Jedro

Odgovornost družbenikov tako ni nastala neposredno z zakonom, temveč je bil njen nastanek odvisen od odločitve oziroma ravnanja obstoječih gospodarskih subjektov oziroma družbenikov teh subjektov. Kot se je izkazalo, pa je bila navedena ureditev ustavno sporna, kolikor se je nanašala na t.i. neprave oziroma pasivne družbenike tj. tiste, ki niso imeli vpliva na omenjeno zahtevano uskladitev družb.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora toženec obračunati tožnici bruto plačo za čas od

1.9.1992 do 31.12.1996, obračunati in plačati prispevke in davke iz bruto zneska 2,846.207,00 SIT ter tožnici izplačati neto zneske za posamezne mesece z zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega zneska.

Tožencu je še naložilo, da plača tožnici regres za letni dopust za leta od 1993 do 1996 z zamudnimi obrestmi in ji povrne pravdne stroške v znesku 392.895,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti takšni odločitvi toženec v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je zagrešilo več bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Navaja, da je iz neznanega razloga in brez posebne obrazložitve ponovno otvorilo obravnavo, češ da je potrebno pojasniti določene navedbe v zvezi z zahtevkom. Na obravnavi pa tožeča stranka ni potem ničesar pojasnila, marveč je le povedala to, da je pri modifikaciji zahtevka prišlo do neljube pomote. To pa po mnenju toženca ne more biti razlog za takšno ravnanje sodišča, kot ga je kasneje izvajalo, marveč bi moralo tožbeni zahtevek po kratkem postopku zavreči ali zavrniti.

Nakazuje določene pomisleke v zvezi z ravnanjem sodišča, ki se je po njegovem mnenju postavilo v vlogo pomočnika tožnice. Bojda je tožnica umaknila del svojega tožbenega zahtevka, kar pravzaprav ni jasno niti njemu niti sodišču, saj se o teh vprašanjih ni ustrezno procesno odločilo. Iz sodbe zato sploh ni razvidno kateri del zahtevka je bil umaknjen in kateri zavrnjen. V izreku je sicer res navedeno, da se v ostalem tožbeni zahtevek zavrne, ni pa tega dovolj jasno in nedvoumno obrazložilo. Ne glede na navedene kršitve pa je sodišče tudi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Glede na tožničine trditve, da družba Terna še vedno obstaja in da zoper njo ni bil uveden stečajni postopek, bi morala svoj zahtevek uperiti proti družbi in ne proti tožencu. Oporeka tudi višini prisojenega zneska, saj po njegovem mnenju sodišče tožnice ni ustrezno razvrstilo pri določitvi njene plače glede na v obrazložitvi omenjeno kolektivno pogodbo. Tudi gola navedba, da je tožnica upravičena do plače, gotovo ne predstavlja zadostnih razlogov, kakršne mora imeti sodba. Po stališču pritožnika je bilo nepravilno odločeno tudi o ugovoru zastaranja.

Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo že obravnavalo, ji ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. V revizijskem postopku pa je bil sklep sodišča druge stopnje razveljavljen, zadeva pa mu je bila vrnjena v novo odločanje. Ker je bilo določilo 6. odstavka 580. člena Zakona o gospodarskih družbah izpostavljeno ustavnemu preizkusu, je ustavno sodišče odločilo, da se s 23.5.2002 do končne odločitve prekinejo vsi pravdni in izvršilni postopki, začeti zoper družbenike tistih družb, ki so bile izbrisane na podlagi določb 3. poglavja Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) in katerih temelj odgovornosti so 4. in 5. odstavek 27. člena ZFPPod ter 6. odstavka 580. člena ZGD. S sklepom z dne 3.1.2005 je Okrožno sodišče v Krškem odločilo, da se postopek, ki je bil prekinjen od 23.5.2002, ponovno nadaljuje, saj je medtem Ustavno sodišče z odločbo U-1-135/00-77 že odločilo o ustavnosti omenjenih določb ZGD in ZFPPod.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljeni so toženčevi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve v zvezi z okoliščino, da je sodišče glavno obravnavo končalo, nato pa jo znova začelo, saj ne navede prav nobenega razloga v čem in na kakšen način naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Brezpredmetno je tudi njegovo razpravljanje o skrčitvi tožbenega zahtevka. Razpravljanje o pomenskosti tega izraza predstavlja toženčevo sprenevedanje. Gre za v sodni praksi uveljavljen izraz, ki pomeni delni umik tožbenega zahtevka. Tožencu je treba pritrditi, da bi bilo treba glede delnega umika izdati deklaratorni sklep o delni ustavitvi postopka, kar pa sodišče lahko še vedno stori z dopolnilnim sklepom.

Neutemeljeni so toženčevi pritožbeni očitki tudi glede odločitve o višini zahtevka. Toženec je višini zahtevka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ugovarjal zgolj pavšalno oziroma, ne da bi svoj ugovor ustrezno substanciral. Sodba sodišča prve stopnje temelji na določilu 6. odstavka 580. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), po katerem je toženec odgovoren za obveznosti družbe do tožnice kot družbenik z neomejeno odgovornostjo, torej z vsem svojim premoženjem.

Tožničina terjatev pa je bila ugotovljena s pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela v Brežicah z dne 21.10.1993, opr. št. S, po kateri bi morala družba T. d.o.o., katere ustanovitelj in družbenik je toženec, plačati tožnici plačo po IV. tarifnem razredu kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije z zamudnimi obrestmi od vsake zapadle mesečne plače dalje za obdobje od 1.9.1992 dalje. To terjatev pa je sodišče pravilno obračunalo v skladu s podatki kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, objavljene v Uradnem listu RS, št. 7/91-1. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno odločilo o neutemeljenosti ugovora zastaranja. Obveznost družbe se namreč nanaša na čas od

1.9.1992 do 31.12.1996, tožba pa je bila vložena 18.4.1997, torej znotraj splošnega petletnega zastaralnega roka (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Poleg tega pa gre za toženčevo odgovornost za judikatno terjatev, oziroma terjatev ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo, zato bi zanjo veljal tudi zastaralni rok iz 379. člena ZOR.

Pritrditi pa je treba pritožbenemu očitku o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in sicer v zvezi s pravnorelevantnimi dejanskimi okoliščinami, ki pogojujejo toženčevo odgovornost za odgovornost družbe T. d.o.o. v smislu 6. odstavka 580. člena ZGD. ZGD je v 1. odstavku 580. člena določil, da morajo obstoječe družbe in druge organizacijske oblike podjetij do 31.12.1994 uskladiti ustanovitvene in druge akte ter v nadaljnjih 90 dneh izvoliti oziroma imenovati organe družbe. V 2. odstavku 580. člena pa je določil, da morajo obstoječe delniške družbe in družbe z omejeno odgovornostjo uskladiti svoj osnovni kapital z določbami zakona, oziroma se v nadaljnjih 90 dneh preoblikovati v družbo, za katero izpolnjujejo pogoje, oziroma v podjetnika. ZFPPod je uvedel institut izbrisa gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije in med drugim določil, da se na ta način izbrišejo iz sodnega registra tudi družbe, ki se v zakonskem roku niso uskladile po omenjenih določbah ZGD. Odgovornost za obveznosti takšnih družb ureja določilo 6. odstavka 580. člena ZGD, po katerem družbeniki kapitalskih družb, ki se niso uskladile z zahtevami ZGD, odgovarjajo za obveznosti do upnikov kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetnik. ZGD je torej za opustitev omenjene uskladitve določil kot sankcijo osebno odgovornost družbenikov. Pri tem gre za obliko nekakšnega "zakonskega" spregleda pravne osebnosti.

Na podlagi takšne ureditve je s potekom roka za uskladitev družbe z ZGD nastopila odgovornost vseh družbenikov, ne glede na to, kakšen vpliv so lahko imeli na poslovanje družbe in na to, ali se bo družba pravočasno uskladila z določbami ZGD. Takšna ureditev ni bila ustavno sporna, kolikor je prizadela družbenike, ki jim je mogoče pripisati premalo skrbno ravnanje v zvezi z uskladitvijo družb z ZGD - torej kot posledica neizpolnjevanja družbeniških obveznosti, zaradi česar je prizadeta varnost upnikov. Tiste družbe, ki so poslovale, torej tudi prevzemale obveznosti iz naslova poslovanja, bi se zato morale zaradi varstva upnikov uskladiti z zakonom. Odgovornost družbenikov tako ni nastala neposredno z zakonom, temveč je bil njen nastanek odvisen od odločitve oziroma ravnanja obstoječih gospodarskih subjektov oziroma družbenikov teh subjektov. Kot se je izkazalo, pa je bila navedena ureditev ustavno sporna, kolikor se je nanašala na t.i. neprave oziroma pasivne družbenike tj. tiste, ki niso imeli vpliva na omenjeno zahtevano uskladitev družb. Glede na navedeno ustavno odločbo je torej vprašanje, ali v obravnavanem primeru toženec odgovarja za obveznosti družbe T. d.o.o., odvisno od ugotovitve ali je imel vpliv na to, da ni prišlo do uskladitve družbe z ZGD. Pri tem je dokazno breme na njem. Če se ugotovi, da s pravicami in dolžnostmi, ki jih je imel toženec kot družbenik, ni poskrbel, da bi družba poslovala v skladu z veljavno zakonodajo, je podana njegova odgovornost za obveznosti omenjene družbe, tudi proti tožnici. Ugotovitve o tem izpodbijana sodba nima, saj je bila izdana pred citirano ustavno odločbo, ki je veljavnost 6. odstavka 580. člena ZGD omejila le na t.i. aktivne oziroma prave družbenike. Ker navedeno pravnorelevantno dejstvo, ki ga je izpostavila odločba ustavnega sodišča ni bilo ugotavljano, je bilo treba v skladu z določbo 355. člena ZPP razveljaviti izpodbijano sodbo in jo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je iz gornjih razlogov razvidno v kateri smeri naj sodišče dopolni postopek za ugotovitev dejanskega stanja.