Jedro

Presoja izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obdolženega R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je po vložitvi obtožnega predloga za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ s sklepom z dne 19.12.2002 na podlagi 3. odstavka 432. člena v zvezi z 2. odstavkom 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega R.Š. podaljšalo pripor iz razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo obdolženega R.Š. kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je obdolženi R.Š. vložil "pritožbo". Glede na vsebino vloge jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložnik navaja, da sta kot članici senata sodišča druge stopnje o njegovi pritožbi odločali višji sodnici B.K.L. in L.J. Z možem prve je v poslovnem sporu, drugo pa da pozna že zelo dolgo. Zato po njegovem mnenju ne bi smeli sodelovati v senatu, ki je odločil o njegovi pritožbi. Ocenjuje, da mu je bila kršena pravica do nepristranskega odločanja sodišča, kar pa da je razlog za razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Izrečnega predloga zahteva ne vsebuje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da ne držijo vložnikove navedbe, da sta pri odločanju sodelovali sodnici, ki bi morali biti izločeni. Ker obdolženec uveljavlja izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP, ki pa ga v zahtevi ni obrazložil, ne gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovna državna tožilka izpostavlja, da z ničemer ni izkazano, da navedbe obdolženca o pristranskosti obeh sodnic držijo, niti ni izkazano, da bi ta okoliščina vplivala na zakonitost sodne odločbe. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana samo takrat, če je pri odločanju sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen iz razlogov 1. do 5. točke 39. člena ZKP. Za nobenega od teh taksativno naštetih primerov v obravnavani zadevi ne gre.

Obdolženi R.Š. z navedbami v zahtevi, da sta pri odločanju o njegovi pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora na višjem sodišču kot članici senata sodelovali navedeni višji sodnici, uveljavlja izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP. Po tej določbi sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti.

Obdolženec v zahtevi zgolj posplošeno zatrjuje, da je v poslovnem sporu z možem višje sodnice B.K.L. in tega v ničemer pobliže ne opredeli, prav tako tudi ne konkretizira svoje navedbe, da višjo sodnico L.J. pozna že vrsto let. Tako široko zastavljene trditve, za katere obdolženec tudi z ničemer ni izkazal, da sploh držijo, ne omogočajo preizkusa utemeljenosti njegovih navedb v zahtevi o pristranskosti obeh sodnic. Ne le da zahteva v tem delu ni konkretizirana, temveč v njej tudi ni pojasnjeno, kako bi ta okoliščina, če bi bila podana, vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje R.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.