Jedro

Razpolaganje z nepremičnino je eno izmed ključnih upravičenj, ki izvirajo iz lastninske pravice. V ta okvir sodi tudi upravičenje, da lastnik, ki se odloči za prodajo nepremičnine, iztrži toliko, kolikor je nepremičnina vredna. Če ne more, razlog pa je toženčevo ravnanje/dejanje, je kot na dlani, da je tako toženčevo ravnanje protipravno. Čim pa je tako, je tolerančni prag, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, presežen, postavljena cev pa protipravno ravnanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi in je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.987,08 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.035,48 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da tožena stranka z nepremičnine, parc. št. 1452/62, k. o. X, odstrani kovinski nosilni steber z nadstreška, ki sega prek struge vodotoka na parc. št. 1556, k. o. X, zavrglo, v preostalem (tj. da je tožena stranka dolžna z nepremičnine, parc. št. 1452/62, k. o. X, odstraniti cev oranžno-rdeče barve, premera približno 25 cm, ki poteka vertikalno iz jaška na parc. št. 1452/164, k. o. X, prek parcele tožeče stranke in naprej prek struge vodotoka na parc. št. 1556, k. o. X, in vodi v objekt tožene stranke, stoječ na parc. št. 1452/11, k. o. X) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da toženi plača 1.022,90 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da izpodbija II. točko izreka, in sicer, ker je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanje nepravilno uporabilo materialno pravo. Svobodno razpolaganje s stvarjo je upravičenje, ki izvira iz lastninske pravice. Nedopustno je vsako poseganje, ki lastnika vznemirja, sploh če vpliva na tržno ali realno vrednost prodaje. Tožeča stranka sploh ni trdila, da bi jo cev motila pri hoji, je pa vztrajala, da jo cev vznemirja prek meje, ki je glede na krajevno običajne okoliščine primerna. I. je namreč prostorsko omejeno območje, povpraševanje po dodatnih zemljiščih pa je precejšnje, zato bi ga tožeča stranka lahko uspešno tržila. Cev v višini dveh metrov prestavlja oviro prav za tisto vrsto uporabe nepremičnine, za katero so okoliške nepremičnine najpogosteje uporabljene. Prav tako ne drži očitek sodišča, da ni navedla, za kakšno rabo naj bi uporabljala predmetno nepremičnino, saj je izrecno izpostavila možnost skladiščenja. Prav tako je že med postopkom opozorila na sodno prakso v zvezi s tolerančnim pragom. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva, naj tožena preneha vznemirjati njeno lastninsko pravico. Gre za prepovedno tožbo po z 99. členu SPZ (actio negatoria), ki lastniku posedujoče stvari nudi zaščito pred protipravnim vznemirjanjem.

6. Višje sodišče je ob presoji pravilnosti uporabe materialnega prava vezano na naslednja pravno odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jih pritožnica izrecno sprejema (tožena stranka pa ni vložila odgovora na tožbo): * parcela tožeče stranke, št. 1452/162 predstavlja ozek pas (širine 1 m) oziroma dostopno pot do elektrarne; * parcela je bila odmerjena z namenom, da jo tožena stranka odkupi, da bo služila kot pešpot za dostop do hidroelektrarne in starega turbinskega prostora; * sporen del cevi se nahaja cca. 2 metra v zračnem prostoru nad to nepremičnino; * ta cev predstavlja za kupce določeno oviro - cene ni mogoče doseči; * cev ne ovira uporabe nepremičnine v smislu oviranja pri hoji in običajni rabi; * hlodi, ki so položeni in so razvidni na eni od fotografij, niso last tožene stranke; * v času, ko je tožeča stranka prodala pravnemu predniku tožene stranke opremo v proizvodnji toplotne in električne energije, sporna cev še ni bila nameščena.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da sporni del cevi ne omejuje hoje oziroma običajne rabe nepremičnine tožeče stranke oziroma ne presega nekega tolerančnega praga, ki bi predstavljal dejansko oviro za izvrševanje lastninske pravice. Sodna praksa sicer v določenih primerih res dopušča malenkostne posege v lastninsko pravico, a pri tem sodišča poudarjajo, da v zavrnitev prepovednega zahtevka po 99. členu SPZ lahko vodi le zaključek, da poseg (v lastninsko pravico, op. pritožbenega sodišča) ni protipraven. To pomeni, povedano drugače, da tožena stranka v postopku izkaže, da ni presegla tolerančnega praga in da njeno ravnanje/dejanje ne predstavlja dejanske ovire za izvrševanje lastninske pravice tožeče stranke.1 Upravičenja, ki izvirajo iz lastninske pravice na nepremičnini, sicer veljajo (v obsegu, ki je potreben za njeno rabo) tudi za zračni prostor nad nepremičnino.2

8. V obravnavani zadevi višje sodišče sodi, da zgolj zato, ker se del cevi nahaja v zraku (približno 2 metra nad tlemi) in hoja posledično ni ovirana, še ni mogoče zaključiti, da ni ovirana lastninska pravica tožeče stranke nasploh. Pritožnica pravilno opozarja, da niti ni zatrjevala, da zaradi cevi hoja ne bi bila možna, je pa trdila, da nepremičnine, ki je bila odmerjena za prodajo, ne more prodati za želeno ceno, čeprav je zanimanje veliko.

9. Razpolaganje z nepremičnino je eno izmed ključnih upravičenj, ki izvirajo iz lastninske pravice. V ta okvir sodi tudi upravičenje, da lastnik, ki se odloči za prodajo nepremičnine, iztrži toliko, kolikor je nepremičnina vredna. Če ne more, razlog pa je toženčevo ravnanje/dejanje, je kot na dlani, da je tako toženčevo ravnanje protipravno. Čim pa je tako, je tolerančni prag, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, presežen, postavljena cev pa protipravno ravnanje.3

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (5. točka 358. člena ZPP).

11. Spremenjena odločitev je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 1940 točk (glej stroškovnik na hrbtni strani list. št. 46 v spisu), kar ob vrednosti točke 0,64 z DDV znaša 1.420,08 EUR in 567 EUR za sodno takso za vložitev tožbe, skupaj 1.987,08 EUR.

12. Tožeča stranka je uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške, nastale z vložitvijo pritožbe. Višje sodišče ji je priznalo 765 točk (glej stroškovnik na list. št. 60 v spisu), kar ob vrednosti točke 0,6 EUR5 z DDV znaša 468,48 EUR in 567 EUR za sodno takso za vložitev pritožbe, skupaj 1.035,48 EUR.

1 Primerjaj odločbe VSL I Cp 1854/2013 z dne 6. 11. 2013 (sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka sploh ni podala navedb, kako jo namestitev klimata ovira pri izvrševanju lastninske pravice; VSL 3174/2015 z dne 20. 4. 2016 (sodišče je ugotovilo da tožnik ni zatrjeval, kako hoja ter nošnja orodja in materiala za montažo ograje po njegovi nepremičnini predstavljata dejansko oviro); VSL, št. I Cp 1854/2013 z dne 6. 11. 2013 (sodišče je presojalo trditve in ugotovilo, da tožnik ni omejen v lastninski pravici na zemljišču pod balkonom, ker je travo mogoče pokositi ročno, kmetovati pa tam ne more). 2 Tako sodba VSL, št. I Cp 1039/2004 z dne 20. 4. 2005. 3 Primerjaj sodbi VSL, št. II Cp 2272/2015 z dne 7. 10. 2015 in II Cp 1655/2015 z dne 2. 9. 2015. 4 Pritožbeno sodišče je ob vrednosti točke 0,6 EUR tudi prilagodilo vrednost spornega predmeta in ustrezno znižalo priglašeno število točk. 5 Pritožbeno sodišče je ob vrednosti točke 0,6 EUR tudi prilagodilo vrednost spornega predmeta in ustrezno znižalo priglašeno število točk.