Jedro

Zahtevek za izterjavo zakonskih zamudnih obresti je zaradi umika predloga za izvršbo glede glavnice, postal zahtevek, ki se je v nadaljevanju izvršilnega postopka izterjeval kot glavni zahtevek. Po določbi drugega odstavka 39. člena ZPP pa se v takšnem primeru obresti kot glavna terjatev upoštevajo pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta oz. terjatve, zato je treba ceno izvršiteljske storitve odmeriti od obresti. V skladu z določbo 56. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju POSI; Ur. l. RS št. 32/99) mora izvršitelj po opravi vseh dejanj v posamezni zadevi izvršbe brez odlašanja sestaviti pisno poročilo za sodišče, v katerem mora natančno specificirati stroške, ki so nastali z opravo posameznih dejanj izvršbe. POSI izvršitelju ne nalaga, da mora sodišču predložiti tudi rubežni in cenilni zapisnik o opravljenem rubežu, zato priznanja stroškov za opravo rubeža ni mogoče pogojevati s predložitvijo omenjenega zapisnika.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka tako spremeni, da se izvšiteljici poleg v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa že priznanih stroškov, priznajo še stroški v višini 13.952,47 SIT (tako da stroški v celoti znašajo 18.413,47 SIT). V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršiteljici priznalo 4.461,00 SIT izvršilnih stroškov, v preostalem pa njen predlog za odmero stroškov zavrnilo. Zoper tak sklep se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje izvršiteljica. V obsežni pritožbi najprej pojasnjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje izvršilne stroške odmeriti od celotne terjatve v znesku 50.954,30 SIT, ne pa le od glavnice. Svoje stališče natančneje obrazloži in ga opre predvsem na sklep Izvršnega odbora Zbornice izvršiteljev Slovenije, po katerem vrednost terjatve oz. zahtevka ugotovi sodišče v sklepu o izvršbi ter obsega naslednje postavke: glavnico, obresti od glavnice, pravdne stroške (ali stroške drugih sodnih postopkov), obresti na pravdne stroške (ali druge sodne stroške), stroške odmerjene v sklepu o izvršbi, obresti na stroške odmerjene v sklepu o izvršbi in morebitne druge stranske terjatve, razen izvršilnih stroškov. Ni vseeno ali izvršitelj izterja le glavnico ali tudi obresti in ostale stroške. Izvršiteljica poudarja, da ni pravne podlage za tolmačenje vrednosti spornega predmeta po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS št. 26/99). Sklicuje pa se tudi na Navodilo Ministrstva za pravosodje RS. Pritožnica še poudarja, da je morala v obravnavani zadevi opraviti dva izračuna obresti, enega ob rubežu, drugega pa, ko je prišel dolžnik plačati terjatev, zato meni, da ni razloga, da ji je sodišče priznalo le en izračun obresti. Izvršiteljica tudi pojasnjuje, da iz njenega poročila izhaja, da je bil rubež opravljen in ni razloga za nezaupanje sodišča prve stopnje, ki je menilo, da bi morala izvršiteljica za priznanje stroškov za rubež priložiti rubežni in cenilni zapisnik. Zato pritožnica predlaga, da se ji priznajo stroški, kot izhajajo iz priloženega stroškovnika, torej 26.413,47 SIT. Izvršiteljica tudi prosi, da se jo oprosti plačila nastalih pravdnih stroškov. Pritožba je delno utemeljena. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju PTPDI; Ur. l. RS št. 32/2000) ne določa vrednosti denarne terjatve. V določbi 9. člena pa, kot pravilno ugotavlja tudi pritožnica, za določitev vrednost terjatve pooblašča sodišče. Ker tudi Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ; Ur. l. RS št. 51/98) vrednosti terjatve ne opredeljuje, mora sodišče za njeno določitev v skladu z določbo 15. člena ZIZ uporabiti določbe ZPP. Stališče pritožnice, da ZPP za določitev vrednosti terjatve ni uporaben, je zato zmotno. Pritožbeno sodišče poudarja, da v obravnavani zadevi ni bistveno vprašanje, ki ga v pritožbi izpostavlja izvršiteljica, to je ali se nagrada izvršitelja odmerja le od glavnica ali od glavnice, obresti od glavnice, stroškov... Upnik je namreč (po delnem plačilu dolžnika) predlog za izvršbo delno umaknil, zato je bila izvršba ustavljena glede na račun glavnice plačanih 29.374,00 SIT. Izvršba se je nadaljevala le za zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega računa do plačila v znesku 33.485,70 SIT in za izvršilne stroške. Zahtevek za izterjavo zakonskih zamudnih obresti je tako postal zahtevek, ki se je v nadaljevanju izvršilnega postopka izterjeval kot glavni zahtevek. Po določbi drugega odstavka 39. člena ZPP se v takšnem primeru obresti, kot glavna terjatev, upoštevajo pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta oz. terjatve. Zmotno pa je stališče pritožnice, da bi bilo treba njene stroške obračunati tudi od zneska glavnice, saj je bil v tem delu predlog za izvršbo umaknjen. V skladu z določbo 56. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju POSI; Ur. l. RS št. 32/99) mora izvršitelj po opravi vseh dejanj v posamezni zadevi izvršbe brez odlašanja sestaviti pisno poročilo za sodišče, v katerem mora natančno specificirati stroške, ki so nastali z opravo posameznih dejanj izvršbe. Izvršiteljica je ravnala v skladu s citirano določbo, ko je dne 21.11.2000 poslala sodišču poročilo s specificiranim stroškovnikom (list. št. 18,19 v spisu). POSI izvršitelju ne nalaga, da mora sodišču predložiti tudi rubežni in cenilni zapisnik o opravljenem rubežu. V skladu z določbo drugega odstavka 56. člena POSI izvršitelj lahko (ni pa mu tega treba storiti) poda poročilo tako, da predloži zapisnike, ki jih je sestavil pri posameznih dejanjih, če ni posebnih okoliščin, ki zahtevajo podrobnejši opis oprave dejanj. Ker je izvršiteljica v obravnavani zadevi ravnala v skladu z določbami POSI, sodišče prve stopnje pa ni imelo, niti navedlo, nobenega utemeljenega razloga zaradi katerega bi podvomilo v dejstvo, da je bil rubež opravljen, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izvršiteljici priznalo tudi nagrado za opravo rubeža (od terjatve v višini 837 izvršiteljskih točk; po tar. št. 1 PTPDI) ter stroške kilometrine (952,47 sit; po 6. členu PTPDI). Pritožnica tudi utemeljeno opozarja, da je v obravnavani zadevi opravila dva izračuna obresti (enega ob rubežu 2.11.2000; drugega pa, ko je dolžnik 7.11.2000 poravnal terjatev). Izvršiteljica, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, poročilu ni dolžna priložiti tudi izračunov obresti. Pritožbeno sodišče pa v potrebnost dvakratnega izračuna obresti zaradi časovnega razmika med rubežem in dolžnikovim plačilom, ne dvomi, zato je pritožnici priznalo tudi stroške za sestavo drugega izračuna obresti (25 točk po drugi alineji tar. št. 11 PTPDI). Višje sodišče je tako pritožbi v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP delno ugodilo in izvršiteljici poleg že priznanih stroškov priznalo še stroške v višini 13.952,47 SIT, tako da priznani stroški v celoti znašajo 18.413,47 SIT. V preostalem pa je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo, saj izvršiteljica zmotno meni, da bi bilo treba stroške, ki so odvisni od vrednosti predmeta, odmeriti tudi od terjatve, glede katere je bil predlog za izvršbo umaknjen in izvršilni postopek ustavljen (kar je bilo obrazloženo že zgoraj). Za odločanje o predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka je pristojno sodišče prve stopnje.