Jedro

To, da je tožnica izgubila licenco za turistično vodičko sicer pomeni, da tega dela ne more več opravljati, kar pa ne pomeni, da ne more več opravljati svojega poklica. V skladu s 3. točko 63. člena ZPIZ-2 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnica je kot knjižničarka delala s srednjo izobrazbo 20 let, potem je ob delu doštudirala in pridobila diplomo iz bibliotekarstva. Kot turistična vodička je delo začela opravljati, ko je odprla svoj s. p. v letu 2006 in v tem svojstvu delala 8 let. Sama izguba licence torej ne pomeni, da bi sodišče že na podlagi tega tožnici moralo priznati vsaj III. kategorijo invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe krije proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba tožene stranke z dne 10. 11. 2015 in 6. 5. 2015, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine oziroma da se jo razvrsti v II. ali III. kategorijo invalidnosti ter ji tožena stranka povrne stroške postopka. Na podlagi medicinske dokumentacije in tudi s pomočjo sodnih izvedencev je zaključilo, da objektivne ocene delazmožnosti zaradi nezaključenega zdravljenja ni mogoče podati. Ni mogoče oceniti, ali gre pri tožnici za II. ali III. kategorijo invalidnosti, saj zdravljenje še ni zaključeno.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Meni, da so zaključki tožene stranke in postavljenih izvedencev v nasprotju z zaključkom psihiatrinje tožnice, saj bi ta tožnico zagotovo napotila na nadaljnje diagnostične metode, postopke in zdravljenje, če bi bilo to strokovno utemeljeno in potrebno. Psihiatrinja tožnice je zdravljenje zaključila in ugotovila, da tožnica za delo ni več zmožna. S tem se je strinjala tudi lečeča zdravnica. Svoje ugotovitve je psihiatrinja dr. A.A. prepričljivo obrazložila, izvedenska mnenja pa niso prepričljiva, niti primerno obrazložena. Izvedenci so sicer ugotovili, da je pri tožnici prišlo do objektivnega kognitivnega upada, ki pa so ga poskusili relativizirati, pri čemer sami niso ničesar storili, da bi kognitivni upad numerično izmerili. Posredovano pisno poročilo kliničnega psihologa glede kognitivne oškodovanosti tožnice so izvedenci ignorirali. Ni dopustno, da so izvedenci šele na pripombe tožnice podajali dodatne obrazložitve in konkretizirane odgovore, saj bi to morali storiti že v okviru osnovnega mnenja, mnenja kliničnega psihologa sploh niso upoštevali. V posledici tega je sodišče tudi napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi kršilo materialno pravo. Sodišče je kršilo materialno pravo tudi, ker ni upoštevalo, da je tožnica izgubila licenco za turistično vodičko, zaradi česar bi moralo odločiti, da se ji prizna vsaj III. kategorija invalidnosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 10. 11. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote B. z dne 6. 5. 2015, s katero je bilo odločeno, da se zavrne zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije prve stopnje tožene stranke z dne 22. 4. 2015 izhaja, da se tožnica zaradi razpoloženjske motnje in anksioznosti zdravi ambulantno, v letu 2013 se je zdravila zaradi ponovnega poskusa samomora hospitalno, psihološki pregled v letu 2013 je pokazal, da je njeno osebnostno kognitivno funkcioniranje pomembno upadlo. V psihiatričnih izvidih je zabeležena abstinenca, vendar pa zavarovanka ni vključena v kompleksno obravnavo odvisnosti od alkohola. Možnosti za zdravljenje še niso izčrpane. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 5. 11. 2015 med drugim izhaja, da je ta ob osebnem pregledu ugotovila, da ima tožnica znatne težave že v vsakodnevnem življenju, kar bi terjalo nadaljnjo psihiatrično ukrepanje v smislu psihoterapevtskega tretmana, utemeljeno pa bi bilo tudi ponovno psihološko testiranje. Komisija zaključi, da pri tožnici diagnostika, zdravljenje in rehabilitacija še ni zaključena, zato ta čas mnenja o preostali delazmožnosti še ni mogoče podati.

6. Pravna podlaga za odločitev predmetne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012). Ta v 63. členu določa definicijo invalidnosti. Invalidnost po tem zakonu je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Iz navedene dikcije prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 torej izhaja, da je za ugotovitev invalidnosti pomembno, da izvedenski organ zavoda, to invalidska komisija, predhodno, pred oceno invalidnosti, oceni, ali je zdravljenje oziroma medicinska rehabilitacija končana. Za invalidnost gre šele, kadar se sprememb v zdravstvenem stanju ne more več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Pogoj za ugotovitev invalidnosti je torej, da mora biti zdravljenje končano in da morajo biti izvedeni vsi ukrepi medicinske rehabilitacije.

7. Navedeno je ugotavljalo sodišče prve stopnje v obširnem dokaznem postopku. Pridobilo je psihiatrično izvedensko mnenje sodnega izvedenca za medicino, smer psihiatrija, mag. C.C., ki je svojo mnenje dopolnil glede na pripombe tožnice in ga na glavni obravnavi dne 26. 5. 2017 tudi zaslišalo. Na naslednji glavni obravnavi dne 5. 10. 2017 je zaslišalo tožničino lečečo psihiatrinjo A.A. in glede na njene izpovedbe pridobilo dopolnitev psihiatričnega izvedenskega mnenja psihiatra C.C,, ki ga je na obravnavi dne 8. 1. 2018 ponovno zaslišalo. Od invalidske komisije druge stopnje tožene stranke je pridobilo dopolnilno mnenje ter postavilo kot izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti D. Univerze E. Izvedenski organ - komisija je podala izvedensko mnenje s strani psihiatrinje profr. dr. F.F. in s strani specialista za medicino dela, prometa in športa primarija prof. dr. G.G. Oba je tudi zaslišalo. Po izpovedi G.G. je pridobilo še dopolnilno izvedensko mnenje Komisije in nato zaslišalo še izvedenko F.F. 8. Skupno vsem izvedenskim mnenjem in izpovedbam postavljenih sodnih izvedencev je, da zdravljenje pri tožnici še ni končano. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki jo to povzema predvsem v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da mnenja postavljenih sodnih izvedencev, tako izvedenca dr. C.C., kakor Komisije za fakultetna izvedenska mnenja niso prepričljiva in konkretizirana ter da ne povedo, kakšno zdravljenje je pri tožnici še potrebno. Tako izvedenec kot izvedenski organ sta podali prepričljivo izvedensko mnenje na podlagi celotne medicinske dokumentacije in tudi na podlagi osebnega pregleda tožnice. Res je, da so na pripombe tožnice podajali še dodatne obrazložitve, ki pa so ravno zaradi vprašanj in razjasnitve dejanskega stanja bile potrebne. Ni pa naloga izvedenskih organov, da bi ta konkretiziral vse diagnostične postopke, ukrepe in vrsto zdravljenja, saj je bila naloga izvedencev predvsem, da ocenijo, ali je bilo pri tožnici možno podati oceno invalidnosti glede na to, ali je zdravljenje že zaključeno ali ne, in če to še ni zaključeno, kaj je potrebno še narediti. Ugotovljeno je bilo, da kognitivni upad, ocenjen na psihološkem testiranju leta 2011 in 2013, ni bil nikoli natančno opredeljen, predvsem v etiološkem smislu, ni bil opravljen strokovni pregled možganov ali druga ustrezna diagnostika. Dolgotrajna odvisnost od alkohola je lahko vzrok čustvenih, osebnostnih in kognitivnih sprememb. Za opredelitev le-teh in morebitno zdravljenje je zato potrebno uporabiti vsa diagnostična sredstva: CT ali MR glave (ugotavljanje spremenjene možganske strukture), laboratorijske teste (na primer: hormoni, vitamin B12, folna kislina) in druge, odvisno od samega načrtovanja in izpeljave stopenjske diagnostike. Tudi medikamentozno zdravljenje ni bilo v celoti izkoriščeno.

10. Ne drži pritožbena navedba, da so izvedenci ignorirali pisno poročilo kliničnega psihologa. Izvedenski organ, predvsem izvedenca dr. F.F. se je izrecno do tega opredelila, enako izvedenec prof. dr. G.G., sodišče prve stopnje navedeno posebej opredeljuje v točki 27 in 28 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi jasno opredelilo in navedlo, zakaj šteje izvedenska mnenja izvedenskega organa ter izpovedi posameznih sodnih izvedencev za verodostojne. Ustrezno je pojasnilo, zakaj ne more slediti izpovedbi lečeče zdravnice psihiatrinje tožnice. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da izvedenska mnenja o invalidnosti, pri kateri gre v bistvu za ocenjevanje preostale delovne zmožnosti oziroma v danem primeru za ugotavljanje, ali je zdravljenje že končano, za podajo mnenj, ki morajo biti v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj, ob upoštevanju tudi zakonske predpisane definicije invalidnosti. Iz teh razlogov priporočila lečečih specialistov ne morejo biti odločilna, v kolikor niso podkrepljena z medicinski izvidi in opravljenimi preiskavami.

12. To, da je tožnica izgubila licenco za turistično vodičko sicer pomeni, da tega dela ne more več opravljati, kar pa ne pomeni, da ne more več opravljati svojega poklica. V skladu s 3. točko 63. člena ZPIZ-2 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnica je kot knjižničarka delala s srednjo izobrazbo 20 let, potem je ob delu doštudirala in pridobila diplomo iz bibliotekarstva. Kot turistična vodička je delo začela opravljati, ko je odprla svoj s. p. v letu 2006 in v tem svojstvu delala 8 let. Sama izguba licence torej ne pomeni, da bi sodišče že na podlagi tega tožnici moralo priznati vsaj III. kategorijo invalidnosti.

13. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V posledici tega je bilo potrebno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

14. Tožnica ima po odločbi BPP št. 517/2018-87, izdano s strani Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani odobreno brezplačno pravno pomoč ter tako stroški pritožbe bremenijo proračun.