Jedro

S sodbo višjega sodišča je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da prodajna pogodba z dne 14. 8. 2013 in dodatek k njej z dne 14. 8. 2013 glede ½ nepremičnine parc. št. 58/14, k. o. ..., nista bili sklenjeni in ne ustvarjata nobenih pravnih učinkov. To pa pomeni, da sta bili veljavno sklenjeni in da učinkujeta.

Dejstvo je, da je bila prodajna pogodba veljavno sklenjena, odprto pa ostaja vprašanje, zakaj je bila nepremičnina prodana še enkrat, a odgovor na to vprašanje za odločitev v tej pravdni zadevi ni pomemben. Kot je bilo ugotovljeno, je bila kupnina plačana, to dejstvo pa nikakor ne pomeni, da A. A. zaradi prejema kupnine ne bi mogla končati v osebnem stečaju, kot zaključuje pritožba. Konec koncev pa tudi ne gre za njen denar, ampak za denar toženca, torej tudi ta denar ni mogel vplivati na njene premoženjske razmere.

Ker je lahko pošten le tisti prejemnik, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage, ni mogoče zaključiti, da bi bil toženec dobroveren, saj se je zavedal (oz. bi se moral zavedati), da obstaja prodajna pogodba, sklenjena preko njegove pooblaščenke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zato toženec kot neupravičeni pridobitelj nosi posledice svojega neskrbnega ravnanja.

Zastaranja sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor. Takšnega ugovora (zastaranja zamudnih obresti) pa v postopku pred sodiščem prve stopnje toženec ni podal. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona (torej ZPP-E), če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. V predmetni zadevi je bila izpodbijana sodba izdana 3. 12. 2021, torej po uveljavitvi ZPP-E, zato pritožbeno sodišče pri odločanju uporablja ZPP, z vključeno novelo ZPP-E, kar pomeni, da ugovora zastaranja, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče uveljavljati v pritožbi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (I.) ustavilo postopek za znesek 6.900 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, (II.) ugotovilo, da sta prodajna pogodba SV-000/13 z dne 14. 8. 2013 in dodatek k njej SV-000/13 z dne 14. 8. 2013 glede ½ nepremičnine parc. št. 58/14, k. o. ..., razvezana ter naložilo toženi stranki, (III.) da tožeči plača 25.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 8. 2013, in (IV). Da ji povrne pravdne stroške 2.301,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Obe pravdni stranki sta pravočasno vložili pritožbo: tožena stranka zoper II. - IV. točko, tožeča pa zoper IV. točko odločbe. Tožena stranka uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo celotne pravdne stroške. Tožeča stranka pa predlaga spremembo IV. točke sodbe, da bi se namesto zneska stroškov 2.301,64 EUR toženi stranki naložilo v plačilo 2.604,39 EUR stroškov in priglašeni pritožbeni stroški. Del izpodbijane odločbe, ki je predstavljal sklep (I. točka), je postal pravnomočen, predmet pritožbenega preizkusa je tako del odločbe, ki je predstavljal sodbo (II. - IV. točka).

O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE:

3. Pritožba navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na zaključek, da naj bi tožnik na podlagi sklenjene prodajne pogodbe za solastni delež parc. št. 58/14, k. o. ..., izročil tožencu kupnino 25.000 EUR, zaključek o tem pa je naredilo na podlagi izpovedbe tožnika in iz sodnih odločb pravnomočno zaključenega postopka P 288/2018. V navedenem postopku se je presojala ničnost prodajne pogodbe, ni pa v tem postopku bilo pravnomočno odločeno, da je tožnik tožencu izročil 25.000 EUR kupnine za solastni delež parc. št. 58/14, k. o. ... Pritožba zato meni, da se je glede tega dejstva sodišče kljub spornosti zadeve oprlo na posredne dokaze. Opozarja, da je izpovedba tožnika neverodostojna, saj ima ta po njegovem lastnem zatrjevanju težave s spominom in govorom zaradi pred 33 leti prebolele možganske kapi. Vse to vzbuja tožencu dvom v pravilnost njegove izpovedbe, zaradi česar bi moralo sodišče izvesti tudi dokaz z zaslišanjem priče A. A, ki ga ni izvedlo. Omenja tudi druge dokaze, ki bi jih bilo treba izvesti, a jih konkretno ne navede.

Na neverodostojnost izpovedbe naj bi po prepričanju toženca kazalo, da je tožnik v tem postopku izpovedal, da ni bila sklenjena predpogodba (v zadevi P 288/2018 pa je trdil, da je bila), v prodajni pogodbi je zapisano, da je kupnina že plačana, tožnik pa je izpovedal, da jo je plačal po podpisu pogodbe, tožnik je napačno opisal samo nepremičnino (ta naj bi bila v hribu, polovico naj bi bilo travnika, polovico kamenja, v resnici pa je parcela v ravnini in v celoti travnata), tožnik je izp0ovedal, da je toženec lastnik 1/5 parcel, on pa lastnik preostalega dela, kar je v nasprotju z listinami v spisu. Nadalje toženec opozarja, da je tožnik ravnal izven vsake minimalne skrbnosti. Kot je sam izpovedal, si namreč pred podpisom pogodbe ni ogledal nepremičnine; ni videl pooblastila, ki ga je dal toženec A. A.; kupilo je delež na nepremičnini, obremenjeni s hipotekami, ki so nekajkrat presegale vrednost solastnega deleža nepremičnine; ni dokazal, da bi razpolagal z zneskom 60.000 EUR, kolikor je znašala kupnina.

Toženec še zatrjuje, da A. A. v primeru, če bi ji tožnik izročil kupnino, nepremičnine ne bi še enkrat prodala, vendar sodišče tega ni preverilo. Prav tako je to v nasprotju z izpovedbo tožnika, da je med njim in A. A. obstajala velika stopnja zaupanja, tako da A. A. gotovo iste nepremičnine brez soglasja tožnika ne bi ponovno prodajala. Tožnik pa po mnenju toženca soglasja ne bi dal, če bi dejansko plačal kupnino. Toženec sklepa tudi, da A. A. ne bi zaključila v osebnem stečaju, če bi razpolagala z zneskom 60.000 EUR.

Končno pritožba meni, da je napačna odločitev tudi glede zakonskih zamudnih obresti. Glede na konkretne okoliščine (ko je toženec A. A. že ob koncu avgusta 2013 preklical pooblastilo) ni bilo za pričakovati, da bo pooblaščenka overila podpis na pogodbi in ko toženec ni prejel nobene kupnine, je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, da bi bil toženec nedobroveren pri zatrjevanem plačilu kupnine. Vsekakor pa ni bil nedobroveren vsaj do januarja 2014. Prav tako je uveljavljanje obresti za obdobje pred 11. 8. 2014 zastaralo, saj je poteklo več kot 3 leta od začetka teka zastaralnega roka.

4. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba toženca ni utemeljena.

6. Za odločitev je pomembno, da je bilo s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1417/2018 z dne 21. 11. 2018 (priloga B53) zavrnjen tožbeni zahtevek, da prodajna pogodba SV-000/13 z dne 14. 8. 2013 in dodatek k njej SV-000/13 z dne 14. 8. 2013 glede ½ nepremičnine parc. št. 58/14, k. o. ..., nista bili sklenjeni in ne ustvarjata nobenih pravnih učinkov. To pa seveda pomeni, da sta bili veljavno sklenjeni in da učinkujeta. Že iz tega razloga je brezpredmetno razglabljanje o tem, da tožnik ni izročil kupnine 25.000 EUR, saj to potrjuje že prodajna pogodba (A2), hkrati pa je to dejstvo prepričljivo potrdil tudi tožnik, ko je bil zaslišan. Pritožba sicer skuša njegovi izpovedbi pripisati neprepričljivost iz razloga, ker je tožnik pred 33 leti prebolel možgansko kap. Drži, da je tožnik izpovedal, da ima zato včasih težave s spominom, a to nikakor ne pomeni, da se tožnik ničesar ne spomni oz. da bi si dogodke izmišljal – takšnih trditev ali ugotovitev v spisu ni. Očitno je, da se dogajanja v zvezi s sklepanjem pogodbe in izročitvijo denarja tožnik spomni, saj je celotno dogajanje prepričljivo opisal (list. št. 55-56).

7. Ko pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, posebej ne zaslišanja A. A., pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Kot je razvidno iz spisa, toženec na procesne kršitve, ki jih sedaj uveljavlja v pritožbi, ni opozoril pred sodiščem prve stopnje,1 zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

8. Ko pritožba opozarja na različne izpovedbe tožnika, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za odločitev povsem nepomembno kako je tožnik opisal zemljišče parc. št. 58/14, k. o. ... Dejstvo je namreč, da je bila prodajna pogodba za prodajo solastniškega deleža te parcele med tožnikom in pooblaščenko toženca sklenjena in da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da pogodba (in dodatek k njej) nista neveljavna. Zato je za odločitev nepomembno tudi kaj je tožnik izpovedoval o morebitni predpogodbi. Kot pojasnjeno, ima tožnik določene težave s spominom, kar pa po presoji pritožbenega sodišča še ne pomeni, da njegovim izpovedbam ne bi bilo mogoče verjeti. Tudi dejstvo, da si tožnik nepremičnine pred nakupom ni ogledal, da je kupil s hipoteko obremenjene nepremičnine in da pred sklenitvijo pogodbe ni preveril pooblastila A. A. nikakor ne vpliva na odločitev v tej zadevi -ugotovljeno je namreč bilo, da je bila prodajna pogodba veljavno sklenjena in da je bila tudi plačana kupnina.

9. Nadaljnje pritožbene trditve, da A. A., če bi ji tožnik izročil kupnino, nepremičnine ne bi še enkrat prodala, da A. A. gotovo iste nepremičnine brez soglasja tožnika ne bi ponovno prodajala in da A. A. ne bi zaključila v osebnem stečaju, če bi razpolagala z zneskom 60.000 EUR, predstavljajo zgolj špekulacijo. Kot je bilo že večkrat poudarjeno, je namreč dejstvo, da je bila prodajna pogodba veljavno sklenjena, odprto pa ostaja vprašanje, zakaj je bila nepremičnina prodana še enkrat, a odgovor na to vprašanje za odločitev v tej pravdni zadevi ni pomemben. Kot je bilo ugotovljeno, je bila kupnina plačana, to dejstvo pa nikakor ne pomeni, da A. A. zaradi prejema kupnine ne bi mogla končati v osebnem stečaju, kot zaključuje pritožba. Konec koncev pa tudi ne gre za njen denar, ampak za denar toženca, torej tudi ta denar ni mogel vplivati na njene premoženjske razmere.

10. Glede pritožbene trditve, ki se nanašajo na ugotovljeno toženčevo nedobrovernost, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je toženec izvedel, da je pooblaščenka prodala nepremičnine, januarja 2014 in je zato, ko je 24. 3. 2014 sklepal prodajno pogodbo z novimi kupci, vedel, da je nepremičnina že prodana. Ker je lahko pošten le tisti prejemnik, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage, ni mogoče zaključiti, da bi bil toženec dobroveren, saj se je zavedal (oz. bi se moral zavedati), da obstaja prodajna pogodba, sklenjena preko njegove pooblaščenke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zato toženec kot neupravičeni pridobitelj nosi posledice svojega neskrbnega ravnanja. Kot rečeno, je za prej sklenjeno pogodbo izvedel v januarju 2014, a je bila kupnina plačana že 14. 8. 2013, zato ni mogoče cepiti njegove nedobrovernosti tako, da ne bi bil dolžan plačati zamudnih obresti za čas od 14. 8. 2013 do januarja 2014. Takšna cepitev bi namreč povsem izničila namen ureditve odgovornosti neupravičenega pridobitelja.

11. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja odločitve o zakonskih zamudnih obrestih. Zastaranja sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor. Takšnega ugovora (zastaranja zamudnih obresti) pa v postopku pred sodiščem prve stopnje toženec ni podal. Toženec opozarja v pritožbi, da se je pravdni postopek pričel pred uveljavitvijo novele ZPP-E (14. 9. 2017), ki je spremenila tretji odstavek 337. člena ZPP, zaradi česar bi pritožbeno sodišče moralo upoštevati v pritožbi uveljavljani ugovor zastaranja. Pritožba že v zvezi z uporabo zakona nima prav. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona (torej ZPP-E), če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. V predmetni zadevi je bila izpodbijana sodba izdana 3. 12. 2021, torej po uveljavitvi ZPP-E, zato pritožbeno sodišče pri odločanju uporablja ZPP, z vključeno novelo ZPP-E, kar pomeni, da ugovora zastaranja, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče uveljavljati v pritožbi. Pa tudi sicer je pritožbeno stališče zmotno. Tretji odstavek 337. člena ZPP se je do 14. 9. 2017 glasil: »Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi.« Od 14. 9. 2017 dalje, ko je bila uveljavljena novela ZPP-E, pa se glasi: »Ugovor pobota ali zastaranja, ki nista bila uveljavljena pred sodiščem prve stopnje, se ne moreta uveljavljati v pritožbi.« V zvezi s tem je treba pojasniti, da je sprememba v tem, da je bilo do 14. 9. 2017 ugovor zastaranja mogoče uveljaviti v pritožbenem postopku upoštevaje prvi odstavek istega člena, če torej pritožnik izkaže, da ugovora zastaranja brez svoje krivde ni mogel uveljaviti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Ureditev pred 14. 9. 2017 zato ni pomenila, da je bilo v pritožbi mogoče brez kakršnega koli (nezakrivljenega) razloga uveljavljati ugovor zastaranja.2

12. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na nepravilnost stroškovne odločitve – toženec v postopku ni uspel, zato je dolžan tožniku na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njegove pravdne stroške.

O PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE:

13. Tožnik v pritožbi nasprotuje le stroškovni odločitvi in predlaga spremembo te tako, da se priznani znesek stroškov 2.301,64 EUR nadomesti z zneskom 2.604,39 EUR, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Sklicuje se na odvetniško tarifo, ki je veljala ob začetku postopka v letu 2017 in opozarja, da se glede nanjo vrednost spora med postopkom ni spreminjala, da pa je zaradi spremembe tarife v letu 2019 število točk za posamezne odvetniške storitve nižje za več kot 10 %. zato v skladu s četrtim odstavkom 14. v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena odvetniške tarife tožnik predlaga, da se mu poleg že priznanih stroškov priznajo tudi stroški v znesku 302,75 EUR.3

14. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 15. Pritožba ni utemeljena.

16. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve in 17. opombi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 12. člena Odvetniške tarife, ker se je vrednost spora med postopkom spreminjala. Po tožbi je bila vrednost 31.900 EUR, kasneje pa se je znižala na 25.000 EUR. Zato se kot neutemeljena izkaže pritožbena trditev, da se vrednost spora med postopkom ni spreminjala, zaradi česar pa je tožnikova pritožba neutemeljena.

SKLEPNO:

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožnik in toženec nista uspela s pritožbo, zato sama krijeta vsak svoje pritožbene pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Na procesne kršitve je opozarjal le tožnik, ki pa ni vložil pritožbe. 2 J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, komentar k 337. členu, 3. knjiga, str. 232, GV založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009: »Zato je edino sprejemljivo stališče, da je ugovor zastaranja mogoče uveljavljati le v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi (kot dejstvo, ki spada v kategorijo nova reperta) pa pod pogojem iz prvega odstavka 337. člena ZPP.« 3 Sodišče prve stopnje naj bi mu priznalo za tožbo in 1. pripravljalno vlogo po 100 točk premalo, za 2. vlogo 75 točk premalo, za 3. in 4. vlogo po 50 točk premalo, za prvi narok 100 točk premalo in za 2. narok 50 točk premalo. Skupno 525 točk premalo in 1 % materialnih stroškov, kar upoštevaje DDV znaša 388,14 EUR, glede na uspeh pa 78% od tega znaša 302,75 EUR.