Jedro

Zgolj nestrinjanje tožnika z ugotovitvami izvedenca še ne pomeni, da je bil ta pristranski.

Obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, ni neomejena. Pravica do navajanja dejstev in dokazov strankam ne daje niti pravice do izvedbe vsakega predlaganega dokaza niti do izvajanja dokazov v nedogled, kadar je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, da dodatni dokazni predlogi ne morejo bistveno pripomoči k njegovi boljši razjasnjenosti ali kadar predlogi merijo zgolj na zavlačevanje postopka.

Običajna zaskrbljenost, ki je izkazana v konkretnem primeru, po intenzivnosti pravno priznanega strahu ne dosega.

Ob upoštevanju izvedenčeve navedbe, da bi se lahko posledice degenerativnih sprememb izrazile tudi pri običajnem življenjskem tempu in aktivnosti, je celo v korist tožnika v celoti priznalo vzročno zvezo med nezgodo in posledicami, ki sicer izvirajo iz degenerativnih sprememb in mu na tej podlagi priznalo odškodnino za vse telesne bolečine, škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa ni omejilo, kot bi sicer lahko, če bi ocenilo, da bi se težave zaradi degenerativnih sprememb pojavile v vsakem primeru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

I. Odločitev sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki v korist tožeče stranke naložilo v plačilo 795,92 EUR odškodnine za nematerialno škodo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 26. 5. 2006 dalje do plačila, poleg tega pa še 261,22 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje do plačila. V presežku, glede odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 11.017,63 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od dosojenih pravdnih stroškov za čas od izdaje sodbe do izteka paricijskega roka, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

II. Pritožbeni razlogi in pritožbene navedbe Zoper sodbo se je v zavrnilnem delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo, ter v delu, ki se nanaša na stroške postopka, iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka.

Pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožnik ni pojasnil. Napada predvsem travmatološko izvedensko mnenje dr. Z., ki naj bi bilo nepopolno, v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo, razen tega pa zaradi negativnega odnosa izvedenca do oškodovanca (tožeče stranke) pristransko. Sodišču očita, da se je nanj oprlo povsem nekritično, tako da je dejansko stanje mestoma popolnoma napačno ugotovljeno. Sodišče je napačno ocenilo, da tožnik ni utrpel strahu. Ocena vpliva dveh kasnejših poškodb vratne hrbtenice iz leta 2006 je pavšalna, neobrazložena in ni podprta z medicinsko dokumentacijo.

S tem ko ni ugodilo dokaznemu predlogu po postavitvi novega izvedenca, naj bi ravnalo v nasprotju z 254. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je s tem stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. čl. ZPP oz. vsaj relativna bistvena kršitev po 1. odstavku istega člena. Zaradi nasprotja med spisno dokumentacijo in sodbo, česar sodišče ni pojasnilo oz. je sklepalo v nasprotju z izvedenimi dokazi, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki II. odstavka 339. čl. ZPP. Ista kršitev je podana še zaradi neenotne ocene vzročne zveze med obravnavano poškodbo in ugotovljenimi degenerativnimi spremembami pri različnih vrstah priznane škode, zaradi česar je sodba sama s seboj v nasprotju.

Odločitev o stroških postopka temelji na napačni ugotovitvi, da temelj zahtevka med pravdnima strankama ni bil sporen, saj je tožena stranka zahtevek po temelju priznala šele po izdelavi izvedenskega mnenja, tako da so pravdni stroški napačno odmerjeni.

Predlaga spremembo sodbe tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku tudi v zavrnilnem delu, podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

III. K pritožbenemu razlogu zmotno ugotovljenega dejanskega stanja Tožeča stranka izvedensko mnenje graja neupravičeno. Zgolj nestrinjanje tožnika z ugotovitvami izvedenca še ne pomeni, da je bil ta pristranski. Sodelovanje tožnika pri pregledu je celo pohvalil (listovna št. 105, tudi obrazložitev sodbe na str. 4). Ob zaslišanjih na narokih 6. 11. in 17. 11. 2008 je izvedenec obsežno pojasnil podlage za svoje ugotovitve, kako je ocenil posamezne dele medicinske dokumentacije in zakaj jih je ocenil tako, kot jih je. Pri tem je strokovno in prepričljivo pojasnil vsa razhajanja med ugotovitvami v medicinski dokumentaciji in lastnimi ugotovitvami, zlasti kar zadeva zdravljenje poškodb po obravnavani nesreči, zdravljenje degenerativnih sprememb in zdravljenje poškodb, ki sto bile posledica ostalih dveh nesreč v letu 2006. Svoje ugotovitve je podkrepil z navajanjem strokovne literature in stališč strokovne doktrine. Izčrpno je odgovoril na vprašanja, odgovori na katera v pisnem mnenju niso bili zajeti oz. so bili nejasno razloženi. Prepričljivo je pojasnil, zakaj ni mogoče verjeti tistim navedbam tožnika o subjektivno doživljanih težavah, ki niso indicirane z rezultati objektivno merljivih kategorij, saj ob upoštevanju strokovno možnega in pričakovanega obsega težav, ki ga dopuščajo ugotovitve dolgoletnih empiričnih opazovanj, zatrjevane težave niso možne in verjetne. Prav tako pa je prepričljivo in preverljivo razmejil posledice, vzrok katerih je obravnavana nezgoda na eni strani ter tiste, katerim so vzrok degenerativne spremembe in dve nadaljnji nezgodi v letu 2006. Sodišče prve stopnje je vse navedene ugotovitve izvedenca objektivno presodilo in svoja stališča primerno povzelo v obrazložitev sodbe. Na tej podlagi je po mnenju pritožbenega sodišča ustrezno ugotovilo tudi čas zdravljenja. Tožeča stranka je imela vse možnosti izvedencu postavljati vprašanja na kar dveh narokih. Sodišče druge stopnje je zato mnenja, da so očitki o nepopolnosti mnenja in nasprotjih med medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami izvedenca oz. sodišča prve stopnje neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje se na mnenje očitno ni oprlo nekritično, kot mu očita tožeča stranka, saj je iz obrazložitve sodbe razvidno, da mnenja (deloma v korist tožeče stranke!) ni v celoti sprejelo (npr. glede strahu, glej str. 7 sodbe sodišča prve stopnje in glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 8. str. sodbe spodaj). Ni mogoče pritrditi navedbam tožnika, da »življenjsko izkustvo in logika narekujeta, da je tožnik utrpel tako primarni kot sekundarni strah«. Strah je izrazito subjektivna kategorija, ki jo je zelo težko objektivizirano ocenjevati, še zlasti za nazaj. Stopnja, obseg in trajanje strahu so nepomembno odvisni od samega dejstva ali dogodka, ki ga povzroči, in so predvsem plod posameznikovega subjektivnega doživljanja povzročitvenega faktorja, ki pa se od človeka do človeka lahko močno razlikuje. Iz dokumentacije izhaja, da slabost in bruhanje, ki naj bi ju doživel tožnik doma, nista podprti z drugimi dokazi ali medicinsko dokumentacijo in ostajata na ravni tožnikovih navedb, pri čemer ni jasno niti, ali sta posledica strahu ali posledica fizičnih dejavnikov (udarca oz. zanihanja glave). Edini dokaz o strahu v predmetnem postopku je bila tako izpoved tožnika. Ta je glede primarnega strahu izpovedal, da se dogodka niti ne spomni dobro, ob njem pa se je počutil »nelagodno in neprijetno« (zaslišanje na naroku dne 17. 11. 2008, listovna št. 107). Teorija (1) in sodna praksa kot pravno priznan strah priznavata samo takšne motnje človekovega čustvenega dojemanja, ki so intenzivne in dlje časa trajajoče ali pa intenzivne in sicer kratkotrajne, a v daljšem obdobju porušijo oškodovančevo duševno ravnovesje. Običajna zaskrbljenost, ki je izkazana tudi v konkretnem primeru, pa po intenzivnosti pravno priznanega strahu ne dosega. V zvezi s sekundarnim strahom pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje – če bi bil tožnik za izid zdravljenja res zaskrbljen, ob upoštevanju, da bi se zaradi svoje izobrazbe še posebej moral zavedati pomembnosti upoštevanja zdravniških navodil, bi se bil na kontroli pri zdravniku oglasil, ko mu je bilo to naročeno, ne pa šele dva tedna kasneje.

Neutemeljeni so tudi očitki tožnika glede ugotovljenega vpliva kasnejših poškodb vratne hrbtenice iz leta 2006. Izvedenec je strokovno prepričljivo ugotovil, da je tožnik v obravnavani nezgodi utrpel le poškodbe mehkih tkiv, ki se po določenem času – vsekakor, preden je prišlo do vnovičnih poškodb v letu 2006 – popolnoma regenerirajo. Ker sta bili nadaljnji poškodbi v letu 2006 po ugotovitvah izvedenca podobne vrste in intenzitete kot obravnavana, pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje ne dvomi.

IV. K pritožbenemu razlogu kršitve določb pravdnega postopka Sodišče prve stopnje zatrjevane kršitve 254. čl. ZPP ni moglo storiti, ker se navedeni člen nanaša samo na situacijo, ko se mnenja več izvedencev med seboj bistveno razlikujejo, v konkretnem primeru pa je bil angažiran le en izvedenec.

Očitki o absolutnih bistvenih kršitvah iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP so neutemeljeni. Kot je pojasnjeno že pod prejšnjo točko, je izvedenec prepričljivo in strokovno podprto pojasnil, kako je ocenil posamezne dele medicinske dokumentacije in zakaj jih je ocenil tako, kot jih je, pri čemer se je sodišče v obrazložitvi sodbe kritično opredelilo do argumentov, ki jih je ponudil izvedenec in navedlo razloge, zakaj je takšno razlago sprejelo. Pritožbeno sodišče po skrbnem pregledu spisne dokumentacije in primerjavi slednje s sodbo ugotavlja, da zatrjevanih nasprotij med njima ni najti, prav tako pa ni v nasprotju z razlogovanjem sodbe noben izmed izvedenih dokazov.

V zvezi z vzročno zvezo med škodnim dogodkom in degenerativnimi spremembami je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bila prometna nesreča povod oz. sprožilni dejavnik težav, ki sicer vzročno izvirajo iz degenerativnih sprememb in ne prometne nesreče. Ob upoštevanju izvedenčeve navedbe, da bi se lahko posledice degenerativnih sprememb izrazile tudi pri običajnem življenjskem tempu in aktivnosti (prvostopenjska sodba, str. 8), je celo v korist tožnika v celoti priznalo vzročno zvezo med nezgodo in posledicami, ki sicer izvirajo iz degenerativnih sprememb (sodba, str. 7 zgoraj) in mu na tej podlagi priznalo odškodnino za vse telesne bolečine (sodba, str. 7 zgoraj), škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa ni omejilo (sodba, str. 8 spodaj), kot bi sicer lahko, če bi ocenilo, da bi se težave zaradi degenerativnih sprememb pojavile v vsakem primeru. Prvostopenjsko sodišče je torej v celoti in pri vseh pravno priznanih oblikah škode enotno upoštevalo škodni dogodek kot vzrok zdravstvenim težavam tožnika. Priznalo ni samo tiste škode, ki izvira iz dveh nadaljnjih prometnih nesreč v letu 2006, kar pa je storilo povsem utemeljeno. Očitki o kršitvah postopkovnih določb so tako zmotni.

Neutemeljene so navedbe o odvzemu možnosti obravnavanja pred sodiščem, ker prvostopenjsko sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo novega izvedenca. Načelo kontradiktornosti in pravica do izjavljanja v postopku (5. čl. ZPP) kot izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. čl. Ustave RS) strankam v načelu res dajeta neomejeno možnost predlaganja dejstev in dokazov. Le tako je v postopku mogoče zagotoviti enakost orožij. Teorija in praksa (2) zato priznavata načelno dolžnost sodišč izvesti predlagane dokaze. Vendar pa te načelne dolžnosti ni mogoče razlagati kot pravice do izvajanja predlaganih dejstev in dokazov, kakor sledi že iz jezikovna razlage 213. čl. ZPP. Obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, namreč ni neomejena. Pravica do navajanja dejstev in dokazov strankam ne daje niti pravice do izvedbe vsakega predlaganega dokaza niti do izvajanja dokazov v nedogled, kadar je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, da dodatni dokazni predlogi ne morejo bistveno pripomoči k njegovi boljši razjasnjenosti ali kadar predlogi merijo zgolj na zavlačevanje postopka. Nekateri dokazi dejanskega stanja ne bodo bolje razjasnjevali, ker so dokazni predlogi za takšen cilj neprimerni, drugi, ker so dejstva dovolj dokazana že z drugimi dokazi in tako izvedba predlaganega dokaza na dokazno oceno ne bo mogla vplivati ter tretji, ker dejstva, ki se dokazujejo, nimajo pomena za zadevo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje primerno pojasnilo (sodba, stran 4), da je izvedenec v celoti in popolno odgovoril na vsa postavljena vprašanja, vsestransko osvetlil primer, svoje utemeljitve podprl s strokovnimi stališči in ustrezno literaturo, izdelano mnenje pa vzdrži tudi logični in razumski preizkus. Do ugotovitev je prišel na podlagi skrbne presoje zdravstvene dokumentacije in osebnega pregleda tožnika, na narokih 6. in 17. 11. 2008 pa izčrpno odgovarjal tudi na vprašanja. Nasprotovanje tožnika izvedenskemu mnenju je, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, brez dejanske podlage. Ker ne gre za argumentirano nasprotovanje v smislu sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 189/2001, na podlagi katerega bi bilo mogoče prvostopenjskemu sodišču očitati premajhno natančnost pri ugotavljanju dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje dokazni predlog upravičeno zavrnilo in zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

V. K pritožbi proti odločitvi o stroških postopka Navedba tožeče stranke, da je tožena stranka tožbeni zahtevek po temelju priznala šele po izdelavi izvedenskega mnenja, je pravilna. Kljub temu pa zgolj dejstvo, da je bil tožbeni zahtevek po temelju sporen v času vložitve tožbe, samo po sebi še ne pomeni, da je sodišče to pri odločitvi o stroških postopka dolžno upoštevati. Tožena stranka je upravičenost tožbenega zahtevka po temelju namreč priznala, še preden so se v zvezi s tem izvajali kakšni dokazi. Na naroku 3. 7. 2008 se je tožeča stranka celo sama strinjala, da se z dokazovanjem glede temelja počaka do izdelave izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke v postopku opr. št. V P 1398/06 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki je tekel zaradi odškodnine iz naslova materialne škode na vozilu, udeleženem v predmetni nezgodi. Ko je tožena stranka mnenje prejela, pa je tožbeni zahtevek v obravnavanem postopku po temelju takoj priznala, tako da se sodišče s tem v dokaznem postopku sploh ni ukvarjalo. Odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov je pravilna.

VI. Zaključek Instančno sodišče je ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke proti sodbi v izpodbijanem delu neutemeljena. Ker ni ugotovilo nobene izmed tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ne drugih kršitev v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. čl. ZPP), je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot določa 353. čl. ZPP.

Stroške neuspele pritožbe krije na podlagi 1. odstavka 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP pritožnik sam.

(1) Npr. Strohsack, Boris; Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti: Obligacijska razmerja II; Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1990, str. 236 in naprej. Juhart, Miha et. alt.; Zbirka Nova slovenska zakonodaja; Obligacijski zakonik (OZ): (splošni del): s komentarjem; 1. natis; GV založba, Ljubljana, 2003, ISBN 86-7061-323-9 (zv. 1), str. 1043. (2) Prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-121/00 z dne 18. 9. 2001 in sklep Ustavnega sodišča RS Up-420/00 z dne 21. 5. 2002.