Jedro

Odločba Republiške maturitetne komisije ni dokončni upravni akt ali drug akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu, maturitetna ocena ni upravna stvar, zato je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča razveljavilo in tožbo zavrglo.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2350/97-11 z dne 28.6.2000, razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 27.8.1997, s katerim je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper oceno iz maturitetnih predmetov slovenski jezik s književnostjo in angleški jezik. Sodišče prve stopnje je v upravnem sporu kot sporne obravnavalo le še dodatne točke k maturitetni oceni iz slovenskega jezika in je glede odločitve pritrdilo toženi stranki ter sprejelo tudi njene razloge za zavrnitev pritožbe. Navedlo je, da se po 2. odstavku 39. člena Pravilnika o maturi (Uradni list RS, št. 50/93, 52/94, 20/95, 77/95, 1/96, 26/96 in 5/97, v nadaljevanju Pravilnik) ocena iz maternega jezika pri določanju skupnega uspeha na maturi preračuna po lestvici od 1 do 8, in sicer tako, da se ocenam odlično, prav dobro in dobro prištejejo 3, 2 oziroma 1 točka na način, ki ga določi Strokovni svet RS za vzgojo in izobraževanje (v nadaljevanju Strokovni svet). Tožnik pa pri maturi ni izpolnil pogojev, da bi se mu število točk glede na način, ki ga je na 19. seji dne 1.12.1994 določil Strokovni svet, povečalo. Zato mu dodatnih točk tudi po presoji prvostopnega sodišča ni mogoče priznati.

Tožnik se zoper izpodbijano sodbo pritožuje, ker meni, da ne temelji na veljavnih predpisih. Vztraja pri svoji pritožbi z dne 28.8.1997 in pri svoji tožbi. Meni, da Strokovni svet ni imel podlage, da je pri oceni dobro določil, da se za spodnjo polovico razpona točk ne prišteje nič točk, saj je to v nasprotju z 2. odstavkom 39. člena Pravilnika, ki določa, da se k izpitni oceni tri prišteje ena točka. Takšen način ocenjevanja, kot ga je predlagal Strokovni svet, je za maturanta slabši, kot pa ta, ki ga določa Pravilnik. Prav to se mu je zgodilo. Poleg tega je bil sklep Strokovnega sveta sprejet 1.12.1994, torej 11 mesecev preden je imel za to pravno podlago v Pravilniku. Sklep Strokovnega sveta ne more biti pomembnejši od Pravilnika in ne more ožiti pravic, ki jih določa Pravilnik. Z odločanjem v nasprotju s Pravilnikom sta mu bila povzročena moralna škoda in stroški, saj se je moral v 1. letnik ekonomske fakultete vpisati izredno. Meni, da mu bo na podlagi pravične sodbe omogočeno povračilo ekonomske škode, kolikor je znašala vpisnina za študij v 1. letnik ekonomske fakultete.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je ta neutemeljena ter se pri tem sklicuje na svoje navedbe v izpodbijani odločbi ter v odgovoru na tožbo.

Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zavrglo tožnikovo tožbo iz naslednjih razlogov: Akt, ki ga s tožbo izpodbija tožnik, je sklep tožene stranke, s katerim je tožena stranka na podlagi 47.b člena Pravilnika zavrnila tožnikovo pritožbo zoper oceni, doseženi pri izpitih iz maturitetnih predmetov v okviru mature, ki jo je opravljal v spomladanskem roku leta 1997. Tega akta pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ker ni dokončni posamični akt iz 2. odstavka 1. člena v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZUS, tudi ni akt iz 3. odstavka 1. člena ZUS, niti ni akt iz 3. odstavka 2. člena ZUS in tudi ne akt iz 2. odstavka 3. člena ZUS.

V letu 1997, ko je tožnik opravljal maturo, je veljal Zakon o gimnazijah (Uradni list RS, št. 12/96 in 59/2001), ki postopka in ocenjevanja mature ni urejal posebej, je pa v 3. odstavku 50. člena določal, da se Pravilnik o maturi uporablja do uveljavitve Zakona o maturi. Zakon o maturi (Uradni list RS, št. 15/2003) pa je začel veljati 14. 2. 2003, zato se v obravnavanem sporu ne uporablja.

Maturo je torej v letu 1997 urejal Pravilnik. Ta pa ureja varstvo pravic kandidatov v 47., 47.a, 47.b in 48. členu. V 47.b členu Pravilnika je določeno, da ima kandidat pravico vložiti pritožbo zoper izpitno oceno na Republiško maturitetno komisijo, da komisija o tem odloči najpozneje v dveh mesecih, ter da je odločitev te komisije dokončna. Po presoji pritožbenega sodišča po 39. členu Pravilnika spadajo v izpitno oceno maternega jezika tudi dodatne točke, kakršne so sporne v obravnavanem upravnem sporu.

Niti Zakon o gimnazijah niti Pravilnik pa nista določala, da bi bila maturitetna ocena upravna stvar, ali da bi se o njej oziroma o pritožbi zoper njo odločalo z upravno odločbo, ali da bi Republiška maturitetna komisija odločala o pritožbah zoper maturitetno oceno v upravnem postopku.

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki se je uporabljal v letu 1997, ni imel definicije upravne stvari. Je pa v 1. členu določal, da ga uporabljajo državni organi, kadar odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank. Maturitetna ocena pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravica ali pravna korist osebe, zato se pri odločanju o njej ne uporabljajo določbe ZUP/86. Tudi akt, ki je izdan o pritožbi zoper to oceno, po presoji pritožbenega sodišča ni upravni akt. To izhaja tudi iz vsebine akta, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu. Ta akt namreč ni izdan na podlagi ZUP/86 in se nanj ne sklicuje niti v obrazložitvi, ker za to tudi ni bilo zakonite podlage.

Da bi bila ocena iz mature ustavna pravica posameznika, ne zatrjuje niti tožnik. Zato tudi ni mogoč upravni spor na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS.

Ker torej v tem upravnem sporu izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS s sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo in zavrglo tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče.