Jedro

Če je narava tožnikove dejavnosti taka, da opravlja delo na več lokacijah oziroma geografskih območjih, to z vidika uporabe prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 pomeni zgolj to, da tožnik povračilo plačanih prispevkov delodajalca lahko uveljavi le za delavca, ki delo dejansko opravlja na problemskem območju z visoko brezposelnostjo ter povračila ne more uveljaviti za delavca, ki delo dejansko opravlja na lokacijah ali geografskih območjih izven problemskega območja z visoko brezposelnostjo.

Tožeča stranka ni izkazala, da se bo z zaposlitvijo obeh delavcev, ki imata stalno prebivališče v Ljubljani, zmanjšala brezposelnost na problemskem območju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje je kot prvostopenjski organ z izpodbijanima odločbama odločil, da se vlogi delodajalca – tožeče stranke za povračilo plačanih prispevkov za socialno varnost na podlagi Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (v nadaljevanju ZSRR-2) za zaposlitev brezposelnih oseb A.A. in B.B. zavrne. V obrazložitvi odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na 27. člen ZSRR-2, pri čemer je ugotovil, da sta oba delavca stanujoča na območju Občine Ljubljana, ki ni opredeljeno kot območje z visoko brezposelnostjo. Ni ju mogoče šteti kot delavca na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, ki bi prispevala k znižanju brezposelnosti na problemskem območju.

2. Tožeča stranka se je zoper obe odločbi pritožila, drugostopenjski organ pa je s svojima odločbama pritožbi zavrnil. V odločbah navaja, da je cilj ZSRR-2 zmanjšanje registrirane brezposelnosti na določenih prikrajšanih območjih. Pogoj za uspešno uveljavljanje spodbude za zaposlovanje je, da delodajalec zaposli osebo, ki je prijavljena v evidenco brezposelnih oseb na območju takih občin. Z zaposlitvijo teh delavcev pa se ne bi zmanjšala brezposelnost na problemskem območju, kar je cilj programske spodbude.

3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da niti ZSRR-2 niti Uredba o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje (v nadaljevanju Uredba) ne določata, da bi delavec moral živeti in delati na problemskem območju oziroma da bi na problemskem območju delavec moral opravljati dejavnost ali na tem območju imeti prijavljeno stalno prebivališče oziroma biti na tem območju prijavljen v evidenci brezposelnih oseb. V skladu s prvim odstavkom 27. člena ZSRR-2 je bistveno, da ima delodajalec sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Tožena stranka na novo uvaja dodatne pogoje za sprejem subvencije, ki jih ZSRR-2 in Uredba ne določata. Kraj, kjer delavec opravlja delo, pri odločanju o povračilu prispevkov delodajalca ni relevanten. Kraj opravljanja dejavnosti je kot pogoj določen le za delodajalca in ne za delavca. V skladu s 4. alinejo prvega odstavka 31. člena Zakona o delovnih razmerjih velja, da če v pogodbi o zaposlitvi ni naveden točen kraj opravljanja dela, velja, da delavec opravlja delo na sedežu delodajalca. Narava dejavnosti, ki jo izvaja tožeča stranka, pa je takšna, da njeni delavci storitve izvajajo tudi v krajih, kjer imajo sedež oziroma poslovne enote tretji subjekti, to so naročniki storitve varovanja. Delavci opravljajo delo v različnih krajih. Prvostopenjski organ ni ugotavljal vseh dejstev, ki so relevantna za odločitev o povrnitvi prispevkov. Sicer pa tožeča stranka dejansko izvaja dejavnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Varovanje je glavna oziroma temeljna dejavnost, ki jo opravlja tožeča stranka na območju ... . Naročniki njenih storitev so tudi na tem območju. Poleg tega izpodbijana odločba tudi ni ustrezno obrazložena. Prvostopenjski organ je zgolj navedel, da naj bi upošteval pogodbo o zaposlitvi in pridobljene listine, ki pa jih ni niti opredelil niti vsebinsko konkretiziral. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani odločbi odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v nov postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča sta izpodbijani odločbi pravilni in skladni z zakonom. Sodišče se tudi strinja z razlogi, s katerimi sta odločitve utemeljila oba organa. Glede na to se sklicuje na razloge iz izpodbijanih odločb in drugostopenjskih odločb ter jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev vloge tožeče stranke kot delodajalca za povračilo plačanih prispevkov za socialno varnost za zaposlitev dveh brezposelnih oseb na podlagi določbe 27. člena ZSRR-2. Sporna je razlaga materialnega prava in sicer določbe 27. člena ZSRR-2. Sodišče je v povsem primerljivi zadevi med istima tožečima strankama že zavzelo svoje stališče, kako razlagati določbo 27. člena ZSRR-2 v sodbi I U 2575/2018-13 z dne 20. 8. 2019. Pri enaki razlagi materialnega prava sodišče vztraja tudi v tej sodbi. Že v citirani sodbi je zavzelo stališče, da lahko na podlagi prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost uveljavlja tisti delodajalec, ki ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Po določbi tretjega odstavka tega člena se plačani prispevki delodajalca za socialno varnost povrnejo delodajalcu, ki zaposli prikrajšanega delavca, kot ga opredeljuje Uredba 651/2014/EU z dne 17. 6. 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljivost z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe, na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, in sicer se kot enkratna pomoč za tega delavca za obdobje enega leta povrnejo plačani prispevki delodajalca za socialno varnost iz proračuna RS. V citirani sodbi je sodišče tudi zavzelo stališče, da je treba zakonsko ureditev spodbude za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo razlagati ob uporabi jezikovne, namenske, logične in zgodovinske metode. Spodbuda za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo je namenjena delodajalcem s sedežem na takih območjih in za zaposlene delavce, ki za takšne delodajalce delo opravljajo na takih območjih, saj je namen spodbude povečanje zaposlenosti na območjih z visoko brezposelnostjo. Iz obrazložitve 27. člena Predloga ZSRR-2 (Poročevalec DZ, letnik 2010 z dne 9. 11. 2010) izhaja, da je spodbuda regionalno naravnana in je njen cilj spodbujanje zaposlovanja v območju, kjer je brezposelnost bistveno narasla. Iz navedenega razloga ni mogoče sprejeti razlage, kot jo ponuja tožeča stranka, da pogoje za povračilo plačanih prispevkov po določbi prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 izpolnjuje že s tem, da ima kot delodajalec v problemskem območju z visoko brezposelnostjo svoj sedež. Če je narava tožnikove dejavnosti taka, da opravlja delo na več lokacijah oziroma geografskih območjih, to z vidika uporabe obravnavane določbe prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 pomeni zgolj to, da tožnik povračilo plačanih prispevkov delodajalca lahko uveljavi le za delavca, ki delo dejansko opravlja na problemskem območju z visoko brezposelnostjo ter povračila ne more uveljaviti za delavca, ki delo dejansko opravlja na lokacijah ali geografskih območjih izven problemskega območja z visoko brezposelnostjo. Predmetna spodbuda je regionalna naravnana, saj je njen namen spodbujanje zaposlovanja na območju z visoko stopnjo brezposelnosti ter ustvarjanje novih zaposlitev na teh območjih.

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da ima tožeča stranka sedež na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, kamor spada tudi ..., kar med strankama ni sporno. V predmetni zadevi pa uveljavlja povračilo plačanih prispevkov za socialno varnost za zaposlitev dveh nezaposlenih delavcev, ki stanujeta na naslovu, ki spada v okvir Mestne občine Ljubljana, ki pa ni območje z visoko brezposelnostjo. Po presoji sodišča pa je v skladu z zgoraj navedeno razlago 27. člena ZSRR-2 pogoj za uspešno uveljavljanje spodbude za zaposlovanje na problemskih območjih, da delodajalec zaposli osebo, prijavljeno v evidenci brezposelnih oseb na problemskih območjih. Glede na navedeno razlago mora delodajalec za uspešno uveljavljanje povračila prispevkov delodajalca za socialno varnost izkazati, da ima na problemskem območju z visoko brezposelnostjo svoj sedež ter da hkrati na tem območju njegovi delavci dejansko opravljajo dejavnost ter da se z zaposlitvijo takšnega nezaposlenega delavca na problemskem območju zmanjšuje nezaposlenost. S tem v zvezi sodišče poudarja, da se ne strinja s tožbenimi navedbami, da ni relevantno, kje bo delavec opravljal svoje delo. Taka razlaga je v izrecnem nasprotju z določilom tretjega odstavka 27. člena ZSRR-2, kjer je izrecno določeno, da se plačni prispevki delodajalca za socialno varnost povrnejo tistemu delodajalcu, ki zaposli delavca na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Torej je eden od pogojev tudi ta, da je treba delavca zaposliti na točno določenem območju, torej na območju z visoko brezposelnostjo in je zato bistvenega pomena, kje bo delavec opravljal delo. To nedvomno izhaja iz jezikovne razlage tretjega odstavka 27. člena ZSRR-2. Po mnenju sodišča pa tožeča stranka ni izkazala, da se bo z zaposlitvijo obeh delavcev, ki imata stalno prebivališče v Ljubljani, zmanjšala brezposelnost na problemskem območju. Tožeča stranka ni izkazala, da gre za zaposlitev nezaposlenih delavcev iz problemskega območja in da bosta delavca dejansko opravljala delo v kraju na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Ni bilo izkazano, da bi se z njuno zaposlitvijo zmanjšala brezposelnost na problemskem območju ... Glede kraja opravljanja dela pri obeh delavcih je iz pogodb o zaposlitvi razvidno, da bosta opravljala delo na terenu na območju Republike Slovenije ter na lokacijah naročnika, kjer s strani delodajalca poteka varovanje. Delavca bosta svoje delo opravljala tudi na drugih lokacijah ali v tujini, če bodo to zahtevale potrebe delodajalca. Nikjer pa iz pogodb ni razvidno, da bosta opravljala delo izključno na problemskem območju.

9. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da naj bi bile odločbe neustrezno obrazložene. Vse štiri odločbe so razumljive in v zadostni meri obrazložene tako, da jih je možno preizkusiti. Tožeča stranka se je mogla seznaniti z razlogi za odločitev.

10. Prav tako se sodišče ne strinja s tožbenimi navedbami, da prvostopenjski organ ni ugotavljal vseh pravno relevantnih dejstev. Po presoji sodišča med strankama ni sporno, da ima tožeča stranka svoj sedež na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Sodišče pa se strinja z zaključkom upravnih organov, da se z zaposlitvijo nezaposlenih delavcev iz Ljubljane ni zmanjšalo število nezaposlenih iz problemskega območja in s tem ni dosežen namen ZSRR-2. Glede na navedeno ugotavljanje pogoja, ali je zaposlitev delavca pri tožeči stranki pomenila neto povečanja števila zaposlenih v primerjavi s povprečjem v zadnjih treh mesecih oziroma ali je podana izjema iz tretjega odstavka 22. člena Uredbe, v predmetni zadevi ni bilo potrebno.

11. Glede na vse navedeno sta izpodbijani prvostopenjski odločbi pravilni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je o navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo obeh upravnih aktov, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Ni sporno, da ima tožeča stranka sedež v problemskem območju z visoko brezposelnostjo in da oba delavca, za katera uveljavlja povračilo prispevkov delodajalca, živita na območju, ki ne velja za problemsko območje z visoko brezposelnostjo. V predmetni zadevi je sporna le pravilna uporaba materialnega prava, konkretno določbe 27. člena ZSRR-2. K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.