Jedro

Privolitev upnika v prevzem dolga in spremembo dolžnika obveznosti je bistven pogoj za nastanek te posledice. Privolitev kot oblika pravnoposlovnega ravnanja mora izpolnjevati vse splošne pogoje za veljavnost pravnega posla. Mogoče jo je izjaviti tudi s konkludentnimi ravnanji. Višje sodišče v zvezi s tem (v okviru pravilne uporabe materialnega prava) dodaja, da (konkludentna) privolitev tožeče stranke v prevzem dolga izhaja iz naslednjih dejanskih okoliščin, in sicer da je A. A. tožečo stranko obvestil, naj račun za opravljene storitve naslovi na toženo stranko, ki je bila dejansko podizvajalka glavne izvajalke, in ne na F., d. o. o.; da je tožeča stranka nato račun naslovila na toženo stranko ter pri tem zapisala, da je skladno z dogovorom račun izstavljen na toženo stranko; prav tako pa je na toženo stranko naslavljala tudi opomine.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 7.272,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2019 do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.530,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je od tožene zahtevala plačilo za izvedbo barvanja talnih označb na Logističnem centru B. V postopku na prvi stopnji je bila sporna pasivna legitimacija tožene stranke. Tožeča stranka je namreč trdila, da je v posel vstopila na podlagi naročila družbe F., d. o. o. (da je A. A. v imenu te družbe vstopil v kontakt s tožečo stranko), vendar je nato – v fazi izvajanja del – vso poslovno sodelovanje potekalo med pravdnima strankama. Zatrjevala je, da je med samim poslom prišlo do spremembe naročnika. Tožena stranka je najprej (v ugovoru zoper sklep o izvršbi in odgovoru na tožbo) navajala, da je prav ona naročila izvedbo del tožeči stranki,1 nato (v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah) pa je zanikala, da bi med pravdnima strankama obstajalo kakršnokoli poslovno razmerje. Trdila je še (v prvi pripravljalni vlogi), da je imela na tem objektu poslovne odnose le s F., d. o. o., ki je delala zunanje talne označbe.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke. Ugotovilo je, da iz dokumentacije izhaja, da je tožeča stranka najprej podala ponudbo in pridobila naročilnico za talne označbe od F., d. o. o., potem pa je to delo opravila za toženo stranko. Nadalje je navedlo, da je prišlo do spremembe plačnika računa za delo.

7. Tožeča stranka sicer v odgovoru na pritožbo trdi, da je bila prvotna naročilnica res izstavljena s strani F., d. o. o., da pa jo je potem izstavila tudi tožena stranka (torej, da je tudi z njo sklenila podjemno pogodbo),2 vendar pa višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da to iz listinskih dokazov ne izhaja. Res je tožena stranka najprej trdila, da je (prav ona) tožeči stranki izstavila naročilnico, vendar pa je nato te navedbe zanikala, ko je trdila, da poslovno razmerje med pravdnima strankama ni obstajalo. Poleg tega je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji sama priznala, da je šele med izvajanjem posla prišlo do spremembe naročnika. Višje sodišče zato ocenjuje, da se navedba, da je tožena stranka tožeči izstavila naročilnico za izvedbo del, ne more šteti kot nesporna (prim. tretji odstavek 214. člena ZPP). Zgolj dejstvo, ki ga tožeča stranka zatrjuje v odgovoru na pritožbo, da A. A. ni bil zakoniti zastopnik tožene stranke (verjetno je s tem mislila, da ni bil zakoniti zastopnik F., d. o. o.), pa še ne pomeni tudi, da F., d. o. o., s tožečo stranko ni sklenila pogodbe o izvedbi del. 8. Višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v tem sporu pasivno legitimirana. Glede na dejansko podlago3 je namreč prišlo (vsaj)4 do prenosa dolga med F., d. o. o., in toženo stranko skladno s 427. členom OZ. Ta v prvem odstavku določa, da se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik.

9. Glede očitka zmotne uporabe materialnega prava pritožnica podaja trditve, ki se nanašajo na prenos terjatev. Višje sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da v konkretni zadevi ni bistveno vprašanje prenosa terjatev, temveč vprašanje prevzema dolga.5 Sodišče prve stopnje pa je glede slednjega vprašanja na ugotovljene dejanske okoliščine pravilno apliciralo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je do spremembe na dolžniški strani prišlo. Pritožnica ima prav, da samo dejstvo, da je tožeča stranka račun izstavila osebi, ki ji dela ni naročila, ter dejstvo, da sta imeli družbi F., d. o. o., in tožena stranka v spornem obdobju sedež na istem naslovu, ne predstavlja oz. dokazuje, da je bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga. Vendar pa ugotovitev, da je v konkretni zadevi prišlo do spremembe dolžnika, izhaja tudi iz drugih dejanskih okoliščin. Gre za okoliščine, (1) da je bila glavna izvajalka del na Logističnem centru B. družba G., d. d., njena podizvajalka pa je bila tožena stranka; (2) da je A. A. komuniciral v imenu obeh družb, tj. F., d. o. o., in tožene stranke (pri čemer je bil prokurist slednje); (3) da je A. A. tožeči stranki 6. 6. 2019 poslal SMS sporočilo, v katerem jo je pozval, naj potrjen načrt zunanje ureditve pošlje na enega izmed njegovih elektronskih naslovov, in sicer, ali na elektronski naslov tožene stranke ali F., d. o. o. (priloga A44); (4) da je istega dne prav tožena stranka tožeči poslala elektronsko sporočilo, s katerim je bil s strani glavne izvajalke potrjen načrt zunanje ureditve; (5) da je tožeča stranka toženi 4. 7. 20196 poslala izmere za Logistični center B.;7 (6) da je tožeča stranka A. A. 30. 7. 2019 posredovala specifikacijo in osnutek računa v potrditev, ta pa jo je nato obvestil, naj račun za opravljene storitve naslovi na toženo stranko in ne na F., d. o. o., saj je bila dejansko tožena stranka podizvajalka glavne izvajalke; (7) da je tožeča stranka poslala oz. naslovila na toženo stranko iztoževani račun in več opominov; (8) da tožena stranka računu oz. opominom ni ugovarjala, temveč je A. A. tožečo stranko celo obvestil, "da bo takoj dal račun naprej, da se ga plača"; (9) da je tožena stranka prejela plačilo za izvedbo talnih označb s strani glavne izvajalke (z izjemo zadržane varščine), po enaki specifikaciji, kot jo iztožuje tožeča stranka; (10) da je tožena stranka podajala nasprotujoče si trditve glede poslovnega razmerja s tožečo stranko (glej točko 5 obrazložitve te sodbe); ter (11) da tožena stranka trditev, da je imela na tem objektu poslovne odnose (le) s F., d. o. o. (kot podizvajalko), ni konkretizirala, prav tako za te trditve ni predložila nobenega dokaza.8

10. Privolitev upnika v prevzem dolga in spremembo dolžnika obveznosti je bistven pogoj za nastanek te posledice. Privolitev kot oblika pravnoposlovnega ravnanja mora izpolnjevati vse splošne pogoje za veljavnost pravnega posla. Mogoče jo je izjaviti tudi s konkludentnimi ravnanji.9 Višje sodišče v zvezi s tem (v okviru pravilne uporabe materialnega prava) dodaja, da (konkludentna) privolitev tožeče stranke v prevzem dolga izhaja iz naslednjih dejanskih okoliščin, in sicer da je A. A. tožečo stranko obvestil, naj račun za opravljene storitve naslovi na toženo stranko, ki je bila dejansko podizvajalka glavne izvajalke, in ne na F., d. o. o.; da je tožeča stranka nato račun naslovila na toženo stranko ter pri tem zapisala, da je skladno z dogovorom račun izstavljen na toženo stranko; prav tako pa je na toženo stranko naslavljala tudi opomine.

11. Neutemeljene so pritožničine navedbe, da sodišče prve stopnje ni razčistilo dejanskega stanja glede (ne)obstoja lastniške in vodstvene povezave družb F., d. o. o., in tožene stranke, kar naj bi očitno vplivalo na zmotno odločitev sodišča. Sodišče prve stopnje se namreč pri presoji pasivne legitimacije na to dejstvo ni oprlo. Ker je že na podlagi ostalih dejanskih okoliščin (torej ne glede na morebitno lastniško in vodstveno nepovezanost družb) ugotovilo, da je pasivna legitimacija podana, ta dejanska okoliščina, ki jo zatrjuje pritožnica, ni pravno odločilna. Pritožnica sicer navaja tudi, da so neresnične trditve tožeče stranke, da imata navedeni družbi isti naslov, vendar pa je to dejstvo (torej, da sta imeli družbi v spornem obdobju sedež na istem naslovu) tožena stranka v postopku na prvi stopnji priznavala.

12. Pritožnica nadalje trdi, da sodišče prve stopnje "ni ugotovilo dejanskega stanu o obstoju prenosa terjatev, ki jih je imela družba F., d. o. o., do tožene stranke". Tako naj ne bi bila izkazana cesija po 417. členu OZ, niti kakšna druga oblika prenosa terjatve. Višje sodišče je že pojasnilo, da v konkretni zadevi ni bistveno vprašanje prenosa terjatev, temveč vprašanje prevzema dolga, zato so pritožničine navedbe že iz tega razloga neupoštevne. Tudi sicer pa ostaja takšen očitek na ravni pavšalnosti in neargumentiranosti. Enako velja tudi za pritožničine navedbe, da zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo preneseno razmerje, nima nobene ustrezne listinske podlage.

13. Pritožnica uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve in nerazumljivo ugotovilo, da je prišlo do prenosa razmerij med družbo F., d. o. o., in toženo stranko tako, da je te obveznosti v celoti prevzela tožena stranka. Višje sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje svoje odločitve o prevzemu obveznosti ni utemeljilo le na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka račun izstavila toženi stranki, kot želi to prikazati pritožnica, temveč se je pri tem oprlo še na druge ugotovljene dejanske okoliščine, ki izhajajo iz točk od 19 do 25 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Ker so torej iz izpodbijane sodbe razvidni razlogi za odločitev in je bila odločitev sposobna preizkusa, očitana kršitev ni podana.

14. Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari in tožena stranka glede odločitve o stroških ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

15. Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če tožena stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili višje sodišče k njegovi odločitvi.10 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, 154. členom in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo (OT). Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 500 točk (1. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 373,32 EUR. To obveznost je dolžna tožena stranka izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Trdila je, da je tožeči stranki izročila naročilnico z dne 21. 2. 2019 za vrednost 4.500,00 EUR (skupaj z DDV) za barvanje talnih označb; da je med strankama prišlo do spora o opravljenih delih, zato je bilo dogovorjeno, da se opravijo izmere (zaključna situacija), česar pa tožeča stranka ni želela opraviti; da po stališču tožene stranke obseg del ni dosegel vsote na naročilnici, še manj pa je tožena stranka naročila večji obseg del, kot je naveden na naročilnici. 2 Kar je navajala tudi v drugi pripravljalni vlogi. 3 Pravno odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ter nespornih oz. neprerekanih dejstev (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP), kot izhajajo iz naslednje točke obrazložitve te sodbe. 4 Če ne celo do prenosa pogodbe skladno s 122. členom Obligacijskega zakonika (OZ), ki v prvem odstavku določa, da lahko vsaka stranka v dvostranski pogodbi prenese pogodbo nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka. Za prenos pogodbe bi torej šlo, če je tožeča stranka že tudi sama dela opravila za toženo stranko (če je bila pogodba o prenosu sklenjena pred zaključkom del), kot je to navedlo sodišče prve stopnje. 5 Sodišče prve stopnje se je sicer res, glede na ugotovitev, da je tožeča stranka že samo delo opravila za toženo stranko, očitno postavilo na stališče, da je prišlo tako do prevzema dolga kot tudi do prenosa terjatve (torej do prenosa pogodbe), vendar pa je v konkretni zadevi bistveno le, ali je prišlo (vsaj) do prevzema dolga. 6 Do tega dne je tožeča stranka izvedla vsa dela. 7 Višje sodišče sicer ugotavlja, da to iz elektronske pošte z dne 4. 7. 2019 (prilog A11 in A12) ne izhaja, vendar pa navedena dejanska ugotovitev pritožbeno ni izpodbijana. 8 Prim. tudi sklep VSL I Cpg 1906/2014. 9 Prim. M. Juhart v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2003, str. 612. 10 Prim. sklep Ustavnega sodišča Up-429/01-5 ter sklepa VSRS III Ips 3/2014 in III Ips 84/2017.