Jedro

Sam prenos premoženja in poslovanja ne pomeni statusnega preoblikovanja in posledičnega pravnega nasledstva, saj je za ti dve dejstvi potreben vpis v sodni register. ZDen veže obveznost vračila premoženja na samo dejstvo lastništva tega premoženja v času vračanja, pravico do odškodnine pa pogojuje s pravno kontinuiteto zavezanca za vračilo, ki pa v predmetnem primeru ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za določitev odškodnine na podlagi 73. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) za nepremičnine: poslovno stavbo M., stoječo na parc. št. 1344/1 - stavba v izmeri 523 m2, dvorišče v izmeri 16 m2, in trgovski paviljon T., stoječ na parc. št. 1345/1 - stavba v izmeri 481 m2, dvorišče v izmeri 188 m2, ter parc. št. 1345/2 - stavba v izmeri 41 m2, vse k.o. X. (1. točka izreka sklepa) in predlagateljici naložilo v plačilo njene stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje predlagateljica, predlaga njegovo spremembo in ugoditev njenemu predlogu oz. podredno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje. Država Slovenija je s statusno reorganizacijo vse obstoječe pravne statuse (premoženje, poslovanje, pravna razmerja,...) prejšnje banke Ž., d.d., zaradi okoliščin sukcesije bivše stare države, z Ustavnim zakonom o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL-A, v nadaljevanju: Ustavni zakon) prenesla na novoustanovljeno banko z načinom oddelitve. Navedena statusna reorganizacija je bila zaradi izvedbe preko Ustavnega zakona poenostavljena in izvedena z direktnim preoblikovanjem z oddelitvijo - brez sicer (po Zakonu o gospodarskih družbah, ZGD) obveznih postopkov, rokov, listin, sklepov skupščin družb, načrtov delitve, in z vpisom v sodni register po uradni dolžnosti. Ustavni zakon ni zgolj določil statusnega preoblikovanja starih bank, ampak tudi pravno nasledstvo tega preoblikovanja, ki velja za ves prenešen kapital in pravna razmerja. Prenos premoženja pomeni pravno nasledstvo, kar je evidentirano tudi v sodnem registru. Na statusno preoblikovanje ne vpliva dejstvo, da banka Ž., d.d., ni prenehala obstajati, in da je bila banka Z., d.d., ustanovljena kot nova banka, saj je to značilnost preoblikovanja z oddelitvijo. V sodnem registru se ob statusnem preoblikovanju pravno nasledstvo subjekta sploh nikoli ne navaja, kakor to zmotno tolmači prvostopenjsko sodišče. Vsebina obsega poslovanja, ki se prenaša, je razvidna iz otvoritvene bilance stanja v novi družbi. Izpodbijana sodba je tako nesklepčna, arbitrarna, nezakonita in neustavna. Sodišče je tudi neustrezno uporabilo odločbi VSRS X Ips 431/2007 in odločbo Ustavnega sodišča U-I-225/96, izpodbijana sodba pa nasprotuje tudi odločbi VSRS I Up 108/2007. Z delitvijo pride na novo družbo del premoženja prenosne družbe, v zvezi s katerim nova družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prenosna družba. Pritožnica priglaša pritožbene stroške.

3. Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvenstveno se pritožbeno sodišče opredeljuje do na večih mestih izpostavljenih pritožbenih navedb o nesklepčnosti izpodbijanega sklepa. (Ne)sklepčnost je pravni termin, ki se uporablja pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi dejstev, ki so navedena v sami tožbi (318. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), in ne pri presoji pravilnosti in zakonitosti sodne odločbe. Pritožbeno sodišče je zato relevantne navedbe obravnavalo kot očitke neobrazloženosti izpodbijanega sklepa (torej v smislu kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

6. Do odškodnine po 73. členu ZDen so upravičeni zavezanci, iz katerih sredstev se je po določbah ZDen vrnila nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno. V predmetni zadevi je v pritožbenem postopku ostal sporen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o tem, da predlagateljica (Z., d.d., Z.) ni univerzalna pravna naslednica Ž., d.d. (Ž.) in posledično ni upravičenka do odškodnine.

7. Bistvo pritožbene argumentacije je v tem, da naj bi z Ustavnim zakonom v primeru Ž. prišlo do sui generis statusnega preoblikovanja - oddelitve z ustanovitvijo nove družbe, brez sicer obveznih postopkov, rokov, listin, sklepov po ZGD. Ustavni zakon naj bi poleg statusnega preoblikovanja in ustanovitve dveh novih bank uredil tudi pravno nasledstvo tega preoblikovanja. Takšna argumentacija pa ne zdrži presoje pritožbenega sodišča iz razlogov navedenih v nadaljevanju.

8. Pravilno je razlogovanje izpodbijanega sklepa, da pri ustanovitvi Z. ni šlo za statusno preoblikovanje Ž. Mogoče je sicer pritrditi pritožbi, da samo dejstvo ustanovitve nove banke (družbe) samo po sebi še ne zanika obstoja statusnega preoblikovanja (saj tudi pri preoblikovanju - oddelitvi pride do ustanovitve novega subjekta). Je pa treba poudariti, da se pravno dejstvo statusnega preoblikovanja v vsakem primeru zavede v sodnem registru. Čeprav ima statusno preoblikovanje lahko obliko prenosa premoženja na novonastalo družbo, to ne pomeni, da je statusno preoblikovanje vsaka ustanovitev nove družbe, na katero obstoječa družba prenese del premoženja. Za tak učinek je (zaradi varstva tretjih oseb) potreben vpis v sodni register, pri čemer je tak vpis zaradi varstva pravic tretjih konstitutivne narave ( prvi odstavek 8. člena Zakona o sodnem registru, ZSReg). V relevantnem primeru ni pomemben zgolj vpis, opravljen pri Z., temveč tudi vpis Ž. V kolikor bi se Ž. statusno preoblikovala (delila), bi to pravno dejstvo moralo biti vpisano v sodni register. Kot izhaja iz priloženih izpiskov iz registra (priloga A7) pa takega vpisa v predmetnem primeru ni. Ker se je do tega razloga zavrnitve predloga predlagateljice opredelilo tudi sodišče prve stopnje, zatrjevana kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Neresnična je pritožbena navedba (str. 10 pritožbe z dne 27. 11. 2013), da naj bi bilo statusno preoblikovanje po uradni dolžnosti vpisano v sodni register, saj takšnega vpisa v registru ni; vpisana je bila zgolj ustanovitev nove banke.

9. Nadalje pritožbeno sodišče pripominja, da je statusno preoblikovanje oddelitve z ustanovitvijo nove družbe pozitivno pravno uredila šele novela ZGD-F leta 2001, podrobneje pa je bil ta institut urejen šele s sprejemom novega ZGD-1 leta 2006. To sicer ne pomeni, da na področju statusnega prava že v spornem obdobju (torej v letu 1994) ni bilo mogoče doseči enakih pravnih učinkov, kot jih danes predvideva institut oddelitve, vendar je pri presoji obstoja teh učinkov potrebna določena previdnost. Če bi določeno (pre)oblikovanje danes šteli za oddelitev in mu avtomatično prisodili vse zakonsko predvidene posledice (med njimi tudi (delno) univerzalno pravno nasledstvo novonastale družbe), takšnega avtomatizma pri sklepanju o posledicah v letu 1994 ni. Zgolj zato, ker se je na novoustanovljeno Z. preneslo del poslovanja in premoženja Ž., o univerzalnem pravnem nasledstvu ne moremo govoriti. Če bi zakonodajalec v času sprejetja Ustavnega zakona želel zgolj statusno preoblikovati obstoječi banki, bi to lahko storil skladno s takrat veljavnimi zakonskimi predpisi. Glede na to, da se za to možnost ni odločil, ustanovitve novih bank ne moremo ozko presojati zgolj po pravilih danes obstoječe zakonodaje in pravne teorije. Ustanovitev Z. in N., d.d. (N.) z Ustavnim zakonom nedvomno predstavlja sui generis položaj v slovenski pravni doktrini, zato moramo pri njeni presoji izhajati iz besedila samega Ustavnega zakona in iz namena zakonodajalca pri sprejemanju le-tega.

10. Ustavni zakon je v prvem odstavku 22. č člena določil ustanovitev nove banke Z., v 22.b členu pa, da Ž. prepusti poslovanje in premoženje novi banki. Ustavni zakon je nadalje natančno opredelil obseg prenosa premoženja in poslovanja s stare na novo banko; pri tem pa (univerzalnega) pravnega nasledstva med bankama izrecno ni določil. Zaključek, da namen zakonodajalca ni bil v vzpostavitvi takšnega pravnega nasledstva, je še dodatno podprt s preambulo Ustavnega zakona, ki vsebuje ugotovitev, da bi uveljavitev terjatev tujih upnikov, kot tudi subjektov iz tako imenovane ZRJ (Srbija in Črna Gora), ki so postali upniki na podlagi nakupov terjatev iz naslova novega finančnega sporazuma - New Financing Agreement, po katerem so solidarno zavezane za odplačilo celotnega dolga tudi banke s sedežem v Republiki Sloveniji, pomenila veliko nevarnost za finančni in gospodarski sistem Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče na podlagi tega besedila sklepa, da je bil namen sprejetja Ustavnega zakona ravno v tem, da se ustanovita novi banki, ki ne bosta pravni naslednici starih bank. Če bi bil namen zakonodajalca v univerzalnem pravnem nasledstvu, bi (glede na podrobnost ureditve ustanovitve novih bank v Ustavnem zakonu) to lahko izrecno določil (1). Glede na to, da univerzalnega pravnega nasledstva v primeru delitve družb v letu 1994 niso predvideli niti Ustavni zakon, niti takrat veljavna ZGD in Zakon o bankah in hranilnicah, ter upoštevajoč dejstvo, da v sodni register ob ustanovitvi novih bank ni bilo zavedeno statusno preoblikovanje ali pravno nasledstvo, pritožbeno sodišče sklepa, da Z. ni mogoče šteti za univerzalno pravno naslednico Ž.

11. Pritožba se sklicuje na dejanske okoliščine ustanovitve Z. (predvsem na dejstvo, da je bila Ž. dne 27. 7. 1994 brez ustanovitvenega kapitala in od takrat ni več poslovala kot banka, na Z. pa je bil vknjižen osnovni kapital v enaki višini), vendar se glede tega pritožbeno sodišče pridružuje stališču izpodbijanega sklepa, da sam prenos premoženja in zaporedno lastništvo še ne pomenita univerzalnega pravnega nasledstva. Pritožba neutemeljeno izpodbija primerjavo z odločbo Ustavnega sodišča U-I-225/96 in odločbo VSRS X Ips 431/2007, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje. Obe odločbi najprej izpostavljata, da ne glede na to, da je premoženje pravnokonstitutivni element oblikovanja pravne osebe, ni mogoče trditi, da gre za pravno nasledstvo pravnih oseb že zato, ker sonaslednice istega premoženja. Nadalje pa odločbi izrecno navajata, da mora biti izpolnjen tudi pogoj pravne kontinuitete pravne osebe od trenutka podržavljenja do vračila premoženja, ki se ugotavlja na podlagi vpisov v sodni register. Četudi odločba U-I-225/96 predvideva možnost delitve (oddelitve) družb (na kar opozarja pritožba), pa določa tudi dodaten pogoj, da je takšno preoblikovanje vpisano v sodni register. Ravno ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen.

12. Dejstvo, da ima predlagateljica glede vračanja nepremičnin enake obveznosti, kot bi jih sicer imela Ž. (pritožba pri tem opozarja na sodbo VSRS I Up 108/2007), na njeno pravno kontinuiteto ne vpliva. Obveznost vračanja premoženja izhaja iz dejstva, da je Ž. na Z. prenesla določeno premoženje. Kot je bilo že obrazloženo, pa sam prenos premoženja in poslovanja ne pomeni statusnega preoblikovanja in posledičnega pravnega nasledstva, saj je za ti dve dejstvi potreben vpis v sodni register. ZDen veže obveznost vračila premoženja na samo dejstvo lastništva tega premoženja v času vračanja (kar je v primeru Ž. izpolnjeno), pravico do odškodnine pa pogojuje s pravno kontiuniteto zavezanca za vračilo, ki pa v predmetnem primeru ni podana.

13. Ker niti uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo predlagateljice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP).

14. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov predlagateljice (prvi odstavek 35. člena ZNP) je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Nasprotna udeleženka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

(1) Tako kot je takšno pravno posledico predvidel ob prenovi zakonske ureditve oddelitve v letu 2006 sprejetem ZGD-1.