Jedro

Obtožba je obtožencu očitala, da je v nasprotju z določili Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami prodal substanco, ki je razvrščena kot prepovedana droga s tem, da je 11.7.2015 v K. prodal A. R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidem, nato pa zaradi prodaje hranil v stanovanjski hiši O. v K. 20 tablet Flomidala 15 miligramov, ki vsebuje midazolan, 26 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidiem in 22 tablet Ksalola 1 miligram, ki vsebuje alprazolan, kar vse je razvrščeno kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog, pri čemer so bile tablete z drogami upoštevajoč njihovo količino in premožensjko stanje obtoženca nedvomno namenjene nadaljnji prodaji; torej mu je obtožba očitala storitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni sledilo opisu dejanja in pravni opredelitvi iz obtožnice, ampak je spremenilo opis dejanja ter obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1. To je storilo tako, da je očitek o prodaji in hrambi drog (z namenom prodaje), zamenjalo z očitkom, da je obtoženec drugemu dal prepovedano drogo, da jo uživa s tem, da je 11.7.2015 v K. dal A.R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebujejo zolpidem, ki je razvrščen kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog. Obrazložilo je, da je takšna sprememba obtožencu v korist. V obravnavani zadevi opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja po obtožbi in vnesene spremembe sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi predstavljajo očitek drugega ravnanja obtoženca in s tem drugo kaznivo dejanje. Sprememba kot jo je opravilo sodišče prve stopnje namreč pomeni obsodbo za drugo dejanje. Izpodbijana obsodilna sodba se torej nanaša na dejanje, ki ni predmet obtožbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (9. točka prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP).

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi ter se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega K.P. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu je izreko kazen šest mesecev zapora, ki se po sedmem odstavku 86. člena KZ-1 izvrši tako, da je obsojenec dolžan v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe opraviti 360 ur dela v splošno korist. Če obtoženec v celoti ali deloma ne bo izpolnil nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače kršil obveznosti iz dela v splošno korist, lahko sodišče odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Na podlagi tretjega odstavka 187. člena KZ-1 je obtožencu vzelo 8 tablet Sanvala, 20 tablet Flormidala, 26 tablet Sanvala in 22 tablet Ksalola ter 0,7 g heroina. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom in sodno takso v višini 200,00 EUR.

Proti taki sodbi sta vložila pritožbi okrožna državna tožilka in obtoženčev zagovornik. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1B ter mu izreče zaporno kazen v trajanju enega leta. Obtoženčev zagovornik navaja, da vlaga pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu v izrečeno kazen zapora všteje čas prebit v priporu od 17.7.2015 do 12.8.2015 in da je dolžan opraviti 306 ur dela v splošno korist. Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, izpodbijano sodbo je bilo potrebno razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

Ko je pritožbeno sodišče preizkušalo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je prekoračilo obtožbo (prvi odstavek 354. člena ZKP).

Obtožba je obtožencu očitala, da je v nasprotju z določili Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami prodal substanco, ki je razvrščena kot prepovedana droga s tem, da je 11.7.2015 v K. prodal A.R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidem, nato pa zaradi prodaje hranil v stanovanjski hiši O. v K. 20 tablet Flomidala 15 miligramov, ki vsebuje midazolan, 26 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidiem in 22 tablet Ksalola 1 miligram, ki vsebuje alprazolan, kar vse je razvrščeno kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog, pri čemer so bile tablete z drogami upoštevajoč njihovo količino in premožensjko stanje obtoženca nedvomno namenjene nadaljnji prodaji; torej mu je obtožba očitala storitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni sledilo opisu dejanja in pravni opredelitvi iz obtožnice, ampak je spremenilo opis dejanja ter obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1. To je storilo tako, da je očitek o prodaji in hrambi drog (z namenom prodaje), zamenjalo z očitkom, da je obtoženec drugemu dal prepovedano drogo, da jo uživa s tem, da je 11.7.2015 v K. dal A.R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebujejo zolpidem, ki je razvrščen kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog. Obrazložilo je, da je takšna sprememba obtožencu v korist. Prvi odstavek 354. člena ZKP določa, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Sodba in obtožba morata imeti za podlago istih historični dogodek, na katerega je sodišče pri odločanju vezano. Res je, da je sodna praksa že zavzela stališče, da lahko sodišče tudi samo spremeni opis dejanja, ki je vsebovan v obtožbi, vendar pri tem ne sme prekoračiti ali spremeniti meje opisa dogodka glede pravno relevantnih dejstev, ki obsegajo subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja. Spremenjeni opis mora ostati v mejah dejstev in okoliščin, na katere se opira obtožba in iz katerih izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na pravno opredelitev po obtožbi, vendar mora v tem primeru opis konkretnega dejanskega stanu, ki ga vsebuje obtožnica, že vsebovati vse bistvene elemente abstraktnega dejanskega stanu ter druge opredelitve (po sodbi). Sodišče ne sme spremeniti bistvenih elementov in vanj vnesti zakonske znake drugega, pa čeprav milejšega kaznivega dejanja in nato obtoženca obsoditi za to milejšo kaznivo dejanje (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 96357/2010).

V obravnavani zadevi opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja po obtožbi in vnesene spremembe sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi predstavljajo očitek drugega ravnanja obtoženca in s tem drugo kaznivo dejanje. Sprememba kot jo je opravilo sodišče prve stopnje namreč pomeni obsodbo za drugo dejanje. Izpodbijana obsodilna sodba se torej nanaša na dejanje, ki ni predmet obtožbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (9. točka prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP).

Zgoraj navedena kršitev narekuje razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, saj stanje stvari, glede na pritožbo okrožne državne tožilke, ne daje podlage za spremembo sodbe sodišča prve stopnje v skladu s prvim odatavkom 394. člena ZKP, saj ima okrožna državna tožilka prav, ko v pritožbi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki terja razveljavitev sodbe. Okrožna državna tožilka v pritožbi konkretizirano in analitično utemeljuje dokazanost očitka obtožencu, ki se nanaša na prodajo 8 tablet Sanvala A.R. dne 11.7.2015 kot tudi glede očitka, ki se nanaša na hrambo prepovedanih drog dne 17.7.2015 kot je izhajalo iz 2. alineje tenorja obtožnice. Pri tem pritožnica pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvedene dokaze presojati celovito, v njihovi medsebojni povezavi, ne pa ocenjevati le obtoženčev zagovor in ga povezovati le z delno izpovedbo priče A.R., ki je bila tudi sama s seboj v nasprotju in celo v nasprotju z zagovorom obtoženca, ki je potrdil s strani prej navedene priče zanikano dejstvo, da je bil ravno on tisti, ki je 11.7.2015 dal 8 tablet Sanvala. Pritožnica ima nadalje prav, ko opozarja, da obtoženčev zagovor, da hranjena droga ni bila namenjena nadaljnji prodaji ni dokazno podprta z zatrjevanim premoženjskim stanjem obtoženca ter da v spisovnih podatkih ni izkazano, da je v očitanem obdobju razpolagal z dohodki, kot jih je navajal v osebnih podatkih. Res je, da bi lahko bila državna tožilka v postopku pred sodiščem prve stopnje bolj aktivna v smeri izpodbijanja trditev obtoženca, vendar ostaja dejstvo, da bi moral že preiskovalni sodnik po uradni dolžnosti, na podlagi 182. člena ZKP, preskrbeti podatke o prejšnjem življenju obtoženca in razmerah, v katerih živi, o njegovem osebnem dohodku v zadnjih treh mesecih, kot tudi o drugih okoliščinah, ki se tičejo njegove osebnosti ter preskrbeti podatke o obtožencu, ki so navedeni v prvem odstavku 227. člena ZKP. Ker tega v obravnavani zadevi preiskovalni sodnik ni storil, bi po oceni pritožbenega sodišča to moralo storiti sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku po vloženi obtožnici. Ker premoženjsko stanje obtoženca v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni bilo zanesljivo ugotovljeno, je sklepanje sodišča prve stopnje, da obtožencu zaradi zadovoljivega premoženjskega stanja ni dokazana storitev kaznivega dejanja hrambe droge zaradi nadaljnje prodaje, najmanj preuranjeno. Ne glede na prej navedeno pritožnica tudi pravilno izpostavlja še druge okoliščine, ki so konkretizirane in logično obrazložene v pritožbi, predvsem v 11. in 14. točki. Pritožnica torej utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni pravilno uporabilo metodološkega napotka iz drugega odstavka 355. člena ZKP, ki terja, da sodišče vestno pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje stori sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Pri tem mora upoštevati morebitno nezanesljivost in subjektivno pogojenost personalnih dokazov v primerjavi z objektivnimi podatki, ki jih nudijo materialni dokazi. Dokazna ocena sodišča more biti še toliko bolj skrbna in kritična v primeru, ko razpolaga z neverodostojnim ali protislovnim zagovorom obtoženca (ali izpovedbo priče). Pritožbeno sodišče zato ne more prezreti utemeljenih pritožbenih navedb okrožne državne tožilke in njene utemeljitve v smeri, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno oz. da ni do take mere razjasnjeno, da bi odpadli vsi pomisleki o pravilnosti ocene, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da obtožencu storitev kaznivega dejanja po obtožbi ni dokazana.

Zaradi tega je bilo potrebno pritožbi okrožne državne tožilke ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti tudi po uradni dolžnosti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (392. člen ZKP). V novem sojenju bo moralo odpraviti zgoraj navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter pomanjkljivost pri dokazni oceni. Moralo bo torej, sledeč metodološkemu napotku iz drugega odstavka 355. člena ZKP, po resnici in popolnoma urediti dejstva pomembna za izdajo zakonite odločbe, kar pomeni, da bo moralo enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obtoženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Pri tem bo moralo pridobiti tudi zgoraj navedene podatke, ki bi jih moral pridobiti že preiskovalni sodnik na podlagi 182. člena ZKP.

Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo razveljavilo tudi po uradni dolžnosti, se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika.