Jedro

Zahtevka v postopku za izdajo začasne odredbe in v obravnavanem pravdnem postopku sta bila smiselno povezana, saj sta se oba vodila med istima strankama in tudi namen, zaradi katerega je tožeča stranka sprožila oba postopka, je bil isti - preprečitev vnovčitve akceptnega naloga. Z umikom spornega akceptnega naloga pri Agenciji za plačilni promet je toženec smiselno izpolnil tožnikov zahtevek, zato je tožnik tudi povsem pravilno in v skladu z določili 1. odst. 158. čl. ZPP umaknil tožbo in zahteval povrnitev pravdnih stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči njene pravdne stroške v znesku 197.400,00 SIT v roku osmih dni.

Zoper sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da tožeča stranka v obravnavani zadevi ni umaknila tožbe zato, ker bi tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, temveč zato, ker je tožeča v drugem postopku (pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah) dosegla preprečitev vnovčitve spornega akceptnega naloga, zato niso izpolnjeni pogoji iz 158. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za ugoditev tožnikovemu zahtevku na povrnitev pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za priznanje pravdnih stroškov tožniku v smislu 1. odst. 158. čl. ZPP. Po oceni sodišča druge stopnje je toženec v bistvu izpolnil tožbeni zahtevek po začetku pravde, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zahtevka v postopku za izdajo začasne odredbe, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah pod opr. št. R 36/97, in v obravnavanem pravdnem postopku sta bila smiselno povezana, saj sta se oba vodila med istima strankama in tudi namen, zaradi katerega je tožeča stranka sprožila oba postopka, je bil isti - preprečitev vnovčitve akceptnega naloga. Tožba v obravnavani zadevi je bila vložena 27.1.1997; med strankama je nesporno, da je tožena stranka dne 28.3.1997 z dopisom Agenciji za plačilni promet, izpostava Jesenice, umaknila sporni akceptni nalog. S tem je toženec smiselno izpolnil tožnikov zahtevek, saj zaradi toženčevega umika ni prišlo do vnovčitve akceptnega naloga, to pa je bil tudi namen obeh postopkov, ki jih je tožnik vodil proti tožencu. Del tožbenega zahtevka, ki se tiče ugotovitve pobota terjatev, je bil prav tako vsebinsko povezan z zahtevkom na izročitev akceptnega naloga, saj je bil tudi namen ugotovitve pobota preprečiti vnovčitev spornega akceptnega naloga, zato je s toženčevim umikom akceptnega naloga odpadel tudi razlog za uveljavljanje tega dela tožbenega zahtevka. Iz podatkov v spisu je nedvomno razvidno, da je toženec umaknil akceptni nalog šele po vložitvi tožbe, torej je bila le-ta ob vložitvi tudi potrebna. Zato je tožnik tudi povsem pravilno in v skladu z določili 1. odst. 158. čl. ZPP umaknil tožbo in zahteval povrnitev pravdnih stroškov, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem v konkretnem primeru ni pravno pomembno, da je to storil po daljšem času, saj od izpolnitve do umika tožbe niso nastali nobeni stroški postopka. Ker je tožnik tako izpolnil vse pogoje za priznanje stroškovnega zahtevka v smislu 1. odst. 158. čl. ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mu je toženec navedene stroške dolžan povrniti.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP ni ugotovilo kršitev, je toženčevo pritožbo na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora na podlagi določil 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.