Jedro

Ogled jame zaradi kasnejše izvedbe tečaja vrvne tehnike, pri katerem je prišlo do poškodbe, ne predstavlja neposrednega udejstvovanja v zavarovani dejavnosti (prostovoljna reševalna dejavnost) in ga tudi mogoče šteti za usposabljanje za tako dejavnost. Delni umik tožbe je umik v smislu 188. člena ZPP. Privolitev tožene stranke ne bi bila potrebna, če bi šlo za delno odpoved zahtevku, česar pritožnik ne trdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je dolžna tožena stranka plačati zavarovalnino v skupnem znesku 2.804,31 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2004 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 467,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da do poškodbe tožnika ni prišlo v okviru dejavnosti Društva X (v nadaljevanju društvo) in ne velja jamstvo iz 5. člena Dodatnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb v posebnih dejavnostih (O-NEZ-D23/01 - v nadaljevanju Dodatni pogoji).

Proti sodbi se je pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico. Graja, da se je sodišče prve stopnje osredotočilo na izpoved tožnika, v kateri je slednji pojasnjeval, da je bil namen obiska jame ogled, ni pa upoštevalo tistega dela njegove izpovedbe, kjer je natančno pojasnil izvajanje vaje vrvne tehnike. V nadaljevanju razloguje o pomembnosti spoznavanja vrvne tehnike, ki jo mora obvladati vsak vodnik reševalnega psa, pri čemer se sklicuje na že predložene dokaze. Poudarja, da je ogled jame potekal tako, da je tožnik plezal, B. Ž. pa ga je varoval z vrvjo in je torej do poškodbe prišlo med izvajanjem vrvne tehnike. Tožnik je predsednik Društva in zadolžen za predstavljanje Društva in njegovo delovanje v skladu s statutom. Sklicuje se na statut Društva in niza člene, ki dokazujejo, da je do poškodbe prišlo pri opravljanju zavarovane dejavnosti. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določbe 2. točke 3. odstavka 5. člena Dodatnih pogojev. V konkretnem primeru je zagotovo šlo za usposabljanje, saj je tožnik, kot predsednik Društva, izvajal ogled jame z namenom kasnejše izvedbe vadbe vrvne tehnike,ki so jo izvajali tečajniki društva. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za zavarovano dejavnost, ker je tožnik v jami fotografiral, pri čemer zanika, da bi do poškodbe prišlo med fotografiranjem, kot je pojasnil že ob zaslišanju.

Sodišču prve stopnje očita kršenje procesnih pravil ZPP, ker je nepravilno upoštevalo 188. člen ZPP. Navaja, da je zgolj znižal višino tožbenega zahtevka, medtem ko je identiteta zahtevka ostala identična in nespremenjena in bi bilo zato treba upoštevati določilo 187. člena ZPP (sprememba tožbenega zahtevka), za katero ni potrebna privolitev tožene stranke. Določba 188. člena govori le o celotnem umiku zahtevka in zato v predmetni zadevi ne pride v poštev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo smiselno uveljavljane bistvene kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je po pritožbeni trditvi v nepravilni uporabi 188. člena ZPP. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 9.9.2008 je jasno razvidno, da je tožnik tožbo delno umaknil, in sicer za znesek 1.500,00 EUR, tožena stranka pa je umiku nasprotovala. Delni umik tožbe je umik v smislu 188. člena ZPP in je drugačno pritožbeno razlogovanje pravno zmotno. Umik ureja 188. člen in druge določbe ZPP (pritožnik očitno meri na 3. odstavek 184. člena ZPP, čeprav se sklicuje na 187. člen ZPP), ne pridejo vpoštev. Določilo 187. člena ZPP, na katerega se pritožnik sklicuje, ureja subjektivno spremembo tožbe, do katere v obravnavani zadevi ni prišlo. Privolitev tožene stranke ne bi bila potrebna, če bi šlo za delno odpoved zahtevku, česar pa pritožnik v pritožbi niti ne trdi.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje se je tožnik, ki je član Društva, poškodoval pri dvigovanju iz R. jame. Društvo je imelo sklenjeno zavarovanje s toženo stranko (zavarovalna polica št. Y - priloga spisa A2) in je sodišče prve stopnje pravilno, kot pravno podlago za odločitev, upoštevalo Splošne pogoje za nezgodno zavarovanje (U-NEZ-SPL-01; priloga spisa B - v nadaljevanju Splošni pogoji) in da Dodatne pogoje (O-NEZ-D23-01; priloga spisa B4), zlasti 5. člen Dodatnih pogojev, ki jamstvo omejuje za nezgode, ki se pripetijo zavarovancu v času dokazanega neposrednega udejstvovanja v dejavnosti, navedeni na polici.

Pravilnost odločitve je odvisna od ugotovitve, ali je prišlo do škodnega dogodka v okviru neposrednega udejstvovanja v zavarovani prostovoljni reševalni dejavnosti, kot trdi tožnik, ali ne, kot je ocenilo sodišče prve stopnje.

Izpoved tožnika, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne potrjuje trditvene podlage, da je do škodnega dogodka prišlo pri izvajanju vrvne tehnike. Protispisna je pritožbena trditev, da je tožnik ob zaslišanju "natančno pojasnil izvajanje vaje vrvne tehnike" in je neutemeljen v zvezi s tem podan očitek sodišču prve stopnje (da je upoštevalo le del tožnikove izpovedbe). Tožnik je ob zaslišanju sam povedal, da je bil namen spusta v jamo ogled jame, preden vanjo pripeljejo tečajnike. Povedal je tudi, "da je ob nezgodi že imel opravljen izpit iz vrvne tehnike, ki ga je opravil v okviru reševalne službe, sicer ne bi mogel biti inštruktor". Pritožbeno razlogovanje in dokazovanje nujnosti znanja vrvne tehnike pri preizkusu znanja iz alpinistike ne predstavlja odločilnega dejstva in nanj sodišče druge stopnje ne bo odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni pomembno, ali je do odkrušenja skale in s tem poškodbe rame zaradi lovljenja, prišlo ob fotografiranju kapnika ali že po opravljenem fotografiranju.

Tožnik je v trditveni podlagi tožbe (II. točka tožbe in III. točka pripravljalne vloge z dne 14.2.2006) navajal, da je do škodnega dogodka prišlo pri izvajanju vaje vrvne tehnike. Tožnik drugačne trditvene podlage, še manj pa dokazov (da bi bil ogled jame v okviru organizacije seminarja tehnike reševanja...) ni ponudil. Tudi ob zaslišanju (izpovedba sicer trditvene podlage, na katero je sodišče vezano, ne more nadomestiti) ni navajal ničesar, kar bi kazalo na njegovo upravičenje do zavarovalnine. Izpoved tožnika, da je bil namen spusta v jamo "ogled jame, ker ne morejo pripeljati tečajnikov nekam, če si terena ne ogledajo" govori v prid odločitvi sodišča prve stopnje, da do poškodbe ni prišlo v okviru neposrednega udejstvovanja v zavarovani dejavnosti. Zgolj dejstvo, da je ogled jame potekal tako, da je tožnik plezal, B. Ž. pa ga je varoval z vrvjo, ne nudi podlage za zaključek, da je prišlo do poškodbe pri vaji vrvne tehnike pri neposrednem udejstvovanju v zavarovani dejavnosti. Upoštevaje tožnikovo izpoved tudi ni podlage za uporabo 2. točke 3. dostavka 5. člena dodatnih pogojev, po katerem velja jamstvo tudi za nezgode, do katerih pride pri usposabljanju za reševalno dejavnost. Ogleda jame zaradi kasnejše izvedbe tečaja (po pritožbeni trditvi so v jami kasneje tečajniki vadili vrvno tehniko) ni mogoče šteti za usposabljanje v smislu prej navedenih zavarovalnih pogojev. S sklicevanjem na statut Društva in z njegovo predložitvijo tožnik ni zadostil trditveni in dokazni podlagi v smislu 212. člena ZPP. Tožnik ni niti v trditveni podlagi niti ob zaslišanju pojasnil, zakaj šteje, da je treba ogled jame, v smislu določb statuta, šteti kot neposredno udejstvovanje v dejavnosti Društva.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP) in je odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.