Jedro

Neutemeljen je tožbeni ugovor o pomanjkanju tožnikove poslovne sposobnosti zaradi njegove nepismenosti. Navedena okoliščina sama po sebi še ne pomeni, da takšna oseba ni procesno sposobna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravna enota zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v RS za tujca. Pri tem navaja, da je bilo tožniku dne 9. 1. 2013 izdano prvo dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo do 9. 1. 2015 in sicer na podlagi 51. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Navedeno dovoljene se izda, če odstranitev tujca iz države v skladu z 72. členom istega zakona ni dovoljena. Izpolnjevanje navedenega pogoja ugotavlja policija, zato je upravni organ zaprosil Policijsko upravo Maribor za podate, ali odstranitev tožnika v skladu z 72. členom navedenega zakona še vedno ni dovoljena. Iz prejetega odgovora, ki je bil izdelan na podlagi poročil mednarodnih organizacij o stanju položaja Romov v Republiki Srbiji, izhaja, da sicer še vedno obstajajo določeni problemi glede manjšinske skupnosti, vendar ti ne pomenijo okoliščin iz 72. člena ZTuj-2, ki bi narekovali prepoved prisilne odstranitve tožnika iz RS. Z navedenimi ugotovitvami je upravni organ seznanil tožnika, opravil je tudi obravnavo, na kateri je zaslišal tožnika in priči. Tožnik je še naprej vztrajal, da se nima kam vrniti, ker v Srbiji nima nikogar, prav tako še tam tudi ni bil. Odgovor policije je za upravni organ obvezujoč, saj je vezan na podatke, ki mu jih za to posreduje pristojni organ, tako da nima nobene diskrecijske pravice. Ker torej niso izpolnjeni pogoji iz 51. in 72. člena ZTuj-2, je upravni organ zavrnil tožnikovo vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo. Strinja se z odločitvijo prvostopnega organa, saj je edini pogoj za podaljšanje dovoljenja po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 dejstvo, da odstranitev tujca iz države še vedno ni dovoljena. Obstoj navedenega dejstva pa ugotavlja policija. Ta pa je v svojem odgovoru navedla, da za Rome, državljane Republike Srbije, ni objektivnih razlogov iz 72. člena ZTuj-2, ki bi preprečevali njihovo odstranitev iz RS. Na navedeno mnenje pa je upravni organ vezan. Ker je edini pogoj za podaljšanje dovoljenja, da tujčeva odstranitev iz RS zaradi spoštovanja načela nevračanja še vedno ni dovoljena, tudi niso upoštevni tožnikovi ugovori, da se nima kam vrniti.

3. Tožnik v tožbi ugovarja, da ob vložitvi prošnje za podaljšanje dovoljenja še ni bil polnoleten, zato ni imel procesne sposobnosti, česar pa upravni organ ni upošteval. Prav tako je tožnik brez izobrazbe in je nepismen, zato ni mogel podeliti veljavnega pooblastila za pisanje pritožbe uradni osebi tožene stranke, ki tudi odloča o njegovi pritožbi. Ker je bila okoliščina, da je tožnik nepismen, znana tudi organu, bi ta moral ugotavljati njegovo dejansko procesno sposobnost. Ker tega ni storil, je s tem kršil njegovo pravico do enakega varstva pravic. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na poročilo Evropskega centra za manjšinska vprašanja Romov v jugoslovanskih državah naslednicah z decembra 2014, ki je v celoti v angleškem jeziku in ga v spisu ni, temveč ga je možno najti le na svetovnem spletu. Ugotovitve dejanskega stanja torej temeljijo na dokumentu v tujem jeziku, dokumenti pa niso bili prevedeni v uradni slovenski jezik, zato gre posledično za kršitev pravic tožnika iz 7. člena ZUP, ker ni zagotovljen overjen prevod. Sicer pa po mnenju tožnika iz navedenih dokumentov ni razvidno, ali bi bilo z vrnitvijo v Republiko Srbijo ogroženo njegovo življenje ali svoboda. Meni, da je še vedno v vseh državah zahodnega Balkana položaj romske etične skupnosti še vedno skrb vzbujajoč, saj je še vedno razširjena homofobija, diskriminacija, nasilje z ustrahovanjem. Tožnik v tožbi tudi izpostavlja, da je prišel v Slovenijo leta 1999 skupaj z očetom, mamo ter bratom in sestro. Oče živi v RS in ima stalno prebivališče, mama pa je med tem umrla. Tako vsi družinski člani tožnika živijo v Sloveniji ter je že kot mladoletna oseba izpolnjeval pogoje za pridobitev stalnega prebivališča v RS. Pravica do združitve družine pa je tudi ustavna pravica, ki jo varuje Evropska konvencija. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na navedbe v izpodbijanih odločbah. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da je bil v času vložitve vloge mladoleten, saj je iz vloge razvidno, da je bila ta vložena dne 15. 12. 2014, ko je tožnik že bil polnoleten. Prav tako meni, da upravni organ ni bil dolžan prevajati poročil mednarodnih organizacij, na podlagi katerih je Policijska uprava Maribor podala mnenje. Poročilo policije je bilo napisano v slovenskem jeziku, prav tako je upravni organ tožnika na zaslišanju, kakor tudi v dopisih seznanil s povzetki poročil, pri čemer je tožnik izjavil, da razume ugotovitve upravnega organa in ni zahteval prevodov v slovenski jezik. Glede procesne sposobnosti pa tožena stranka navaja, da je tožnik polnoletna oseba, zato je poslovno popolnoma sposoben. Tudi iz komunikacije s tožnikom tožena stranka ni zaznala okoliščin, ki bi vzbujale dvom v njegovo procesno sposobnost. Na navedeno pa tudi ne vpliva, da tožnik nima izobrazbe in je nepismen. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o zavrnitvi vloge tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ki ga je tožena stranka utemeljila z neobstojem razlogov iz 72. člena ZTuj-2 glede dovoljenosti odstranitve tožnika iz Republike Slovenije.

7. V zadevi ni sporno, da je tožnik pravočasno zaprosil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ki je bilo izdano na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 z veljavnostjo do 9. 1. 2015 kot tujcu, ki mu je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje. Dovoljenje za začasno prebivanje izdano na navedeni pravni podlagi lahko pristojni organ podaljšuje z veljavnostjo dveh let pod pogojem, da odstranitev tujca iz države v skladu z 72. členom tega zakona še vedno ni dovoljena, kar potrdi policija, in če ni razloga za zavrnitev izdaje dovoljenja iz tega odstavka.

8. Na podlagi podatkov spisa sodišče ugotavlja, da je tožnik prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje vložil dne 15. 12. 2014. Iz prošnje je tudi razvidno, da je bila vloga (na predpisanem obrazcu) tudi sestavljena navedenega dne. Glede na to, da je tožnik rojen dne 13. 12. 1996, je bil torej na dan vložitve vloge 15. 12. 2014 že polnoleten, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da zaradi mladoletnosti ob vložitvi vloge ni imel procesne sposobnosti.

9. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o pomanjkanju tožnikove poslovne sposobnosti zaradi njegove nepismenosti. Navedena okoliščina sama po sebi še ne pomeni, da takšna oseba ni procesno sposobna. Tožnik pa v tožbi ni navedel okoliščin, ki bi vzbujale dvom, da upravni organ, ki je tožniku sestavil pritožbo, pri tem ne bi ravnal v skladu z določbo 7. člena ZUP, ki nalaga organu, da mora skrbeti, da nevednost ali neukost stranke v postopku ne more biti v škodo njenih pravic, ki ji gredo po zakonu. Enako velja tudi za postopek pred izdajo izpodbijane odločbe, saj je iz spisa razvidno, da je prvostopni organ tožnika seznanjal z zbranimi dokazi in ugotovitvami, zaslišal tožnika in tudi izvajal dokaze v njegovo korist. 10. Kot neutemeljen sodišče zavrača tudi ugovor glede kršitve določb uporabe jezika v postopku. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je bil tožnik na zaslišanju opozorjen oziroma seznanjen s pravico do spremljanja poteka postopka po tolmaču, vendar je s podpisom potrdil, da razume slovenski jezik in da tolmača ne potrebuje. Prav tako neutemeljeno zatrjuje kršitev pravil postopka, ker poročila, na podlagi katerih je Policijska uprava Maribor izdelala mnenje o dovoljenosti odstranitve tožnika iz RS, niso bila prevedena v slovenski jezik. Kot dokazilo o neizpolnjevanju pogoja iz 72. člena ZTuj-2 je namreč upravni organ uporabil poročilo Policijske postaje Maribor, ki pa je sestavljeno v slovenskem jeziku. V njem so tudi povzete vse bistvene ugotovitve, ki so bile pridobljene iz poročil tujih mednarodnih organizacij, navedena poročila pa niso neposredno del upravnega spisa.

11. Sicer pa tožnik k ugotovitvam upravnega organa vezanih na mnenje Policijske postaje Maribor ne navaja ugovorov, da navedene ugotovitve niso pravilne. Zgolj nestrinjanje s takšnim mnenjem namreč ne zadostuje za zaključek, da bi bilo z vrnitvijo tožnika v Republiko Srbijo njegovo življenje in svoboda kot pripadnika romske skupnosti ogroženo. V zadevi pa tudi ni mogoče upoštevati očitkov glede kršitve pavice do združitve družine, saj je tožnik zaprosil za podaljšanje dovoljenja, ki je bilo izdano na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2, ne pa za dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine, ki je urejeno v drugi pravni podlagi.

12. Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega ostavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).