Jedro

O vprašanju zastaralnih rokov, ki so začeli teči po prej veljavnem predpisu, ZDavP niti kakšen drug zakon ne dovoljujeta uporabe določb Zakona o davkih občanov po 1.1.1997, zato se določbe ZDavP uporabljajo za odločanje o pravici do izterjave tudi v primerih, ko je zastaranje sicer začelo teči po prej veljavnih predpisih, ni pa se po njih izteklo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 7. 2002. Tožena stranka je v odločbi pod 1. točko ugotovila, da je prisilna izterjava dolgov iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavezanca – konto 2021 relativno zastarala v višini 60,00 SIT dne 16. 11. 2005 in v višini 3.064,60 SIT dne 15. 12. 2005, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in v tem delu postopek prisilne izterjave s sklepom ustavila ter dolg odpisala; pod 2. točko je v ostalem zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Brežice z dne 2. 8. 2000, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da se zoper tožnika uvede postopek prisilne izterjave za obveznosti, ki izvirajo iz seznama zaostalih obveznosti z dne 19. 7. 2000, ter stroškov za sklep o prisilni izterjavi in za pot izterjevalca.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke, da je bil sklep o prisilni izterjavi pravilen in zakonit, saj temelji na seznamu zaostalih obveznosti, sestavljenem v skladu z določbo 44. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP (Ur. l. RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, 97/2001). Pojasnilo je, da je seznam zaostalih obveznosti podpisala vodja Izpostave, po pooblastilu direktorja Davčnega urada in da je ta možnost določena v prvem odstavku 30. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V zvezi z ugovorom, da tožniku odmerne odločbe niso bile vročene, je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je pooblaščenec tožnika 7. 3. 1996 predložil generalno pooblastilo za zastopanje in je takrat, ko so mu bile odmerne odločbe vročene, imel tožnikovo pooblastilo. Glede na pravilno vročitev dne 16. 4. 1996 je davčni organ pravilno upošteval, da je izvršljivost nastopila 3. 5. 1996, kar upošteva tudi sklep o prisilni izterjavi. Glede ugovorov, ki se nanašajo na odmerne odločbe, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da iz določbe prvega odstavka 46. člena ZDavP izhaja, da se v postopku prisilne izterjave odločb in drugih izvršilnih naslovov, ki se izvršujejo, ne more izpodbijati.

3. Tožnik je vložil revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi odločbo tožene stranke oziroma podrejeno, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni zavzelo stališča glede ugovora, da seznama zaostalih obveznosti ni overil nihče. Seznam je sicer podpisala vodja izpostave Davčnega urada, vendar ni na njem nobene overitvene klavzule in opozarja, da mora biti razlika med pojmom podpisa na listini in pojmom overitve listin. Ker seznam zaostalih obveznosti ni bil overjen, predvsem pa ga ni overil direktor davčnega urada, na podlagi takega seznama ni bilo mogoče dovoliti izvršbe. Tožnik tudi zatrjuje, da odločbe, ki so bile temelj za seznam zaostalih obveznosti, do sedaj niso bile pravilno vročene in da je pravica do izterjave zastarala. Meni, da izpodbijana sodba prihaja sama s seboj v protislovje, ko pravi, da tožnik zakonske pravice, da bi se zoper odmerne odločbe pritožil, ni izkoristil, medtem ko po drugi strani sprejema veljavnosti odločb o odmeri davčnih obveznosti tožniku.

4. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa odgovora na revizijo (prej pritožbo) nista vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker obravnavana pritožba, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja v tej reviziji.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni nastopilo zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga. V času odločanja v upravnem postopku je urejal zastaranje pravice do izterjave 96. in 97. člen ZDavP, ki se je začel uporabljati 1. 1. 1997. Ta je v 1. točki prvega odstavka 231. člena določal, da z dnem začetka njegove uporabe prenehajo veljati tudi določbe 266. in 267. člena Zakona o davkih občanov – ZDO (Ur. l. SRS, št. 36/88 in 8/89 in Ur. l. RS, št. 48/90 in 7/93), s katerim je bilo pred začetkom uporabe ZDavP urejeno zastaranje te pravice, saj se je skladno z določilom 63. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84, 32/85, 33/89, 24/92, 29/95 in 44/97) glede postopkov za odmero in pobiranje ter vračanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, prisilne izterjave, odpisa zaradi neizterljivosti, zastaranja in plačila obresti od nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, uporabljalo določbe ZDO. O vprašanju zastaralnih rokov, ki so začeli teči po prej veljavnem predpisu, ZDavP niti kakšen drug zakon ne dovoljujeta uporabe določb ZDO po 1. 1. 1997, zato se določbe ZDavP uporabljajo za odločanje o pravici do izterjave tudi v primerih, ko je zastaranje sicer začelo teči po prej veljavnih predpisih, ni pa se po njih izteklo. Po določbi drugega odstavka 96. člena ZDavP pravica do izterjave davka, obresti in stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po preteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati. Tek zastaranja pravice do izterjave ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen (drugi odstavek 97. člena ZDavP). V obravnavani zadevi je zastaranje pravice do izterjave pričelo teči leta 1997 (odmerne odločbe so bile pooblaščencu tožnika vročene dne 16. 4. 1996). Sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Brežice je bil izdan dne 2. 8. 2000, z njim je bil po podatkih v upravnih spisih tožnik tudi seznanjen (dne 6. 9. 2000, ko mu je bil vročen). S tem je bil ustavljen tek relativnega zastaranja pred iztekom petletnega roka, prav tako ni potekel absolutni desetletni zastaralni rok, kot ga določa ZDavP v petem odstavku 97. člena.

9. Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1) ali če gre za kakšen drug razlog iz 1., 2., 3., 4., 14. (in 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).

10. Revident zatrjuje, da so pomanjkljivosti in protislovnosti razlogov izpodbijane sodbe v tem, da šteje, da so bile odločbe o odmeri davčnih obveznosti vročene 16. 4. 1996, poleg tega prihaja sama s seboj v protislovje, ko pravi, da tožnik zakonske pravice, da bi se zoper odmerne odločbe pritožil, ni izkoristil. Revident zatrjuje, da 16. 4. 1996 tožnikovemu zastopniku niso bile vročene odločbe, ampak navadni kosi papirja, brez kakršnegakoli podpisa, žiga ali štampiljke. Iz navedenega izhaja, da revident uveljavlja razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev določb postopka je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča razlogi izpodbijane sodbe niso sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi podalo jasne razloge, zakaj šteje, da so bile tožniku kot davčnemu zavezancu odmerne odločbe pravilno vročene dne 16. 4. 1996 in da je davčni organ pravilno upošteval, da je izvršljivost nastopila 3. 5. 1996, kar upošteva tudi sklep o prisilni izterjavi z dne 2. 8. 2000. Sodišče prve stopnje z navedenim zaključkom ni prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je zapisalo, da tožnik zakonske pravice, da bi se zoper odmerne odločbe pritožil, ni izkoristil. Navedena razloga izpodbijane sodbe namreč govorita o dveh različnih dejstvih, in sicer prvi o tem, kdaj so bile odmerne odločbe pravilno vročene, drugi razlog pa o tem, da tožnik ni izkoristil pravice do pritožbe zoper te odločbe. Sklicevanje tožnika na to, da dne 16. 4. 1996 tožnikovemu zastopniku niso bile vročene odločbe, ampak navadni kosi papirja, ne pomeni uveljavljanje razloga bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč revident s tem izpodbija odločbe, ki se v postopku prisilne izterjave izvršujejo, kar glede na določbo prvega odstavka 46. člena ZDavP v postopku prisilne izterjave ni dovoljeno. Navedbe tožnika, da je njegov zastopnik dne 7. 3. 1996 z vlogo oziroma dopisom predlagal obnovo postopka v zvezi z odmernimi odločbami, o kateri ni bilo odločeno, ne pomenijo uveljavljanje dovoljenih revizijskih razlogov, zato se revizijsko sodišče do njih ni opredelilo.

12. Nadalje tožnik zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do uveljavljane pomanjkljivosti seznama zaostalih obveznosti, in sicer, da tega seznama ni overil nihče. Iz navedenega izhaja, da revident s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Po presoji revizijskega sodišča vprašanje same overitve dolgovnega seznama ne predstavlja odločilnega dejstva v postopku prisilne izterjave. V skladu z določbami 43. in 44. člena ZDavP je odločilno dejstvo, da so v seznamu zaostalih obveznosti za vsako vrsto obveznosti navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti posameznih izvršilnih naslovov, višina glavnice dolga in višina obresti. Seznam zaostalih obveznosti namreč ni nov upravni akt, ampak je zbir že izdanih izvršilnih naslovov, ki niso bili izvršeni, če dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz različnih odločb. Zato bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13. Ker je seznam zaostalih obveznosti po določbi drugega odstavka 44. člena ZDavP izvršilni naslov, se zanj smiselno uporabljajo določbe ZDavP, subsidiarno pa določbe ZUP, ki se nanašajo na izvršilni naslov. Zato lahko direktor davčnega urada na podlagi 28. člena ZUP za overitev tega seznama pooblasti ustrezno uradno osebo, kar je bilo storjeno tudi v tem primeru. Z overitvijo pa je v tem primeru mišljeno, da seznam po tem, ko ga preveri, podpiše direktor oziroma od njega pooblaščena oseba. Če pa revident pod pojmom „overitev“ razume kaj drugega, to še ne pomeni, da je njegova razlaga pravilna.

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

15. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).