Jedro

Glede na to, da je drugostopni upravni organ odpravil odločbo organa prve stopnje, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja, je imel tožnik prvo možnost za izpodbijanje ugotovitev tožene stranke z vložitvijo tožbe v upravnem sporu in bi upravno sodišče moralo presoditi vsa pravno pomembna dejstva, navedena v tožbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 31/99-7 z dne 20.6.2000 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 15.1.1999, s katero je tožena stranka v postopku upravne revizije odpravila odločbo Upravne enote C. z dne 9.10.1998 in odločila, da se tožniku ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja. Upravno sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da je po 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96 - ZZVN), izgnanec oseba, ki je bila po okupacijskih silah prisilno izseljena. Sodišče pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da je bil tožnikov oče v vojnem obdobju od 1.1.1943 do 10.5.1945 na prisilnem delu v Avstriji, da ima za to obdobje priznane pravice iz naslova pokojninskega zavarovanja in da je tožnik z materjo in sestro to obdobje preživel v istem kraju kot oče. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa po presoji upravnega sodišča nasilno dejanje prisilne izselitve ni dokazano. Iz izjav zaslišanih prič v upravnem postopku ne izhaja, na kakšen način je bila izselitev izvršena, predvsem pa, da je bila izvršena prisilno, niti to dejstvo ne izhaja iz obvestila Arhiva Republike Slovenije z dne 2.7.1947. Okoliščino, da izselitev ni bila izvršena prisilno, potrjuje tožnikova tožbena navedba, da je morala njegova mati z otroki za možem, saj bi bila v primeru, če bi se razkrilo, da je njen mož član oziroma predsednik odbora OF, poslana v taborišče ali ustreljena.

V pritožbi tožnik uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Upravno sodišče je izdalo sodbo, ne da bi predhodno opravilo glavno obravnavo, ki jo je tožnik v tožbi predlagal. Po njegovem mnenju bi bila glavna obravnava potrebna, ker je bila odločba tožene stranke izdana v postopku, opravljenem po uradni dolžnosti, brez neposrednega izvajanja dokazov. Meni, da je okupator nad družino izvajal nasilna dejanja in prisilne ukrepe.

Najprej je bila družina C. deložirana v K. pri P. Za tem je očeta gestapo 12.11.1942 aretiral in zaprl. Po izpustitvi iz zapora se je moral dnevno javljati na Gestapu, nato pa so ga z družino dne 1.1.1943 izgnali iz P. v Avstrijo. Njegovo izjavo je potrdil tudi sin C.B., ko je bil zaslišan pri upravnem organu dne 23.9.1998. Sodišče prve stopnje se do izjave A.C. ni opredelilo v celoti. Njegova izpoved je jasna in razumljiva. Tožnikov oče je bil od začetka 2. svetovne vojne na slovenskem ozemlju aktivni član OF in celo predsednik odbora na P.. K.K., ki je sodeloval v tem odboru, so odpeljali v koncentracijsko taborišče D. Tožnikov oče je izjavil, da so sestanke imeli v stanovanju družine C. Navedeno dokazuje še danes vzidana spominska plošča na hiši, kjer so stanovali. Na takšen način je s svojim protiokupatorskim delovanjem resno življenjsko ogrozil svojo družino. Gestapo jih je nadzoroval in vprašanje časa je bilo, kakšne ukrepe bo okupator izvedel zoper družino. Tožnikova mati J. je bila nezaposlena. Oba njena starša s priimkom Z., brata A. ter sestro M. je nemški okupator izselil v Srbijo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo sledilo toženi stranki, ki je v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje in odločila, da tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ker tožnik ni dokazal prisilne izselitve. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na oceno predloženega dokaza - odločbe SPIZ C. z dne 7.6.1973 o priznanju posebne dobe tožnikovemu očetu in izpovedb prič A. in B.C. Glede na to, da je tožena stranke v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero je bilo na podlagi predloženih dokazov ugotovljeno, da tožniku gre status žrtve vojnega nasilja, je imel tožnik prvo možnost za izpodbijanje ugotovitev tožene stranke z vložitvijo tožbe v upravnem sporu, sodišče pa se ni opredelilo do vseh pravno pomembnih tožbenih navedb. V tožbi je navajal, tako kot sedaj v pritožbi, da je bil oče med organizatorji in aktivnimi delavci OF in zato preganjan, z njim vred pa vsa družina deložirana najprej na K. pri P., kjer je očeta Gestapo aretiral in čeprav je bil nato izpuščen iz zapora, se je moral dnevno javljati Gestapu.

Ker se sodišče prve stopnje do navedenih tožbenih navedb ni opredelilo, pa bi se moralo, saj je tudi od njih odvisna ugotovitev, ali je bilo nad tožnikom izvajano vojno nasilje ali prisilni ukrep okupatorja, kar bi utemeljevalo njegov položaj žrtve vojnega nasilja, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje na seji na podlagi 1. odstavka 51. člena ZUS, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. S tem je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo na podlagi 74. člena ZUS in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.