Jedro

Opustitev tožene stranke, da bi tožniku zagotovila potrebne in primerne prilagoditve, ki bi mu kot invalidu omogočale enakopravno uresničevanje njegovih pravic in obveznosti v delovnem razmerju, posega v načelo do nediskriminatornega obravnavanja in je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine po temelju utemeljen. Za razumevanje načela nediskriminacije, ki presega zgolj formalne okvire enakopravnosti, je namreč bistveno, da zahteva po prepovedi diskriminacije pomeni hkrati zahtevo po uveljavljanju posebnih pravnih položajev oziroma posebnih pravic in pozitivnih ukrepov, katerih namen je v preprečevanju manj ugodnega položaja nekaterih posameznikov. Gre za načelo enakih možnosti, torej za uveljavljanje diferencirane enakopravnosti, ki v določenem obsegu vključuje preprečevanje dejanske oziroma posredne diskriminacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini 777,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je izpodbijana sodba nezakonita, pri čemer je izpostavila štiri sklope vprašanj: (1) ali je tožena stranka tožniku zagotavljala razumne prilagoditve delovnega procesa v zvezi z uporabo računalnika; (2) ali je tožena stranka tožniku zagotavljala razumne prilagoditve delovnega procesa v zvezi s seznanjanjem s šolskimi obvestili; (3) ali je tožena stranka tožnika zaradi invalidnosti neposredno diskriminirala v primerjavi z drugimi učitelji v zvezi z udeležbo na športnih, naravoslovnih in drugih dneh dejavnostih na šoli ter (4) ali so podani elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Glede razumnih prilagoditev v zvezi z uporabo računalnika pri tožnikovem delu je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnih dejanskih ugotovitev, saj je ravnateljica tožene stranke na naroku za glavno obravnavo izpovedala, da so imeli le nekateri učitelji računalnike v svojem kabinetu, preostali pa so koristili tistega v zbornici. Tako je imel tožnik primerljiv status s preostalimi učitelji s tem, da je imel v svojem kabinetu računalnik, ki sicer ni bil prilagojen za delo s programom Windows in internetom, bil pa je opremljen z Braillovo vrstico. Razumne prilagoditve delovnega procesa so zahtevale le, da mu tožena stranka zagotovi računalnik, ki ga bo lahko uporabljal bodisi v kabinetu ali kje drugje v zavodu. Navedeno je tožena stranka izpolnila, saj je tožnik lahko uporabljal sodobnejše računalnike z Braillovo vrstico v računalniški učilnici, pri čemer se je sicer moral prilagoditi drugim uporabnikom računalniške učilnice oziroma trpeti manjše nevšečnosti, ki izvirajo iz skupne uporabe računalnikov (spreminjanje nastavitev, občasne okvare). Z gibanjem po prostorih zavoda ni imel težav, tako da dejstvo, da je bila računalniška učilnica, v kateri je bil tudi Braillov tiskalnik, v spodnjem nadstropju, zanj ni predstavljalo ovire. Ovire tudi ni predstavljalo dejstvo, da mu ti računalniki niso bili vedno na voljo, saj je običajno, da se učitelji za pouk pripravljajo doma, kjer je tožnik imel ustrezen računalnik, in imajo posledično krajši čas obvezne prisotnosti v zavodu. Ker je bila za vse učitelje predvidena skupna uporaba tiskalnikov (enako kot računalnikov), bi bilo od tožene stranke nerazumno pričakovati, da zagotovi dodaten Braillov tiskalnik (in računalnik) zgolj za tožnika. Pri razlagi instituta razumnih prilagoditev je potrebno upoštevati stališča slovenske sodne prakse in sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti (na primer v zadevi Chacon Navas proti Eurest), definicija pa je podana v okviru Mednarodne konvencije OZN o pravicah invalidov in izbirnega protokola h konvenciji o človekovih pravicah invalidov oziroma v stališčih delovne skupine za pripravo besedila konvencije pod naslovom „Končni tekst delovne skupine v okviru OZN“ z dne 19. 1. 2004 (ki ga je tožena stranka priložila): gre za nujne, primerne in sorazmerne prilagoditve, ki so v posameznem primeru potrebne, da se hendikepiranim posameznikom odpravijo ovire in prepreke za enako in polno uživanje pravic. Poleg tega je potrebno upoštevati izključitveno pravilo, vsebovano v 5. členu Direktive ES 2000/78/ES, ki določa, da določenih ukrepov v zvezi z razumnimi prilagoditvami od delodajalca ni mogoče zahtevati, če bi ga nesorazmerno obremenili. Nakup drage računalniške opreme za slepe bi za toženo stranko predstavljal nesorazmerno finančno breme, saj je njena temeljna naloga izvajanja programov, torej zagotavljanje vsebinske in tehnične možnosti za šolanje in varstvo slepih in slabovidnih otrok. Trditev tožnika, da bi bilo mogoče zagotoviti nov računalnik preko Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, je nedokazana: iz opredelitve nalog omenjenega sklada takšna možnost ne izhaja, saj tožnik ni bil v procesu zaposlitvene rehabilitacije in zanj ni bil izdelan načrt prilagoditve delovnega mesta. Ob zaposlitvi je tudi izjavil, da ne potrebuje prilagoditev in da ima ustrezno opremo (računalnik) doma, v času delovnega razmerja pa dodatnih prilagoditev ni zahteval, kot je povedala ravnateljica tožene stranke. Pričanja tožnika o domnevnem ustnem zaprosilu oziroma obvestilu o težavah pri delu v letu 2004 je neresnično. Ker mu je sodišče prve stopnje verjelo, ne da bi za to navedlo razloge, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Poleg tega je zagrešilo še druge bistvene kršitve pravdnega postopka: v obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo, da so imeli vsi učitelji računalnike v kabinetih, kar je v nasprotju z vsebino zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 13. 3. 2008. Tudi v zvezi z obveščanjem je tožena stranka zagotovila razumne prilagoditve, saj sta iz knjige obvestil tožniku brala M.J. (pisarniška referentka) in v njeni odsotnosti B.O. (tajnik). Poleg tega mu je obvestila, ki so se nanašala na študijske skupine za njegovo predmetno področje, otroški parlament in šahovska tekmovanja osebno vročala, preostala obvestila pa so mu po potrebi (oziroma če je izrazil željo) ponovno prebrali. Če upoštevamo primerljiv status vseh zaposlenih pri toženi stranki, ki so morali prikazati določeno lastno aktivnost, da so se seznanili z obvestili (saj se niso osebno vročala niti se niso vročala prek elektronske pošte), je potrebno zaključiti, da je bila tožniku zagotovljena razumna prilagoditev. Dogodkov na šoli se je udeleževal. Sicer pa je sodišče prve stopnje nekritično verjelo izpovedbi tožnika, da o nekaterih dogodkih ni bil obveščen, saj je bil razlog za neudeležbo na njegovi strani. Če bi ga tožena stranka o vsem obveščala prek elektronske pošte, bi bil priviligiran, pošiljanje vseh obvestil vsem zaposlenim pa bi predstavljalo nesorazmerno obremenitev, ki bi otežila delovni proces. Sodišče prve stopnje je v tem delu nekritično in brez razlogov verjelo tožniku, ne pa ravnateljici tožene stranke, poleg tega pa ni upoštevalo, da je tožnik določena dejstva navedel šele ob zaslišanju in se tožena stranka do njih ni mogla opredeliti (kršitev načela kontradiktornosti), niti ni izvedlo dodatnih dokazov (prič, ki bi potrdile, da so bile tožniku razumne prilagoditve zagotovljene: M.J., B.O., Z.Š. in K.L., ki jih je predlagala tožena stranka). Vprašanje neposredne diskriminacije v zvezi z udeležbo na športnih, naravoslovnih in drugih dejavnostih na šoli pa bi moralo obravnavati ločeno od navedenih vprašanj, in sicer bi moralo ugotavljati, ali so bili podani elementi neposredne diskriminacije nasproti tožniku, torej ali je bil postavljen v neenakopraven položaj glede na ostale zaposlene z vidika določene osebne okoliščine (invalidnosti). V času od 6. 11. 2006 do 31. 8. 2007 je bil vodja aktiva družboslovnih učiteljev, dve leti mentor šolske skupnosti oziroma šolskega parlamenta in tri leta mentor šahovskega krožka, kar je tožena stranka v sodnem sporu dokazala, sodišče pa se do dejstev, ki nakazujejo, da se je tožnik vključeval v obšolske dejavnosti, ni opredelilo. Poleg tega je tožena stranka predložila preglednico udeležb pri dneh dejavnosti za šolska leta 2004/2005, 2005/2006 in 2006/2007, iz katere je razvidno, da se je tožnik v prvem šolskem letu udeležil kulturnega dne, v naslednjem šolskem letu šahovskega tekmovanja in kulturnega dne ter v zadnjem šolskem letu šahovskega tekmovanja in športnega dne. V smislu pogostosti je bil tako v enakem oziroma primerljivem položaju kot ostali zaposleni, ki so imeli primerljiv obseg delovne obveznosti oziroma podobne predispozicije v smislu sposobnosti za spremljanje otrok (na primer N.L.). Od preostalih zaposlenih se sedem učiteljev nikoli ni udeležilo obšolskih dejavnosti, trije so se udeležili enega dne dejavnosti, pet pa dveh dni (enako kot tožnik). Le dveh dni dejavnosti sta se udeležili tudi preostali delavki s 100 % okvaro vida (T.M. in N.L.). Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, saj bi sicer ugotovilo, da tožena stranka tožnika ni postavljala v neenakopraven položaj napram drugim zaposlenim oziroma da je bil v podobnih situacijah obravnavan vsaj enako ugodno kot preostali. Poleg tega je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Glede obstoja posameznih elementov odškodninske odgovornosti pa je tožena stranka navedla, da ni nedopustno oziroma protipravno ravnala niti ni tožnika objektivno gledano diskriminirala. V postopku pred sodiščem prve stopnje je ugovarjala obstoju nepremoženjske škode, ki je tožnik ni dokazal. Ker v izpodbijani sodbi o tem niso navedena odločilna dejstva (ampak je sodišče prve stopnje zgolj navedlo, da naj bi nastala nematerialna škoda, ker je tožnik trpel duševne bolečine), je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Glede na obstoječo sodno prakso sodišče ne more sklepati o obstoju duševnih bolečin le na podlagi izpovedbe oškodovanca, v konkretnem primeru o tem (razen zaslišanja tožnika) ni izvedlo predlaganih dokazov (z zaslišanjem prič).

V odgovoru na pritožbo je tožnik prerekal navedbe tožene stranke. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter toženo stranko obsodi na plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navedel je, da mu tožena stranka ni omogočila normalnega dela, ker mu ni zagotovila sodobnejše računalniške opreme, s čimer ga je postavila v neenakopraven položaj v primerjavi s preostalimi učitelji. Računalnikov v računalniški učilnici navadno ni mogel koristiti, saj so jih uporabljali učenci, računalnik v zbornici pa ni bil opremljen z Braillovo vrstico. Preostali učitelji so delo lahko opravljali tudi pisno, tožniku pa je bilo tovrstno delo onemogočeno. Tudi Braillov tiskalnik v spodnjem nadstropju je zanj predstavljal določeno oviro. Tožena stranka bi morala predvideti, da bo potreben nakup primernega računalnika (ki bi ga lahko uporabljali tudi preostali zaposleni) ter se pozanimati pri Skladu RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, ali bi bilo sofinanciranje izvedljivo. Do vseh navedenih trditev bi se tožena stranka lahko opredelila na naroku za glavno obravnavo, o tem bi lahko izpovedala ravnateljica kot njena zakonita zastopnica. Poleg tega bi se pričakovalo, da ima kot zavod, ki se ukvarja s slepo in slabovidno mladino, dovolj izkušenj s tem, kakšne so potrebe slepih. Sicer pa je tožnik na pomanjkljivosti v zvezi z računalniško opremo opozoril, ustrezna računalniška oprema predstavlja zanj osnovni delovni pripomoček. Obvestila sta mu brala delavca tožene stranke, vendar je pri tem potrebno upoštevati, da bi bilo povsem drugače, če bi si jih lahko sam prebral. Od tožene stranke bi bilo zato razumno pričakovati, da mu zagotovi vročanje prek elektronske pošte. Poleg tega se je tožnik ves čas počutil v neenakopravnem položaju, ker se ni mogel udeleževati dni dejavnosti, kot so športni, naravoslovni, kulturni in tehnični dan, ki so sestavni del pouka. Dejavnosti, na katere se sklicuje tožena stranka (šahovski krožek, skupnost učencev oziroma šolski parlament) so namreč obšolskega značaja in so neobvezne. Preostali učitelji so bili na te dni dežurni ali so delali v mobilni službi, tožnik pa ni bil razporejen na drugo delo v zavodu, ampak je ostal doma, kar je bilo zanj izredno boleče. Šahovski krožek je potekal izključno na njegovo iniciativo, na šahovsko tekmovanje ga je spremljala osebna asistentka, ki bi lahko šla z njim na dni dejavnosti, lahko pa bi ga vodil katerih izmed (slabovidnih, ne slepih) učencev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna in zakonita.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prva navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka je podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju ter če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki. Izpodbijana sodba opisanih nepravilnosti nima, sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da je njegovo odločitev mogoče preizkusiti. O dejstvih, ki niso odločilna in na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi (ali je tožnik opozarjal na diskriminatorno obravnavo in ali so vsi učitelji res imeli računalnik v kabinetu), pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno navajati razlogov, tako da je pritožba v tem delu neutemeljena.

Z navedbo, da je podano nasprotje med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so drugi učitelji imeli računalnike v kabinetih in vsebino zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 13. 3. 2008, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vendar pa sodišče prve stopnje v delu, na katerega se nanaša pritožba, ni citiralo zapisnika o zaslišanju zakonite zastopnice tožene stranke, zato smiselno zatrjevano nasprotje ni podano. Sodišče prve stopnje je zgolj ugotovilo, da so drugi učitelji in vzgojitelji imeli računalnike v svojem kabinetu in tudi uporabljali računalnik v zbornici. Sodišče prve stopnje niti ne trdi, da bi vsak učitelj imel svoj računalnik. Diskriminacija tožnika ni v tem, da bi vsi ostali učitelji imeli računalnik, on pa ne, temveč v tem, da tožnik brez ustreznega računalnika z Braillovo vrstico, ni bil v enakem položaju, kot ostali učitelji, ne glede na to, ali so ti imeli računalnik v svojem kabinetu. Drugi učitelji so se na pouk lahko pripravili na drug način in se z obvestili seznanjali preko oglasne deske.

Absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pa je glede na določbo zakona podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni dana možnost obravnave pred sodiščem. Gre torej za kršitev načela kontradiktornosti, vsebovanega v 5. členu ZPP, ki določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke oziroma da sme le tedaj, kadar zakon tako določa, odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni dana možnost, da se izjavi. Citirano načelo se nanaša na navedbe in zahtevke strank, ne pa na izpovedbe prič in strank, kadar so zaslišane kot stranke, tako da je pritožbeni očitek, češ da sodišče prve stopnje toženi stranki ni omogočilo odgovoriti na izpovedbo tožnika, neutemeljen. Okoliščine, o katerih je tožnik izpovedal ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 13. 3. 2008, ne sodijo v okvir navedb stranke (dejstev, ki predstavljajo podlago za presojo tožbenega zahtevka in glede katerih se izvajajo dokazi), ampak predstavljajo dokaz (za ugotavljanje resničnosti navedb). Zaradi navedenega sodišče prve stopnje tožene stranke ni bilo dolžno pozivati, da se izjavi o izpovedbi tožnika, oziroma ji določiti poseben rok, v katerem bo lahko podala svoje pripombe. Kakršne koli navedbe bi namreč tožena stranka lahko oziroma morala podati na naroku za glavno obravnavo, a tega, kot je razvidno iz zapisnika z naroka z dne 13. 3. 2008, ni storila. Sicer pa sta bila tako tožnik kot zakonita zastopnica tožene stranke pred zaslišanjem opozorjena po določbi 2. odstavka 238. člena ZPP v zvezi s 263. členom ZPP.

Sodišče prve stopnje je z namenom ugotovitve dejanskega stanja kot podlage za uporabo materialnega prava (poleg vpogleda v listinsko dokumentacijo) izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika in zakonite zastopnice (ravnateljice) tožene stranke. Izpovedbi obeh je glede na uveljavljeno načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP vestno in skrbno presodilo ter tako štelo za dokazano, da je imel tožnik računalnik z Braillovo vrstico v svojem kabinetu, ki ni omogočal dela s programom Windows in dela na internetu, sodobnejšega računalnika z Braillovo vrstico v računalniški učilnici pa ni mogel vedno uporabljati, saj je bil prvenstveno namenjen učencem. Enako velja za tiskalnik v računalniški učilnici. Z namenom obveščanja sta mu iz knjige obvestil brala M.J. in B.O., na njegovo prošnjo pa tudi preostali zaposleni, nekatera obvestila je prejel po elektronski pošti. Poleg tega se je v treh šolskih letih udeležil enega športnega (in delno enega kulturnega) dne, kljub temu da si je večkrat želel spremljati učence in da bi ga lahko pri tem spremljala osebna asistentka. Zaradi opisanih okoliščin in ravnanj (predvsem pa zaradi nemožnosti udeležbe na dneh dejavnosti) je tožnik trpel duševne bolečine, bil je prizadet in v zadregi.

Pritožbene navedbe tožene stranke, ki se tičejo dejanskega stanja oziroma s katerim oporeka dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, so neutemeljene, saj se ne nanašajo na bistvena dejstva, ki bi bila pomembna za odločitev v konkretnem primeru. To velja tako za navedbe v zvezi z opremljenostjo kabinetov preostalih učiteljev z računalniki in možnostmi za nakup računalnika z Braillovo pisavo prek Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov kot za navedbe o razlogih za tožnikovo odsotnost z nekaterih dogodkov na šoli oziroma njegovo udeležbo pri obšolskih dejavnostih, kot so aktiv družboslovnih učiteljev, šolska skupnost oziroma šolski parlament in šahovski krožek (s čimer so povezani tisti dnevi, ki jih tožena stranka poleg športnega, naravoslovnega, kulturnega in tehničnega dne šteje med dni dejavnosti, čeprav ne sodijo v okvir pouka ampak med obšolske dejavnosti). Ker ne gre za bistvena dejstva, jih sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati niti se ni bilo dolžno do njih opredeliti v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Materialno pravno podlago za presojo tožbenega zahtevka predstavlja 6. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V 1. odstavku citiranega člena ZDR je določeno, da delodajalec ne sme iskalca zaposlitve pri zaposlovanju ali delavca v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi postavljati v neenakopraven položaj zaradi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikatu, nacionalnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali zaradi drugih osebnih okoliščin. Prepovedana je tako neposredna kot posredna diskriminacija zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega ali drugega prepričanja, spolne usmerjenosti in nacionalnega porekla, ki je podana, če navidezno nevtralne določbe, kriteriji in praksa učinkujejo tako, da postavljajo osebe določenega spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega ali drugega prepričanja, spolne usmerjenosti ali nacionalnega porekla v slabši položaj, razen če so te določbe, kriteriji in praksa objektivno upravičeni ter ustrezni in potrebni (3. odstavek 6. člena ZDR). Če kandidat oziroma delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije zaradi navedenih okoliščin, je dokazno breme, da različno obravnavo opravičujeta vrsta in narava dela, na strani delodajalca (4. odstavek 6. člena ZDR). V nasprotnem primeru, torej v primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (5. odstavek 6. člena ZDR).

Poleg tega je sodišče prve stopnje upoštevalo zakonodajo Evropske Unije oziroma Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L št. 303, 2. 12. 2000), na katero se sklicuje pritožba. Citirana direktiva v 5. členu določa, da je potrebno zagotoviti razumne prilagodite za skladnost z načelom enakega obravnavanja kar zadeva hendikepirane osebe, kar od delodajalcev zahteva, da glede na potrebe v konkretni situaciji hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanju, razen če bi ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili.

Za razumevanje načela nediskriminacije, ki presega zgolj formalne okvire enakopravnosti, je tako bistveno, da zahteva po prepovedi diskriminacije pomeni hkrati zahtevo po uveljavljanju posebnih pravnih položajev oziroma posebnih pravic in pozitivnih ukrepov, katerih namen je v preprečevanju manj ugodnega položaja nekaterih posameznikov. Gre za načelo enakih možnosti, torej za uveljavljanje diferencirane enakopravnosti, ki v določenem obsegu vključuje preprečevanje dejanske oziroma posredne diskriminacije. Takšen koncept je sprejet tudi v Zakon o uresničevanju enakih možnosti (ZUNEO; Ur. l. RS, št. 61/07 in nadaljnji) in ZDR, ki prepovedujeta tako neposredno kot posredno diskriminacijo in štejeta, da je diskriminacija podana tudi v primeru, če so posameznikom sicer zagotovljene enake pravice oziroma enak obseg pravic, vendar so kljub temu v manj ugodnem položaju v pogledu uresničevanja pravic oziroma izpolnjevanja obveznosti. S tem se spodbuja oziroma ustvarja enake možnosti za njihovo enakovredno udejstvovanje. Iz zahteve po prepovedi (posredne) diskriminacije ne nazadnje izhaja zahteva po izvajanju ustreznih razumnih prilagoditev, ki naj zagotovijo dejansko enakopravnost, saj enakopravno obravnavanje posameznika v enakem položaju ne zagotavlja enakosti tistih posameznikov, ki so zaradi posameznih okoliščin (na primer invalidnosti) dejansko v deprivilegiranem položaju.

Za konkretni primer navedeno pomeni, da v kolikor hendikepiranemu (slepemu) delavcu niso zagotovljene nekatere posebne oziroma dodatne pravice (v obliki primernih prilagoditev), to posega v načelo nediskriminacijskega obravnavanja, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje. Prav tako pravilno je kot bistveno ocenilo, da je bil tožnik glede uporabe računalnika in seznanjanjem z obvestili v zapostavljenem položaju v primerjavi s preostalimi zaposlenimi, saj bi mu morala tožena stranka zagotoviti, da bi lahko kljub oviram, ki jih predstavlja slepota, uporabljal računalnik v enakem obsegu kot preostali (torej ne tistega v računalniški učilnici, ki je namenjena učencem) ter da bi se lahko enako seznani z obvestili. S tem ga ne bi postavila v privilegiran položaj, kot zmotno meni v pritožbi, ampak bi mu zagotovila dejansko enakopravno obravnavo. V tem okviru bi morala zanj zagotovila računalnik z Braillovo vrstico ter bi morala prek elektronske pošte zagotavljati, da se seznani z obvestili. Za zagotovitev prepisa v Braillovi pisavi je namreč potrebno obliko zapisa s tehničnimi sredstvi pretvoriti v drugo obliko zapisa, to pa je mogoče zagotoviti ali s tiskanjem zapisa v Braillovi pisavi ali s pretvorbo zapisa v Braillovo pisavo s pomočjo elektronske Braillove vrstice, torej tako, da se zagotovi elektronska oblika zapisa. Z razliko od preostalih zaposlenih se tožnik na drugačen način (na primer pisno) niti ni mogel izražati oziroma seznanjati z zapisi.

Poleg tega bi morala tožena stranka tožnika obravnavati enako kot vse učitelje in mu enako omogočiti, da se udeleži dni dejavnosti. Pri tem ni bistveno, kolikšen interes za udeležbo so pokazali preostali, predvsem pa ne drži, da bi bilo tožnika mogoče primerjati izključno z delavkama, ki imata prav tako 100 % okvaro vida. Že samo dejstvo, da tožena stranka razlikuje med možnostmi za udeležbo med slepimi in preostalimi učitelji, dokazuje diskriminatorno obravnavo.

Nebistveno je tudi, ali je tožnik opozarjal na težave pri delu in izražal želje glede dni dejavnosti. Ker bi morala biti tožena stranka glede na področje dejavnosti dobro seznanjena s potrebami slepih (in slabovidnih) oseb, neaktivnosti ne more opravičevati s sklicevanjem na domnevno pomanjkanje tožnikove iniciative.

Sodišče prve stopnje je upoštevaje navedeno pravilno presodilo, da pomeni opustitev tožene stranke, da bi tožniku zagotovila potrebne in primerne prilagoditve, ki bi mu omogočale enakopravno uresničevanje njegovih pravic in obveznosti v delovnem razmerju (tako v zvezi z uporabo računalnika kot z obveščanjem in udeležbo na dneh dejavnosti), poseg v načelo do nediskriminatornega obravnavanja. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka v sodnem postopku tudi ni dokazala, da bi bili stroški primernih prilagoditev nesorazmerno visoki, sicer pa je tovrstne navedbe glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP podala prepozno (šele v pritožbi) in pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka oziroma pritožbe niso upoštevne.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je za duševne bolečine, ki so bile posledica opisanega ravnanja tožene stranke (pri čemer je največjo težo potrebno pripisati njenemu ravnanju v zvezi z zagotavljanjem računalnika in seznanjanjem z obvestili), tožena stranka odškodninsko odgovorna, saj so poleg nedopustnega (diskriminatornega) ravnanja podane tudi preostale predpostavke za odškodninsko odgovornost delodajalca (škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter objektivna odgovornost povzročitelja). V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni navedel, kakšno škodo je utrpel, saj iz tožbe z dne 11. 9. 2007 izhaja, da je duševno trpel. To je tožnik potrdil s svojo izpovedbo na naroku za glavno obravnavo z dne 13. 3. 2008 (povedal o prizadetosti, zadregi in duševnih bolečinah), drugih dokazov (na primer s postavitvijo izvedenca) pa niti ni bil dolžan predlagati. Obstoj nepremoženjske škode, torej stopenj in trajanja duševnih bolečin v primeru posega v osebnostne pravice oziroma načelo nediskriminatornega obravnavanja, je vsekakor primerneje dokazovanje z zaslišanjem stranke – oškodovanca, saj je za individualizacijo pomena prizadete dobrine ključno osebno dojemanje. Glede na določbo 1. odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01) lahko sodišče za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Pri sami odmeri odškodnine pa gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Načelo individualizacije v tem kontekstu zahteva, da upošteva intenzivnost in trajanje duševnih bolečin ter vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu, kar je mogoče ugotoviti le z njegovim zaslišanjem. Sicer pa bi lahko tožena stranka v dokaz svojih navedb (o manjšem obsegu škode) pravočasno predlagala izvedbo dodatnih dokazov (tudi s postavitvijo izvedenca). Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje (zapostavljenost tožnika, trpljenje, duševne bolečine v času treh let) tožniku utemeljeno priznalo pravično odškodnino v višini 3.500,00 EUR.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka krije stroške za sestavo pritožbe, saj v pritožbenem postopku ni uspela, tožnik pa krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k rešitvi spora.

Ker tožbeni zahtevek tožnika ne dosega revizijskega minimuma iz 2. odstavka 367. člena ZPP, je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) in določbo 32. člena ZDSS-1 v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/08) odločati o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Ker v obravnavanem sporu ne gre za nobenega izmed naštetih primerov, je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.