Jedro

Organ je imel podlago za odločitev v stvari, saj je ugotovil vsa pravno relevantna dejstva, potrjena z izvedenimi dokazi v postopku (ogledi na kraju samem, najemna pogodba z dne 11. 11. 2016, itd), pravilno pa je tudi ocenil, da zgolj navedbe tožnika, da so bili panoji postavljeni junija 2016, brez izkazovanja teh navedb s kakršnimikoli listinskimi dokazi (organ je kot ustrezno listino za to navedel npr. delovni nalog za postavitev panojev), tega med strankama spornega dejstva (tj. o času postavitve panojev) ne potrjujejo, je lahko ocenil, da izvedba ustne obravnave ni potrebna.

Ker tožnik ni uspel izkazati postavitve panojev v juniju 2016, torej pred uveljavitvijo Odloka o začasnih ukrepih za zavarovanje urejanja prostora za postavitev oglaševalskih objektov v Mestni občini Koper (tj. dne 2. 7. 2016), s katerim je bil v prvem odstavku 5. člena na zavarovanem območju sprejet začasni ukrep do sprejema prostorskega akta iz 3. člena: prepoved izvajanja gradenj in postavitev vseh vrst objektov, naprav in predmetov za oglaševanje ali obveščanje, ni mogoče slediti tožbeni tezi, da ker so bili postavljeni pred njegovo uveljavitvijo, ne morejo biti predmet izreka ukrepa glede na prepovedano retroaktivnost predpisov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da mora tožnik v roku 30 dni po vročitvi te odločbe odstraniti sedem enostranskih oglaševalskih panojev skupaj z nosilno kovinsko konstrukcijo, oglasne dimenzije 5,04 m x 2,38 m, skupne višine cca. 3 m, postavljene na zemljišču s parc. št. 1570/116 k.o. ... in vzpostaviti prvotno stanje (1. točka izreka), da v kolikor tožnik ne bo izvršil odrejene obveznosti na način in v roku, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe, se bo začel postopek izvršbe nedenarnih obveznosti po drugih osebah na njegove stroške, ali s prisilitvijo (2. točka izreka), da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. in 4. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je v inšpekcijskem postopku ugotovil, da se na parc. št. 1570/116 k.o. ... nahaja sedem oglaševalskih panojev, katere je v skladu z najemno pogodbo z dne 11. 11. 2016 postavil tožnik. Navedena postavitev je v nasprotju s 5. členom Odloka o začasnih ukrepih za zavarovanje urejanja prostora za postavitev oglaševalskih objektov v Mestni občini Koper (Uradni list RS, št. 47/2016, v nadaljevanju Odlok). Zapisnik o ogledu z zahtevo po izjavi je bil tožniku posredovan, tožnik pa je v svoji izjavi navedel, da so bili panoji postavljeni že junija 2016, torej pred uveljavitvijo Odloka, kot tudi, da gre po takrat veljavnem Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) za enostavne objekte, torej je pogoj za njihovo postavitev, da niso v nasprotju s prostorskimi akti. Organ je ugotovil, da so bili objekti postavljeni konec decembra 2016 oziroma začetek 2017, kar izhaja iz uradnih zaznamkov v spisu (do 3. 1. 2017 so bili postavljeni 3 panoji, do 9. 1. 2017 pa še preostali 4 panoji). Tožnik ni podal nobenega dokazila o postavitvi panojev junija 2016 (npr. delovni nalog za izvedbo postavitev oglaševalskih objektov na lokaciji, itd). Najemna pogodba, sklenjena med lastnikom zemljišča in tožnikom, pa je datirana 11. 11. 2016. Organ je zato glede na 3. in 5. člen Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) v povezavi z 82. členom GZ in 5. členom Odloka odločil kot navedeno zgoraj.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami je izpostavil, da tožnik razen lastne izjave ni ponudil nobenega drugega dokaza o postavitvi objektov v juniju 2016. Zaslišanje zakonitega zastopnika ni potrebno, ker je tožnik svoje stališče že pojasnil v svoji izjavi. Tako je bila tožniku dana možnost izjave. Ker pa so bili objekti postavljeni v času veljavnosti Odloka, ne gre za uporabo predpisa za nazaj. Sicer pa toženka na tem območju ni nikoli predvidela postavitve oglaševalskih objektov, sicer bi to izhajalo iz določb Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Mestni občini Koper, ki se nanašajo na gradnjo enostavnih in nezahtevnih objektov.

3. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlagal sodišču, da izpodbijani akt odpravi. V tožbi je navedel, da ne drži, da so bili sporni objekti postavljeni v času veljavnosti Odloka. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da so bili objekti postavljeni junija 2016 in v skladu s takrat veljavnimi prostorskimi akti. O tem se bo sodišče lahko prepričalo z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika A.A. To zaslišanje ni bilo izvedeno med postopkom, kar predstavlja kršitev določb postopka, v posledici pa je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Organ je te navedbe tožnika zavrnil, ni pa dal tožniku priložnosti, da bi te navedbe izkazal z zaslišanjem. Zakoniti zastopnik bi namreč lahko izpovedal o dejstvih iz svoje izjave, in sicer bi lahko potrdil, da so bili panoji postavljeni junija 2016. S tem je organ kršil 8. člen ZUP. Dejanske podlage organ tudi ni ugotavljal z gotovostjo, temveč na podlagi indicev in nerazjasnjenih okoliščin, kar bi lahko razjasnil z zaslišanjem. S tem, ko je organ presodil, ''da je glede na sklenitev najemne pogodbe z dne 11. 11. 2016 nelogično, da bi lastnik zemljišča pred podpisom pogodbe dovolil postavitev panojev in trženje izvajanja dejavnosti'', se je organ spustil v presojo civilnopravnega razmerja med tožnikom in lastnikom zemljišča. Gre torej za neutemeljeno sklepanje, saj bi lahko bil dogovor drugačen. Samo po datumu sklenitve pogodbe ni mogoče sklepati glede postavitve objektov, bistveno pa je, da je to v domeni pogodbenikov. Tožnik tudi graja pripombe organa, da ''bi lahko sklepali, da si je družba, kateri so bili odstranjeni oglaševalski objekti na različnih lokacijah, iskala nove lokacije za postavitev oglaševalskih objektov, med katerimi je očitno tudi parc. št. 1570/116 k.o. ...''. To še bolj utemeljuje tezo, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno z gotovostjo. Organ je tudi napačno uporabil materialno pravo. Odlok je pričel veljati 2. 7. 2016. Ker so bili panoji postavljeni junija 2016, sam Odlok na zakonitost postavitve panojev ne more vplivati. Iz Odloka o PUP, na katerega se sklicuje drugostopni organ, tudi ne izhaja, da na tem območju ni predvidena postavitev tovrstnih objektov, saj je bila prepoved gradnje ali postavitev vnesena v PUP šele s spremembo (Uradni list RS, št. 47/2016). Postavitev objektov pa je bila skladna tudi z ZGO-1. Sicer pa tožnik meni, da je postavitev tudi v skladu z Odlokom glede na prvo alinejo drugega odstavka 5. člena, po kateri je ne glede na prvi odstavek tega člena dovoljena gradnja in postavitev objektov, naprav in predmetov za oglaševanje in obveščanje, kolikor prostorski akt to izrecno dovoljuje. Glede na čas postavitve objektov so bili tako sporni objekti postavljeni v skladu z relevantnimi prostorskimi akti.

4. Tožnik je še navedel, da je organ kršil določbe postopka. Moral bi izpeljati ustno obravnavo (154. člen ZUP), saj dejansko stanje očitno ni bilo razjasnjeno, da bi ga organ lahko ugotovil le na podlagi listin. Organ bi zakonito postopal, če bi po prejemu izjave tožnika zaslišal njegovega zakonitega zastopnika ter na podlagi vseh zbranih dejstev in dokazov odločil o zadevi. Organ tudi ni dal tožniku možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih. Dopis organa z dne 27. 8. 2018 ni vseboval vseh dejstev in okoliščin, ki so dejanska podlaga izpodbijane odločbe, temveč je od tožnika le terjal, da mu dostavi dokumentacijo. Organ je namreč svojo odločitev utemeljil tudi na uradnem zaznamku s fotografijami z dne 9. 1. 2017 ter na zapisnikih štirih kontrolnih pregledov, ki so bili izvedeni do 9. 1. 2017. Za to je tožnik izvedel šele po prejemu odločbe. To predstavlja kršitev. Tako tudi sodišče v II U 74/2015. Tožnik je tudi izrecno zahteval, da sodišče razpiše glavno obravnavo. V zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 59. člena ZUS-1. Dejansko stanje je namreč med strankama sporno (sporen je čas postavitve objektov), zato je nujno, da sodišče zasliši zakonitega zastopnika tožnika A.A., ki bo potrdil navedbe tožnika o času postavitve objektov. Tako je izpolnjen tudi pogoj druge alineje tretjega odstavka 59. člena ZUS-1, ker zakoniti zastopnik tožnika še ni bil zaslišan. Postopek pred sodiščem je zadnja možnost, da bo zakoniti zastopnik lahko zaslišan, saj v morebitnem revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem to ne bo več mogoče. Izvedba glavne obravnave bi bila tudi v skladu s sodbo Mirovni inštitut. Tožnik je zato predlagal, da sodišče odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa poslala upravne spise.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporen ukrep inšpektorja, da mora tožnik kot inšpekcijski zavezanec v danem roku odstraniti sedem enostranskih oglaševalskih panojev na zemljišču s parc. št. 1570/116 k.o. ... in vzpostaviti prejšnje stanje, sicer bo pričet postopek izvršbe. Tožnik ugovarja odločitvi iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. 8. člen ZUP nalaga organu, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek). Dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, se ugotovijo z dokazi (prvi odstavek 164. člena ZUP). Kot dokaz se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede (drugi odstavek 164. člena ZUP). Tudi stranka lahko predlaga izvedbo določenih dokaznih sredstev, kot npr. pridobitev izjave stranke.

9. Tožnik ugovarja, da ker je ves čas zatrjeval, da so bili sporni panoji postavljeni v juniju 2016, bi moral organ zaslišati zakonitega zastopnika tožnika, ki bi povedano potrdil. To po mnenju tožnika organu nalaga tudi 154. člen ZUP.

10. Po tej določbi lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence (prvi odstavek). Iz te določbe torej kot uvodno izhaja, da organu ni treba vselej razpisati ustne obravnave, obvezno jo mora razpisati le v tam določenih primerih. Za primer obvezne oprave ustne obravnave po oceni sodišča v tej zadevi ni šlo. V postopku namreč ne nastopata dve ali več strank z nasprotujočimi interesi, tožnik pa izvedbe ustne obravnave v postopku na prvi stopnji ni predlagal, kot tudi ni predlagal zaslišanja svojega zakonitega zastopnika (iz njegove izjave o dejstvih in okoliščinah z dne 7. 9. 2018 tak predlog namreč nedvomno ne izhaja, četudi tožnik v tožbi trdi nasprotno, enako pa je trdil tudi v pritožbi). Ker pa je organ imel podlago za odločitev v stvari, saj je ugotovil vsa pravno relevantna dejstva, potrjena z izvedenimi dokazi v postopku (ogledi na kraju samem, najemna pogodba z dne 11. 11. 2016, itd), pravilno pa je tudi ocenil, da zgolj navedbe tožnika v izjavi z dne 7. 9. 2018, da so bili panoji postavljeni junija 2016, brez izkazovanja teh navedb s kakršnimikoli listinskimi dokazi (organ je kot ustrezno listino za to navedel npr. delovni nalog za postavitev panojev), tega med strankama spornega dejstva (tj. o času postavitve panojev) ne potrjujejo, je lahko ocenil, da izvedba ustne obravnave ni potrebna. Zato ne drži, da je bilo dejansko stanje v zadevi očitno nerazjasnjeno, zaradi česar naj bi bil organ dolžan zaslišati zakonitega zastopnika tožnika.

11. Sodišče se tudi strinja z oceno drugostopnega organa, da zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika, torej izjava stranke, ni primeren dokaz za potrditev tega, med strankama spornega dejstva. Glede na zgoraj povedano sodišče tudi ne sledi tožbenemu očitku, da tožniku ni bila dana možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, ker zakoniti zastopnik ni bil zaslišan v postopku, saj to ne drži. Ni namreč mogoče trditi, da bi bilo načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP (ki se nato manifestira še v nadaljnjih določbah ZUP) spoštovano le z izvedbo ustnega, neposrednega zaslišanja stranke, temveč je temu načelu lahko zadoščeno s pisnim pozivom stranki, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (in ki jih mora organ v tem pozivu tudi navesti), izjavi. Iz podatkov izpodbijane odločbe pa nedvomno izhaja, da je organ tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe poslal zahtevo za pisno pojasnilo in izjavo z dne 27. 8. 2018, na katero je tožnik tudi podal izjavo z dne 7. 9. 2018. 12. Z zahtevo za pisno pojasnilo in izjavo z dne 27. 8. 2018 je organ tožnika seznanil, da se vodi inšpekcijski postopek, da iz zapisnika o ogledu z dne 24. 7. 2018 izhaja, da je na zemljišču s parc. št. 1570/116 k.o. ... postavljenih sedem panojev kovinske konstrukcije, da je tožnik glede na pojasnilo lastnika tega zemljišča po najemni pogodbi z dne 11. 11. 2016 dolžan sam za postavitev pridobiti vsa potrebna dovoljenja. Pozval ga je, da mu posreduje podatke o investitorju, opis obsega izvedenih del, datum začetka gradnje, podatke o izvajalcu gradnje ter kopije upravnih dovoljenj in soglasij pristojnega organa občine. V zahtevi z dne 27. 8. 2018 navedena dejstva so tista dejstva, ki so relevantna za odločitev v tej zadevi. Zato nadaljnje navedbe organa v obrazložitvi v zvezi s problematiko izvajanja oglaševanja in postavitve raznovrstnih objektov, nadaljnjo pojasnjevanje delovanja organa v letu 2016 (v izvršilnih postopkih odstranjeni objekti, med katerimi večina od tožnika), kot tudi sklicevanje na druge primere iz konca leta 2016 in v začetku leta 2017, ki se nanašajo na tožnika, niso navedbe, na katerih bi temeljila izpodbijana odločba in le na njih, temveč gre bolj za dodatno podkrepitev prej povzetih dejstev, ki so res bila podlaga za izdano odločbo. Posledično zato ni mogoče slediti ugovoru, da tožnik ni bil seznanjen z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami pred izdajo odločbe.

13. S tem, ko je organ ugotovil, da je tožnik z lastnikom zemljišča s parc. št. 1570/116, k.o. ..., sklenil najemno pogodbo 11. 11. 2016, in da od takrat dalje obstoji dejanska in pravna podlaga za postavitev objektov, pa se ni spustil v presojo civilnopravnega razmerja, za katero ne bi bil pristojen, saj je le povzel vsebino pogodbe. Morebitni drugačni ustni dogovori, ki bi lahko bili sklenjeni (tožnik namreč navaja, da bi dogovor med lastnikom in zemljišča glede postavitve objektov lahko bil drugačen), pa glede na pisno izraženo voljo pogodbenikov ne morejo izkazovati drugače oziroma nasprotnega, kot izhaja iz pogodbe.

14. Ker pa je tudi po oceni sodišča organ pravilno presodil, da tožnik ni uspel izkazati postavitve panojev v juniju 2016, torej pred uveljavitvijo Odloka (tj. dne 2. 7. 2016), s katerim je bil v prvem odstavku 5. člena na zavarovanem območju sprejet začasni ukrep do sprejema prostorskega akta iz 3. člena: prepoved izvajanja gradenj in postavitev vseh vrst objektov, naprav in predmetov za oglaševanje ali obveščanje, ni mogoče slediti tožbeni tezi, da ker so bili postavljeni pred njegovo uveljavitvijo, ne morejo biti predmet izreka ukrepa glede na prepovedano retroaktivnost predpisov. Smiselno enako velja tudi za Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v Mestni občini Koper oziroma njegovo spremembo, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 47/2016 dne 1. 7. 2016, ki je pričela veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu, torej 16. 7. 2016. Iz 60. člena Odloka o PUP (Uradni list RS, št. 47/2016) pa tudi izhaja, da je v sklopu urejanja območja PUP Koper možna gradnja in postavitev objektov za oglaševanje v skladu z veljavnimi občinski predpisi, ki urejajo področje oglaševanja. To pa glede na prej povzeto določbo prvega odstavka 5. člena Odloka pomeni prepoved postavitve ali gradnje tovrstnih objektov. Organ zato ni napačno uporabil materialnega prava.

15. Tožbeni ugovor, da je organ svojo odločitev utemeljeval tudi z uradnim zaznamkom z dne 9. 1. 2017, fotografijami ter zapisniki o opravi drugih procesnih dejanj (kontrolnimi pregledi), česar organ ne bi smel in za kar je tožnik izvedel šele s prejemom prvostopne odločbe, pa je tožbena novota, ki glede na 52. člen ZUS-1 ni dopustna. V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa v tožbi ni opravičil, zakaj tega ni navedel že v pritožbi zoper prvostopno odločbo. Sklicevanje na sodbo, II U 75/2016, je zato brezpredmetno.

16. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

17. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, kljub izrecnemu predlogu tožnika. Tožnik je kot dokaz predlagal vpogled v listine, ki so del upravnega spisa (prvostopno odločbo, pritožbo, izjavo tožnika pred izdajo odločbe, drugostopno odločbo), v katere je sodišče vpogledalo v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe. Predlagal je tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika, ki naj bi izpovedal o času postavitve panojev. Sodišče ocenjuje, da zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika, torej zaslišanje stranke (ki je po 257. členu ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 opredeljen kot dokaz za dokazovanje spornih dejstev, ki ga sodišče lahko ugotovi z zaslišanjem strank) ni primeren dokaz za dokazovanje časa postavitve panojev. Kot primeren dokaz bi se lahko upoštevala ustrezna listinska dokazila, izdana v času postavitve panojev in v zvezi s postavitvijo panojev. Takih dokazil pa tožnik k tožbi ni priložil oziroma jih tudi ne predlaga (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.