo v točki 2 izpodbijanega sklepa. S takšno obrazložitvijo se strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da "gre za saniranje napak" tožilstva in posledično za kršitev 16. člena ZKP, po katerem naj bi imela obdolženec in tožilec v kazenskem postopku položaj enakopravnih strank. Iz same vsebine predloga za podaljšanje pripora, ki ga je okrožno državno tožilstvo podalo skupaj z obtožbo, je namreč razvidno, da državno tožilstvo predlaga podaljšanje pripora po vloženi obtožbi, pri čemer je očitno po pomoti citiralo napačno določilo ZKP-ja. Ker predlog državnega tožilstva vsebuje vse sestavine, ki jih mora vsebovati tak predlog, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko ga je vzelo v obravnavanje. Sicer pa pritožnik v pritožbi niti ne navaja kako naj bi citirana kršitev določb ZKP vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, zato njegove pritožbe v tem delu ni moč preizkusiti.

6. Pri obrazložitvi obstoja pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti se sodišče prve stopnje sklicuje na svojo obrazložitev ponovitvene nevarnosti iz 7. točke obrazložitve sklepa o podaljšanju pripora z dne 16.11.2020. Pri tem je ugotovilo, da teža očitanega kaznivega dejanja (zanj je zagrožen zapor od 5 do 15 let), način storitve, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno (obdolženec naj bi oškodovanca napadel v spanju, zabodel naj bi ga kar z dvema nožema), obdolženčeve osebne lastnosti (v času storitve očitanega kaznivega dejanja naj bi bil pod vplivom mamil in alkohola, iz psihiatričnega izvedenskega mnenja izhaja, da naj bi bila pri obdolžencu podana duševna motnja ali duševna manj razvitost, zaradi česar naj bi bila njegova prištevnost bistveno zmanjšana) in prejšnje življenje (iz njegove kazenske evidence je razvidno, da je bil že obravnavan za kazniva dejanja s prvinami nasilja – kaznivo dejanje grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1 in za kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1), kažejo na konkretno in realno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti kaznivo dejanje lahko ponovil. S takšnimi zaključki sodišča prve stopnje se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, zato je navedba pritožnika, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj naj bi obstajala realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, protispisna. Glede na zgoraj obrazloženo, se tudi pritožbena navedba zagovornika, da glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ponovitvena nevarnost že pojmovno ni mogoča, ker se mu prvič očita kaznivo dejanje zoper življenje, izkaže za povsem neutemeljeno.

7. Sodišče prve stopnje je v 9. točki izpodbijanega sklepa tudi argumentirano in razumno obrazložilo, zakaj je pri obdolžencu podana neogibnost pripora in milejši ukrepi ne pridejo v poštev.

8. Ker preizkus izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah petega odstavka 402. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (tretji odstavke 402. člena ZKP).