Jedro

Iz sodbe VSRS, opr. št. VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017 izhaja, da je bistvena lastnost neenakomernega delovnega časa odstopanje od npr. klasične razporeditve delovnega časa 40 ur na teden, 8 ur na dan, od ponedeljka do petka, da delavec v režimu neenakomerne razporeditve dela tudi po več kot 8 ur na dan, več ali manj kot 5 dni v tednu itd. Tudi v neenakomerno razporejenem delovnem času je lahko določen način razporeditve, ki je fiksen po svoji naravi in s tem predvidljiv.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točkah I/1, I/2 (razen v prvih alinejah teh točk) in točki II izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (prva alineja točke I/1 in točke I/2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo nadomestila plače za praznike in dela proste dneve v skupni višini 639,26 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za posamezni mesečni znesek kot izhaja iz točke 1 sodbe, dalje do plačila, in zahtevek za plačilo dodatka k plači za delo preko polnega delovnega časa v skupni višini 216,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prav tako tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za posamezni mesečni znesek razviden iz točke 2 sodbe, pri čemer se plačilo nakaže na transakcijski račun območne organizacije sindikata A. št. ..., sklic ... pri banki B., vse v 15 dneh. Tožnici je naložilo povrnitev stroškov toženi stranki v znesku 408,67 EUR v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča prve stopnje brez obresti, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica navaja, da nadomestila za dneve praznikov ni prejela zgolj zaradi tega, ker je tožena stranka na ta dan na delo ni razporedila. Tožena stranka je namreč že pred pričetkom koledarskega leta vedela, kako so razporejeni prazniki in tako prilagodila razporede delavcev na način, da je na dan praznika razporejala le delavce, ki jih je potrebovala oziroma tiste, ki so izrazili željo za delo na dan praznika. S takšnim načinom razporejanja delavci z neenakomerno razporejenim delovnim časom nikdar niso upravičeni do nadomestila plače, to pa je v nasprotju z namenom določil ZDR-1. Napačni sta razlagi tožene stranke in sodišča prve stopnje, da bi bili delavci, ki delo opravljajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, upravičeni do nadomestila plače za čas praznikov le, če bi jih delodajalec razporedil na delo, pa jim dovolil, da dela na ta dan ne opravljajo, kar pa se v praksi ne more pripetiti. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo ta tožbeni zahtevek v celoti, je zmotno uporabilo določbe 137. in 166. člena ZDR-1. Tožnici in ostalim delavcem v neenakomerno razporejenem delovnem času se opravljene ure niso vštevale v letni fond ur kot so se delavcem v enakomerno razporejenem delovnem času. Tako je morala tožnica opraviti več ur kot ti delavci, zato zahteva izplačilo teh ur. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča v točki 6 sodbe. Iz določb ZDR-1 izhaja, da je potrebno delavcu na dan praznika primarno omogočiti odsotnost z nadomestilom plače, zgolj izjemoma se lahko ta pravica omeji, če to zahteva delovni proces, delavec pa je v takem primeru upravičen še do dodatka za praznično delo. Nikakor pa ni mogoče delavca za čas praznika prikrajšati za nadomestilo plače, če jo delavci v enakomerno razporejenem delovnem času prejmejo. Tako sodišče v točki 14 obrazložitve sodbe neutemeljeno ugotavlja, da je bilo tožnici skladno z določbami ZDR-1 omogočeno praznovanje in odsotnost z dela, do nadomestila pa ni upravičena, ker na delo ni bila razporejena. Delodajalec ima namreč vpliv na razporejanje delovnega časa v neenakomerno razporejenem delovnem času in delavcev, ki na praznike niso predvideni za delo, na delo ne bo razporedil in bo na tak način prihranil pri nadomestilu plače, hkrati pa bodo ti delavci opravili še več ur delovne obveznosti na letnem nivoju. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno tolmačilo sodbe VSRS VIII Ips 261/2016, saj iz nje ne izhaja, da delavci, ki delo opravljajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, pa njihov delovni čas ni sistemsko jasen, ne bi bili upravičeni do nadomestila plače za čas prazničnega dela. Tožnica je prepričana, da ni prav nobene razlike, ali delodajalec delavca prikrajša za nadomestilo plače za čas praznika na način, da mu delovni čas naknadno razporedi tako, da na dan praznika ne dela, čeprav bi iz sistemsko jasnega razporeda izhajalo, da naj bi delal, ali pa delavcu na začetku leta oziroma meseca sproti prilagodil delovni razpored na način, da na praznike ni razporejen, če ni potrebe po njegovem delu in je tako prikrajšan za nadomestilo plače za praznično delo. V obravnavanem primeru je po stališču pritožbe potrebno poudariti, da je tožena stranka predhodno praznične dneve izvzela iz delovne obveznosti tožnice. Navaja še, da sklepov Ustavnega sodišča RS št. U-I-167/96 in št. U-I-264/97 v obravnavani zadevi ni možno uporabiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica s tožbo zahteva plačilo nadomestila za praznike in dela proste dneve, na katere ni opravljala dela in na delo tudi ni bila razporejena in sicer za četrtke 15. 8. 2013, 31. 10. 2013 in 26. 12. 2013, za sredo 1. 1. 2014, ponedeljek 21. 4. 2014, petek 2. 5. 2014, sredo 25. 6. 2014, petek 15. 8. 2014, za četrtek 1. 1. 2015, ponedeljek 6. 4. 2015, petek 1. 5. 2015, petek 25. 12. 2015, ponedeljek 6. 4. 2016 in torek 26. 12. 2017. Za ure, ki predstavljajo delo preko letnega fonda ur in s tem delo preko polnega delovnega časa, pa zahteva še plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa v višini 30 % po 45. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor. Tako za plačilo nadomestila za navedene praznike zahteva znesek 639,26 EUR, za plačilo dela preko polnega delovnega časa pa znesek 216,25 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za vtoževani znesek preteklega meseca.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je: - da je tožnica v spornem obdobju delala v neenakomerno razporejenem delovnem času; - da je tožena stranka vnaprej razporejala delavce, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času in da tožnice na praznične dneve, na katere se nanaša tožbeni zahtevek, ni razporedila na delo; - da tožnici za dneve praznikov, ko ni bila razporejena na delo, ne pripada nadomestilo plače za praznik po 137. členu Zakona o delovnih razmerjih, (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), pri čemer se sklicuje na prakso Ustavnega sodišča RS v zadevah opr. št. U-I-167/96 z dne 13. 2. 1997 in opr. št. U-I-264/97 z dne 11. 11. 1999; - da tožnici ni bilo kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS, prav tako pa tožena stranka ni kršila določbe 6. člena ZDR-1 in tožnica ni bila diskriminirana, pri čemer ni navedla nobene osebne okoliščine, ki bi kazale na to, saj je kot osebne okoliščine navedla zgolj opredelitev dela v enakomerno in neenakomerno razporejenem delovnem času, kar pa ne predstavlja osebne okoliščine po 6. členu ZDR-1; - da tožnica ni zatrjevala, da bi ji bilo s strani tožene stranke na navedene praznične dni odrejeno, da koristi viške delovnih ur, pa tudi ne, da bi jih brez odredbe tožene stranke morala koristiti, to pa ne izhaja niti iz njene izpovedi, prav tako pa tudi ne iz listin, ki jih je predložila kot dokaz, zato ni presegla letnega fonda ur; - da so zastarale tožničine terjatve, zapadle do 7. 10. 2013. 8. Tožena stranka kot delodajalec lahko zaradi narave ali organizacije dela ali zaradi potreb uporabnikov skladno z določbo 6. odstavka 148. člena ZDR-1 neenakomerno razporedi delovni čas delavcev. Zato lahko delo delavcev, ki je potrebno ves čas, organizira tako, da te delavce razporedi na delo tudi na praznične dni, ko delavcem, ki so razporejeni v enakomerni delovni čas, ni potrebno delati. Po določbah 166. člena ZDR-1 ima delavec pravico do odsotnosti z dela ob praznikih Republike Slovenije, ki so določeni kot dela prosti dnevi, in ob drugih z zakonom določenih prostih dnevih, vendar pa se pravica delavcu lahko omeji, če delovni in proizvodni proces poteka nepretrgano ali narava dela zahteva opravljanje dela tudi na praznične dni. Tak primer je bil pri toženi stranki, ki mora zagotavljati varstvo in nego svojim oskrbovancem nepretrgano, ne glede na praznike in dela proste dneve.

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je imela tožnica delovni čas razporejen po vnaprej določenem načinu in da iz listinskih dokazov izhaja delovna obveznost tožnice. Sklicuje se na sodno prakso VSRS sodba opr. št. VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017 in zadeve VDSS opr. št. Pdp 934/2018 z dne 20. 3. 2019, Pdp 935/2018 in Pdp 236/2018, obe z dne 21. 3. 2019, da bi tožnici pripadalo nadomestilo za praznik, če bi iz sistemsko jasnega razporeda izhajalo, da je bila tožnica razporejena na delo na dan (vtoževanega praznika), pa nato na ta dan zaradi praznika ni delala, višina nadomestila pa bi bila za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost. Tako po stališču sodišča prve stopnje pripada nadomestilo tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.

10. Iz sodbe VSRS, opr. št. VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017 izhaja, da je bistvena lastnost neenakomernega delovnega časa odstopanje od npr. klasične razporeditve delovnega časa 40 ur na teden, 8 ur na dan, od ponedeljka do petka, da delavec v režimu neenakomerne razporeditve dela tudi po več kot 8 ur na dan, več ali manj kot 5 dni v tednu itd. Tudi v neenakomerno razporejenem delovnem času je lahko določen način razporeditve, ki je fiksen po svoji naravi in s tem predvidljiv. Tožnica je v obravnavani zadevi trdila, da opravlja delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, praviloma 6 dni tedensko po 7 ur dnevno, nima pa fiksnega delovnega časa, ki bi bil vnaprej predvidljiv. Zatrjevala pa je tudi, da je tožena stranka, glede na to, da je že pred začetkom koledarskega leta vedela, kako so razporejeni prazniki, lahko prilagodila razporede delavcev na način, da so bili na delo na dan praznika razporejeni le delavci, ki jih je potrebovala, ali pa so izrazili željo po delu na dan praznika.

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, ali je imela tožena stranka fiksen in predvidljiv sistem razporejanja delavcev na delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, ali ne. Prav tako ni jasno, ali bi bila tožnica na dneve, ki jih vtožuje, če bi tožena stranka imela fiksen in predvidljiv sistem, razporejena na delo, če na ta dan ne bi bil praznik oziroma dela prost dan.

12. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, po kakšnem sistemu je tožena stranka tožnico razporejala na delo in tudi ni ugotavljalo razloga, zakaj je bil ravno vtoževani praznični dan tožničin "prosti" dan. Kot pravilno opozarja pritožba, so morali tožnica in ostali delavci v neenakomerno razporejenem delovnem času opraviti več ur dela kot delavci v enakomerno razporejenem delovnem času, saj se je tem za praznično število ur zmanjšala delovna obveznost v letnem fondu ur, delavcem v neenakomerno razporejenem delovnem času pa ne.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz razporedov dela za leta 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017 ne izhaja, da bi tožnica na vtoževane praznične dni koristila ure in zaključilo, da na dela proste dni ni koristila ur. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo sistema, po katerem je tožnica pri toženi stranki delala, ni jasno, po koliko delovnih dnevih je imela tožnica možnost koristiti prosti dan. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da iz razporedov dela v prilogah pod A14, A15 in A16 izhaja mesečno število ur v plus in minus, medtem ko iz ostalih urnikov (priloge od A17 do A19) tega ni mogoče razbrati. Pri tem je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica le pavšalno navajala dejstvo, da je v obravnavanem primeru sporno, da tožnica koristi viške ur iz naslova neenakomerne prerazporeditve delovnega časa na dneve praznikov, ko bi morala biti prosta, saj to ne drži. 14. Tako je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno zaključilo, da sta tožničin tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za vtoževane praznične dni in zahtevek za plačilo dodatka za delo na praznik zaradi preseganja letnega fonda ur na vtoževane praznične dni (razen za avgust 2013, ko sta terjatvi zastarali, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo), neutemeljena.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v točkah I/1 in I/2 izreka (razen v prvih alinejah teh točk) ter posledično v točki II izreka (stroški postopka). Sodišče prve stopnje naj, ob upoštevanju v točkah 11., 12. in 13. obrazložitve tega sklepa navedenih stališč, ustrezno dopolni dokazni postopek in dejanske ugotovitve ter ponovno presodi utemeljenost zahtevkov. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj sodišče prve stopnje določenih za odločitev v tej zadevi pomembnih dejstev sploh ni ugotavljalo.

16. Ker glede odločitve o zavrnitvi zastaranih terjatev niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe (prvi alineji točk I/1 in I/2) potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).