Jedro

Gre za bistveno kršitev postopka, če organ v pritožbenem postopku odpravi prvostopno odločbo in na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sam odloči, da se denacionalizacijskemu upravičencu vrnejo nacionalizirani poslovni prostori v last, ne da bi pri tem sam v postopku ugotovil, ali obstajajo ovire po 19. členu ZDen, ki jih je denacionalizacijski zavezanec v postopku uveljavljal.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 11.7.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod tč. 1) odpravila 4. točko izreka delne odločbe Sekretariata za občo upravo občine z dne 16.5.1994 in pod tč. 2) odločila, da se v korist pokojnega upravičenca J.Š., z dnem pravnomočnosti te odločbe vzpostavi lastninska pravica na delu nepremičnine parc. št. 2025/24, vl. št. 1331, ki v naravi predstavlja pisarniške prostore krajevne skupnosti in prostore knjižnice v skupni izmeri 80,07 m2 ter lastninska pravica na sorazmernem delu k navedenim prostorom pripadajočem stavbnem zemljišču, parc. št. 2025/24, stavbišče 503 m2, dvorišče 661 m2, vpisano v vl. št. 1331. V obrazložitvi navaja, da je v tem primeru nesporno (podatki iz zemljiške knjige), da je občina imetnik pravice uporabe na predmetnih prostorih v stavbi, v skupni izmeri 80,07 m2, v katerih se nahaja pisarna krajevne skupnosti in podružnica knjižnice, ki ima sicer svoj sedež drugje. V smislu 1. odstavka 51. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen) je občina zavezanec za vrnitev nepremičnin, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka. Navedene prostore, ki so premoženje občine, zasedata krajevna skupnost in knjižnica. Po mnenju tožene stranke je njuno uporabo navedenih prostorov šteti le za najemno razmerje. V preteklosti so občine nepremičnine, na katerih so imele pravico uporabe, praviloma dajale v najem, tako krajevnim skupnostim kot tudi raznim družbenim organizacijam, ne da bi tako najemno razmerje tudi formalno uredile. Krajevno skupnost in knjižnico je treba šteti za najemnika navedenih podržavljenih prostorov, katerima gredo vse pravice in obveznosti iz najemnega razmerja (24. člen ZDen). Zato je tožena stranka v smislu določb 2. odstavka 29. člena, v zvezi s 30. členom ZDen, v korist denacionalizacijskega upravičenca na vrnjenih prostorih vzpostavila samo lastninsko pravico, ni pa navedenih prostorov vrnila tudi v posest. Tožeči stranki v tožbi izpodbijata navedeno odločbo, ker naj bi bila nezakonita. Navajata, da razmerje med zavezancem občino na eni strani in krajevno skupnostjo ter knjižnico na drugi strani po vsebini ni odplačno obligacijsko razmerje, kot trdi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Krajevna skupnost je sestavni del lokalne samouprave zavezanca (zakon o lokalni samoupravi) in njena dejavnost se financira iz občinskega proračuna. Morebitne najemne pogodbe, sklenjene s krajevno skupnostjo, ne pomenijo, da med občino in krajevno skupnostjo obstaja najemno razmerje, temveč služijo le obračunavanju izdatkov, ki jih občina za dejavnost krajevne skupnosti zagotavlja iz proračuna. Zato je prvostopna odločba pravilno štela, da po 19. členu ZDen obstajajo ovire za vrnitev pisarniških prostorov, namenjenih dejavnosti krajevne skupnosti, denacionalizacijskemu upravičencu. Knjižnica opravlja dejavnost s področja vzgoje, izobraževanja in kulture. Zato prostori, ki jih uporablja za svojo dejavnost, nedvomno sodijo med nepremičnine, ki jih po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen ni mogoče vrniti denacionalizacijskemu upravičencu. To utemeljuje z določbami zakona o zavodih (65. člen), po katerih zavodi ne morejo imeti stvarnih pravic na nepremičninah, temveč le upravljalska upravičenja na nepremičninah, ki jih potrebujejo za svojo dejavnost. Lastnik njihovih nepremičnin je po zakonu postal ustanovitelj. V tem primeru je ustanovitelj občina, ki je hkrati v tem postopku tudi zavezanec za vrnitev sporne nepremičnine. Odtujitev ali sprememba namembnosti nepremičnin, ki jih upravlja zavod, po že navedeni določbi zakona o zavodih, ni dopustna. Občina kot ustanovitelj knjižnice in zavezanec v denacionalizacijskem postopku je dolžna zagotoviti izvajanje njene dejavnosti in zato utemeljeno uveljavlja zaščito dejavnosti knjižnice po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, ker bi sicer za proračun nastali znatni izdatki, če bi to dejavnost morala zagotoviti v drugi stavbi. Varstvo najemnika po 24. členu ZDen ni enako varstvu po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in v 4. točki izreka potrdi delno odločbo prvostopnega organa.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Prizadeta stranka, predlagateljica denacionalizacijskega postopka, v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Krajevna skupnost tudi po prejšnji ustavi ni bila družbenopolitična skupnost, njeni organi pa tudi niso bili državni organi. Skupni prostori tudi niso med sredstvi krajevne skupnosti, niti med sredstvi knjižnice. Na navedeni nepremičnini je ves čas vpisana občina kot imetnik pravice uporabe. Navedbe tožečih strank, ki se v bistvo v zakonu podanih ovir sploh niso spuščale (ob pogoju, da bi dejanska uporabnika imela status subjektov 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen), so zato neutemeljene. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Določba 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Iz navedenega torej izhaja, da nepremičnine ni mogoče vrniti: - če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali služb s področij naštetih v navedeni zakonski določbi, - če bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali - če bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.

Tožena stranka v postopku ni ugotavljala, ali so v tem primeru navedene ovire podane, ampak je na sporni nepremičnini vzpostavila lastninsko pravico v korist denacionalizacijskega upravičenca, ker naj bi bila imetnik uporabe na navedeni nepremičnini občina in naj bi zato bila po določbi 1. odstavka 51. člena ZDen zavezana za vrnitev nepremičnine. Uporaba navedene nepremičnine po krajevni skupnosti in knjižnici pa naj bi se štela le za najemno razmerje in naj bi jima zato v skladu z ZDen šle le pravice in obveznosti iz najemnega razmerja. Iz tožbenih navedb, ki pa imajo oporo tudi v podatkih upravnih spisov, izhaja, da sta tožnika uveljavljala ovire iz 19. člena ZDen ves čas postopka. Zato bi morala tožena stranka pred odločitvijo v pritožbenem postopku ugotoviti vsa dejstva in okoliščine pomembne za presojo, ali so v tem primeru podani pogoji za uporabo 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen ali ne. Tožena stranka bi morala v postopku predvsem ugotoviti, ali navedena nepremičnina sploh služi opravljanju dejavnosti iz navedene zakonske določbe. Če služi, bi morala nadalje ugotoviti, ali bi bile z vrnitvijo bistveno okrnjene možnosti za opravljanje teh dejavnosti, kar dejansko pomeni, da knjižnica oziroma krajevna skupnost zaradi tega ne bi mogli poslovati in opravljati svojih nalog oziroma bi bilo njuno delovanje okrnjeno v tolikšni meri, da ne bi bilo možno več govoriti o njunem normalnem opravljanju dejavnosti. Nesorazmernost stroškov pa bi bilo treba presojati z vidika stroškov, ki bi nastali z nadomestitvijo nepremičnine, če bi do nje sploh prišlo, saj kolikor bi se v postopku ugotovilo, da obstaja glede sporne nepremičnine najemno razmerje med zavezancem in obema njenima uporabnikoma (24. člen ZDen), bi bilo treba pri presoji tega pogoja upoštevati tudi pravice, ki jih ZDen v takih primerih zagotavlja najemnikom.

Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da dejanske okoliščine, ki so pomembne za odločitev, v bistvenih točkah niso popolno ugotovljene, zaradi česar spora ne more rešiti in je zato izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).