Jedro

Izjema od obligatornosti glavne obravnave je v gospodarskih sporih v 488. členu ZPP utemeljena v tistih primerih, ko tožena stranka ne nasprotuje s strani tožeče stranke zatrjevani pravno relevantni dejanski podlagi uveljavljenega zahtevka, nasprotuje pa pravnemu razlogovanju utemeljenosti zahtevka glede na zatrjevano dejansko stanje.

Nasprotovanje morali je ničnostni razlog le takrat, kadar je vsebina sklepa v nasprotju z moralo (4. alineja 390. člena ZGD-1). Presoja se vsebina sklepa samega, ne pa okoliščine, v katerih je bil sklep izglasovan, ali namen in motivi, ki so družbenike vodili do sprejema takšnega sklepa.

Pojem "nezdružljivosti sklepa z bistvom družbe" iz 3. alineje 390. člena ZGD-1 je pomensko odprt in precej nedoločen. Zakaj naj bi bile v tožbi in pritožbi uveljavljene kršitve, ki se nanašajo na kršitve korporacijskih pravic ene družbenice, v nasprotju z bistvom družbe, tožeča stranka ni obrazložila, višje sodišče pa ne vidi povezave med izključevanjem družbenice in bistvom družbe, saj družbe in njenega bistva ne gre enačiti s pravicami in obveznostmi njenih družbenikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Dopolnitev pritožbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je ničen sklep ŠTEVILKA ŠTIRI o povečanju osnovnega kapitala družbe z novimi denarnimi vložki ob izključitvi prednostne pravice do prevzema novih vložkov, sprejet na skupščini tožene stranke z dne 5. 7. 2018, ki se glasi, kot je to razvidno iz priloženega besedila citiranega sklepa – PRILOGA 1 (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Priglasila je stroške pritožbenega postopka. Vložila je tudi dopolnitev pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izdane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala ugotovitev ničnosti sklepa o povečanju osnovnega kapitala družbe z novimi denarnimi vložki ob izključitvi prednostne pravice do prevzema novih vložkov. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je lahko glede na podane trditve tožeče stranke predmet presoje le vprašanje, ali je sporni sklep združljiv z bistvom družbe, ali je po svoji vsebini v nasprotju s tistimi določbami Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe oziroma so sicer v javnem interesu, ali je sporni sklep po svoji vsebini v nasprotju z moralo ali javnim redom (3. in 4. alineja 390. člena ZGD-1), ker tožeča stranka drugih ničnostnih razlogov niti smiselno ni zatrjevala. Sodbo je izdalo na podlagi 488. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP brez opravljene glavne obravnave in tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni podan noben od zatrjevanih ničnostnih razlogov.

6. 488. člena ZPP določa, da kadar po prejemu odgovora na tožbo sodišče ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, lahko brez razpisa naroka izda odločbo o sporu.

7. Pritožnica sodišču prve stopnje zaradi izdaje sodbe brez razpisa naroka neutemeljeno očita kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ustavne pravice do enakega varstva pravic ter kršitev določb postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obveznost razpisa glavne obravnave namreč ni absolutna. ZPP določa izjemo za gospodarske spore v skladu s prej citiranim 488. členom. Taka ureditev in koriščenje te možnosti, ob izpolnitvi predpostavk, ne pomeni kršitve ustavno zagotovljenih pravic. Zakon ne zahteva, da bi moralo sodišče o nameri izdaje sodbe brez opravljene glavne obravnave stranke predhodno obvestiti. Tudi iz pravne teorije izhaja, da sodišče strank k izjavi o tem, ali zahtevajo obravnavo, ni zavezano pozivati, stranka mora to zahtevati že vnaprej.1 Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave s tem, ko je sodišče brez opravljene glavne obravnave izdalo izpodbijano sodbo, ne da bi ji pred tem omogočilo odgovor na vročeno prvo pripravljalno vlogo tožene stranke. Višje sodišče ugotavlja, da navedbe tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi predstavljajo odgovor na predhodne navedbe tožeče stranke iz tožbe in njene prve pripravljalne vloge, ki jih sodišče prve stopnje ni prepoznalo kot pravno odločilne za presojo, in je zato navedeno vlogo tožeči stranki vročilo le v vednost, kot izrecno izhaja iz spremnega dopisa z dne 27. 7. 2022 (r. št. spisa 16). Pravica do izjave ni neomejena in ni sama sebi namen. Tožeča stranka pa pritožbenega očitka o kršitvi pravice do izjave ne konkretizira in ne navede, katere so tiste pravno odločilne navedbe iz prve pripravljalne vloge tožene stranke, na katere naj bi sodišče prve stopnje oprlo odločitev, njej pa odvzelo pravico do izjave.

8. Pritožnica tudi neutemeljeno navaja, da pogoji v skladu s 488. členom ZPP niso bili izpolnjeni iz razloga, ker je bilo dejansko stanje sporno. Nujen pogoj za dopustnost izdaje sodbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo je nespornost dejanskega stanja, ki je relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku. To pomeni, da sodišču ni potrebno izvajati dokaznega postopka glede relevantnih dejstev, na katere se sklicujeta pravdni stranki. Dejstev, ki glede na postavljen tožbeni zahtevek niso pravno relevantna, sodišče ni dolžno presojati. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na pravno relevantna dejstva, ki med pravdnima strankama niso bila sporna. Čim je tako, so neutemeljeni pritožbeni razlogi, da je z odločitvijo brez glavne obravnave tožeči stranki onemogočilo, da bi še na prvem naroku za glavno obravnavo dopolnila svoje trditve in dokaze, s katerimi bi lahko uspela v postopku. Ob nespornem dejanskemu stanju, na katerega se opira izpodbijana sodba, se kot neutemeljeni izkažejo tudi pritožbeni očitki, da bi sodišče za pravilno ugotovitev dejanskega stanja moralo izvesti predlagane dokaze.

9. Drži pritožbeno stališče, da so bila določena dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka, sporna. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da glede na postavljen tožbeni zahtevek niso bila pravno relevantna. Zato jih sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno presojati. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, so bile za odločitev nepomembne naslednje trditve tožeče stranke, ki jih izrecno izpostavlja tudi pritožba: trditve, da je bil emisijski znesek za poslovne deleže določen nesorazmerno nizko, trditve o premoženjskem prikrajšanju tožnice, trditve o večini, ki je potrebna za sprejem sklepa o povečanju kapitala, trditve o neutemeljenem razlogu za izključitev prednostne pravice, trditve o prikritem izplačilu dobička oziroma prepovedanem vračilu vložka, trditve o poslovni oziroma ekonomski nepotrebnosti sprejema takšnega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi z njimi tožeča stranka lahko uveljavljala izpodbojnost skupščinskega sklepa, ne bi pa mogla uspešno uveljaviti ničnosti skupščinskega sklepa. Tudi glede pritožbeno izpostavljenih očitkov, da za izključitev prednostne pravice po 337. členu ZGD-1 niso bile izpolnjene ne formalne ne materialne predpostavke, velja, da je mogoče zaradi tega sklep o izključitvi prednostne pravice izpodbijati, ni pa predvidena ničnostna sankcija.2

10. ZGD-1 v 390. členu razloge za ničnost skupščinskega sklepa določa taksativno, predhodno navedeni razlogi pa bi lahko predstavljali podlago za uveljavitev izpodbojnosti skupščinskega sklepa. Zato ne predstavljajo pravno relevantne trditvene podlage za presojo tožbenega zahtevka na ničnost skupščinskega sklepa. In zato tudi ni odločilno pritožbeno zatrjevanje, da so bili predhodno navedeni razlogi med strankama sporni. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da vsi navedeni razlogi skupaj predstavljajo takšno kršitev, ki utemeljuje izrek ničnosti skupščinskega sklepa, zaradi česar jih sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati posamično, ampak kot celoto. Več sočasno zatrjevanih kršitev namreč ne more pripeljati do drugačne sankcije, kot jo za posamezno od njih predpisuje zakon. In ZGD-1 za predhodno navedene razloge kot sankcijo predpisuje izpodbojnost skupščinskega sklepa. Razloge za ničnost je potrebno razlagati ozko in restriktivno, saj je ničnost tudi v statusnem pravu sankcija, ki pride v poštev le v primeru najhujših kršitev. Večino kršitev je mogoče učinkovito sanirati z izpodbojnimi zahtevki, še zlasti, če jih uveljavljajo družbeniki.

11. Izjema od obligatornosti glavne obravnave je v gospodarskih sporih v 488. členu ZPP utemeljena v tistih primerih, ko tožena stranka ne nasprotuje s strani tožeče stranke zatrjevani pravno relevantni dejanski podlagi uveljavljenega zahtevka, nasprotuje pa pravnemu razlogovanju utemeljenosti zahtevka glede na zatrjevano dejansko stanje. Tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so dejstva, ki jih je štelo za pravno relevantna za odločitev, med pravdnima strankama nesporna (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Nasprotuje pa presoji, ali imajo ta pravno relevantna dejstva za posledico ničnost skupščinskega sklepa. Vendar je po presoji višjega sodišča na to pravno vprašanje, sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo.

12. Pritožnica vztraja pri stališču, da obravnavani skupščinski sklep odkrito nasprotuje morali. Z navedenim stališčem ne more uspeti že zaradi iz razloga, ker je nasprotovanje morali ničnostni razlog le takrat, kadar je vsebina sklepa v nasprotju z moralo (4. alineja 390. člena ZGD-1). Presoja se vsebina sklepa samega, ne pa okoliščine, v katerih je bil sklep izglasovan, ali namen in motivi, ki so družbenike vodili do sprejema takšnega sklepa. Tako naveden ničnostni razlog presoja sodna praksa3 kot tudi pravna teorija.4 V čem bi sama vsebina spornega sklepa nasprotovala morali, ni razvidno. ZGD-1 daje spornemu sklepu skupščine izrecno zakonsko podlago, ki ob izpolnitvi zakonskih in statutarnih zahtev omogoča, da se s sklepom o povečanju osnovnega kapitala prednostna pravica delničarjev oziroma družbenikov v celoti ali delno izključi (337. člen ZGD-1). Gre za zakonsko predviden ukrep. Kar je po vsebini zakonsko dopustno in obširno urejeno, ne more biti nedopustno z moralnega stališča. 13. Razlog za zavrnitev zahtevka glede uveljavljenega razloga nasprotovanja morali ni v pomanjkljivi trditveni podlagi, ampak v njegovi nesklepčnosti. Tožnica je v zvezi s tem razlogom podala precej obširno trditveno podlago, vendar trditve, ki se nanašajo na okoliščine, v katerih je bil sklep izglasovan, ter namen oziroma motivi, ki so družbenike vodili do sprejema takšnega sklepa, glede na 4. alinejo 390. člena ZGD-1 niso pravno relevantni za odločanje o ničnosti sklepa o povečanju osnovnega kapitala družbe z novimi denarnimi vložki ob izključitvi prednostne pravice do prevzema novih vložkov. Kot rečeno, ZGD-1 določa ničnost skupščinskega sklepa, če je po svoji vsebini v nasprotju z moralo. Ničnostni razlog, povezan z moralo, se usmerja le na samo besedilo sklepa skupščine, ne pa na širše ozadje, povezano s sprejemom sklepa, in nedopustne namene, ki so družbenike vodili do sprejema takšnega sklepa, kot je to obširno utemeljevala tožeča stranka. Ker zato okoliščine, v katerih je bil sklep izglasovan, namen in motivi družbenikov za presojo niso pravno odločilni, se višje sodišče do njih vsebinsko ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Poglavitni razlog za takšno ozko tolmačenje nasprotja z moralo je, da imajo družbeniki na razpolago izpodbojno tožbo, prek katere lahko uveljavljajo izpodbijanje sklepov skupščine, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

14. Tožeča stranka v pritožbi tudi navede, da je skupščinski sklep po zakonu ničen, če ni združljiv z bistvom družbe z omejeno odgovornostjo. Pojem „nezdružljivosti sklepa z bistvom družbe“ iz 3. alineje 390. člena ZGD-1 je pomensko odprt in precej nedoločen. Po stališčih teorije se naveden razlog za ničnost sklepa razlaga ozko, nezdružljiva z bistvom družbe naj bi bila vsebina sklepa;5 sklep skupščine bi bil v nasprotju z bistvom družbe, če bi kršil prisilne določbe o pristojnosti posameznih organov ali nasprotoval načelu statutarne strogosti.6 Zakaj naj bi bile v tožbi in pritožbi uveljavljene kršitve, ki se nanašajo na kršitve korporacijskih pravic ene družbenice, v nasprotju z bistvom družbe, tožeča stranka ni obrazložila in zato nedoločnega zakonskega pojma ni napolnila s konkretnimi okoliščinami oziroma ravnanji. Iz njenih siceršnjih pritožbenih trditev pa višje sodišče ne vidi povezave med izključevanjem družbenice in bistvom družbe, saj družbe in njenega bistva ne gre enačiti s pravicami in obveznostmi njenih družbenikov.

15. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da ničnost predhodnega sklepa o povečanju osnovnega kapitala z dne 30. 6. 2016 v obravnavani zadevi ne predstavlja predhodnega vprašanja. Ničnost predhodnega sklepa sicer vpliva na delež glasovalnih pravic družbenikov, vendar sprejem sklepa z nezadostno večino predstavlja izpodbojni in ne ničnostni razlog (2. točka prvega odstavka 395. člena ZGD-1).7 Ker tožeča stranka v obravnavani zadevi uveljavlja zgolj zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepa skupščine, ne pa tudi izpodbojnega zahtevka, z navedenim razlogom ne more uspeti.

16. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. V skladu s prvim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba, pa tudi vsaka dopolnitev pritožbe, prepozna, če je vložena po preteku zakonskega roka zanjo.8 Tožena stranka se je smela zoper sodbo pritožiti v 30 dneh od njene vročitve (prvi odstavek 333. člena ZPP). Izpodbijana sodba ji je bila vročena 8. 9. 2022, dopolnitev pritožbe je vložila 21. 11. 2022. Ker je pritožbeni rok prekluziven zakonski rok, je sodišče dopolnitev pritožbe kot prepozno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Višje sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (OT) in ji priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 373,32 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2010, str. 722. 2 VSL sodba I Cpg 131/2022 z dne 1. 6. 2022. 3 VSL sklep I Cpg 380/202o z dne 26. 8. 2022, VSL sodba I Cpg 131/2022 z dne 1. 6. 2022, VSL sodba in sklep I Cpg 881/2018 z dne 5. 12. 2018, VSK sklep Cpg 112/2007 z dne 6. 9. 2007. 4 M. Kocbek in ostali, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, Ljubljana 2014, str. 561 – 563; enako S. Prelič, Nasprotovanje morali – razlog za uveljavljanje ničnosti skupščinskega sklepa, PP 11-12, 2000, str. 4 – 9. 5 M. Kocbek in ostali, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, Ljubljana 2014, str. 560 – 561. 6 VSL sodba in sklep I Cpg 881/2018 z dne 5. 12. 2018. 7 VSRS sodba III Ips 60/2003 z dne 4. 12. 2003. 8 VSRS sodba II Ips 92/2014 z dne 16. 10. 2014.