Jedro

Vprašanje, kdaj se je oziroma kdaj bi se tožnica lahko seznanila z napačnim sodnim sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine, za presojo o začetku teka zastaralnega roka v tej zadevi ni odločilno. V tej zadevi je do nastanka škode prišlo šele, ko dolžnik svoje obveznosti iz kreditne pogodbe ob njeni zapadlosti ni izpolnil. Šele takrat je tožnica prišla v situacijo, da se je njeno premoženje zmanjšalo za vrednost terjatve, ki je, zaradi napake zemljiškoknjižnega sodišča pri vzpostavitvi etažne lastnine, ni dobila poplačane iz vrednosti zastavljene nepremičnine. Ker se škode ni mogoče zavedati, dokler ta ne nastane, je jasno, da tudi subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ ni mogel začeti teči pred zapadlostjo terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen.

2. Zoper vmesno sodbo je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano vmesno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži, da ji povrne pravdne stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Odločitev o pritožbi

4. Tožeča stranka uveljavlja odškodninski zahtevek na podlagi 26. člena Ustave RS in od države zahteva plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi napake zemljiškoknjižnega sodišča pri vknjižbi etažne lastnine. Zemljiškoknjižnemu sodišču očita, da njene hipoteke z vknjižbo etažne lastnine ni ustrezno preneslo na posamezne etažne dele, zaradi česar je izgubila svojo prednostno poplačilno pravico.

5. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da so podani vsi elementi odškodninske obveznosti države in da je zato tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen.

6. Pritožnica najprej nasprotuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da odškodninska terjatev ni zastarala. Po njenem mnenju je tožnica za škodo izvedela oziroma bi morala izvedeti že 9. 4. 2009 z javno objavo sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine, zato naj bi bila tožba, vložena skoraj pet let pozneje,1 prepozna. Vendar nima prav. Vprašanje, kdaj se je oziroma kdaj bi se tožnica lahko seznanila z napačnim sodnim sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine, za presojo o začetku teka zastaralnega roka v tej zadevi ni odločilno. V skladu s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) začne namreč triletni zastaralni rok teči šele tedaj, ko oškodovanec izve za škodo in njenega povzročitelja.2 Napaka v zvezi s prenosom hipoteke, storjena ob vzpostavitvi etažne lastnine, pa ne predstavlja škode. Da bi nastala odškodninska odgovornost, mora škodni dogodek v oškodovančevi sferi povzročiti pravno priznano obliko škode.3 Tožnici pa s sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine z dne 9. 4. 2009, s katerim njena hipoteka ni bila pravilno prenesena na posamezne dele v etažni lastnini, škoda še ni nastala.

7. V tej zadevi je do nastanka škode prišlo šele, ko dolžnik svoje obveznosti iz kreditne pogodbe ob njeni zapadlosti ni izpolnil. Šele takrat je tožnica prišla v situacijo, da se je njeno premoženje zmanjšalo za vrednost terjatve, ki je, zaradi napake zemljiškoknjižnega sodišča pri vzpostavitvi etažne lastnine, ni dobila poplačane iz vrednosti zastavljene nepremičnine. To pa je bilo, kot izhaja iz ugotovitve prvostopenjske vmesne sodbe, ki je ne izpodbija nobena od pravdnih strank in ki niti v postopku na prvi stopnji ni bila sporna, šele 11. 10. 2011.4 Ker se škode ni mogoče zavedati, dokler ta ne nastane, je jasno, da tudi subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ ni mogel začeti teči pred zapadlostjo terjatve. Zato je bila vložitev tožbe 7. 3. 2014 v vsakem primeru pravočasna.

8. Pritožnica napada tudi pravilnost materialnopravnega zaključka prvostopenjskega sodišča o vzročni zvezi med napako sodišča in zatrjevano škodo. Meni, da je imela tožnica na voljo več pravnih sredstev, s katerimi bi lahko, če bi pravočasno pogledala v zemljiško knjigo, poskrbela, da bi se spregledana hipoteka prenesla na posamezne etažne dele. Tožnici očita predvsem, da ni ravnala z dolžno skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj bi morala, po njenem mnenju, kot kreditodajalka spremljati zemljiškoknjižno stanje vseh nepremičnin, na katerih je imela zavarovanje, še posebej ob (vsakršnem) izdajanju izbrisnih pobotnic. Vendar ima prvostopenjsko sodišče prav, da bi takšen standard ravnanj hipotekarnega upnika, za kakršnega se zavzema toženka, predstavljal preglobok poseg v temeljna načela stvarnega (in civilnega) prava.

9. Iz dejanske podlage vmesne sodbe sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne izpodbija, namreč izhaja, da je do napake zemljiškoknjižnega sodišča pri prenosu hipoteke na posamezne etažne dele prišlo šele v fazi, ko je bila kreditna pogodba med tožnico in njenim dolžnikom že sklenjena in tudi tožničina hipoteka že vknjižena v zemljiški knjigi.5 Še več - prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnica po vknjižbi hipoteke, v zvezi s to nepremičnino, pri kateri je pozneje prišlo do napake pri prenosu hipoteke na posamezne etažne dele, ni sklepala nobenih pravnih poslov. V takšnih okoliščinah pa se je tožnica upravičeno zanesla na zemljiškoknjižne podatke o svoji hipoteki in na to, da bo vknjižena hipoteka prenehala šele z vknjižbo izbrisa hipoteke iz zemljiške knjige, na podlagi ustrezne zasebne ali javne listine, tako kot to določa prvi odstavek 154. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), v zvezi z 29. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Zahteve, da bi moral hipotekarni upnik, če ne želi izgubiti svojega prednostnega poplačilnega upravičenja proti vsakokratnim lastnikom nepremičnin, ves čas spremljati zemljiškoknjižno stanje vseh nepremičnin, na katerih ima vknjižene hipoteke, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče postaviti kot pravila.

10. Tudi v pritožbi izpostavljene okoliščine v zvezi z izdajanjem izbrisnih pobotnic in v zvezi s pogodbeno dogovorjenim soglasjem niso takšne, da bi pri skrbnem hipotekarnem upniku lahko zbudile dvom o pravnem položaju nepremičnin, obremenjenih s hipoteko. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe, ki jih pritožba ne izpodbija, je imela tožnica svojo terjatev iz kreditne pogodbe zavarovano s hipoteko na več nepremičninah, ki jo je kasneje utesnila tako, da se ji je glede nekaterih nepremičnin, a ne glede spornih, odpovedala. Prvostopenjsko sodišče ima zato prav, da tožnica samo zaradi utesnitve ni imela nobenega razloga, da bi ob izdaji teh izbrisnih pobotnic preverjala pravne položaje vseh ostalih nepremičnin, na katerih ima (oziroma bi morala imeti) vknjiženo hipoteko. Tudi pritožbeno stališče, po katerem naj bi bila tožnica seznanjena z vzpostavitvijo etažne lastnine, ker je morala v skladu s III. točko kreditne pogodbe z njo (in s prodajnimi pogodbami za posamezne etažne dele) pisno soglašati, ni utemeljeno. Prvič ne zato, ker obstoj dolžnikove pogodbene zaveze k pridobitvi tožničinega pisnega soglasja sam zase še ne pomeni, da jo je dolžnik izpolnil in tožnico s postopkom vzpostavitve etažne lastnine tudi res seznanil. Drugič pa ne zato, ker gre za pogodbeno zavezo med tožnico kot kreditodajalko in dolžnikom kot kreditojemalcem, katere kršitev ne more imeti nobenega vpliva na obstoj odškodninske obveznosti toženke. Vse to je toženki pojasnilo že sodišče prve stopnje v 16. in 26. točki svoje obrazložitve.

11. Ker torej tožnici v tej zadevi ni mogoče očitati, da bi ob skrbnem spremljanju zemljiškoknjižnega stanja morala biti seznanjena z napako pri prenosu hipoteke na posamezne etažne dele, pritožbeno sklicevanje na njeno opustitev vložitve pravnih sredstev, ni utemeljeno, zaključek prvostopenjskega sodišča, po katerem tožnica v postopku zemljiškoknjižnega vpisa etažne lastnine (v katerem ni bila udeležena, sporni sklep ji ni bil vročen) ni imela prave možnosti, da bi opozorila na napako sodišča, pa se pokaže kot materialno pravno pravilen.

12. Pritožnica sodišču prve stopnje v nadaljevanju očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja s ponavljanjem svojega stališča iz postopka na prvi stopnji, po katerem naj bi izdane izbrisne pobotnice dokazovale, da je bila terjatev iz kreditne pogodbe v celoti poplačana. Takšno ponavljanje navedb, predstavljenih že pred sodiščem prve stopnje, ne predstavlja konkretizirane graje dokazne ocene, ki bi omogočala pritožbeni preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnica namreč ne napade niti prvostopenjskega zaključka o tem, da izdaja izbrisnih pobotnic v višji vrednosti od zneska odobrenega kredita sama zase še ne dokazuje celotnega poplačila terjatve iz kreditne pogodbe zato, ker je bila predmet zavarovanja ne samo glavnica, ampak tudi obresti in stroški,6 niti ne njegovega zaključka o tem, da je bila tožnica v stečajnem postopku nad dolžnikom, kljub priznani terjatvi v višini 929.224,80 EUR, poplačana le v znesku 1.209,05 EUR.7 O tem, zakaj okoliščina, da so bile izdane izbrisne pobotnice v višji vrednosti od zneska odobrenega kredita, še ne dokazuje, da bi bila terjatev iz kreditne pogodbe tudi res v celoti poplačana, je toženki prvostopenjsko sodišče odgovorilo v prvem delu 29. točke in v 31. točki svoje obrazložitve. Zato ne more biti utemeljen niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ta ugovor prezrlo.

13. Zmotno je tudi pritožbeno naziranje, da je tožnica sama odgovorna za nastalo škodo, ker bi se lahko, če ne bi izdala izbrisnih pobotnic brez poplačila zavarovane terjatve, kljub spregledanem prenosu hipoteke, poplačala iz vrednosti ostalih nepremičnin. Imetnik hipoteke namreč lahko z njo razpolaga na različne načine - lahko jo prenese na drugega imetnika, lahko se ji odreče ali pa jo le utesni, tako da privoli v zmanjšanje obsega poplačilnega upravičenja, ki ga vključuje hipoteka. In prav slednje je z izdajo izbrisnih pobotnic storila tožnica. Odločitev hipotekarnega upnika o utesnitvi hipoteke pa je izključno stvar njegove podjetniške presoje, kakšno zavarovanje mu bo še omogočilo poplačilo terjatve. Če se takšna poslovna odločitev kasneje izkaže za škodljivo, zato še ne pomeni neskrbnega ravnanja. Tako ima sodišče prve stopnje prav, da ravnanje tožnice, ki je presodila, da so preostale nepremičnine, na katerih je imela vknjiženo hipoteko, zadostno zavarovanje za poplačilo kredita, ne more pomeniti nedopustnega oziroma neskrbnega ravnanja in na obstoj odškodninske obveznosti države za napako zemljiškoknjižnega sodišča ne more imeti vpliva. Če bi sodišče pri vzpostavitvi etažne lastnine glede prenosa hipoteke ravnalo tako, kot mu nalaga zakon, bi bil vsak posamezni del v etažni lastnini obremenjen s hipoteko v celoti, tožnica pa bi se lahko poplačala tudi iz vrednosti tistih posameznih delov, na katere sicer hipoteka pomotoma ni bila prenesena.

Sklepno

14. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri je za nastalo škodo v prvi vrsti odgovorna toženka, je pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu vmesne sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tožba je bila vložena 7. 3. 2014. 2 Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, najkasneje pa v petih letih od nastanka škode (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). 3 Izjema je bodoča škoda (prim. 182. člena OZ). 4 Glej 31. točko obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe. 5 Glej zlasti ugotovitve v drugem delu 14. točke obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe. 6 V prvem delu 29. točke obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe. 7 V 31. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe.