Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke za škodni dogodek z dne 23. 7. 2017, ko se je tožnik poškodoval v postopku fizičnega preprečevanja agresivnega vedenja gojenca A.A..

Po presoji sodišča prve stopnje je tožnik soprispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena in 171. člen OZ). Zmotne so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni zatrjevala, kakšen je pravilen postopek fizičnega umirjanja gojenca. Pravilen pristop zaposlenih v postopku fizičnega preprečevanja agresije je opredelila v protokolih in načrtu individualne obravnave, s katerimi je bil tožnik seznanjen. Prav na ugovor tožene stranke je sodišče zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo, ker je tožnik v nasprotju s pravili stroke stekel proti gojencu, da bi ga obvladal, namesto da bi se umaknil in uporabil deeskalacijske tehnike.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2019 do plačila (I. točka izreka). Višji zahtevek (za razliko do 50.000,00 EUR) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti stroške postopka toženi stranki v znesku 5.313,33 EUR, stranski intervenientki pa 289,78 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovni izrek. Nasprotuje presoji, da tožena stranka ni krivdno odgovorna za škodo. Sodišče je spregledalo seznam posredovanj policije in uradnih zaznamkov - dokument št. ...z dne 7. 9. 2020, iz katerih izhaja, da je bil gojenec A.A. heteroagresiven že pred škodnim dogodkom dne 23. 7. 2017. Tožena stranka ni izvršila nobenega varstvenega ukrepa ali aktivnosti, da bi zaščitila tožnika pri opravljanju delovnih nalog. Ob nevarnostih, ki so jim bili njeni delavci vsakodnevno izpostavljeni, predvsem ob izpadih A.A., bi morala zaposlenim zagotoviti varno delovno okolje. Zmotno je stališče sodišča o soprispevku tožnika k nastanku škode. Tožena stranka ni pojasnila, kakšno bi bilo pravilno „postopanje“ tožnika ob agresivnem izpadu A.A.. Sodišče ni upoštevalo pisne izjave B.B., iz katere izhaja, da škodni dogodek ni posledica neustreznega oziroma nestrokovnega ravnanja tožnika. Izvedensko mnenje dr. C.C. z dne 7. 9. 2020 o začasni nezmožnosti tožnika za delo v posledici poškodbe pri delu jasno potrjuje, da je upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo uveljavlja v tem postopku. Kljub navedenemu se je sodišče pri odločitvi oprlo na izvedensko mnenje D. fakultete Univerze v E.. Nepravilno je zaključilo, da je trpel posledice poškodbe pri delu zgolj 4 mesece. Glede na nelogičnost in strokovno nesprejemljivost mnenja izvedencev, ki so bili angažirani v tem postopku, bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca oziroma upoštevati strokovno in prepričljivo mnenje izvedenke dr. C.C., ki se nanaša na isto vprašanje. Opozarja, da je s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 431/2019 z dne 20. 1. 2021 pravnomočno ugotovljeno, da je bil tožnik zaradi poškodbe, ki je predmet presoje v tem sporu, začasno nezmožen za delo do 20. 1. 2021. Navedeno odločitev, ki temelji na izvedenskem mnenju dr. C.C., je potrdilo Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Psp 61/2021 z dne 30. 6. 2021. S stališča enakega varstva pravic in enotne uporabe prava je izpodbijana odločitev nesprejemljiva in protiustavna. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke za škodni dogodek z dne 23. 7. 2017, ko se je tožnik poškodoval v postopku fizičnega preprečevanja agresivnega vedenja gojenca A.A.. Pravilno je ovrglo navedbe tožnika, s katerimi je utemeljeval krivdno odgovornost tožene stranke (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Te navedbe so bile v veliki meri pavšalne (da mu tožena stranka ni zagotovila varnih pogojev dela oziroma varnega delovnega okolja). Tako splošna opredelitev delodajalčevih opustitev sama zase ne omogoča zaključka o nastanku odškodninske obveznosti. Opredelitev neke opustitve kot protipravne nujno predpostavlja identifikacijo dolžnega ravnanja (prim. II Ips 335/2003). Oškodovanec mora konkretizirati, katerih dolžnih ravnanj odgovorna oseba ni opravila, pa bi jih morala. Nanje ni mogoče sklepati iz nekonkretiziranih pritožbenih navedb, da tožena stranka ni izvršila nobenega varstvenega ukrepa ali aktivnosti, da bi zaščitila tožnika. V okviru sklicevanja na seznam posredovanj policije in uradnih zaznamkov - dokument št. ... z dne 7. 9. 2020 tožnik ne konkretizira kršitve dolžnega ravnanja v obravnavanem škodnem dogodku. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, se lahko tožena stranka ob doslednem izvajanju predpisanih ukrepov izogne popolni izolaciji agresivnega gojenca v samici podobnim, za mladega človeka nesprejemljivih življenjskih razmerah. Iz navedenih razlogov ni podlage za obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke.

7. Po presoji sodišča prve stopnje je tožnik soprispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena in 171. člen OZ). Zmotne so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni zatrjevala, kakšen je pravilen postopek fizičnega umirjanja gojenca. Pravilen pristop zaposlenih v postopku fizičnega preprečevanja agresije je opredelila v protokolih in načrtu individualne obravnave, s katerimi je bil tožnik seznanjen. Prav na ugovor tožene stranke je sodišče zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo, ker je tožnik v nasprotju s pravili stroke stekel proti gojencu, da bi ga obvladal, namesto da bi se umaknil in uporabil deeskalacijske tehnike. Ugotovilo je še, da je tožnik do zaposlitve pri toženki prišel s prireditvijo dokumentov o njegovi usposobljenosti. Ne drži pritožbeni očitek, da iz pisne izjave vzgojitelja B.B. z dne 27. 7. 2017 izhaja, da škodni dogodek ni posledica neustreznega oziroma nestrokovnega ravnanja tožnika. Ocena sodišča o tožnikovem soprispevku ne nasprotuje tej listini. V zvezi s tem je sodišče obrazložilo, da vzgojitelj v izjavi ni v celoti pojasnil poteka škodnega dogodka, zato jo je ocenilo v povezavi z izpovedjo vzgojitelja o tem, da bi za razliko od tožnika ob fizičnem napadu gojenca sam stekel stran od njega in ga poskušal umiriti. Upoštevalo je tudi izpoved tožnika, ki je povedal, da je vedel, da zaradi nejevoljnosti gojenca ne sme v njegovo osebno polje. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik tudi sam prispeval k nastanku škode.

8. Pri presoji vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri D. fakulteti v E.. Ti so zdravstvene težave tožnika v posledici poškodbe pri delu omejili na obdobje približno štirih mesecev od datuma škodnega dogodka. Po tem času je imel tožnik zdravstvene težave zaradi bolezni (degenerativnih sprememb). Tožnik je v tem odškodninskem delovnem sporu predložil mnenje izvedenke dr. C.C. iz socialnega spora, v katerem se je presojal tudi vzrok začasne nezmožnosti za delo tožnika v času od 20. 10. 2018 dalje. Mnenje izvedenke iz socialnega spora se nanaša na v bistvu enako vprašanje (vprašanje vzročne zveze) kot v tem postopku, vendar to ne pomeni, da je tožnik že na njegovi podlagi upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo trpel že več kot tri leta. Zaradi vztrajanja tožnika pri stališču v socialnem sporu postavljene izvedenke in razhajanj v podanih mnenjih glede posledic udarca v desnem kolku, je bil izvedenec ortopedske stroke v tem postopku zaslišan. Ob zaslišanju se je opredelil tudi do mnenja izvedenke v socialnem sporu in ustrezno pojasnil, v čem so njuna razhajanja glede vzroka zdravstvenih težav. Sodišče prve stopnje je podani mnenji ocenilo v skladu z 254. členom ZPP. Utemeljeno je upoštevalo pojasnilo izvedenca ortopedske stroke, da so nasprotja med ugotovitvami izvedencev in izvedenke medicine dela v socialnem sporu delno navidezna, delno pa pogojena z izvedenkinimi povzetki iz literature, ki se nanašajo na zlom labruma, ki ga tožnik ni utrpel. 9. Zgolj nezadovoljstvo z izvidom in mnenjem izvedenca ni razlog za postavitev novega. Izvedensko mnenje v tem sporu postavljenih izvedencev ni nepopolno ali v nasprotju samo s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, ter ne vsebuje nasprotij ali pomanjkljivosti, zaradi katerih bi nastal utemeljen dvom v njegovo pravilnost. Vsi trije izvedenci so bili zaslišani in so dodatna pojasnila podali tudi ustno. S tem so bila odpravljena zatrjevana nasprotja oziroma nejasnosti v podanih mnenjih, zaradi česar se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da postavitev drugega – novega – izvedenca v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP ni bila potrebna.

10. Sodišče v tem odškodninskem delovnem sporu ni vezano na pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 431/2019 z dne 20. 1. 2021, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 61/2021 z dne 30. 6. 2021, o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo za čas od 20. 10. 2018 do 20. 1. 2021 zaradi poškodbe pri delu. Sodna odločba zavezuje samo tiste osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila ta sodna odločba izdana. Toženi stranki, ki v socialnem sporu ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati (slednje tožnik ne zatrjuje) in s tem vplivati na ugotovitve in odločitev sodišča, rezultat tega postopka ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe niti s tem, da bi se sodišče v tem delovnem sporu proti njej sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ni bila stranka (prim. Up 39/95 in VIII Ips 199/2000). Tožniku zato z izpodbijano odločitvijo ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave RS.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo višji tožbeni zahtevek (za plačilo odškodnine v znesku 44.600,00 EUR), posledično pa je pravilna tudi odločitev, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki in stranski intervenientki njune stroške postopka. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP.