Jedro

Nobenega dvoma ni, da je brez kontinuiranega stika med očetom in otrokom korist slednjega ogrožena.

Ker mati stike večkrat brez razloga utemeljenega onemogoča, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno izreklo denarno kazen ter zagrozilo z novo, višjo, če ne bo nemudoma prenehala onemogočati in teh ovirati stikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo o stikih očeta in mld. hčerke (2020 rojene A. A.), in sicer dvakrat na teden v trajanju dveh ur in izvajanje teh stikov še natančneje uredilo (I.). Zavrnilo je materin predlog za takojšnjo ukinitev stikov (II.). Nasprotni udeleženki (materi) je zaradi kršitve izdane začasne odredbe - preprečevanja izvrševanja stikov izreklo 500 EUR denarne kazni in ji zagrozilo z novo, višjo (800 EUR), če bi še naprej kršila navedeno obveznost (III.).

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka (svojo pritožbo je naslovila kot ugovor in pritožba; Ker sta udeleženca pred izdajo izpodbijanega sklepa imela možnost, da se izrečeta o razmerju, ki ga sklep ureja, je pritožbeno sodišče oboje obravnavalo kot pritožbo - 273b. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju). V pritožbi navaja, da sploh ni jasno oz. ustrezno obrazloženo, zakaj je sodišče izdalo začasno odredbo, saj se jo izda le, če gre za izjemno nujno situacijo za varstvo koristi mld. otroka. Navaja, da je treba z mld. A. A. postopati skrajno previdno in z njenega vidika presoditi, ali gre res za ogroženost zaradi odsotnosti stika z očetom. Interesov staršev se ne sme postaviti pred interese otroka. Mld. A. A. se je v tem obdobju ravno uvajala v vrtec, kar je zanjo še dodaten stres. Stiki z obema staršema so potrebni, vendar ne za vsako ceno, navaja pritožba. Samostojni stiki bi otroka travmatizirali in mu niso v korist. Pomembna je starost otroka in udeleženost starša ter tudi odnos do drugega starša. Sodišče se po prepričanju pritožnice brez mnenja kliničnega psihologa ne bi smelo odločiti za intervencijo, niti ne na podlagi mnenja Centra za socialno delo. Predlaga, tudi, da psihiater poda svojo oceno o osebnosti predlagatelja. Za izdano začasno odredbo ni nobene potrebe.

Odločitev o denarni kazni je prenagljena, saj nikoli ni bil materin namen stikov preprečevati. Za vsak odpovedan stik je podala pojasnilo in ga listinsko podkrepila. Na razloge za odpadle stike, ki so bili bolezen, ni imela vpliva, ima pa vsaka oseba pravico do letnega dopusta. Pritožnica predlaga razveljavitev sklepa in opredeljuje pravdne stroške.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je z začasno odredbo odločilo, da se stiki med očetom in hčerko, ki so potekali pod nadzorom po sklepu sodišča pred koncem postopka uredijo tako, da se določijo v minimalnem, nujnem obsegu (dvakrat tedensko po dve uri). Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. čl. DZ). Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (2. odst. 157. čl. DZ). Sodišče prve stopnje je to določbo pravilno uporabilo in za to navedlo ustrezne in povsem zadostne razloge.

6. Pritožbeno sodišče je že v prvem pritožbenem postopku (sklep z dne 7. maja 2021) pojasnilo, da načeloma pravica do stikov otroka z obema roditeljema, torej tudi med otrokom in nerezidenčnim roditeljem, ne sme biti omejena, če za to ni posebnega razloga, ta pa je lahko le ogroženost otroka. Izhodišče je torej, da ima roditelj (oče) stike z otrokom, če le ni nujnih omejevalnih razlogov. Ker je bila mld. hči predlagatelja in prve nasprotne udeleženke stara le nekaj več kot leto ter do tedaj stikov z očetom ni imela, je sodišče te stike določilo le v trajanju do ene ure pri pristojnem Centru za socialno delo. Sodišče je torej upoštevalo posebnost obravnavane situacije in začasno določilo le zelo omejene stike. Z ničemer ni bilo verjetno izkazano, da bi bili stiki za otroka kakorkoli ogrožujoči. Nadalje je pritožbeno sodišče že tedaj poudarilo ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na poročila CSD, da je oče na stikih ljubeč, nežen in pozoren, nastopa pomirjujoče in zazna nerazpoloženost in vznemirjenost otroka in tudi samoiniciativno predlaga končanje stika.

7. Nadalje je to pritožbeno sodišče v sklepu 13. oktobra 2021 opozorilo na poročilo in mnenje CSD z dne 28. 6. 2021, da oče ne potrebuje pomoči strokovnih delavcev pri vzpostavljanju stika s hčerjo, da nadaljnji stiki pod nadzorom ne bi bili v korist udeležencem in da nadzor CSD ni potreben. Svetovan je kontinuiran nenadzorovan stik. Ob takem mnenju CSD, ki je strokovna institucija in kompetentno svetuje sodišču, podobno kot izvedenec, ni bilo več nobenega razloga za nadzorovani stik. Ob tem je pritožbeno sodišče še dodatno opozorilo, da je od 13. 1. 2021 preteklo tudi že več kot devet mesecev, kar je maksimalen čas, ko so lahko stiki nadzorovani po začasni odredbi sodišča (2. odst. 163. čl. Družinskega zakonika). Ker je kontinuiran stik med otrokom in roditeljem pomemben, je pritožbeno sodišče zaradi varstva koristi otrok v veljavno začasno odredbo, ki določa nadzorovan stik v trajanju ene ure na teden, poseglo na način, da je nadzor strokovnega delavca CSD (in _a fortiori_ tudi prisotnost tretje osebe) odpravilo, kar je pomenilo, da do drugačne odločitve sodišča prve stopnje stik med očetom in hčerjo kontinuirano poteka, kot je določen 13. 1. 2021, torej ob četrtkih med 14. in 15. uro, s predajo otroka pri CSD, a brez nadzora.

8. Z ničemer ni verjetno izkazano, da bi bili stiki z očetom za otroka ogrožujoči, zato ni bilo nobene potrebe za izvedbo dokaza z izvedencem iz področja klinične psihologije, še manj pa za izvedenca psihiatra. Sedaj je nakazana oz. napovedana drugačna odločitev sprejeta - stiki so utemeljeno nekoliko povečani, in sicer na dvakrat po dve uri tedensko, kar je glede na sedanjo starost in pretekle stike povsem primerno. Pritožnica se nekorektno spreneveda, ko ignorira vso zgoraj še enkrat ponovljeno argumentacijo iz prejšnjih pritožbenih postopkov, zakaj je začasna odredba v konkretnem primeru potrebna - nobenega dvoma ni, da je brez kontinuiranega stika med očetom in otrokom korist slednjega ogrožena.

9. Pravilna je tudi odločitev, da se mater kaznuje, ker stike med hčerjo in očetom preprečuje oz. jih onemogoča. Razloge za to je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v tč. 37. do 47. obrazložitve izpodbijanega sklepa in temu ni česa dodati. To, da pritožnica popolnoma ignorira argumentacijo predhodnih odločitev sodišča in se pritožuje iz enih in istih razlogov ter utemeljuje, zakaj stikov ne bi smelo biti (ker naj bi bili po njenem mnenju za otroka škodljivi oz. mu povzročali travmo in stres - kar je že ovrženo), zgolj dodatno dokazuje, da ne spoštuje sodne odločbe - ker se ne sklada z njenim (napačnim) prepričanjem.

10. Ne drži, da bi pritožnica vsak odpadli stik utemeljila in ga z dokazi podprto opravičila. Sodišče prve stopnje je zelo natančno navedlo, kateri stik je odpadel iz opravičenih razlogov, kateri pa so odpadli brez opravičljivega razloga (glej tč. 40 do 45. na str. 16-18 izpodbijanega sklepa), s čimer se pritožnica konkretno ne sooči. Spoštovanje pravice do stikov nikakor ne pomeni, da nima pravice do letnega dopusta in kaj takega iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja (glej tč. 43., čemur ni kaj dodati). Ker torej mati stike večkrat brez utemeljenega razloga onemogoča, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno izreklo denarno kazen ter zagrozilo z novo, višjo, če ne bo nemudoma prenehala onemogočati in ovirati teh stikov.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).

12. Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 151. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1. Gre za med postopkom nastale stroške, ki bodo delili usodo vseh drugih stroškov postopka.