Jedro

V obravnavanem sporu »sta bila med strankami izven obdobja [izpodbojnosti] sklenjena tako zavezovalni pravni posel kot tudi (anticipirani) razpolagalni pravni posel«. Vendar pa je bil nad cedentko med sklenitvijo razpolagalnega pravnega posla – fiduciarne cesije in nastankom v zavarovanje odstopljenih bodočih terjatev začet stečajni postopek.

V primeru vmesnega začetka stečajnega postopka razpolagalec z začetkom stečajnega postopka izgubi razpolagalno moč. Z začetkom stečajnega postopka namreč pooblastila poslovodstva dolžnice za vodenje njenih poslov preidejo na stečajnega upravitelja. Zato cesionarke niso bile varovane pred učinki začetka stečajnega postopka. To pomeni, da so po začetku stečajnega postopka nastale fiduciarno cedirane terjatve postale del cedentkine stečajne mase. Ker pa zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka pravni učinki razpolage niso nastopili, jih ni mogoče razveljaviti.

Glede v obdobju izpodbojnosti nastalih fiduciarno cediranih terjatev pa je treba upoštevati, da s fiduciarno cesijo fiduciar veljavno pridobi pravico do poplačila iz fiduciarno prenesenih terjatev (če te terjatve niso nastale na podlagi neveljavnih pravnih poslov, o čemer pa v obravnavanem sporu ni bilo trditev). Pravica do poplačila, ki ima pravno podlago v anticipiranem odstopu terjatev v zavarovanje, pa veljavno nastaja tudi v izpodbojnem obdobju (vse do začetka stečajnega postopka). Če je bila anticipirana fiduciarna cesija sklenjena zunaj obdobja izpodbijanja in čeprav posamične terjatve nastajajo v obdobju izpodbijanja ter na podlagi anticipirane cesije v obdobju izpodbijanja prehajajo v premoženje fiduciarja, velja, da je ločitvena pravica veljavno nastala in ne gre za izpodbojno pravno dejanje stečajnega dolžnika.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije stroške revizije.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 3.054,70 EUR stroškov revizijskega odgovora (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16-ega dne).

Obrazložitev

1. Tožnice so (v skladu s prvim odstavkom 305. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP) vložile tožbo zaradi prednostnega plačila zavarovanih terjatev iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Toženka pa je v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2015 (v skladu s četrtim odstavkom 275. člena ZFPPIPP) uveljavljala »ugovor izpodbojnosti« (da naj bi bil odstop terjatev, na katerih so tožnice uveljavljale ločitveno pravico, izpodbojen in s tem brez pravnega učinka v razmerju med toženko kot stečajno dolžnico in tožnicami).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za prednostno plačilo terjatev (v določenih %) iz vrednosti terjatev, podrobno navedenih v izreku sodbe, ki jih je tožena stranka pridobila do svojih dolžnikov; po poplačilu terjatev tožnic pa iz preostanka vrednosti navedenih terjatev še za prednostno poplačilo terjatev Republike Slovenije (I. do III. točka izreka sodbe). Istočasno je razsodilo, da se v razmerju med toženko in tožnicami razveljavijo pravni učinki odstopa terjatev v zavarovanje po seznamih terjatev, odstopljenih v zavarovanje, z dne 30. 3. 2014 in z dne 30. 4. 2014, ter pravni učinki odstopa terjatev v zavarovanje po 30. 4. 2014, in sicer glede terjatev, podrobneje navedenih in (z navedbo dolžnika, višine terjatve, oznake računa in zapadlosti) opisanih v izreku sodbe, tako da navedene terjatve ne preidejo iz premoženja toženke v premoženje tožnic (del IV. točke izreka sodbe, o glavni stvari). Odločilo je še, da so tožnice dolžne toženki solidarno povrniti stroške postopka (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) (del IV. točke izreka sodbe, (sklep) o stroških postopka).

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbam tožnic ter sodbo sodišča prve stopnje »glede odločitve o zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi (del IV. točke njenega izreka, o glavni stvari) spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo zahtevek z dne 1. 12. 2015, modificiran dne 29. 6. 2016 in dne 9. 12. 2016« (prva alineja I. točke izreka odločbe), medtem ko je sodbo sodišča prve stopnje v preostalem delu, to je glede odločitve o (primarnem) tožbenem zahtevku tožeče stranke (I. do III. točko njenega izreka) in glede odločitve o stroških postopka (del IV. točke njenega izreka, zadnji odstavek), in dopolnilno sodbo razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (druga alineja I. točke izreka odločbe). Pri tem je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za (novo) končno odločbo (II. točka izreka odločbe).

4. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje (prvo alinejo I. točke izreka odločbe sodišča druge stopnje, v zvezi z delom IV. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje o glavni stvari - to je zoper tisti del odločbe sodišča druge stopnje, s katerim je le-to spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek) vložila revizijo.

5. Tožena stranka je revizijo vložila zaradi napačne (zmotne) uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka s strani sodišča druge stopnje in kršitve ustavne pravice do »pravičnega« sojenja. Prvenstveno je predlagala ugoditev reviziji s spremembo sodb sodišč nižjih stopenj in ugoditvijo »tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti«, podrejeno pa ugoditev reviziji z razveljavitvijo sodbe sodišča druge stopnje in vrnitvijo zadeve temu sodišču v ponovno sojenje. Pri tem je priglasila stroške revizijskega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki in stranski intervenientki na njeni strani. Prva je v obrazloženem odgovoru prerekala revizijske navedbe (pri čemer je na nekaterih mestih ob sklicevanju na izpovedi prič nedovoljeno komentirala ugotovljeno dejansko stanje) in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene. Pri tem je priglasila stroške revizijskega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Uporaba ZPP(-E)**

7. Sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje (tudi dopolnilna), je bila izdana 15. 12. 2016, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. **Povzetek pravno relevantnih dejanskih ugotovitev**

8. Tožnice so družbi A., d. o. o., Srbija s Kreditno pogodbo, št. 07 z dne 11. 9. 2012, odobrile sindicirani kredit v višini 4,980.000,00 EUR, ki je bil zavarovan s poroštvom toženke kot solidarne porokinje in s Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje (v nadaljevanju tudi Pogodbo), sestavljeno v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV 1863/12 z dne 11. 9. 2012,1 s katero je B., d. o. o.,2 tožnicam odstopila vse obstoječe in bodoče terjatve do svojih dolžnikov, ki morajo v vsakem primeru znašati najmanj 2,000.000,00 EUR.

9. 23. 5. 2014 se je nad toženko začel stečajni postopek, ki se pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti vodi pod opr. št. St 507/2014. Tožnice so v stečajnem postopku prijavile terjatve in ločitvene pravice. Stečajni upravitelj je terjatve priznal, medtem ko je ločitvene pravice prerekal. **Presoja sodišč prve in druge stopnje**

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je šlo pri Pogodbi o odstopu terjatev v zavarovanje za tako imenovano plaščno cesijo3 (na podlagi seznamov toženke z dne 31. 3. 2014 in 30. 4. 2014).

11. Seznama kot prenosna akta sta bila predložena v obdobju izpodbojnosti (od 7. 2. 2013 do 23. 5. 2014). Z njima so tožnice pridobile ločitveno pravico in s tem ugodnejše pogoje za poplačilo svojih terjatev (na račun drugih upnikov), kar predstavlja objektivno predpostavko izpodbojnosti. Subjektivna predpostavka izpodbojnosti pa temelji na domnevi iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj so bile terjatve odstopljene v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Poleg tega bi tožnice, ki so imele vpogled v finančno poslovanje toženke, zaradi dolgotrajne blokade njenih transakcijskih računov morale sklepati o njeni insolventnosti.

12. Sodišče druge stopnje je nasprotno presodilo, da je šlo pri Pogodbi o odstopu terjatev v zavarovanje za anticipirano globalno cesijo4. Pogodba namreč ne predstavlja predpogodbe glede bodočih terjatev, kar je značilno za plaščno cesijo, temveč vsebuje tako zavezovalni pravni posel kot (glede bodočih terjatev anticipiranega) razpolagalnega. Pogodba sicer predvideva izročanje seznamov dolžnikov, kar je značilno za plaščno cesijo, vendar pa vseeno ni mogoče zaključiti, da je to dejanje pogoj za veljaven prenos terjatev oziroma da predstavlja razpolagalni akt (cesijo). Predložitev seznama v primeru anticipirane globalne cesije namreč upniku omogoča, da ima pregled nad višino oziroma vrednostjo zavarovanja.

13. Pogodba je bila sklenjena izven obdobja izpodbojnosti (tako zavezovalni kot (anticipirani) razpolagalni pravni posel). Če bi bil namen zakonodajalca, da bi bila izpodbojna tudi pravna dejanja stečajne dolžnice, opravljena izven obdobja izpodbojnosti, ki pridobijo učinke (za premoženje stečajne dolžnice) v obdobju izpodbojnosti, bi to bilo določeno v 269. in 271. členu ZFPPIPP. Zato ni mogoče slediti stališču toženke, da že sama okoliščina prenosa terjatev v premoženje tožnic (aktiviranje učinkov anticipirane cesije) v obdobju izpodbojnosti zadostuje za izpodbojnost pravnega dejanja stečajne dolžnice.

**Revizijske navedbe**

14. Revidentka je uveljavljala, da Pogodbe zaradi nedoločenosti oziroma nedoločljivosti predmeta izpolnitve ni mogoče izpolniti, zaradi česar naj bi bila njena zaveza iz Pogodbe (glede odstopa vseh bodočih terjatev (do kupcev) v zavarovanje) nična. Poleg tega je revidentka z navedbo svojih (pravnih) argumentov nasprotovala pravni kvalifikaciji sodišča druge stopnje, da je pri Pogodbi šlo za anticipirano globalno cesijo. Poudarjala je, da je bila dolžnost tožene stranke po Pogodbi »ponuditi tožeči stranki svoje v spisku navedene terjatve v izbiro in ne zgolj v evidenco nastalih zavarovanj«, pri čemer se je sklicevala na 3.1., 3.5. in 4.1. točko Pogodbe.

15. Revidentka je s tem v zvezi sodišču druge stopnje očitala nekritično sklicevanje na pravno teorijo (konkretno na spremenjeno stališče prof. dr. Renata Vrenčurja), posledično kršitev iz 14. točke drugega 339. člena ZPP (da naj bi izpodbijane sodbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ne bilo mogoče preizkusiti) in kršitev ustavne pravice do »pravičnega« sojenja (da naj bi »svojo sodbo v celoti oprlo na teorijo ….. enega samega teoretika, … prof. dr. R. Vrenčurja, ki pa je svojo teorijo v odločilnih zaključkih povrhu tega še diametralno spremenil, [pri čemer] razloga za takšno nenadno drastično spremembo svojega stališča ni z ničemer utemeljil«).

**Ugovor izpodbojnosti ali nasprotna tožba**

16. ZFPPIPP v četrtem odstavku 275. člena določa: »Če oseba, v korist katere je bilo opravljeno dejanje iz 271. člena tega zakona [izpodbojno pravno dejanje], s tožbo ali drugo procesno vlogo v postopku pred pristojnim sodiščem ali drugim državnim organom proti stečajnemu dolžniku uveljavlja ugotovitev ali izpolnitev svoje terjatve, ki jo je pridobila s tem dejanjem, je izpodbojni zahtevek mogoče uveljavljati tudi z ugovorom v postopku, ki teče na podlagi take tožbe ali druge procesne vloge (v nadaljnjem besedilu: ugovor izpodbojnosti).«

17. Potem ko so tožnice (v skladu s prvim odstavkom 305. člena ZFPPIPP) s tožbo zahtevale prednostno plačilo zavarovanih terjatev iz premoženja, ki je predmet njihovih ločitvenih pravice, je toženka s pripravljalno vlogo z dne 30. 11. 2015 uveljavljala »ugovor izpodbojnosti«. Vendar pa pri tem v vlogi ni zahtevala zavrnitve tožbenega zahtevka (kar je namen izključevalnega ugovora), temveč odločitev o svoji nasprotni pravici, kar pomeni, da je dejansko vložila nasprotno tožbo z izpodbojnim zahtevkom (da se v razmerju med toženko (stečajno dolžnico) in tožnicami razveljavijo pravni učinki odstopa terjatev v zavarovanje po seznamih terjatev, odstopljenih v zavarovanje 30. 3. 2014 in 30. 4. 2014, ter pravni učinki odstopa terjatev v zavarovanje po 30. 4. 2014, tako da te terjatve ne preidejo iz premoženja toženke v premoženje tožnic).

18. Iz obrazloženega izhaja, da toženka dejansko ni vložila ugovora izpodbojnosti (iz četrtega odstavka 275. člena ZFPPIPP), temveč nasprotno tožbo (iz drugega odstavka 275. člena ZFPPIPP) z izpodbojnim zahtevkom (iz prvega odstavka 275. člena ZFPPIPP), kakor sta njeno nasprotno pravico (kot to izhaja iz izrekov in obrazložitev njunih sodb) obravnavali tudi sodišči nižjih stopenj. Pri uveljavljanju nasprotne pravice toženke z nasprotno tožbo gre namreč za izbirno upravičenje stečajne dolžnice.

**Presoja utemeljenosti revizije**

19. Vrhovno sodišče preizkusi sodbo sodišča druge stopnje samo v izpodbijanem delu in v mejah v reviziji uveljavljanih razlogov (prvi odstavek 371. člena ZPP).

**Glede uporabe materialnega prava**

20. Respondentka je v zvezi s pravno kvalifikacijo sporne cesije uveljavljala, da je revidentka nedovoljeno izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje, ker naj bi zatrjevala drugačno vsebino Pogodbe od tiste, ki je bila podlaga za spremenjeno pravno kvalifikacijo Pogodbe s strani sodišča druge stopnje. Vendar je ta očitek neutemeljen, saj revidentka v reviziji ni zatrjevala drugačne vsebine Pogodbe, temveč je glede na njene določbe ponudila svojo razlago Pogodbe (v prid plaščni naravi sporne cesije). Pri tem pa ne gre za ugotavljanje niti preizkušanje dejanskega stanja, temveč za presojo pravilnosti uporabe materialnega (pogodbenega) prava.

21. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na materialnopravni presoji, da je pri odstopu terjatev v zavarovanje po Pogodbi šlo za anticipirano globalno cesijo, saj izročanje seznamov dolžnikov ni predstavljalo razpolagalnega pravnega akta, temveč je le omogočalo bankam upnicam, da so imele pregled nad višino oziroma vrednostjo zavarovanja (15. točka obrazložitve njegove sodbe). Revidentka je takšni presoji (uporabi materialnega pogodbenega prava) nasprotovala s sklicevanjem na 3.1., 3.5. in 4.1. točko Pogodbe, iz katerih naj bi izhajala dolžnost tožene stranke »ponuditi tožeči stranki svoje v spisku navedene terjatve v izbiro in ne zgolj v evidenco nastalih zavarovanj«, kar naj bi kazalo na plaščno naravo sporne fiduciarne cesije.

22. Iz 3.1. točke Pogodbe (ki ureja obveščanje Agentke) izhaja obveznost pravne prednice toženke (Odstopnice), da do 10. dne po koncu vsakega koledarskega meseca predloži prvi tožnici (Agentki) podatek (seznam) o stanju terjatev na zadnji dan takšnega meseca. Iz navedenega izhaja, da pri seznamih z dne 30. 3. 2014 in 30. 4. 2014 ni šlo za določitev bodočih terjatev, ki so se s fiduciarno cesijo prenesle v zavarovanje, temveč le za seznanitev s stanjem terjatev na dneva 30. 3. 2014 in 30. 4. 2014. 23. Iz prvega stavka 3.5. točke Pogodbe (ki ureja plačila Odstopnici) izhaja obveznost Odstopnice, da o morebiti prejetem plačilu (ali izpolnitvi) od kakšnega Dolžnika ali koga drugega nemudoma obvestiti Agentko ter ji hkrati plača prejeti znesek (oziroma izroči drug predmet izpolnitve). Šteje se namreč, da je Odstopnica takšno plačilo (oziroma izpolnitev) prejela za račun Bank - Kreditodajalk. Iz drugega stavka 3.5. točke Pogodbe pa izhaja, da je Odstopnica do nastopa katere od okoliščin iz 4.1. točke Pogodbe (ki ureja odlog obvestila Dolžnikom), ko je Agentka dolžna (in ne le upravičena, kot to zmotno razlaga revidentka) obvestiti Dolžnike o odstopu terjatev, ne glede na obveznost iz prvega stavka te točke, upravičena obdržati zase vse tako prejete zneske. V takšnem primeru se šteje, da terjatve, na katere se nanašajo tako obdržani zneski, niso bile odstopljene Bankam – Kreditodajalkam, temveč so ostale Odstopnici. Vendar pa iz navedenega ne izhaja izbirna pravica tožnic, temveč zgolj vključitev pravnega pravila iz drugega odstavka 419. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v Pogodbo. Gre za določbo, po kateri je izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, če ni vedel za odstop; v nasprotnem primeru namreč obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku.

24. Poleg tega iz povezave navedenih treh točk niti iz Pogodbe kot celote ne izhaja, da bi tožnice lahko same presojale, ali so nastale okoliščine, da bi lahko kakšno terjatev zahtevale v zavarovanje. V 4.1. točki Pogodbe so namreč navedeni primeri, ko je izključen odlog obvestila Dolžnikov ter so Banke – Kreditodajalke in Agentka dolžne obvestiti Dolžnike o odstopu terjatev. Po obvestilu o odstopu pa je veljavna le izpolnitev prejemniku, kar pomeni, da pri tem ne gre za zatrjevano izbirno pravic tožnic.

25. Revizijsko sodišče tako pritrjuje zaključku sodišča druge stopnje, da Pogodba predstavlja dogovor o anticipirani globalni fiduciarni cesiji, saj predložitev seznamov, glede na obrazloženo, nima pravne narave prenosnega oziroma razpolagalnega pravnega posla. Toženka je namreč uveljavljala, da sta izpodbojni pravni dejanji obvestili oziroma seznama terjatev z dne 31. 3. 2014 in 30. 4. 2014 (glej IV. točko njene pripravljalne vloge z dne 30. 11. 2015).

26. Revidentka je odločitvi sodišča druge stopnje nasprotovala tudi zaradi »nedoločenosti (celo nedoločljivosti) predmeta izpolnitve«. Vendar pa predmet izpodbojnega zahtevka ni bila razveljavitev pravnih učinkov Pogodbe, ki kot predmet izpolnitve določa odstop bodočih terjatve v zavarovanje, temveč pravnih učinkov obvestil oziroma seznamov terjatev z dne 31. 3. 2014 in 30. 4. 2014. Zato je neutemeljeno sklicevanje revidentke na ničnost (njene zaveze) iz Pogodbe. Sicer pa so bile sporne terjatve cedirane tožnicam, kar pomeni, da je bila Pogodba realizirana.

27. V obravnavanem sporu »sta bila med strankami izven obdobja [izpodbojnosti] sklenjena tako zavezovalni pravni posel kot tudi (anticipirani) razpolagalni pravni posel« (kot to izhaja iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa je bil nad cedentko med sklenitvijo razpolagalnega pravnega posla – fiduciarne cesije (11. 9. 2012) in nastankom v zavarovanje odstopljenih bodočih terjatev začet stečajni postopek (23. 5. 2014). Tako so nekatere anticipirano odstopljene terjatve (večina) nastale v obdobju izpodbojnosti (zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do njegovega začetka), druge (manjšina) pa po začetku stečajnega postopka, kot to izhaja iz navedbe terjatev v IV. točki izreka prvostopenjske sodbe.

28. V primeru vmesnega začetka stečajnega postopka razpolagalec z začetkom stečajnega postopka izgubi razpolagalno moč.5 Z začetkom stečajnega postopka namreč pooblastila poslovodstva dolžnice za vodenje njenih poslov preidejo na stečajnega upravitelja (245. člen ZFPPIPP). Zato cesionarke niso bile varovane pred učinki začetka stečajnega postopka. To pomeni, da so po začetku stečajnega postopka nastale fiduciarno cedirane terjatve postale del cedentkine stečajne mase.6 Ker pa zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka pravni učinki razpolage niso nastopili, jih ni mogoče razveljaviti. Zato nasprotni tožbeni zahtevek glede teh terjatev ni utemeljen.

29. Glede v obdobju izpodbojnosti nastalih fiduciarno cediranih terjatev pa je treba upoštevati, da s fiduciarno cesijo fiduciar veljavno pridobi pravico do poplačila iz fiduciarno prenesenih terjatev (če te terjatve niso nastale na podlagi neveljavnih pravnih poslov, o čemer pa v obravnavanem sporu ni bilo trditev). Pravica do poplačila, ki ima pravno podlago v anticipiranem odstopu terjatev v zavarovanje, pa veljavno nastaja tudi v izpodbojnem obdobju (vse do začetka stečajnega postopka). Če je bila anticipirana fiduciarna cesija sklenjena zunaj obdobja izpodbijanja in čeprav posamične terjatve nastajajo v obdobju izpodbijanja ter na podlagi anticipirane cesije v obdobju izpodbijanja prehajajo v premoženje fiduciarja, velja, da je ločitvena pravica veljavno nastala in ne gre za izpodbojno pravno dejanje stečajnega dolžnika.7 Zato nasprotni tožbeni zahtevek tudi glede teh terjatev ni utemeljen.

**Glede postopkovne kršitve (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP)**

30. Strinjati se je z revidentkinim očitkom, da ni mogoče nekritično (brez ustrezne utemeljitve) upoštevati stališč pravne teorije. Vendar pa v konkretnem primeru stališče prof. dr. Renata Vrenčurja ni bilo odločilni razlog sodbe sodišča druge stopnje, temveč je služilo le v podkrepitev njegove argumentacije glede izpodbojnosti (učinkov) pravnih dejanj stečajne dolžnice (vsebovane v 20. in 22. točki izpodbijane odločbe).

31. Ker o vprašanju fiduciarne cesije ni prav veliko sodne prakse, predvsem pa ne prakse Vrhovnega sodišča, se je revizijsko sodišče pri odločitvi v obravnavanem sporu oprlo na pravno teorijo, na prispevke slovenskih avtorjev, ki so nastali predvsem ob upoštevanju zakonske ureditve tega instituta in z njim povezane sodne prakse v Nemčiji. Slovenski zakonodajalec se je namreč pri ureditvi tega instituta zgledoval po nemški pravni ureditvi.

32. Ker je iz (konteksta) sodbe sodišča druge stopnje mogoče razbrati njegovo miselno pot, iz argumentacije sodišča druge stopnje pa nosilne razloge, ni mogoče pritrditi stališču revidentke, da izpodbijana sodba »ne dosega kriterijev obrazloženosti«.

**Glede kršitve ustavne pravice do »pravičnega« sojenja**

33. Revidentka je sodišču druge stopnje v zvezi s sklicevanjem na stališče prof. dr. Renata Vrenčurja očitala tudi kršitev pravice do poštenega sojenja (v okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije), vendar (glede na poprej obrazloženo) neutemeljeno. Sodišče druge stopnje se je sicer sklicevalo tudi na stališče pravne teorije (glej 31. točko predmetne obrazložitve), vendar pa odločilni razlogi za njegovo odločitev izvirajo iz njegove lastne razlage pravne narave in vsebine Pogodbe in predloženih seznamov terjatev. Pri tem je iz njegove obrazložitve razvidno, kako je na spodnjo premiso sodniškega silogizma (ugotovljeno vsebino Pogodbe) uporabilo zgornjo premiso (ustrezna pravna pravila oziroma zakonske/pogodbene določbe), kar ustreza tako kriteriju obrazloženosti kot pravičnosti, saj je toženka imela možnost seznaniti se z odločilnimi razlogi sodišča druge stopnje (z bistvom njegove materialnopravne presoje).

**Odločitev o reviziji**

34. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

35. Ker glede na obrazloženo niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

36. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

37. Ker revidentka z revizijo ni uspela, mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v povezavi s 155. členom ZPP respondentki povrniti 3.054,70 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka), odmerjenih v skladu z določbami Odvetniške tarife (OdvT), z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priznane stroške sestavljajo 2.065,50 EUR stroškov za sestavo odgovora na revizijo, 413,10 EUR stroškov za zastopanje več (dveh nadaljnjih) strank, 25,25 EUR stroškov za izdatke za stranko in druge izdatke ter 550,85 EUR priglašenega 22% davka na dodano vrednost. 1 Šlo je za sočasno sklenitev Kreditne pogodbe in odstopa terjatev v zavarovanje (fiduciarno cesijo) (prvi odstavek 207. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). 2 Iz rednega izpisa iz sodnega/poslovnega registra AJPES izhaja, da je bila ta družba (kot prevzeta družba) na podlagi notarskega zapisa Pogodbe o pripojitvi z dne 26. 9. 2012 ... pripojena k toženki (kot prevzemni družbi).- takrat še C. d. o. o. Ljubljana (8. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). 3 »Pri plaščni cesiji se cedent zaveže prenesti na cesionarja terjatve, ko bodo nastale (to stori tako, da mu pošlje seznam terjatev in s tem te terjatve preidejo na cesionarja). Za pravne učinke plaščne cesije je zato vselej dodatni pogoj prenosni akt – predložitev seznama terjatev ali faktur, s čimer se odstopljene terjatve končno specificirajo.« (12. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 101/2013 z dne 11. 11. 2014 in Vrenčur R., Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, str.157-158). 4 »Značilnost globalne cesije je odstop vseh (sedanjih in bodočih) terjatev. Terjatve, ki obstajajo v času sklepanja pogodbe o odstopu terjatev, morajo biti določene že takrat[;] za bodoče terjatve (terjatve, ki v času sklenitve razpolagalnega pravnega posla – cesije še ne obstajajo) pa je dovolj, da so določene ob njihovem nastanku. S tem je kriterij določenosti bodoče terjatve znižan na kriterij določljivosti. Zadošča torej, da je mogoče vsaj pozneje ugotoviti vsebino predmeta izpolnitve.« (12. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 101/2013 z dne 11. 11. 2014 in Vrenčur R., Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 157-158). 5 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 101/2013 z dne 11. 11. 2014 (8. točko obrazložitve). 6 Juhart M., CESIJA Pogodbeni odstop terjatve, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, str. 63-67. 7 Juhart M., Tratnik M. in Vrenčur R., Stvarnopravni zakonik (SPZ) (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, str. 1012, 3.