Jedro

Upoštevaje v točki 21 te obrazložitve izpostavljeno tožbeno trditveno podlago in dejanske ugotovitve ter zaključke sodišča prve stopnje, se kot pravilna izkaže presoja v točki 32 obrazložitve izpodbijane odločbe, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb, iz katerih bi (ob podreditvi pod materialno pravo) bilo mogoče zaključiti, da je z domnevnim poškodovanjem oziroma uničenjem vodovoda za napajanje Občine Z. in vodovodnega priključka do bližnje farme F. ter bližnjih hiš, škoda nastala prav tožeči stranki, ne pa morebiti kateremu drugemu subjektu, oziroma ni podala trditev o dejstvih, iz katerih bi sledil zaključek, da je bilo s poškodovanjem oziroma uničenjem vodovoda in vodovodnega priključka poseženo prav v premoženjsko sfero tožeče stranke. Tožeča stranka po pravilni razlagi izpodbijane odločbe ni navedla ne dejstev ne pravnih podlag, ki jih sodišče ne pozna po uradni dolžnosti (npr. pravnih poslov), iz katerih bi sledilo, da je prav ona dolžna zagotavljati pitno vodo Občini Z. oziroma občanom Občine Z. in bližnji farmi F. ter bližnjim hišam, zaradi česar je oziroma bodo stroški popravila oziroma ponovne vzpostavitve vodovoda in priključka, ki predstavljajo navadno škodo, bremenili prav njo. Sodišče prve stopnje se v tem kontekstu pravilno sklicuje na načelo popolne odškodnine, v skladu s katerim se oškodovancu prisodi odškodnina v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Za sklepčnost tožbe je torej bistveno, da tožeča stranka opiše dejansko stanje poškodovane oziroma uničene stvari ter njeno vrednost pred škodnim dogodkom in dejansko stanje poškodovane oziroma uničene stvari in njeno vrednost po škodnem dogodku ter ob zaključku glavne obravnave. V primeru, če je stvar samo poškodovana, mora zatrjevati tudi aktivnosti v smeri sanacije poškodb oziroma stroškov za njeno sanacijo, pri čemer jih mora količinsko opisati. Še toliko bolj to velja v primeru, ko nasprotna strank posebej izpostavi, da zaradi pomanjkljive trditvene podlage ne more pripraviti obrazloženega ugovora oziroma učinkovite obrambe. Šele, ko tožeča stranka takšne trditve poda, lahko sodišče pravno pomembna dejstva ugotavlja v dokaznem postopku (tudi z imenovanjem sodnega izvedenca). Tega tožeča stranka ni storila. Navedla je le, kolikšen naj bi bil okvirni strošek sanacije, kaj pa ta strošek zajema, kakšna dela in kolikšni naj bi bili stroški teh del, pa ni pojasnila, pa čeprav se je v vlogi z dne 29. 10. 2018 sklicevala na dejstvo, da je bil za celoten poseg vzpostavitve prejšnjega stanja izdelan popis del in materiala. V tem kontekstu je treba poudariti, da ne more biti izvedenec tisti, ki bo ugotavljal, katera dela so ali bodo potrebna za sanacijo, ampak mora to dolžnost v prvi vrsti, v okviru trtditvenega bremena, da sploh lahko oblikuje višino zahtevka, izpolniti stranka. Tožeča stranka je v tožbi navedla le, da so stroški sanacije vodovodnega omrežja na F. ocenjeni na 142.267,32 EUR, teh svojih navedb pa kasneje (niti z vlogo z dne 29. 10. 2018, na katero se sklicuje v pritožbi) ni ustrezno dopolnila, pa čeprav se je v tej vlogi, kot je že bilo omenjeno, sklicevala na izdelan popis del in materiala. Glede na navedeno ne drži pritožbena trditev, da je tožeča stranka v vlogi z dne 29. 10. 2018 natančno popisala škodo, ki ji je nastala zaradi poplavnega dogodka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenima sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 27. 9. 2022 (I. točka izreka) in predlog za podaljšanje roka v vlogi z dne 15. 6. 2022 (II. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za povzročeno škodo plačati odškodnino v višini 142.267,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zneska od 6. 11. 2012 do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da stroške postopka krije tožeča stranka (IV. točka izreka).

2. Proti tej sodbi in sklepu se pritožuje tožeča stranka. Z uveljavljanjem vseh pritožbenih razlogov in kršitve Ustave RS iz 125. člena ter kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic se zavzema za razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po pritožbenem stališču je sodišče prve stopnje storilo procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (pritožba v zvezi s tem izpostavlja točke 1 - 11 obrazložitve), nepravilno je ugotovljeno tudi dejansko stanje in zmotna materialno pravna presoja zadeve.

Tožeča stranka je imela pravni interes, da se spor reši po mirni poti in rok za dopolnitev navedb, ki ga je določilo sodišče, podaljša vsaj za 45 dni. Zaradi tega so nerazumljive navedbe sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, sploh ob opozorilu sodišča v sklepu z dne 11. 3. 2022, da poznejših trditev in dokaznih predlogov ne bo upoštevalo. Pri tem ne drži, da je tožeča stranka že 20. 5. 2022 vedela, da se tožena stranka ne namerava poravnati. Tožeča stranka je tega dne, ko je predlagala preložitev naroka in podaljšanje roka za predložitev dokumentacije, od tožene stranke izvedela ne le, da se ne želi poravnati kot to napačno tolmači sodišče, ampak še huje, da med pravdnima strankama ne potekajo nobeni dogovori, kar pa je navadna laž. Listinska dokumentacija v spisu namreč dokazuje ravno nasprotno. Sodišče si je ta dejstva razlagalo povsem napačno, v nasprotju z dejanskim stanjem in listinami v spisu, v posledici tega pa sprejelo napačno odločitev. Pri tem ne drži navedba sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka in njena pooblaščenka (če bi bila skrbna in strokovna) mogla še na prvem naroku za glavno obravnavo navajati nova pravno pomembna dejstva in predložiti nove dokaze, ali vsaj obrazloženo odgovoriti na povsem konkretne navedbe tožene stranke iz njene 5. pripravljalne vloge z dne 20. 5. 2022. Te trditve sodišča so protispisne, saj je sodišče v sklepu z dne 11. 3. 2022 navedlo, da morebitnih kasnejših trditev in dokaznih predlogov strank ne bo upoštevalo. Prav tako sodišče prve stopnje ni postavilo tožeči stranki nobenega roka, da se izjavi o navedbah tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 20. 5. 2022, z obrazložitvijo, da sodišče ne določa dodatnih rokov, da se stranka izjavi. Zato je zavajajoča in protispisna trditev sodišča, da bi se lahko tožeča stranka še po 20. 5. 2022 opredelila do navedb nasprotne stranke in da bi jih sodišče upoštevalo.

V zvezi s predlogom za podaljšanje roka tožeča stranka navaja, da je predlog pooblaščenka posredovala sodišču po elektronski pošti skupaj s prilogo, in sicer 20. 5. 2022. Sodnik je po elektronski pošti odgovoril, da bo narok preložil le v primeru soglasja obeh pravdnih strank. Pooblaščenka je o predlogu obvestila tudi pooblaščenca tožene stranke, ki pa je v zvezi s preložitvijo naroka odgovoril, da nobeni dogovori o možnosti poravnave ne obstajajo, čemur je sodnik, ne da bi to preveril pri tožeči stranki, brezpogojno verjel in pojasnil, da naroka ne bo preložil. Predlog tožeče stranke je zelo poenostavil in ga formaliziral s pogoji iz določbe 491. člena ZPP. Vsa razpredanja sodišča v točkah 1 - 11 sodbe so brezpredmetna, saj se je v začetni fazi sodnik sam „poslužil“ komunikacije s pooblaščenko. Razlogi sodišča prve stopnje v točkah 1 – 11 obrazložitve so neresnični in zavajajoči, ne upoštevajo dejanskih okoliščin iz spornega obdobja. Sodnik resničnosti trditev tožene stranke ni preveril, roka za predložitev dokumentacije tožeči stranki enostavno ni podaljšal, zaradi laži pooblaščenca tožene stranke je izdal za tožečo stranko neugodno odločbo.

Glede ponovne vloge tožeče stranke za izločitev sodnika slednja poudarja, da sodišče prve stopnje predloga ne bi smelo zavreči, ampak bi ga moralo obravnavati. V vlogi za izločitev so navedena nova dejstva in novi dokazi, ki zajemajo okoliščine, nastale med glavno obravnavo in ne prej. Zato sklicevanje na načelo „ne bis in idem“ ne pride v poštev.

Glede pravne razlage in pravnih stališč, ki jih je sodišče podalo v točkah 23 – 34, tožeča stranka navaja, da so razlogi pavšalni, iz njih ne izhaja, na kateri dokument, dokaz ali vlogo pravdnih strank se posamezna trditev sodišča nanaša. Zgolj citiranje posameznih členov iz ZPP, ne da bi trditve bile, kot navaja tožeča stranka, „umeščene v konkretno trditev ali dokaz, razviden iz sodnega spisa“, ne zadošča in se odločitve zato ne da preizkusiti. Ob tem sodišče prve stopnje ni dopustilo nobenega dokazovanja, niti z izvedencem gradbene stroke niti s pregledom in morebitno dopolnitvijo izvedenskega mnenja Inštituta za vodarstvo. Vse trditve sodišča, da tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, so tako protispisne, saj je slednja v več pripravljalnih vlogah podala odgovore na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo, podala je tudi podrobna pojasnila o škodi, njenem nastanku in višini ter dokazne predloge, vezane na ugotavljanje škode. Sodišče dokaznega postopka v tej smeri ni izvedlo, pa bi ga moralo.

Po stališču tožeče stranke je izpodbijana sodba t.i. sodba presenečenja. V kolikor bi pritožnica vedela ali vsaj slutila, kakšno stališče ima sodišče do listin v spisu in da ne bo izvedlo dokazovanja v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, bi v zadevi navedla dodatna pravno odločilna dejstva. Sodnik je le pojasnil, da bo o škodi in temelju odločal kumulativno, vendar v zvezi s tem utemeljitve s sodbi ni.

Tožeča še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravdnim strankam med sojenjem protiustavno omejevalo njihove pravice. Ni dopustilo, da se izjavijo glede izvedenskega mnenja oziroma jih ni pozvalo, da to storijo. Celo nasprotno. Strankam je sodnik poslal dopis, naj ne vlagajo novih vlog oziroma se naj ne opredeljujejo do izvedenskega mnenja.

Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo soglaša s sprejeto odločitvijo in predlaga potrditev izpodbijane odločbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v mejah razlogov, uveljavljenih s pritožbo in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, pri tem pa ni kršilo pravil postopka. Svojo odločitev je skrbno in zadostno obrazložilo, zato sodišče druge stopnje, da se ne bo ponavljalo, razloge izpodbijane odločbe v celoti povzema, v zvezi s pritožbenimi ugovori pa še dodaja:

6. Sodišče druge stopnje uvodoma kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje storilo procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev skrbno, jasno in strokovno obrazložilo, tako je odločbo objektivno mogoče preizkusiti, izpodbijani odločbi pa tudi ni mogoče pripisati t.i. protispisnosti.

**Glede zavrženja predloga tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje:**

7. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14. 3. 2022 strankama določilo rok 20. 5. 2022, do katerega morata dopolniti svoje navedbe in dokazne predloge glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke in višine škode. Tožeča stranke je dne 27. 9. 2022 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem je navajala, da je rok za „predložitev dodatne dokumentacije“ zamudila, ker naj bi med strankama potekali dogovori o morebitni mirni rešitvi spora, pooblaščenec tožene stranke pa je z lažjo prepričal sodnika, da takšni dogovori ne potekajo, čemur je sodnik brezpogojno verjel. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa in zato, ker je bil prepozno vložen.

8. Vrnitev v prejšnje stanje se lahko zahteva, če stranka iz upravičenega vzroka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje (prvi odstavek 116. člena ZPP). Predlog se mora vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok; če je stranka šele pozneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedela. Po šestih mesecih od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje (drugi, tretji in četrti odstavek 117. člena ZPP).

9. Za pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, je odločilno zgolj dejstvo, da je tožeča stranka zamudila 15-dnevni zakonski rok za njegovo vložitev. Tudi če bi pritrdili tožeči stranki, ki je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljevala na medsebojnem dogovarjanju strank za mirno rešitev spora, da ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da je že 20. 5. 2022 vedela, da se tožena stranka v tem gospodarskem sporu ne namerava poravnati, je vzrok za zamudo roka prenehal najkasneje dne 23. 8. 2022, ko je sodišče prve stopnje na poravnalnem naroku ugotovilo, da poskus sklenitve poravnave ni uspel. Dne 27. 9. 2022 vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje je tako nedvomno prepozen, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna. Zaradi navedenega se sodišče druge stopnje s presojo drugih ugovorov v tej zvezi ni ukvarjalo.

**Glede zavrženja predloga tožeče stranke za podaljšanje roka v vlogi z dne 15. 6. 2022:**

10. Tožeča stranka v pritožbi, v kateri v bistvu povzema vsebino svojih vlog, podaja dokaj nejasne, večkrat ponavljajoče se navedbe o okoliščinah njenih prizadevanj za podaljšanje roka za „predložitev dokumentacije“, vendar obširnih, jasnih in argumentiranih razlogov sodišča prve stopnje, da se njen predlog iz vloge z dne 15. 6. 2022 zavrže, v pritožbi ne izpodbija. Razlogom, ki jih je v tej zvezi podalo sodišče prve stopnje v točkah 5 - 11 obrazložitve, sodišče druge stopnje kot pravilnim pritrjuje in jih povzema, saj jim glede na dejstvo, da so jasno argumentirani, ni kaj dodati. Ne glede na obrazloženo pa sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi očitki, da sodnik ni preveril trditev, da med pravdnima strankama ne obstajajo nobeni dogovori o možni mirni rešitvi spora, ampak je zaradi laži pooblaščenca tožene stranke in zato, ker je tej laži brezpogojno verjel, izdal odločbo, ki je za tožečo stranko neugodna (zavzel je stališče, da je tožeča stranka zamudila rok, ki ga je določilo sodišče), dodaja naslednje:

11. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožena stranka že v odgovoru na tožbo z dne 25. 8. 2016 poudarila, da nima možnosti preveriti obstoja s strani tožeče stranke zatrjevane škode, saj tožbenim navedbam o škodi manjka „sleherna substanciacija dejanskih škod, ki naj bi nastopile“. Tožeča stranka je bila s strani sodišča s sklepom z dne 27. 6. 2018 pozvana, da tožbene navedbe glede višine premoženjske škode dopolni, tako da navede vsa pravno odločilna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka ter predloži dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (odpravi nesklepčnost tožbe). Sodišče prve stopnje jo je tudi opozorilo, da bo navedbe in dokaze v tej smeri upoštevalo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti in predložiti, ali če njihova dopustitev ne bo zavlekla reševanja spora (sklep, list. št. 148 - 149). Tožeča stranka je pozivu sodišča sicer sledila, kar izhaja iz točke 9 obrazložitve izpodbijane odločbe, a svojih navedb, kar sledi iz razlogov v nadaljevanju, ni ustrezno dopolnila. Zato je po več kot treh letih sledil nov poziv sodišča prve stopnje (sklep z dne 14. 3. 2022), da morata pravdni stranki najkasneje do 20. 5. 2022 dopolniti svoje navedbe in dokazne predloge glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke in višine škode. Sodišče prve stopnje je v tem sklepu pojasnilo, da je temeljna predpostavka odškodninske odgovornosti škoda, o kateri sta se stranki (v prvi vrsti tožeča stranka) v dotedanjih trditvah le pavšalno opredelili, in sicer zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke in višine škode.1 Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja jasen poziv k dopolnitvi trditvene in dokazne podlage, ne pa k „predložitvi dodatne dokumentacije“ (izraz, ki ga v svojih izvajanjih uporablja tožeča stranka). To je tudi razlog, da sodišče prve stopnje tožeči stranki očita pomanjkanje pravnega interesa za predlagano vrnitev v prejšnje stanje in predlagano podaljšanje roka za predložitev manjkajoče dokumentacije. Glede na navedeno ne drži trditev pritožbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tožeča stranka za omenjena predloga nima pravnega interesa.

12. S ponovnim sklicevanjem pritožbe na trditve o dogovarjanjih pravdnih strank za mirno rešitev spora tožeča stranka na pravilnost sprejete odločitve sodišča prve stopnje, da se oba predloga zavržeta, ne more vplivati. Morebitna pogajanja in dogovarjanja pravdnih strank med postopkoma za mirno rešitev spora strank ne odvezujejo dolžnosti navajanja dejstev, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlaganja dokazov zanje, in to na način in v rokih, ki so določeni z zakonom. Tožeča stranka zato z neutemeljenimi očitki sodišču prve stopnje ne more prikriti lastne pasivnosti v postopku, ko kljub obrazloženim opozorilom tožene stranke o pomanjkanju trditvene in dokazne podlage in kljub pozivom sodišča, po več kot šestih letih od njene vložitve, tožbe ni ustrezno dopolnila.

**Glede zahteve za izločitev sodnika:**

13. Po tem ko je tožeča stranka prvo zahtevo za izločitev sodnika z dne 22. 8. 2022, ki jo je predložila sodišču na naroku 23. 8. 2022, utemeljevala z razlogom, da naj bi bil sodnik pristranski, saj je predlog, da se narok preloži, pogojeval s soglasjem tožene stranke (zahtevo za izločitev je zavrnila predsednica Okrožnega sodišča na Ptuju s sklepom z dne 26. 8. 2022), je svojo drugo zahtevo z dne 27. 9. 2022 (spet) predložila sodišču (šele) na naroku za glavno obravnavo 27. 9. 2022 in to iz enakega razloga kot prvo. To zahtevo je sodnik s sklepom, sprejetim na naroku za glavno obravnavo 27. 9. 2022, zavrgel kot nedovoljeno in prepozno.

14. Takšni odločitvi sodišča prve stopnje tožeča stranka neutemeljeno nasprotuje. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da so bila v novi vlogi za izločitev navedena nova dejstva in novi dokazi v zvezi z okoliščinami, ki so se zgodile med glavno obravnavo in ne že prej. Tovrstne pritožbene navedbe namreč ne držijo, saj je tožeča stranka izločitev sodnika predlagala z vlogo z dne 27. 9. 2022, ki jo je predložila na glavni obravnavi, ki je bila istega dne. To pomeni, da predlog za izločitev ni mogel temeljiti na okoliščinah, ki bi se oziroma so se zgodile med glavno obravnavo, saj je bila vloga z zahtevo za izločitev očitno pripravljena že pred glavno obravnavo, pri čemer tudi iz zapisnika o glavni obravnavi dne 27. 9. 2022 ne izhajajo neke nove okoliščine, ki bi morebiti lahko bile razlog za nov predlog za izločitev. Sodišče druge stopnje zato pravilnim razlogom sodišča prve stopnje v tem delu v celoti pritrjuje.

**Glede zavrnitve tožbenega zahtevka:**

15. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi poplavnih dogodkov na reki Dravi v novembru 2012. Tožena stranka je v času obravnavanih poplav v R Avstriji upravljala z večjim številom hidroelektrarn na reki Dravi. Med pravdnim strankama so bila sporna vprašanja glede stvarne aktivne legitimacije tožeče stranke in vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnosti ravnanj oziroma opustitev tožene stranke, vzročne zveze in škode).

16. Sodišče prve stopnje je v razlogih odločbe pojasnilo, da tožeča stranka ni podala zadostnih trditev, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo obstoj njene aktivne stvarne legitimacije in obstoj ter višino (navadne) škode, povračilo katere tožeča stranka zahteva s tožbo, zato je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. V posledici tega sodišče prve stopnje dokazov v zvezi z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti ni izvajalo in se v razlogih sodbe do njih tudi ni opredelilo.

17. Po pritožbenem stališču predstavlja izdana odločba t.i. sodbo presenečenja. V kolikor bi tožeča stranka vedela ali vsaj slutila, kakšno stališče ima sodišče do listin v spisu in do tega, ali bo izvedlo dokazni postopek v smislu dokazovanja temelja tožbenega zahtevka, bi v zadevi navajala dodatna pravno odločilna dejstva.

18. Tovrstni pritožbeni očitek je neutemeljen.

19. Kot v pritožbi navaja tožeča stranka gre za t.i. sodbo presenečenja, če sodišče sprejme odločitev, ki temelji na drugačni pravni podlagi, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila za bistvene. Nima pa tožeča stranka prav, ko navaja, da gre v obravnavani zadevi za takšno sodbo.

20. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 3. 2022 pravdni stranki pozvalo, da dopolnita svoje navedbe in dokazne predloge glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti, zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne legitimacije tožeče stranke in višine škode, tožeča stranka pa se na poziv sodišča ni odzvala, se tožeča stranka ne more sklicevati na okoliščino, da ni mogla pričakovati, da bo sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji prav na pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke in neustrezno zatrjevani ter v posledici tega neizkazani škodi.

21. Kot izhaja že iz točke 14 obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožeča stranka v zvezi s škodo (njenim obstojem in višino) v tožbi zatrjevala, da je voda ob izdatnih pretokih izvedla novo strugo in odplavila rodovitno prst, vključno z gramozom. Posledično je bil odplavljen in pretrgan vodovod za napajanje Občine Z. fi 150 v dolžini 810 m ter vodovodni priključek fi 80 do bližnje farme F. in bližnjih hiš. Nujna dela za zagotovitev pitne vode Občini Z. (položitev by-pass cevi) je izvedlo podjetje A. d.o.o., za kar je zaračunalo 6.336,00 EUR, nadzor pa je izvajala družba B. d.o.o.. Tožeča stranka je naročila tudi izdelavo PZI rekonstrukcije nadomestnega primarnega vodovoda G. – Z. v dolžini cca 1000 m, ki ga je izdelalo podjetje C. d.o.o., strošek je znašal 3.312,00 EUR, plačala pa je tudi račun Č., d.d. v višini 7.029,76 EUR za gradbena in montažna dela začasnega vodovoda – cevovoda v F., dolžine 700 m. Ti računi so bili plačani, sredstev pa tožeča stranka ni dobila povrnjenih. Ostala dela niso bila izvedena, tako da je vodovodna napeljava še vedno samo začasna. V zvezi z ugovori tožene stranke v njeni 9. pripravljalni vlogi (ugovor stvarne aktivne legitimacije in ugovor neizkazane škode) tožeča stranka svojih navedb ni dopolnila.

22. Sodišče prve stopnje je v zvezi z aktivno stvarno legitimacijo ugotovilo in zaključilo: - zakon, podzakonski predpisi ali drugi splošni akti, ki jih sodišče pozna po uradni dolžnosti, ne določajo obveznosti ene občine (v tej zadevi tožeče stranke), da drugi občini (v tej zadevi Občini Z.) ali občanom druge občine zagotavlja oskrbo s pitno vodo oziroma vodovod. Oskrba s pitno vodo je obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja (149. člen Zakona o varstvu okolja, v nadaljevanju ZVO-1), kar pomeni, da so občine na svojih območjih dolžne izvajati to gospodarsko javno službo (za svoje občane), nikakor pa iz tega ne sledi, da je ena občina drugi občini ali občanom druge občine dolžna zagotavljati oskrbo s pitno vodo. Pravne podlage, iz katere bi sledila obveznost tožeče stranke, da Občini Z. ali njenim občanom zagotavlja oskrbo s pitno vodo in/ali, da ji zagotavlja vodovod, ni, kar pomeni, da morebitno poškodovanje/uničenje vodovodnega omrežja za napajanje Občine Z. ne pomeni posega v pravno sfero tožeče stranke, zaradi česar slednja ni in ne more biti aktivno stvarno legitimirana za zahtevek na povračilo stroškov sanacije vodovodnega omrežja za napajanje Občine Z. in je njen zahtevek že iz tega razloga neutemeljen. Morebitne druge pravne podlage, ki je sodišče ne pozna po uradni dolžnosti (npr. sklenjen pravni posel z Občino Z.), iz katere bi izhajala obveznost tožeče stranke, da Občini Z. zagotavlja oskrbo s pitno vodo oziroma vodovod, tožeča stranka ni navedla; - V 15. točki prvega odstavka 2. člena Uredbe o oskrbi s pitno vodo je priključek na javni vodovod definiran kot cevovod od javnega vodovoda do odjemnega mesta in njegova oprema, pri čemer je priključek na javni vodovod v lasti lastnika stavbe ali gradbenega inženirskega objekta in ne sodi med objekte in opremo javne infrastrukture. Odlok o načinu opravljanja lokalne gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo v Občini G. (Uradno glasilo slovenskih občin št. 2/2011, v nadaljevanju Odlok) pa v 8. točki prvega odstavka 5. člena določa, da je vodovodni priključek spojna cev med interno vodovodno napeljavo in obračunskim vodomerom, vključno z odvzemnim jaškom ter vsemi vgrajenimi elementi in obračunskim vodomerom, s pripadajočim povratnim ventilom za njim in da je vodovodni priključek last uporabnika. Ker je skladno s citiranimi določbami vodovodni priključek v lasti lastnika stavbe oziroma v lasti uporabnika vodovoda, ne pa v lasti občine (tožeče stranke), slednja ni in ne more biti aktivno legitimirana za morebitno škodo na vodovodnem priključku do „bližnje farme F. in bližnjih hiš“, saj poškodovanje/uničenje vodovodnega priključka ne posega v pravno sfero tožeče stranke, ampak gre za poseg v pravno sfero drugih subjektov; - tudi v primeru poškodovanja/uničenja javnega vodovoda na območju tožeče stranke oziroma poškodovanja/uničenja javnega vodovoda za oskrbo občanov tožeče stranke, bi se izpostavilo vprašanje njene aktivne legitimacije za zahtevek na plačilo stroškov sanacije javnega vodovoda na njenem območju. Odlok namreč v 6. členu določa, da se v Občini G. javna služba oskrbe s pitno vodo opravlja kot koncesionarna dejavnost in da je izvajalec te javne službe upravljavec javnega vodovoda na celotnem območju občine, pri čemer to upravljanje zajema tudi vzdrževanje objektov javnega vodovoda. To pa pomeni, da je morebitne poškodbe na objektih javnega vodovoda dolžan sanirati koncesionar/upravljavec, ki ima torej edini premoženjski interes (stroški vzdrževanja vodovoda bremenijo njega in gre za poseg v njegovo pravno sfero), da zahteva povračilo škode na objektih javnega vodovoda, ne pa tožeča stranka, ki je sicer lastnica gospodarske javne infrastrukture (če gre za javni vodovod).

23. Upoštevaje v točki 21 te obrazložitve izpostavljeno tožbeno trditveno podlago in dejanske ugotovitve ter zaključke sodišča prve stopnje, se kot pravilna izkaže presoja v točki 32 obrazložitve izpodbijane odločbe, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb, iz katerih bi (ob podreditvi pod materialno pravo) bilo mogoče zaključiti, da je z domnevnim poškodovanjem oziroma uničenjem vodovoda za napajanje Občine Z. in vodovodnega priključka do bližnje farme F. ter bližnjih hiš, škoda nastala prav tožeči stranki, ne pa morebiti kateremu drugemu subjektu, oziroma ni podala trditev o dejstvih, iz katerih bi sledil zaključek, da je bilo s poškodovanjem oziroma uničenjem vodovoda in vodovodnega priključka poseženo prav v premoženjsko sfero tožeče stranke. Tožeča stranka po pravilni razlagi izpodbijane odločbe ni navedla ne dejstev ne pravnih podlag, ki jih sodišče ne pozna po uradni dolžnosti (npr. pravnih poslov), iz katerih bi sledilo, da je prav ona dolžna zagotavljati pitno vodo Občini Z. oziroma občanom Občine Z. in bližnji farmi F. ter bližnjim hišam, zaradi česar je oziroma bodo stroški popravila oziroma ponovne vzpostavitve vodovoda in priključka, ki predstavljajo navadno škodo, bremenili prav njo.

24. Tožeča stranka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s pomanjkanjem aktivne stvarne legitimacije v pritožbi obrazloženo ne izpodbija. Navaja sicer, da je „nerazumljivo razlaganje sodišča v točki 32 (neobstoj aktivne legitimacije), ko je očitno sodišče samo pridobivalo listinsko dokumentacijo in se potem glede na to opredelilo do aktivne legitimacije, ne da bi sploh poznalo problematiko pitne vode v Občini G. in Občini Z. in ne da bi v zvezi s tem izvedlo kakršen koli dokaz,“ a to za drugačno presojo zadeve sodišča ne zadošča. Sodišče prve stopnje ni pridobivalo nobene listinske dokumentacije, upoštevalo je le veljavne pravne predpise, ki so mu poznani, in iz katerih izhaja oziroma bi lahko izhajala pravna podlaga za aktivno stvarno legitimacijo tožeče stranke v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je ni našlo, kar pritožba izrecno ne graja, hkrati pa sama ne ponuja razlage, na podlaga česa (na kašni pravni podlagi) tožeča stranka utemeljeno zahteva plačilo odškodnine.

25. Sodišče prve stopnje se je kljub temu, da je tožbeni zahtevek zavrnilo že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, v sodbi opredelilo tudi do zatrjevane škode in ugotovilo, da tožeča stranka kljub pozivu sodišča in opozorilom tožene stranke svojih navedb v tej smeri ni ustrezno dopolnila, zato sodišče prve stopnje ni moglo preveriti (ne)utemeljenosti v spis predloženih računov in je tudi iz tega razloga tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

26. Sodišče prve stopnje je v točkah 36 in 37 obrazložitve izpodbijane odločbe nazorno pojasnilo, zakaj je trditvena podlaga tožbe glede škode in njene višine pomanjkljiva, razlogom v tej smeri pa pritožba obrazloženo ne ugovarja.

27. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v tem delu, da tožeča stranka ni podala prav nobenih trditev o dejanskem stanju vodovoda (za napajanje Občine Z.) in vodovodnega priključka do bližnje farme F. ter bližnjih hiš pred obravnavanim škodnim dogodkom, neposredno po škodnem dogodku in ob zaključku glavne obravnave, zaradi česar sodišče prve stopnje obstoja in višine škode ni moglo ugotavljati in ugotoviti. Sodišče prve stopnje se v tem kontekstu pravilno sklicuje na načelo popolne odškodnine, v skladu s katerim se oškodovancu prisodi odškodnina v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Za sklepčnost tožbe je torej bistveno, da tožeča stranka opiše dejansko stanje poškodovane oziroma uničene stvari ter njeno vrednost pred škodnim dogodkom in dejansko stanje poškodovane oziroma uničene stvari in njeno vrednost po škodnem dogodku ter ob zaključku glavne obravnave. V primeru, če je stvar samo poškodovana, mora zatrjevati tudi aktivnosti v smeri sanacije poškodb oziroma stroškov za njeno sanacijo, pri čemer jih mora količinsko opisati. Še toliko bolj to velja v primeru, ko nasprotna stranka posebej izpostavi, da zaradi pomanjkljive trditvene podlage ne more pripraviti obrazloženega ugovora oziroma učinkovite obrambe. Šele, ko tožeča stranka takšne trditve poda, lahko sodišče pravno pomembna dejstva ugotavlja v dokaznem postopku (tudi z imenovanjem sodnega izvedenca). Tega tožeča stranka ni storila. Navedla je le, kolikšen naj bi bil okvirni strošek sanacije, kaj pa ta strošek zajema, kakšna dela in kolikšni naj bi bili stroški teh del, pa ni pojasnila, pa čeprav se je v vlogi z dne 29. 10. 2018 sklicevala na dejstvo, da je bil za celoten poseg vzpostavitve prejšnjega stanja izdelan popis del in materiala. V tem kontekstu je treba poudariti, da ne more biti izvedenec tisti, ki bo ugotavljal, katera dela so ali bodo potrebna za sanacijo, ampak mora to dolžnost v prvi vrsti, v okviru trtditvenega bremena, da sploh lahko oblikuje višino zahtevka, izpolniti stranka. Tožeča stranka je v tožbi navedla le, da so stroški sanacije vodovodnega omrežja na F. ocenjeni na 142.267,32 EUR, teh svojih navedb pa kasneje (niti z vlogo z dne 29. 10. 2018, na katero se sklicuje v pritožbi) ni ustrezno dopolnila, pa čeprav se je v tej vlogi, kot je že bilo omenjeno, sklicevala na izdelan popis del in materiala. Glede na navedeno ne drži pritožbena trditev, da je tožeča stranka v vlogi z dne 29. 10. 2018 natančno popisala škodo, ki ji je nastala zaradi poplavnega dogodka.

28. Res je sicer, da znesek 142.267,32 EUR, ki je predmet tožbenega zahtevka, zajema tudi povračilo stroškov za nujna dela za začasno zagotovitev dobave pitne vode v Občini Z. po računu družbe A. d.o.o. v znesku 6.336,00 EUR (to izhaja iz celote tožbenih, navedb v vlogi z dne 29. 10. 2018 ter priloženih dokazov, nasprotni zaključki sodišča prve stopnje v točki 31 obrazložitve niso točni), a tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov popravila oziroma vzpostavitve prejšnjega stanja, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v isti točki obrazložitve ne zajema stroškov za izdelavo PZI rekonstrukcije nadomestnega primarnega vodovoda G. - Z. po računu C. d.o.o. v znesku 3.312,00 EUR in povračila stroškov za gradbena in montažna dela začasnega vodovoda v F. po računu Č. d.d. V višini 7.029,76 EUR. Tudi, če bi šteli, da je strošek nujnih del po računu družbe A. d.o.o. v znesku 6.336,00 EUR zadostno specificiran (položitev by pass cevi), zahtevku v tem delu že zaradi pomanjkanja aktivne stvarne legitimacije ni mogoče ugoditi.

29. Glede na vse navedeno tožeča stranka ne more biti uspešna s pavšalnim pritožbenim očitkom, da so vse ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni izkazala obstoja škode, protispisne. V tem kontekstu sodišče druge stopnje še dodaja, da tožeča stranka procesnih kršitev pred sodiščem prve stopnje ni grajala, zato so vsi njeni pritožbeni ugovori, ki sicer niso ustrezno obrazloženi, da sodišče prve stopnje ni dopustilo nobenega dokazovanja, niti z izvedencem gradbene stroke niti s pregledom in dopolnitvijo izvedenskega mnenja Inštituta za vodarstvo, ki se je obsežno izrekel tudi o škodi tožeče stranke, nedopustni (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

30. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje zatrjevanega protiustavnega omejevanja pravic strank do sojenja in do vlaganja vlog ter stališč, kar naj bi sodišče prve stopnje storilo z dopisom z dne 17. 1. 2022. Sodišče prve stopnje s tem dopisom strankam namreč ni ničesar omejevalo, pač pa jim je le predlagalo, da naj (do prejema poziva v okviru materialnega procesnega vodstva) ne vlagata novih vlog in se do tedaj ne opredeljujeta do izvedenskega mnenja. Iz poziva izhaja torej le predlog strankam (podan v duhu ekonomičnosti postopka) in ne prepoved vlaganja vlog.

31. Nazadnje je kot neutemeljeno treba zavrniti tudi grajo stroškovne odločitve, da sodišče v tej fazi še ne more verodostojno odločati o stroških postopka, ker še ni odločeno o pritožbi tožene stranke zoper sklep o stroških izvedenca. Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo le, da jih krije tožeča stranka, kar je posledica njenega neuspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP), medtem ko si je odmero stroškov po višini pridržalo za poseben sklep, ki ga bo sprejelo po pravnomočnosti sodbe, kar je v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP.

**Sklepno:**

32. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

**Odločitev o stroških pritožbenega postopka:**

33. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, in tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).

1 Tožena stranka je temu pozivu sledila, tožeča stranka, ki bi morala v prvi vrsti tožbene navedbe v nakazani smeri dopolniti, da bi nasprotna stranka lahko nanje odgovorila, pa tožbe ni ustrezno dopolnila.