Jedro

V primerih, ko sodišče presoja zakonitost in pravilnost dokazne ocene upravnega organa v zvezi z inšpekcijskim ukrepom začasne prepovedi uporabe embalaže za trženje zaradi dejanja nelojalne konkurence iz določila 5. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK, sodišče lahko uporabi princip izvedbe dokazne ocene, ki je uveljavljen v upravno-sodni praksi v zvezi z uporabo določila 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL. V obeh primerih določil je zavarovan interes potrošnikov, v obeh primerih je merilo dokaznega standarda možnost nastanka zmote oziroma zmede med potrošniki in v obeh primerih gre za ugotavljanje podobnosti, le da pristojni organ v prvem primeru ugotavlja podobnost vseh označb ali podatkov blaga, v drugem primeru pa le podobnost znakov, ki so predmet zavarovanja. Omenjeni princip dokazne ocene zahteva, da mora dokazna ocena upravnega organa temeljiti na presoji celostne podobe označb oziroma podatkov blaga. Celostno podobo sestavljajo vizualni vidik (zunanja podoba, barvna vsebina, grafično oblikovanje), zvočni oziroma fonetičen vidik in pomenski vidik označb oziroma podatkov o blagu. V celostni podobi je potrebno ugotavljati tudi morebiten obstoj prevladujočih oziroma bistveno razlikovalnih elementov v označbi blaga in stopnjo primerljivosti vrst obeh proizvodov, kar tudi vpliva na stopnjo možnosti zamenjave. Standard dokazovanja zmede glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga pa je nizek, saj je dovolj, če upravni organ dokaže možnost nastanka škode in ni treba, da dokaže, da bo škoda tudi dejansko nastala. Ukrepi tržnega inšpektorja po določilu 5. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK so torej upravičeni, če upravni organ preprečuje dovolj zaznavne možnosti, da bi prišlo do zmede med potrošniki na trgu. Ker gre v obravnavanem primeru za dve pijači iz iste vrste proizvodov, ki se navadno prodajata na istih prodajnih mestih, je dokazna ocena tožene stranke o dejanju nelojalne konkurence v konkretnem primeru pravilna in zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS z dne 27. 2. 2002. Prvostopenjski upravni organ je sprožil postopek na podlagi prijave B. kot pooblaščenke tožnici konkurenčnega podjetja A. iz Avstrije. V izreku prvostopenjske odločbe je upravni organ tožnici začasno prepovedal kakršno koli uporabo embalaže za trženje brezalkoholne energetske pijače UR ABSOLUT Bull v obstoječih pločevinkah vsebine 250 ml, označenih s sliko bika na rumeni podlagi, vse skupaj na temno modri podlagi in z napisom UR ABSOLUT Bull, z rokom izvršitve odločbe naslednji dan po prejemu odločbe. V prvostopenjski odločbi je upravni organ po opravljeni ustni obravnavi ugotovil kršitev 5. alineje 2. odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence (ZVK), ker je po medsebojni primerjavi obeh embalaž ocenil, da tožeča stranka prodaja blago z označbami, ki zavajajo povprečnega potrošnika oziroma utegnejo ustvariti zmedo glede izvora blaga. Prvostopenjski upravni organ je tudi navedel, da je pri ravnanju tožeče stranke podan element izkoriščanja podobnosti z embalažo pijače Red Bull, ki je že uveljavljena, in označuje priznano pijačo na slovenskem trgu, tako da se utegne povzročiti škoda tudi proizvajalcu pijače Red Bull. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo (pri)tožnica navaja, da je prijavitelj imel možnost, da svoje navedbe podkrepi z dokazi, predložil pa je samo posredne dokaze ali pa argumente, ki nimajo dokazne narave (sodbe naših sodišč in tujih sodišč v podobnih primerih; zahtevo za razveljavitev znamke iz katere ni razvidno, ali je bila dejansko vložena). V nasprotju s tem pritožnik pravi, da je kot dokaz navedel sodbo slovenskega sodišča, ki je odločilo drugače od avstrijskega sodišča, saj je predlagano začasno odredbo slovensko sodišče zavrnilo. Pravi, da je sodna odločba v tem primeru vsebovala vsebinsko utemeljitev za zavrnitev začasne odredbe. Ker se prvostopenjski organ sploh ni seznanil z odločbo sodišča, tega dokaza ni sprejel in ga ni vnesel v zapisnik o opravljeni obravnavi, je podana kršitev načela kontradiktornosti oziroma zaslišanja strank iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Uveljavlja, da je zaradi tega podana tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Primerjalno analizo obeh embalaž v smislu izvedene dokazne ocene upravnega organa pa pritožnik izpodbija, ker upravni organ ni upošteval, da je pločevinka za 250 ml standard za trženje energetskih pijač (primeri Dark Dog, Isostar), da se podobe bikov na embalažah razlikujejo v številu, obliki in velikosti, da modro barvo vsebuje 70% vseh izdelkov na trgu, zato je ta element v dokazni oceni brezpredmeten, da na embalaži ne prevladuje modra, ampak rumena barva in da ocena, da le posebej pozoren potrošnik lahko opazi razliko ni podkrepljena z nikakršnimi dokazi. Pri povprečnih potrošnikih energetskih pijač gre za precej ožji krog potrošnikov, ki se razlikuje od povprečnega potrošnika drugih pijač, zato predhodne izkušnje tržnega inšpektorja, ki jih je pridobil z vpogledom v opravljene tržne raziskave ne zadoščajo. Kot ustrezne dokaz uveljavlja specifično analizo trga. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je celostna podoba sporne embalaže v tolikšni meri podobna embalaži za pijačo Red Bull, da bi utegnila povzročiti zmedo glede izvora, načina proizvodnje in drugih lastnosti blaga, saj je podobnost med njima zelo velika (5. alineja 2. odstavka 13. člena ZVK). Povprečni potrošnik lahko ob nakupu izdelka tožeče stranke pomisli, da gre za istega proizvajalca že uveljavljene blagovne znamke Red Bull, ali pa da gre za eno od inačic znamke Red Bull. Tožena stranka pravi, da je treba primerjati celostno podobo obeh izdelkov, ne pa le posamezne izseke. Za celostno podobo je vsekakor pomembno, ne pa odločilno, da je pločevinka pijače UR ABOLUT Bull popolnoma enake velikosti in oblike kot pločevinka pijače Red Bull. Tudi dejstvo, da je na obravnavani embalaži podoba le enega (večjega) bika in dveh (manjših), nikakor ni bistveno pri obravnavanju celostne podobe blagovne znamke, glede na to, da sta obe sliki tako podobni. Kar zadeva pritožbeni argument, da prevladuje rumena, ne pa modra barva, tožena stranka odgovarja, da je na rumeni podlagi na drugi strani pločevinke napisano le besedilo o lastnostih in sestavinah ter proizvajalcu te pijače, a je ta stran pločevinke za celostno podobo embalaže manj pomembna.

Tožena stranka se sklicuje na načelo proste presoje dokazov in v celoti prevzema dokazno oceno glede podobnosti obeh izdelkov, kot jo je podal prvostopenjski upravni organ v 5. odstavku obrazložitve prvostopenjske odločbe. Temu tožena stranka dodaja, da je celostna podoba blagovne znamke Red Bull (ime in slika) priznana z odločbo Urada RS za intelektualno lastnino dne 26. 2. 1998, mednarodno registrirana pijača UR ABSOLUT Bull pa se proizvaja od leta 2000 naprej, tožnica pa jo uvaža v Slovenijo od začetka aprila 2001. Tožeča stranka je imela možnost podati pripombe na zapisnik, ki ji je bil prebran, in dostaviti dodatna dokazila in pripombe na zapisnik v določenem roku, česar pa pritožnica ni storila. Tožena stranka je vpogledala v sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe št. IV Pg 27/2001-14 z dne 21. 11. 2001. Ugotavlja, da s tem sklepom nikakor ni bilo odločeno o premetu spora, temveč je bil predlog zavrnjen iz razloga, ker niso bili izkazani pogoji za izdajo začasne odredbe po zakonu o izvršbi in zavarovanju. Sklicevanje tožeče stranke na ta sklep je zato popolnoma neutemeljeno. Tožeča stranka pa v postopku ni predložila pravnomočne odločbe sodišča v tej zadevi, kar bi nedvomno storila, če bi takšna odločba bila izdana. Načelo zaslišanja strank ni bilo kršeno, ker je bila tožeči stranki na ustni obravnavi dana možnost izjasniti se o vseh dejstvih in okoliščinah.

Tožba zaradi dejanja nelojalne konkurence je bila vložena 19. 9. 2001. Tožeča stranka s tožbo izpodbija prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo. Pravi, da ni podan pogoj iz določila 28. člena ZVK, po katerem inšpektor lahko izda odločbo, če je predhodno vložena tožba zaradi dejanja nelojalne konkurence. Iz zahtevka prijavitelja je razvidno, da zahteva le prepoved prodaje, oglaševanja izdelkov z znamko UR ABSOLUT Bull, nikjer pa ni navedeno, da bi tožeča stranka naredila kakršno koli dejanje nelojalne konkurence. Podrejeno temu tožbenemu argumentu pa tožeča stranka izpodbija dokazno oceno tožene stranke. Pravi, da ni zatrjevala, da pri obeh izdelkih prevladuje modra barva. Sporni izdelek vsebuje modro-rumeno kombinacijo barv in ne modro-rdečo kombinacijo barv. Kot tretji argument navaja, da sta napisa tako različna, da proizvodov ni mogoče zamenjati. V nadaljevanju so tožbeni argumenti identični z argumenti iz pritožbe zoper prvostopenjsko določbo. Glede na pritožbo tožeča strank v tožbi dodaja, da je znamka UR ABSOLUT Bull registrirana pri Mednarodnem uradu za intelektualno lastnino na podlagi Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk in na podlagi Protokola k Madridskemu aranžmaju, katerih stranka je tudi Slovenija. Po določilih 4. členov omenjenih listin je registriranje pri mednarodnemu uradu v vsaki zainteresirani državi pogodbenici enako neposrednemu registriranju znamke v navedeni državi. Znamka je zavarovana za primere št. 32 (kamor spadajo brezalkoholne pijače) in 42 po Nicejski klasifikaciji blaga in storitev. Kot dokaz poleg ostalih listin prilaga certifikat o registraciji blagovne znamke pri Mednarodnem uradu za intelektualno lastnino z dne 29. 5. 2000 in Romarin za znamko št. 743829 z dne 9. 10. 2000. V dopolnitvi tožbe prilaga izrezani pločevinki kot dokaz, da pri izdelku tožeče stranke prevladuje rumena barva in da ju ni mogoče zamenjati; prilaga tudi izdelke Dark Dog, Shark in UR ABSOLUT Bull, iz katerih je razvidno, da gre za standardne pločevinke tovrstnega izdelka in fotografije izdelkov, iz katerih je razvidna primerjava obeh izdelkov. Te izdelke prilaga kot dokaz, ker je prvostopenjski upravni organ lahko primerjal izdelke z neposrednim zaznavanjem, zato mora biti sodišču omogočeno enako. Predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in izvede predlagane dokaze ter razsodi, da se prvostopenjska in drugostopenjska odločba odpravita in zadeva vrne v ponovno določanje.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, sodišču pa je predložila upravne spise.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. alineje 2. odstavka 28. člena ZVK (Uradni list RS, št. 18/93 in Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, Uradni list RS, št. 56/99) mora organ tržne inšpekcije v skladu s svojimi pooblastili na lastno pobudo ali na predlog tožeče stranke začasno prepovedati dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence. V konkretnem primeru je podjetje A. iz Avstrije dne 19. 9. 2001 po pooblaščeni B. d.o.o. vložilo tožbo zoper tožečo stranko v tem upravnem sporu na Okrožno sodišče v Ljubljani zaradi kršitve blagovne znamke in dejanj nelojalne konkurence, kar je povsem nedvoumno razvidno iz uvoda omenjene tožbe, obrazložitve tožbe v točkah III. in IV in iz tožbenega predloga. Tožba zaradi nelojalne konkurence je vložena s strani zasebnega pravnega subjekta in zato v skladu z 9. poglavjem Zakona o intelektualni lastnini (ZIL, Uradni list RS, št. 45/2001), ki ureja sodno varstvo in uveljavljenje pravic, prizadeto konkurenčno podjetje pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zahteva sodno varstvo zaradi kršitev pravic intelektualne lastnine. Tovrstno tožbo je v postopku presoje zakonitosti inšpekcijskega organa treba šteti za tožbo zaradi nelojalne konkurence v smislu določila 2. alineje 2. odstavka 28. člena ZVK. Argument tožeče stranke, da ni podana tožba zaradi dejanja nelojalne konkurence, je zato neutemeljen. Neutemeljen pa je tudi podrejeni tožbeni ugovor o nepravilni dokazni oceni tožene stranke. V tovrstnih primerih, ko sodišče presoja zakonitost in pravilnost dokazne ocene upravnega organa v zvezi z inšpekcijskim ukrepom začasne prepovedi uporabe embalaže za trženje zaradi dejanja nelojalne konkurence iz določila 5. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK, sodišče lahko uporabi princip izvedbe dokazne ocene, ki je uveljavljen v upravno-sodni praksi v zvezi z uporabo določila 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL. Pri uporabi določila 5. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK v zvezi z inšpekcijskim ukrepom gre za ugotavljanje okoliščin prodaje blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga. Pri uporabi določila 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL pa ne gre za ugotavljanje okoliščin v zvezi z vsakršnimi označbami ali podatki o blagu v inšpekcijskem postopku, ampak gre za upravni postopek priznanja znamke in v tej zvezi za ugotavljanje okoliščin podobnosti znamke, ki jo nekdo želi zavarovati, z že prej zavarovanim znakom koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga, če lahko ta podobnost povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku. V obeh primerih določil je torej zavarovan interes potrošnikov, v obeh primerih je merilo dokaznega standarda možnost nastanka zmote oziroma zmede med potrošniki in v obeh primerih gre za ugotavljanje podobnosti, le da pristojni organ v prvem primeru ugotavlja podobnost vseh označb ali podatkov blaga, v drugem primeru pa le podobnost znakov, ki so predmet zavarovanja. Ker so zakonski elementi v obeh citiranih določbah z vidika potreb izvedbe dokazne ocene primerljivi in ker je več upravno-sodne prakse v zvezi z izvedbo dokazne ocene po določilu 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL (sodbe Upravnega sodišča v zadevah: U 3034/97-7 z dne 10. 3. 1999; U 337/98-18 z dne 23. 9. 1999; U 1104/98-11 z dne 4. 11. 1999; U 716/99-17 z dne 5. 7. 2001; U 1587/98-17 z dne 26. 10. 2001; U 462799-19 z dne 8. 11. 2001; U 874/2000-25 z dne 12. 6. 2002), je sodišče princip izvedbe dokazne ocene, ki ga uporablja v zvezi z določilom 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL, uporabilo tudi v primeru presoje dokazne ocene v zvezi z določilom 5. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK. Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe je pomembno, da je tožena stranka uporabila prav takšen princip dokazne ocene. Omenjeni princip dokazne ocene zahteva, da mora dokazna ocena upravnega organa temeljiti na presoji celostne podobe označb oziroma podatkov blaga. Celostno podobo sestavljajo vizualni vidik (zunanja podoba, barvna vsebina, grafično oblikovanje), zvočni oziroma fonetičen vidik in pomenski vidik označb oziroma podatkov o blagu. V celostni podobi je potrebno ugotavljati tudi morebiten obstoj prevladujočih oziroma bistveno razlikovalnih elementov v označbi blaga in stopnjo primerljivosti vrst obeh proizvodov, kar tudi vpliva na stopnjo možnosti zamenjave. Upravni organ je navedel, v katerih elementih sta si oba izdelka bistveno podobna, kar utegne ustvariti zmedo na trgu, ne glede na to, da obstajajo tudi posamezne razlike med obema proizvodoma. Upravni organ je tudi utemeljil, zakaj te razlike v posameznih elementih na obeh embalažah ne odtehtajo na drugi strani podobnosti obeh proizvodov z vidika celostne podobe. Sodišče v tem delu sledi utemeljitvi upravnega akta, zato ne bo ponavljalo razlogov (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), dodaja pa naslednje: Besedo Bull pri proizvodu Red Bull proizvajalca A. je potrebno šteti za prevladujočo in bistveno razlikovalno označbo. Upravno sodišče je namreč že v zadevi U 1549/98-10 z dne 30. 3. 2000 ugotovilo, da je znamka Red Bull uveljavljena na slovenskem trgu za poživilne brezalkoholne pijače. Na trgu je vzpostavljena simbolična vez med "podivjanim bikom" in pijačo poživilnega tipa. Ker gre za zelo znano znamko, kot ugotavlja sodišče v omenjeni sodbi, bi lahko vsako njeno posnemanje povzročilo zmedo na trgu. Ob upoštevanju te ugotovitve tudi v obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da v tekstovni označbi proizvoda Red Bull prevladuje beseda Bull in gre za bistveni razlikovalni element, ki je sposoben samostojne označbe proizvoda. V grafičnem delu označbe pa prevladuje simbol bika, ki je z grafičnega vidika bistveni razlikovalni element. Obstoj zveze med besedo Bull in grafično podobo bika še toliko bolj tvori značilno označbo proizvoda. Dokazna ocena tožene stranke o obstoju podobnosti med obema celostnima podobama je pravilna, saj tudi sporna označba izdelka tožeče stranke vsebuje zvezo med prevladujočo besedo oziroma bistvenim razlikovalnim elementom Bull in prevladujočo grafično podobo bika. Besedna zveza UR ABSOLUT v sporni označbi namreč ne zmanjšuje v zadostni meri prevladujočega elementa v besedi Bull oziroma hipotetična odsotnost omenjene besedne zveze, ki v enem delu niti nima splošno znanega pomena, ne odpravlja razlikovalnega bistva besede Bull. Enako velja tudi za grafični del označbe proizvoda, kjer drugačna podoba bika na proizvodu tožeče stranke glede na označbo proizvoda Red Bull, ne zmanjšuje v zadostni meri teže bistvenega razlikovalnega elementa, ki je v zvezi med grafično podobo bika in besedo Bull. Za pravilno dokazno oceno tožene stranke v smislu celostne podobe govorijo tudi dejstva, da je v obeh primerih označb proizvodov simbol bika v rdeči barvi na rumeni krožni podlagi, da gre za bika v aktivnem položaju in da je na vidnem mestu podan napis ENERGY DRINK. Pri zgoraj navedeni analizi prevladujočih oziroma bistveno razlikovalnih elementov je pomembno tudi, da predmetna oznaka Bull v povezavi s podobo bika ni generična ali tipična za takšne proizvode in ni uporabljena pri različnih proizvodih tako pogosto, da ne bi bilo več mogoče govoriti o specifični označbi. V zvezi z vprašanjem standarda dokazovanja zmede glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga pa sodišče dodaja, da je standard dokazovanja nizek, saj je dovolj, če upravni organ dokaže možnost nastanka škode in ni treba, da dokaže, da bo škoda tudi dejansko nastala. Ukrepi tržnega inšpektorja po določilu 5. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK so torej upravičeni, če upravni organ preprečuje dovolj zaznavne možnosti, da bi prišlo do zmede med potrošniki na trgu. Ker gre v obravnavanem primeru za dve pijači iz iste vrste proizvodov, ki se navadno prodajata na istih prodajnih mestih, je dokazna ocena tožene stranke o dejanju nelojalne konkurence v konkretnem primeru pravilna in zakonita. Tako izpeljanega principa dokazne ocene ne odtehtajo tožbeni argumenti, saj se le-ti nanašajo samo na posamezne stranske razločevalne elemente v označbi blaga in ne obravnavajo prevladujočega oziroma bistveno razlikovalnega elementa, ki je v zvezi med simbolom aktivnega bika in besedo Bull. Tožeča stranka tudi sama navaja, da tržni inšpektor ni povprečni potrošnik z vidika pozornosti na izdelke in je zato po mnenju tožeče stranke mnogo bolj pozoren in precej bolj opazi razlike med izdelki kot povprečni potrošnik. In v konkretni zadevi je problem z vidika ZVK ravno v tem, da povprečni potrošnik ne bi opazil razlike. Funkcija tržnega inšpektorja kot pozornega strokovnjaka pa je, da to možnost zmede za potrošnike zazna in prepreči njeno uresničitev. Zaradi že omenjenega nizkega dokaznega standarda po določilu 5. točke 3. odstavka 13. člena ZVK tudi ni potrebno, da v takih primerih upravni organ opravi analizo trga. Imela pa je to možnost tožeča stranka, s čimer bi lahko dokazala specifičnost potrošnikov predmetne pijače, na kar se sklicuje v tožbi, pa z ničemer tega argumenta ne pojasni; tožeča stranka analize trga ni izvedla in tako ni uspešno konkurirala dokazni oceni tožene stranke in njeni dokazni predlogi in argumenti nimajo takšne teže, da bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo. Tožena stranka je tudi pravilno in v zadostni meri odgovorila na pritožbeni argument v zvezi z ugovorom kontradiktornosti, pravice do zaslišanja oziroma standardov iz določila 22. člena Ustave RS, tako da v zvezi s tem sodišče ni ugotovilo nobenih nezakonitosti ali nepravilnosti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je tožena stranka upoštevala, da je pijača UR ABSOLUT Bull mednarodno registrirana pijača. Tožeča stranka v zvezi s tem uveljavlja, da je njena blagovna znamka na podlagi Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk in Protokola k Madridskemu aranžmaju registrirana pri Mednarodnem uradu za intelektualno lastnino in da je po določilu 4. člena Madridskega aranžmaja in 4. členu Protokola k Madridskemu aranžmaju registriranje pri mednarodnem uradu v vsaki zainteresirani državi pogodbenici enako neposrednemu registriranju znamke v navedeni državi. Določilo 4. člena Madridskega aranžmaja (Uredba o ratifikaciji Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk z dne 14. Aprila 1891 /.../, Uradni list SFRJ, št. 2/74 - MP) med drugim pravi, da bo skladno s 3 in 3ter členom varstvo znamke na podlagi tako opravljenega registriranja pri mednarodnem uradu v vsaki zainteresirani državi pogodbenici enako neposrednemu registriranju znamke v navedeni državi. Podobno tudi določilo 4. člena Protokola k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk določa, da je varstvo znamke v vsaki zadevni pogodbenici od datuma registracije ali vpisa v skladu s 3. in 3ter členom enako neposredni registraciji pri uradu pogodbenice. Če Mednarodni urad ni bil uradno obveščen o zavrnitvi v skladu s prvim in drugim odstavkom 5. člena ali če je bila uradno sporočena zavrnitev iz omenjenega člena kasneje umaknjena, je varstvo znamke v zadevni pogodbenici od omenjenega datuma enako, kot če bi bile znamke registrirane pri uradu te pogodbenice (Zakon o ratifikaciji Protokola k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk, Uradni list RS, št. 21/97 - MP). Vendar pa navedena predpisa zagotavljata samo to, da ima oseba, na katero ime se glasi prijava, v mednarodnem registru v skladu z omenjenima predpisoma, zagotovljeno varstvo za svojo znamko. Pravni institut varstva znamke v skladu z omenjenima mednarodnima predpisoma pa ne pomeni, da država pogodbenica ni upravičena v nacionalni zakonodaji na nediskriminatoren način urediti posegov v uresničevanje pravice do varstva znamke prijaviteljev bodisi zaradi varstva javnega interesa (varstvo potrošnikov) bodisi zaradi varstva pravic prizadetih konkurentov na trgu. Uveljavljeno pravilo mednarodnega prava o intelektualni lastnini je, da se države celo zavezujejo po uradni dolžnosti, ali pa na zahtevo zainteresiranega prepovedati uporabo trgovske znamke, ki pomeni takšno reprodukcijo, posnemanje ali prevod, da utegne napraviti zmedo s kakšno znamko, za katero je bil pristojen organ države registracije (6 bis člen Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine z dne 20. 3. 1883 (Uredba o ratifikaciji Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine z dne 20. 3. 1883, Uradni list SFRJ, št. 5/74 - MP). Določilo 10 bis člena Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine določa tudi, da se države unije zavezujejo, da bodo zagotovile pripadnikom unije učinkovito varstvo pred nelojalno konkurenco in v določilu 10 ter člena je med učinkovitimi ukrepi zoper dejanja nelojalne konkurence posebej omenjena možnost spora pred sodiščem in upravnimi organi. Predložena dokaza o registraciji blagovne znamke pri Mednarodnem uradu za intelektualno lastnino in ROMARIN za znamko zato nimata nobenega pravnega pomena v presoji, ali je izpodbijani ukrep zakonit. Postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta je bil pravilen, odločba je pravilna in na zakonu utemeljena (1. odstavek 59. člena ZUS), zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker lahko stranke v tovrstnem upravnem sporu izpodbijajo samo dokončen posamični akt, zoper katerega ni možna pritožba v upravnem postopku (2. odstavek 1. člena ZUS), je sodišče smiselno štelo, da tožeča stranka izpodbija samo drugostopenjsko odločbo in ni posebej odločalo o zavrženju tožbe zoper upravni akt prvostopenjskega upravnega organa. Mednarodni pogodbi, ki ju je uporabilo sodišče v tem sporu, in sta bili objavljeni v Uradnem listu SFRJ, sta del pravnega reda Republike Slovenije na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij za katere je depozitar vlada ZDA, haaških konvencij in konvencij o intelektualni lastnini (Uradni list RS, št. 24/1992).