Jedro

Za ugotovitev disciplinske odgovornosti za hujšo kršitev delovnih obveznosti nedoseganja delovnih rezultatov mora biti dokazana delavčeva krivda.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in sklep predstojnika tožene stranke št. 1788-p-JS/96, z dne 18.7.1996, potrjenega s sklepom disciplinske komisije tožene stranke z dne 26.9.1996, spremenilo tako, da je disciplinski postopek zoper tožnika v delu, v katerem je bil tožnik spoznan za odgovornega kršitev delovnih obveznosti po 9. tč. 1. odst. 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS, št. 15/90 - 18/94), ker tri mesece zapored ni dosegal pričakovane delovne uspešnosti, ustavilo, v zvezi s preostalo disciplinsko kršitvijo, to je nejavljanjem odsotnosti z dela oz. ponavljanjem lažjih disciplinskih kršitev s tem v zvezi, pa tožniku prvotno izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremenilo v disciplinski ukrep javni opomin. V posledici takšne odločitve je sodišče toženi stranki naložilo, da pokliče tožnika nazaj na delo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja ter mu plača prejemke, ki bi mu šli glede na njegovo delovno mesto, vse od dne dokončnosti izpodbijanega sklepa do vrnitve na delo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, hkrati pa toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 10.500,00 SIT stroškov postopka. Pri tem je ugotavljajo, da tožena stranka nima akta, s katerim bi bili določeni kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti, tako da je ugotovitev, da tožnik ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, sporna in neprepričljiva, še posebej glede na specifično naravo tožnikovega dela telefonista. Glede ponavljanja lažjih kršitev iz 20. tč. 1. odst. 45. člena ZDDO pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dokazano, da tožnik vsaj dvakrat ni pravočasno sporočil svoje odsotnosto z dela, s tem da mu je bil za tovrstno kršitev že prej izrečen disciplinski ukrep. Vendar pa ni izkazano, da bi ta opustitev botrovala nastanku hujšij posledic za delo tožene stranke v smislu 2. odst. 45. člena ZDDO v primerjavi s posledicami, ki bi nastale, če bi tožnik v obeh primerih odsotnost javil do zahtevane 10.00 ure tekočega dne. Zato pride v poštev le izrek milejšega disciplinskega ukrepa, ne pa ukrep prenehanje delovnega razmerja.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo ter zavrnitev tožnikovega zahtevka, oz. predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnite zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem tožena stranka ponavlja trditve, da tožnika glede na značaj in lokacijo njegovega delovnega mesta nihče ni neposredno kontroliral, da bi pravočasno opazil njegovo odsotnost, tako da je bila odsotnost dejansko ugotovljena šele po 10.00 uri in je bila telefonska centrala brez telefonista dlje, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. V tem času so bile stranke, ki so klicale, onemogočene pri uresničevanju svojih pravic in so opravičeno negodovale. Tožnik ni niti kasneje sporočil svoje odsotnosti in koliko časa bo le-ta trajala, tako da pri toženi stranki niso vedeli za koliko časa potrebujejo zamenjavo. Zato se je zgodilo, da sta zadnji dan na delo prišla tako tožnik kot njegova zamenjava, kar je toženi stranki povzročilo nepotrebne stroške.

Po trditvah tožene stranke so bile zato podane kvalifikatorne okoliščine, ki pogojujejo izrek disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja.

V odgovoru na pritožbo je tožnik predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z vsebino in razlogi sodbe sodišča prve stopnje v delu, ko razveljavlja, oz. smiselno spreminja sporna sklepa tožene stranke glede tožnikove odgovornosti za kršitev delovnih obveznosti po 9. tč. 1. odst. 45. člena ZDDO. Razlogom, ki jih je navedlo prvostopno sodišče, pritožbeno sodišče še dodaja, da mora biti za ugotovitev disciplinske odgovornosti za nedoseganje delovnih rezultatov izrecno izkazana tudi delavčeva krivda, le-ta pa v tem primeru ni bila izrecno ugotovljena.

V zvezi s preostalo disciplinsko kršitvijo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sama odredila delavcem, da morajo izredno odsotnost z dela javiti najkasneje do 10.00 ure prvega dneva odsotnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi bila tudi v primeru, ko bi tožnik pravočasno sporočil svojo odsotnost, telefonska centrala pri toženi stranki blokirana nekaka do 12.00 ure, to je do časa, do katerega je v spornih primerih tožena stranka, po prepričljivih ugotovitvah prvostopnega sodišča, v spornih dnevih uspela zagotovitvi nadomestilo za tožnika. Tudi če bi se tožnik ravnal po navodilu o sporočanju izredne odsotnosti, bi torej nastale bistveno enake posledice za delo tožene stranke, čeprav tožnik ne bi storil hujše kršitve delovnih obveznosti.

Ker je bila tožnikova odsotnost v spornih dneh, ne glede na njegovo nejavljanje odsotnosti, ugotovljena okrog 10.00 ure, se izkaže, da zaradi njegovega nejavljanja odsotnosti za toženo stranko niso nastale neke dodatne škodne posledice v primerjavi s posledicami, če bi se tožnik javil ob še dovoljeni 10.00 uri. Ob dokaj tolerantem navodilu, da morajo delavci nenadne odsotnosti javljati do 10.00 ure tekočega dne, je tožena stranka nekako že v naprej vzela v zakup škodljive posledice tožnikove neevidentirane odsotnosti do te ure in zanje tožnik ni disciplinsko odgovoren, bistvenih dodatnih posledic pa nejavljanje tožnikove odsotnosti ni povzročilo, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče in glede tega pritožba ne ponuja nobenih nasprotnih dokazov. V posledici tega pa je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da v tem primeru glede te preostale disciplinske kršitve niso bili izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 45. člena ZDDO za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Glede na povedano in glede na to, da v postopku na prvi stopnji ni zasledilo drugih kršitev, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba sicer nezakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.