Jedro

Upravnega spora zaradi molka upravnega organa prve in druge stopnje stranka ne more sprožiti potem, ko je upravni organ prve stopnje izdal odločbo, zoper katero ima možnost vložiti pritožbo, če z njo ni zadovoljna. V tem primeru ni več podana zakonska fikcija, da je organ druge stopnje izdal negativen upravni akt.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je vložil dne 16.4.1993 tožbo po 26. členu zakona o upravnih sporih (ZUS), ker tožena stranka na njegovo pritožbo in ponovno zahtevo ni odločila o pritožbi, s katero je zahteval, da upravnemu organu prve stopnje Mestnemu sekretariatu za notranje zadeve mesta odredi, da mu izda osebno izkaznico za tujca s trajno veljavnostjo, za izdajo katere je zaprosil z vlogo z dne 24.2.1992. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbo kot neutemeljeno in navaja, da je upravni organ prve stopnje pozvala, da izda odločbo o tožnikovi zahtevi. Upravni organ prve stopnje je tožnika dne 12.3.1993 zaslišal in dne 13.4.1993 izdal odločbo o njegovi zahtevi. Ta odločba je bila tožniku vročena dne 15.4.1993. Ker je organ prve stopnje o tožnikovi zahtevi odločil, torej ne gre več za molk in je zato tudi tožba zaradi molka organa druge stopnje neutemeljena.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov.

Tožnik je sprožil upravni spor po 8. in 26. členu ZUS zaradi tega, ker tožena stranka kljub njegovi ponovni zahtevi ni izdala odločbe o pritožbi, vloženi zaradi molka organa prve stopnje. Tožnik je namreč z vlogo z dne 24.2.1992 Mestni sekretariat za notranje zadeve mesta zaprosil za izdajo osebne izkaznice za tujca s trajno veljavnostjo. Na takšno vlogo pa mu je organ prve stopnje odgovoril le z dopisom, v katerem mu pojasnjuje, kdaj se lahko izda tujcu dovoljenje za začasno in stalno prebivanje v Sloveniji. Na pritožbo tožnika zaradi molka upravnega organa prve stopnje je tudi tožena stranka odgovorila le z dopisom z dne 8.6.1992 in tožniku sporočila, da je prvostopni organ ravnal pravilno, hkrati pa mu je še pojasnila, da se osebna izkaznica za tujca izda tujcu, ki ima dovoljenje za stalno ali za začasno prebivanje. Upravno tožbo, ki jo je tožnik sprožil zoper navedeni dopis tožene stranke, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 28.1.1993 zavrglo iz razloga, ker dopisa tožene stranke z dne 8.6.1992, po vsebini ni bilo mogoče šteti za upravni akt. Z istim sklepom je sodišče tožniku pojasnilo, da ima v primeru, če tožena stranka o vloženi pritožbi zaradi molka organa prve stopnje tudi na ponoven njegov poziv ne bi odločila v nadaljnih 7 dneh, možnost, da lahko sproži upravni spor zaradi molka organa druge stopnje.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je upravni organ prve stopnje izdal dne 13.4.1993 odločbo, s katero je zahtevek tožnika za izdajo osebne izkaznice za tujca zavrnil. Ta odločba je bila tožniku vročena dne 15.4.1993, kot to izhaja iz priložene povratnice. Dne 16.4.1993, torej en dan po prejemu odločbe upravnega organa prve stopnje, pa je tožnik sprožil upravni spor po 8. in 26. členu ZUS.

Po 8. členu ZUS se sme pod pogoji iz tega zakona sprožiti upravni spor tudi takrat, ko pristojni organ sploh ni izdal ustreznega upravnega akta o zahtevi oziroma o pritožbi stranke. Po določbi 1. in 3. odstavka 26. člena ZUS je mogoče sprožiti upravni spor tudi v primeru molka upravnega organa prve in druge stopnje. Vendar pa je mogoče tako tožbo vložiti le do takrat, dokler molk obeh upravnih organov resnično traja in dokler ni izdan upravni akt, zoper katerega ima stranka možnost uporabiti pravno sredstvo, če z njim ni zadovoljna. Namen pritožbe zaradi molka upravnega organa prve stopnje in tožbe v smislu določb 26. člena ZUS je namreč izdaja upravnega akta o zahtevi stranke in le do izdaje takega akta velja zakonska fikcija, da je tožena stranka na drugi stopnji izdala negativen upravni akt. Po vsem obrazloženem v spornem primeru niso izpolnjeni pogoji po 8. in 26. členu ZUS, da bi mogel tožnik sprožiti upravni spor, kot če bi bila njegova pritožba zavrnjena. Ker ni več podana navedena zakonska fikcija, pomeni, da ni upravnega akta, zoper katerega bi bil mogoč upravni spor. Zato je sodišče zavrglo tožbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 30. člena ZUS. Navedene določbe ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).