Jedro

Toženka ne prereka zatrjevane škode, ki bi jo A. A. utrpel, če bi bila izpodbijana odločba v upravnem sporu odpravljena, ampak v bistvenem utemeljuje pravilnost odločitve izpodbijane odločbe. Sodišče na podlagi obrazloženega šteje za dokazano, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe, če bi bila izpodbijana odločba v upravnem sporu odpravljena, A. A. utrpel škodo in sicer: (i) hude prilagoditvene težave A. A. (ob vrnitvi nazaj v šolo, ki jo obiskuje); (ii) izguba vseh prednosti, ki jih za izobraževanje A. A. prinaša waldorfska pedagogika; (iii) težava nadoknaditi oziroma usvojiti manjkajočo učno snov; (iv) da bo njegovo nadaljnje šolanje v programu z enakovrednim izobrazbenim standardom bistveno oteženo, če ne celo onemogočeno. Tako ugotovljena škoda pa po presoji sodišča nedvomno dosega pravni standard težko popravljive škode.

Izrek

I.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se do pravnomočne odločitve v tem sporu odloži izvršitev odločbe Zavoda Republike Slovenije za šolstvo št. 6901-763/2018-54(968) z dne 2. 7. 2024 v zvezi z odločbo Ministrstva za vzgojo in izobraževanje št. 60340-77/2024-3350-12 z dne 27. 3. 2025.

II.Odločitev o stroških predloga za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Zavod Republike Slovenije za šolstvo (v nadaljevanju ZRSŠ) je na podlagi 22. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1) z odločbo številka 6901-763/2018-54 (968) z dne 2. 7. 2024 (v nadaljevanju Odločba 2-4-24), po uradni dolžnosti, v zadevi usmerjanja A. A., rojen ... 2011, stanujoč ... (v nadaljevanju A. A.), ki ga zastopata tožnika odločil, da se A. A. (i) s 1. 9. 2025 usmeri v prilagojen izobraževalni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom; (ii) s 1. 9. 2025 vključi v Center za usposabljanje, vzgojo in izobraževanje Janeza Levca Ljubljana, ... (v nadaljevanju Center JL); (iii) da sta tožnika dolžna kot otrokova zakonita zastopnika poskrbeti, da se s 1. 9. 2025 vključi v Center JL; (iv) da se mu s 1. 9. 2025 zagotovijo naslednje prilagoditve prostora in opreme ter pripomočki: fotokopije učne snovi; (v) da ta odločba velja do spremembe ravni izobraževanja A. A. in (vi) da stroški postopka niso nastali.

2.Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (v nadaljevanju: MVI) je na podlagi 16., 246., 247. in 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 16. člena Zakona o državni upravi, 32. člena v zvezi s 25. členom Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1) z odločbo številka 60340-77/2024-3350-12 z dne 27. 3. 2025 pritožbo tožnikov zavrnilo.

Navedbe tožeče stranke

3.Tožnika predlagata, da se zaradi vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravi Odločba 2-7-24 v zvezi z Odločbo 27-3-25 in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Z vloženo tožbo predlagata tudi izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočne odločitve v tem sporu odloži izvršitev Odločbe 2-7-24 v zvezi z Odločbo 27-3-25. V bistvenem navajata, da bo A. A. v primeru vključitve v prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom nastala težko popravljiva škoda, zato na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlagata odložitveno začasno odredbo. Težko popravljivo škodo, ki je pravni standard, dokazujeta s tem, da iz kliničnopsihološkega poročila za A. A. z dne 15. 3. 2025 izhaja, da bi lahko prešolanje v drugo nepoznano okolje pri A. A. povzročilo večje čustvene stiske in prilagoditvene težave ter ga destabiliziralo. Navajata, da se sin A. A. v šoli, ki jo trenutno obiskuje, počuti dobro, ima navezano ustrezno socialno mrežo s sošolci, šola pa se v celoti strinja s tem, da se A. A. še naprej izobražuje pri njih, saj je v pouk dobro vključen, sodeluje in ni moteč. Tožnika se zavedata primanjkljajev, s katerimi se tekom izobraževanja sooča sin A. A., vendar sta kljub temu prepričana, da morebitne stiske, ki bi jih v šoli zaradi nekaterih primanjkljajev doživljal A. A. in ki zaenkrat niso z ničemer izkazane (kar izhaja iz kliničnopsihološkega poročila B. B.), niso primerljive s škodo, ki bi mu bila povzročena s prešolanjem na drugo šolo. Soočen bi bila s čisto novim okoljem in z novimi sošolci, z novim načinom dela, ki ne temelji na waldorfski pedagogiki, kar vse bi pri A. A. povzročilo večje čustvene stiske in prilagoditvene težave ter ga destabiliziralo (kar izhaja iz kliničnopsihološkega poročila B. B.). Tožnika navajata, da bo sin A. A. v primeru prekinitve šolanja v trenutni osnovni šoli in premestitvi v Center JL iztrgan iz okolja, ki ga pozna, prekinjeno bo šolanje po principu waldorfske pedagogike, ki dokazano prispeva k njegovemu napredku, kar je v svojem poročilu potrdila klinična psihologinja. Izpostavljata, da klinična psihologinja namreč ocenjuje, da je glede na primanjkljaje pri mladoletnem A. A., program sedanje šole celo ustreznejši, saj zagotavlja več podpore na njegovih šibkih področjih in sicer na gibalnem področju evritmija, na grobomotoričnem področju odsotnost učbenikov in več pisanja ter več deklamacij in dramatizacij za podporo razvoju govornega izražanja), zavrt bo v osnovnem razvoju in šolanju, lahko se zgodi celo njegova destabilizacija, vzpostavitev stanja, kot je bilo pred premestitvijo, pa bo neprimerno težja. Tožnika sta prepričana, da se bo A. A. v primeru premestitve na drugo šolo, kasneje v kolikor bi prišlo do odprave izpodbijane odločbe in vrnitve mladoletnega A. A. v šolo, ki jo trenutno obiskuje, le-ta soočal s hudimi prilagoditvenimi težavami, izgubljene bodo vse prednosti, ki jih za izobraževanje A. A. prinaša waldorfska pedagogika, težave bodo tudi pri tem, kako nadoknaditi oziroma usvojiti manjkajočo učno snov in bo iz tega razloga njegovo nadaljnje šolanje v programu z enakovrednim izobrazbenim standardom dejansko bistveno oteženo, če ne celo onemogočeno. Tožnika predlagata, da se do pravnomočne odločitve v tem sporu, odloži izvršitev odločbe tožene stranke z dnem 1. 9. 2025, saj bo s tem A. A. povzročena nenadomestljiva škoda, še zlasti v primeru, če se bo izkazalo, v kar sta tožnika prepričana, da sta izpodbijani odločbi nezakoniti in ju je treba odpraviti. Tožnika predlagata, da do pravnomočne odločitve v tem sporu ostane v veljavi odločba toženke št. 6901- 763/2018-26 z dne 16. 12. 2022, na podlagi katere se sin A. A. usmeri v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, pri čemer A. A. ostane vključen v šolo ..., kjer se mu zagotavlja 5 ur dodatne strokovne pomoči tedensko (1 ura svetovalne storitve, 2 uri kot pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj, ki ju izvaja socialni pedagog in 2 uri kot učna pomoč, ki jo izvaja učitelj) in zagotovi pripomoček: fotokopije učne snovi. Menita, da je predlagana začasna ureditev stanja potrebna, saj bi A. A. v tem programu ostal, če bi bila izpodbijana odločba odpravljena. Prepričana sta, da bo tožbi ugodeno in odločeno, da se A. A. ponovno vključi v navedeni izobraževalni program. V tem primeru pa bi bilo njegovo nadaljnje šolanje v programu po izpodbijani odločbi dejansko otežkočeno, če ne celo onemogočeno. Menita, da je predlagana začasna odredba v skladu z načelom sorazmernosti, ne nasprotuje javni koristi in ni v nasprotju z načelom največje koristi otroka vsebovane v Konvenciji o otrokovih pravicah in nenazadnje tudi v ZUOOP-1.

Navedbe toženke

5.Toženka tožbi nasprotuje in predlaga, da predlog za izdajo začasne odredbe sodišče zavrne in stranki naloži morebitne stroške tega dela postopka.

6.V odgovoru na zahtevo na izdajo začasne odredbe v bistvenem navaja, da je bil A. A. z izpodbijano prvostopno odločbo s 1. 9. 2025 usmerjen v prilagojen izobraževalni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom in vključen v Center JL. Toženka se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na odločitev in obrazložitev izpodbijane prvostopne in drugostopne odločbe, z vidika odgovora na začasno odredbo pa posebej izpostavlja dejstvo, ki izhaja iz spisovne dokumentacije, da A. A., ki je v času postopka preverjanja ustreznosti usmeritve obiskoval 6. razred, glede na ugotovitve KUOPP I. in II. stopnje delno dosega znanje za 3. razred osnovne šole. Toženka meni, da tožnika, razen pavšalne navedbe o morebitni čustveni stiski in prilagoditvenih težavah A. A. ob vključitvi v drugo šolo, konkretnih okoliščin niti ne zatrjujeta. Po mnenju toženke (in dosedanje ustaljene sodne prakse) to ni zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe, zato pogoji za njeno izdajo v tem primeru, po mnenju toženke, niso izpolnjeni.

7.Toženka navaja, da iz spisovne dokumentacije in predloga za izdajo začasne odredbe izhajajo okoliščine, ki nakazujejo na željo tožnikov, da A. A. ostane vključen v šolo, ki jo obiskuje sedaj, predvsem zato, ker se tam dobro počuti in bi sprememba zanj predstavljala potencialno večjo čustveno stisko ter prilagoditvene težave oziroma bi ga to destabiliziralo. Podobno zaključuje v svojem mnenju B. B., specialistka klinične psihologije, ki je na željo staršev dodatno pregledala A. A. V svojem mnenju z dne 15. 3. 2025 navaja, da bi bil za dečka "z vidika ocenjenih izvennormativnih intelektualnih (lažja duševna manjzmožnost) dejansko najustreznejši izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom", da pa je z vidika njegovega dobrega počutja v šoli ... in dejstva, da ta šola ustrezno podpira in spodbuja dečkova šibka področja, v otrokovo največjo korist, da ostane vključen v to šolo. Toženka navaja, da strokovne ugotovitve KUOPP I. in II. stopnje ter B. B. (na mnenje katere se sklicujeta tožnika) o tem, kateri program bi bil za A. A. najustreznejši, so torej enake - oboji ugotavljajo, da je program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, v katerega je bil A. A. vključen pred izdajo dokončne odločbe, zanj prezahteven, saj deček v 6. razredu (sedaj v 7. razredu) ne dosega niti vseh standardov znanja za 3. razred. Bistvena razlika med strokovnimi mnenji KUOPP I. in II. stopnje (ki sta bili strokovna podlaga za odločitev) ter mnenjem dr. B. B. in tožnikov je v tem, da naj A. A. ostane vključen v šolo, v kateri je sedaj, ker se tam dobro počuti. Toženka je prepričana, da vztrajanje v prezahtevnem izobraževalnem programu, kljub otrokovem trenutnem dobrem počutju v šoli, ni v njegovo največjo korist. Dobro počutje otroka v šolskem okolju je sicer pomemben dejavnik, vendar ne more prevladati nad vprašanjem njegove dolgoročne uspešnosti, obremenjenosti in psihofizičnega zdravja. Če otrok ne zmore slediti zahtevam programa, ki presega njegove zmožnosti, se s tem ustvarja tveganje za dolgotrajen občutek neuspeha, upad samozavesti in posledično večje tveganje za kasnejše psihične in čustvene stiske. Čustveno stisko, ki bi jo lahko povzročila sprememba šole, je pogosto kratkoročne narave in jo je ob ustrezni podpori mogoče uspešno omiliti. Nasprotno pa dolgotrajno vztrajanje v okolju, ki je za otroka prezahtevno, lahko vodi do bistveno večjih in trajnejših posledic za njegov razvoj, učno motivacijo in psihosocialno stabilnost. Ker se strokovnjaki strinjajo, da je sedanji izobraževalni program za A. A. prezahteven, je nujna čimprejšnja usmeritev oziroma vključitev dečka v program, ki bo bolj ustrezal njegovim sposobnostim in potrebam in bo posledično v njegovo največjo korist, pa čeprav to zahteva tudi spremembo trenutnega šolskega okolja. Odlašanje z usmeritvijo otroka v primernejši, manj zahteven izobraževalni program, ni v njegovo korist, saj lahko povzroči dodatne in vse bolj resne posledice za njegov razvoj in počutje. Z vsakim šolskim letom se zahtevnost učne snovi stopnjuje. Otrok, ki že sedaj zaostaja za svojimi vrstniki — A. A. je v 6. razredu delno dosegal znanje za 3 razrede nižjega — se zato znajde v vse večji učni stiski, kar lahko vodi v začaran krog neuspeha. Namesto, da bi napredoval v skladu s svojimi zmožnostmi in doživljal občutek uspeha, je nenehno izpostavljen neuspehu, frustraciji in zmanjševanju samozavesti. Takšno dolgotrajno stanje lahko povzroči izgubo učne motivacije, ker otrok ne vidi smisla v naporu, ki ne prinaša rezultatov, vzbuja lahko občutek manjvrednosti. Kljub dobremu počutju v sedanji šoli, bi takšno stanje lahko dolgoročno poslabšalo njegov odnos do šole, saj bi deček opazil, da kljub vloženemu trudu doma in v šoli enostavno ne more dohajati svojih vrstnikov. Upoštevati pa je potrebno tudi, da se z odlašanjem s vključitvijo dečka v zanj ustreznejši program, izgublja dragocen čas za pridobivanje osnovnega znanja in socialno- čustvene stabilnosti v okolju, kjer bi lahko zares uspel. Morebitna čustvena stiska otroka ali njegove prilagoditvene težave ob zamenjavi šole sama po sebi ne izpolnjuje pravnega standarda težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po ustaljeni sodni praksi naslovnega sodišča mora biti težko popravljiva škoda konkretizirana, verjetna in objektivno izkazana, ne pa zgolj subjektivna ali pavšalno zatrjevana. Vsak otrok verjetno doživlja stisko, če mora zamenjati šolo, vendar to nikakor ne pomeni, da otroku s tem nastaja težko popravljiva škoda.

8.Toženka je zato prepričana, da morebitna kratkotrajna čustvena stiska ali stres, ki bi jo otrok doživel ob prešolanju, ne predstavlja težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, temveč lahko - ob ustrezni podpori - deluje celo razvojno spodbudno. Otroci in mladostniki se skozi različne življenjske izzive, vključno s spremembo šolskega okolja, učijo prilagajanja, samostojnosti in razvijajo odpornost. Zmerna čustvena stiska ali prilagoditvena napetost sta pri tem običajen in pogosto koristen del odraščanja, saj spodbujata razvoj prilagoditvenih mehanizmov, krepitev samozavesti ter socialnih in čustvenih veščin. Tudi psihološka stroka priznava, da obvladljiv stres - če je časovno omejen in se dogaja v varnem in podpornem okolju - ne škodi, temveč koristi posameznikovemu razvoju. Otrok, ki bo z ustrezno strokovno in družinsko podporo deležen skrbno načrtovanega prehoda v bolj primeren izobraževalni program, bo tako lahko na dolgi rok celo pridobil, saj bo razvijal občutek uspešnosti, pripadnosti in dejanskega samovrednotenja, kar bi v prezahtevnem programu težko dosegel. Ker morebitna prilagoditvena napetost ob vključitvi v novo šoli ne dosega praga težko popravljive škode v smislu sodne prakse Upravnega sodišča RS, temveč predstavlja običajen, prehoden in obvladljiv odziv, ki ga ni mogoče šteti kot oviro za izvršitev zakonite odločbe, toženka predlaga, da naslovno sodišče predlog za začasno odredbo zavrne kot neutemeljen.

K I. točki izreka

Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

9.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 je nujen začasen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje, na katerega se nanaša izpodbijani akt. Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1, odložitvena začasna odredba). Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1; ureditvena začasna odredba). Tako odložitveno kot ureditveno začasno odredbo je mogoče izdati le na podlagi presoje, da bi v konkretnem primeru tožniku z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda.

10.Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožnikih je torej tako trditveno kot dokazno breme.

11.Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.

12.Glede na navedeno, je temeljni vsebinski pogoj za izdajo odložitvene začasne odredbe (ki je predlagana) izkazana težko popravljiva škoda. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča mora biti težko popravljiva škoda konkretizirana v smislu določenih, realno izkazanih posledic, ki izvirajo iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva. Dejstva, na katerih bi lahko sodišče utemeljilo ugotovitve o neposredno grozeči škodi in njeni težki popravljivosti, so zato pravno pomembna dejstva, ki jih mora navesti stranka v okviru svojega trditvenega bremena. Težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Škoda mora biti resna, tožniku mora neposredno pretiti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 179/2022 z dne 23. 11. 2022).

13.Tožnika sta s kliničnopsihološkim poročilom B. B. dokazala, da bo sin A. A. v primeru prekinitve šolanja v trenutni osnovni šoli in premestitvi v Center JL iztrgan iz okolja, ki ga pozna, prekinjeno bo šolanje po principu waldorfske pedagogike, ki dokazano prispeva k njegovemu napredku, zavrt bo v osnovnem razvoju in šolanju, lahko pa se zgodi celo njegova destabilizacija, vzpostavitev stanja, kot je bilo pred premestitvijo, pa bo neprimerno težja.

14.Neutemeljeno je nasprotovanje predlogu za izdajo začasne odredbe toženke z utemeljevanjem pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Toženka namreč navaja, da nenadomestljiva škoda A. A. ne bo nastala zato: ker vztrajanje v prezahtevnem izobraževalnem programu, kljub otrokovem trenutnem dobrem počutju v šoli, ni v njegovo največjo korist; da dobro počutje A. A. v šolskem okolju je sicer pomemben dejavnik, vendar ne more prevladati nad vprašanjem njegove dolgoročne uspešnosti, obremenjenosti in psihofizičnega zdravja; da se ustvarja tveganje za dolgotrajen občutek neuspeha, upad samozavesti in posledično večje tveganje za kasnejše psihične in čustvene stiske, če otrok ne zmore slediti zahtevam programa, ki presega njegove zmožnosti; da je čustvena stiska, ki bi jo lahko povzročila sprememba šole, pogosto kratkoročne narave in jo je ob ustrezni podpori mogoče uspešno omiliti. Vsi ti razlogi se v bistvenem nanašajo na utemeljevanje zakonitosti izpodbijane odločbe, ne pa na razloge za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

15.Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je osnovni namen začasne odredbe zagotoviti ustavno zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu (23. člen Ustave RS). Bistveno je, da tožnik kljub uspehu v upravnem sporu, ne bo mogel doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja. Zato mora izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 190/2024 z dne 20. 11. 2024). Toženka ne prereka navedb tožnikov, da A. A. ne bo mogel uveljaviti v sodnem postopku priznane pravice, če bo uspel s tožbo. Toženka namreč niti ne prereka, da se bo A. A. v primeru premestitve na drugo šolo, če bi prišlo do odprave izpodbijane odločbe in vrnitve A. A. v šolo, ki jo trenutno obiskuje, soočal s hudimi prilagoditvenimi težavami. Ne prereka, da bodo izgubljene vse prednosti, ki jih za izobraževanje A. A. prinaša waldorfska pedagogika, da bo imel težavo nadoknaditi oziroma osvojiti manjkajočo učno snov in bo iz tega razloga njegovo nadaljnje šolanje v programu z enakovrednim izobrazbenim standardom dejansko bistveno oteženo, če ne celo onemogočeno. Toženka teh navedb ne prereka, zato se štejejo na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku za priznane. Toženka ne prereka zatrjevane škode, ki bi jo A. A. utrpel, če bi bila izpodbijana odločba v upravnem sporu odpravljena, ampak v bistvenem utemeljuje pravilnost odločitve izpodbijane odločbe. Sodišče na podlagi obrazloženega šteje za dokazano, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe, če bi bila izpodbijana odločba v upravnem sporu odpravljena, A. A. utrpel škodo in sicer: (i) hude prilagoditvene težave A. A. (ob vrnitvi nazaj v šolo, ki jo obiskuje); (ii) izguba vseh prednosti, ki jih za izobraževanje A. A. prinaša waldorfska pedagogika; (iii) težava nadoknaditi oziroma usvojiti manjkajočo učno snov; (iv) da bo njegovo nadaljnje šolanje v programu z enakovrednim izobrazbenim standardom bistveno oteženo, če ne celo onemogočeno. Tako ugotovljena škoda pa po presoji sodišča nedvomno dosega pravni standard težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora in bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode za tožnika ostal brez pomena.

16.Sodišče ugotavlja, da z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe ne bo nesorazmerno prizadeta javna korist. Dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo javno korist, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, mora utemeljiti toženka (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 271/2023 z dne 30. 11. 2023). Toženka pa v zvezi z morebitnim nesorazmernim poseganjem v javno korist v primeru odložitve izvršitve izpodbijane odločbe ni podala nobenih navedb niti ni prerekala navedb tožnikov, da predlagana začasna odredba ne nasprotuje javni koristi.

17.Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 izdalo začasno odredbo, s katero je izvršitev izpodbijane odločbe odložilo do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

18.Sodišče še pojasnjuje, da predmet tega upravnega spora ni odločba toženke št. 6901- 763/2018-26 z dne 16. 12. 2022, zato se sodišče ne opredeljuje do zahteve, da do pravnomočne odločitve v tem sporu ostane v veljavi odločba toženke št. 6901- 763/2018-26 z dne 16. 12. 2022. Opozarja pa na pravne učinke odpravljene odločbe, da se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz odpravljene odločbe nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). Sodišče še pojasnjuje, da bo o tožbi odločalo prednostno.

K II. točki izreka:

19.Stroški v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe so del stroškov upravnega spora. O njih pa bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh strank (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim, tretjim in četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1). Iz navedenih razlogov bo sodišče o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne odločbe.

-------------------------------

1Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepu I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018, 7. točka obrazložitve.

2Tako Vrhovno sodišče v sklepih I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018, I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017, I Up 126/2015 z dne 18. 6. 2015, I Up 348/2016 z dne 10. 1. 2017, I Up 84/2018 z dne 25. 5. 2018.

3Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 179/2022 z dne 23. 11. 2022

4Na podlagi katere se A. A. usmeri v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, pri čemer A. A. ostane vključen v Svobodno šolo Kurešček, kjer se mu zagotavlja 5 ur dodatne strokovne pomoči tedensko (1 ura svetovalne storitve, 2 uri kot pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj, ki ju izvaja socialni pedagog in 2 uri kot učna pomoč, ki jo izvaja učitelj) in zagotovi pripomoček: fotokopije učne snovi.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.