Jedro

Tožnik v predlogu sicer izraža dvom v nepristranskost sojenja na Okrožnem sodišču v Mariboru, vendar ta svoj dvom utemeljuje izključno le z obširno grajo odločitve predsednice sodišča o zavrnitvi njegove zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice A. A. To pomeni, da tožnik še vedno ostaja v sferi dvoma v t.i. subjektivno nepristranskost zakonitega oz. naravnega sodnika, ki je lahko le razlog za izločitev sodnika in ki zato ne more biti hkrati tudi še "drug tehten razlog" za delegacijo v pomenu določbe 67. člena ZPP.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

Obrazložitev

Med pravdnima strankama je pri Okrožnem sodišču v Mariboru v teku pravdni postopek zaradi razveze zakonske zveze. Potem ko tožnik ni uspel z zahtevo za izločitev v tem postopku razpravljajoče sodnice A. A., je v vlogi z dne 27.5.2005 predlagal določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za postopanje in odločanje v tej zadevi (izven območja Višjega sodišča v Mariboru) z obrazložitvijo, da dvomi v nepristranskost sojenja na Okrožnem sodišču v Mariboru. Dvom mu vzbuja po njegovih trditvah stališče predsednice tega sodišča, ki spričo obrazložitve sklepa o zavrnitvi njegove zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice očitno ne spoštuje niti volje slednje, ki je v izjavi o zahtevi za njeno izločitev tako v tem postopku, kot tudi v drugih postopkih, v katerih sodeluje v vlogi pooblaščenca strank tožnikov pooblaščenec B. B., celo sama izrazila dvom v svojo nespristranskost. Tožnik se sprašuje, ali res služi občutku za nespristranskost siljenje sodnice, da sodi v zadevi, v kateri sama izjavlja, naj jo obravnavajo drugi sodniki. Tožnik vidi razlog za delegacijo pristojnosti tudi v kolegialnosti med sodnicami, kar se je pokazalo v drugi pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru (opr. št. P 344/2005), ko je sodnica C. C. štela zahtevo za izločitev sodnice A. A. za utemeljen razlog za delegacijo in razširila tej sodnici namenjene očitke istega odvetnika še na vse sodnike Okrožnega sodišča v Mariboru, saj je napisala pravi pamflet o njemu - med drugim tudi, da kot odvetnik izkorišča privilegiranost svojega poklicnega stanu in da je kot tak znan v okolju Okrožnega sodišča v Mariboru, saj pogosto želi osebno kontaktirati s sodniki v konkretni zadevi in sicer tako, da prihaja do njihovih kabinetov. Tožnik je prepričan, da bo posledice zahteve za izločitev sodnice A. A. zaradi kolegialnosti med sodnicami čutil v nadaljevanju te zadeve, če jo bo tudi v prihodnje obravnavalo Okrožno sodišče v Mariboru - enako "kot je bila zaradi odvetnikove zahteve za izločitev, ki je bila utemeljena, saj ji je predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru v zadevi P 344/2005 ugodila, od druge sodnice C. C. predlagana delegacija." Predlog ni utemeljen.

Krajevna in stvarna pristojnost sodišča za odločanje v pravdnem postopku je urejena z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) in pravdne stranke mimo teh določb ne morejo izbirati sodišča. Tudi pogoji za sicer izjemno predvideno možnost odstopa od takšne ureditve so določeni v zakonu. Po določbi 67. člena ZPP lahko vrhovno sodišče na predlog stranke (ali pristojnega sodišča) določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

Glavni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost. Okoliščin, ki jih tožnik zatrjuje v oporo svojemu predlogu, ni mogoče opredeliti kot razlogov smotrnosti - torej kot takih, ki bi kazale na možnost lažje (hitrejše in cenejše) izvedbe tega postopka pred drugim stvarno pristojnim sodiščem. Zato je treba presoditi, ali je razloge, ki jih v predlogu navaja tožnik, mogoče opredeliti kot "druge tehtne razloge" v pomenu določbe 67. člena ZPP. Odgovor na slednje vprašanje je negativen.

Tožnik utemeljuje svoj predlog za prenos pristojnosti s trditvami o dvomu v nepristranskost sojenja na Okrožnem sodišču v Mariboru. S tem v zvezi je treba najprej opozoriti na nujnost razlikovanja med subjektivno nepristranskostjo zakonitega (naravnega) sodnika, ki se kaže v njegovem osebnem prepričanju v konkretni zadevi in se domneva, ter objektivno nepristranskostjo, ki se izraža zlasti v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije. To razlikovanje je pomembno, ker je utemeljen dvom v t.i. objektivno nepristranskost (sodišča) lahko "drug tehten razlog" za delegacijo v pomenu določbe 67. člena ZPP, medtem ko ne velja enako tudi za dvom v nepristranskost sodnika (sodnikov), ki je lahko le razlog za izločitev oziroma, če je izločeno tolikšno število sodnikov, da sodišče ne more postopati, za t.i. nujno delegacijo (66. člen ZPP). Tožnik v predlogu sicer izraža dvom v nepristranskost sojenja na Okrožnem sodišču v Mariboru, vendar ta svoj dvom utemeljuje izključno le z obširno grajo odločitve predsednice sodišča o zavrnitvi njegove zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice A. A. To pomeni, da tožnik še vedno ostaja v sferi dvoma v t.i. subjektivno nepristranskost zakonitega oz. naravnega sodnika, ki je lahko le razlog za izločitev sodnika in ki zato ne more biti hkrati tudi še "drug tehten razlog" za delegacijo v pomenu določbe 67. člena ZPP - k čemur je treba še dodati, da preizkus pravilnosti odločitve o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika ne more biti predmet presoje v postopku odločanja o predlogu za prenos pristojnosti po slednje navedeni zakonski določbi. Drugačnega sklepanja ne narekuje niti tožnikovo ne povsem razumljivo sklicevanje na neko "kolegialnost" med sodnicami Okrožnega sodišča v Mariboru, zaradi katere naj bi v nadaljevanju te pravde čutil posledice zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice A. A. v primeru, da bo njegovo zadevo še naprej obravnavalo Okrožno sodišče v Mariboru. Glede na odločitev o zavrnitvi zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice bo to zadevo še naprej obravnavala ista sodnica, ne pa morda (iz "kolegialnosti") njej naklonjene preostale sodnice istega sodišča. Dosledno sledeč že povzetemu razmišljanju tožnika bi njegova miselna pot privedla do nerazumnih sklepov po eni strani o tem, da pred Okrožnim sodiščem v Mariboru ni pogojev za obravnavanje zadev, v katerih nastopa v vlogi pooblaščenca strank tožnikov pooblaščenec odvetnik B. B., po drugi strani pa o tem, da je zavrnitev zahteve oziroma že zgolj zahteva za izločitev katere izmed sodnic Okrožnega sodišča v Mariboru nujno razlog za delegacijo pristojnosti (pač glede na kolegialno povezanost sodnic tega sodišča, kot jo prikazuje tožnik v predlogu).

K doslej obrazloženemu je treba še dodati, da neko vnaprejšnje nezadovoljstvo stranke, ki se nanaša na naravno sodnico ali kar na vse sodnice sodišča, pri katerem je postopek v teku, ne more biti razlog za delegacijo pristojnosti. Sodnik mora pri uresničevanju svojih funkcij vselej, tudi tedaj, ko stranka ni zadovoljna, da zadevo obravnava ravno on, ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (2. člen Zakona o sodniški službi). V primerih, ko stranka z odločitvijo sodišča, ki je za odločanje stvarno pristojno, ni zadovoljna, pa ima na razpolago z zakonom predvidena pravna sredstva. Ker torej tehtni razlogi, ki bi narekovali prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, niso podani, je bilo treba tožnikov predlog zavrniti.