Jedro

Dokazni postopek je pokazal, da dolžnika nista imela vpliva na poslovanje družbe, zato ker ga nista hotela imeti in sta se za pasivno vlogo v družbi zavestno sama odločila. Taka ugotovljena pasivna vloga pa ju po mnenju pritožbenega sodišča ne postavlja v položaj pasivnega družbenika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se s p r e m e n i , tako da se glasi: „Ugovor dolžnikov se zavrne. Dolžnika sta dolžna povrniti upniku izvršilne stroške v višini 194,04 EUR v roku osmih dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.“ Dolžnika nosita sama stroške odgovora na pritožbo in sta dolžna povrniti upniku pritožbene stroške v višini 248,54 EUR v roku osmih dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnikov in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v T. z dne 28.12.2001 razveljavilo ter izvršilni postopek ustavilo. Upniku je naložilo, da je dolžan dolžnikoma povrniti izvršilne stroške v znesku 1.055,57 EUR v roku osmih dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje ter višji stroškovni zahtevek dolžnikov zavrnilo.

Zoper sklep se po pooblaščenki pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi (smiselno spremeni), tako da se ugovor dolžnikov zavrne, podrejeno, da se sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Z izpodbijano odločitvijo se ne strinja, saj bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse v tovrstnih zadevah (prilaga eno zadnjih odločb Višjega sodišča v K.). Predvsem pa je izpodbijana odločitev tako očitno napačna, da ji je mogoče očitati arbitrarnost in s tem kršitev pravice upnika do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS. Zato predlaga, da se v primeru ponovnega odločanja v predmetni zadevi zadeva rešuje pred drugim sodnikom. Pri odločanju je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Upnikovega odgovora na ugovor dolžnikov sploh ni upoštevalo oz. se do upnikovih navedb sploh ni opredelilo, kar ponovno kaže na arbitrarno odločanje v konkretni zadevi, hkrati pa tudi na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Upnik dokazuje prehod terjatve na oba dolžnika z javno listino, dolžnika pa sta imela možnost dokazovati, da za obveznosti izbrisane družbe ne odgovarjata. Dolžnika sta v postopku zatrjevala, da nista bila nikoli aktivna pri poslovanju izbrisane družbe, ker svoje pravice do aktivnega sodelovanja nista nikoli izkoristila, pač pa sta vse odločitve prepustila direktorju in solastniku družbe M. J. Zato po njunem mnenju, ki mu je nekritično sledilo tudi sodišče, naj ne bi odgovarjala za obveznosti izbrisane družbe. Kot dokaz za njuno pasivnost je sodišče upoštevalo zgolj izjavi obeh dolžnikov, ki sta seveda imela interes govoriti sebi v prid. Dejstva, ki jih je navajal upnik, zlasti pa izjav obeh dolžnikov, ki sta jih podala na posebna vprašanja pooblaščenke upnika, pa sodišče pri odločitvi sploh ni upoštevalo. Pri ugotavljanju, ali ima družbenik status aktivnega ali pasivnega družbenika ni pravno pomembno, koliko je bil družbenik pri poslovanju družbe dejansko aktiven, temveč se ta položaj ocenjuje glede na dejstvo, ali je kot družbenik imel določena upravičenja, ki so mu omogočala aktivno vlogo v družbi in ali je ta upravičenja izkoristil oz. storil vse, kar je bil dolžan storiti. Tega pa sodišče v konkretnem primeru ni ugotavljalo oz. je zaradi napačne uporabe materialnega prava zmotno presodilo ugotovljena dejstva. Dokazno breme glede pasivnih družbenikov je v smislu odločbe Ustavnega sodišča na strani družbenikov izbrisane družbe, ki zatrjujejo, da je bila njihova vloga v družbi zgolj pasivna. Ker gre v tem primeru za izjemo od odgovornosti družbenikov za dolgove izbrisane družbe, jo je potrebno razlagati ozko, saj bi v nasprotnem primeru odločba izgubila svoj smisel. Ustavno sodišče je podalo napotke sodiščem, kako bodo morala odločati v takih primerih, pri čemer je pomemben predvsem kriterij, za kakšno družbo gre (delniška družba ali družba z omejeno odgovornostjo). Za slednjo je namreč značilna tesnejša povezanost med družbeniki. Pri družbi z zgolj šestimi družbeniki, ki so se med seboj dobro poznali, je povezanost še toliko bolj izražena in s tem podana možnost vpliva na poslovanje družbe. Četudi je imel eden od družbenikov nekoliko večji delež, pa le-ta ni dosegel niti 50 %, tako da brez ostalih družbenikov J.M. ni mogel sprejeti nobene odločitve. Za družbo je bil torej toliko bolj pomemben družbenik R.T., ki je sodeloval pri ustanovitvi družbe, zato da so v družbo pristopili tudi drugi družbeniki, to je delavci družbe A., v kateri je drugi dolžnik prevzemal vodenje podjetja in se na ta način rešil odvečnih delavcev. Zato govoriti o pasivnosti drugega dolžnika v izbrisani družbi je skrajno nekorektno. Oba dolžnika sta glede na višino poslovnega deleža imela možnost sklicati skupščino družbe, zahtevati določena pojasnila od direktorja, predlagati zamenjavo direktorja (zlasti to velja za drugega družbenika, katerega odločitve so vplivale tudi na druge družbenike), vendar sta se oba zavestno odločila, da bosta vse odločitve prepustila J. Skratka, za urejanje svojega statusa v družbi sta imela na razpolago več možnosti, vendar sta po lastni odločitvi ostala popolnoma pasivna. Dolžnika sodišču nista ponudila nobenega pravnorelevantnega dokaza, ki bi potrjeval njune navedbe glede pasivnosti v smislu cit. ustavne odločbe. Kljub temu jima je sodišče verjelo, da nista imela nikakršnega vpliva na poslovanje družbe, prvi dolžnik zato, ker se je odločil za sodelovanje v družbi zgolj zaradi mode, drugi pa iz moralnih razlogov. Sodišče je v konkretnem primeru s svojo odločitvijo popolnoma izničila določbe Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Izpodbijani sklep je v očitnem nasprotju z dosedanjo zelo bogato judikaturo, tako višjih kot Vrhovnega sodišča, ki sankcionira tudi pasivnost družbenikov izbrisanih družb. Družbenik ima v družbi poleg ostalih pravic tudi pravico do informacij in do vpogleda v poslovne knjige, kar mu omogoča, da odgovorno sodeluje pri upravljanju družbe. Upravljanje je temeljna družbenikova pravica, v razmerju do tretjih pa tudi dolžnost. Družbeniki so v skladu s cit. ustavno odločbo odgovorni tudi zaradi opustitev dolžnih ravnanj. Četudi držijo navedbe dolžnikov, da na poslovanje družbe nista imela vpliva, je to izključno zato, kar sta se zavestno odločila, da se v poslovanje družbe ne bosta vtikala. Zato ju njuna pasivnost ne opravičuje odgovornosti za dolgove izbrisane družbe, saj nista storila ničesar, da bi preprečila nastanek zakonske fikcije. Zato nedvomno odgovarjata za obveznosti izbrisane družbe. Če pa je poslovanje v družbi dejansko vodil direktor M.J. (tudi z njunim soglasjem), pa bosta imela dolžnika zoper njega regresni zahtevek. Arbitrarnost sodišča se kaže tudi pri odločitvi glede stroškov postopka. Upnik namreč nosi stroške postopka le pod pogojem, da je te stroške neutemeljeno povzročil, kot je to določeno v 6. odst. 38. čl. ZIZ. Upnik je v času vložitve predloga za izvršbo upošteval podatke, vpisane v sodni register v času izbrisa pravnega prednika dolžnika iz sodnega registra in tudi objavljene v Ur. l. RS. Zakon o sodnem registru v 8. čl. določa, da kdor v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem zanese na podatke, vpisane v sodni register, ga ne prizadenejo škodljive posledice. Zato ni mogoče zaključiti, da je upnik dolžnikoma neutemeljeno povzročil stroške ugovora zoper sklep o izvršbi in potem še stroške za ugovor po izteku roka, pa za očitno neutemeljene pritožbe zoper zavrnitve predlogov za odlog izvršb itd., zato jih morata nositi dolžnika sama.

Dolžnika sta na pritožbo po pooblaščencu odgovorila in predlagala, da se jo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je najprej preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Pri tem je ugotovilo, da pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka, ker da se sodišče prve stopnje do navedb upnika v odgovoru na ugovor dolžnikov ni opredelilo, ni utemeljen. To je storilo in (v 2. odst. na 4. str. sklepa) pojasnilo, „da so upnikove navedbe v nasprotju z ustavno odločbo z dne 9.10.2002“. Izpodbijani sklep tudi ima razloge o odločilnih dejstvih in je njegov preizkus mogoč, a je pritrditi pritožbi, da na podlagi v izpodbijanem sklepu ugotovljenih dejstev ni mogoče zaključiti, da sta bila dolžnika pasivna družbenika. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava je zato utemeljen. V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bila dolžnika družbenika družbe A. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra, ker ni imela premoženja (2. tč. 1. odst. 25. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod, Ur. l. RS, št. 54/99 s sprem.), temu je sledila sankcija neomejene solidarne odgovornosti družbenikov za vse obveznosti izbrisane družbe (6. odst. 580. čl. Zakona o gospodarskih družbah, ZGD). Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-1-135/00-77 z dne 9.10.2002, na katero se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče, razveljavilo 6. odst. 580. čl. ZGD ter 4. in 5. odst. 27. čl. ZFPPod, kolikor se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe, gre za t.i. neprave, pasivne družbenike, ki vpliva na poslovanje družbe niso imeli. Obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe v tem primeru prevzamejo le t.i. pravi ali aktivni družbeniki, in kot pravilno poudarja pritožba, je dokazno breme, da ni bil aktivni, temveč pasivni družbenik, na družbeniku, v obravnavanem primeru na dolžnikih. Temu bremenu pa dolžnika, tudi po presoji pritožbenega sodišča, nista zadostila. Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno razumelo napotke Ustavnega sodišča pri presoji „kriterija vpliva družbenikov (v konkretnem primeru dolžnikov), ki sta ga imela na poslovanje družbe“. Iz na prvi stopnji ugotovljenih dejstev izhaja, da sta bila dolžnika družbenika s še štirimi družbeniki izbrisane družbe A. d.o.o. od njene ustanovitve 10.12.1993 do izbrisa iz sodnega registra 20.10.2002. Poslovni delež vseh družbenikov je bil enak, to je 14 %, razen deleža M.J., ki je znašal 30 %. Slednji je bil tudi direktor družbe. Dolžnika sta za ustanovitev navedene družbe prispevala manjši del ustanovitvenega kapitala, pri poslovanju družbe pa nato nista sodelovala, ker po lastnih navedbah za to nista imela časa, bila sta zaposlena v družbi A. d.o.o., prvi dolžnik v nabavi, drugi dolžnik pa kot njen direktor. Drugi dolžnik se je po lastni izpovedi distanciral od vodenja te družbe tudi zato, da mu kdo ne bi očital kolizije interesov v zvezi z vodenjem družbe A. Oba dolžnika sta tudi izpovedala, da je vse, kar je zadevalo družbo, urejal sam direktor, sprejemal poslovne odločitve in s poslovanjem in s stanjem družbe dolžnikov ni seznanjal. Kot je sodišče tudi ugotovilo, pa dolžnika nista zahtevala sklica skupščine, niti se nista nikoli udeležila nobene skupščine družbe, niti nista zahtevala vpogleda v poslovno dokumentacijo družbe. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta bila dolžnika pasivna družbenika v smislu zgoraj cit. odločbe Ustavnega sodišča. Pritožbena graja takšnega zaključka je utemeljena. Na podlagi ugotovljenih dejstev namreč ni mogoče zaključiti, da dolžnika nista imela vpliva na poslovanje družbe, zato ker ga ne bi mogla imeti (takih trditev v postopku na prvi stopnji niti ni bilo). Skladno z obrazložitvijo cit. ustavne odločbe bi ju bilo mogoče le v takem primeru šteti za pasivna družbenika. Dokazni postopek je pokazal, da dolžnika nista imela vpliva na poslovanje družbe, zato ker ga nista hotela imeti in sta se za pasivno vlogo v družbi zavestno sama odločila. Taka ugotovljena pasivna vloga pa ju po mnenju pritožbenega sodišča ne postavlja v položaj pasivnega družbenika v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 9.10.2002 (prim. II Ips 474/2004), saj je zaradi varstva upnikov izbrisanih družb nedvomno potrebno strogo interpretirati kriterij ločevanja med pasivnimi in aktivnimi družbeniki (prim. 6. tč. (pod B) odločbe Ustavnega sodišča Up-572/06-14, Ur. l. RS, št. 107/07). Dolžnika, ki sta se za svojo pasivnost v družbi sama odločila, ni mogoče šteti za pasivna družbenika. Posledica njunega neskrbnega ravnanja, ko nista izpolnjevala svojih družbeniških obveznosti pri upravljanju družbe, pa je skladno z navedeno ustavno odločbo njuna odgovornost za obveznosti izbrisane družbe, kot pritožba utemeljeno opozarja, in tudi na v izpodbijanem sklepu neobrazložen odmik sprejete odločitve od sodne prakse v takih zadevah. Utemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče, ko tudi ob uradnem preizkusu kakšnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ), ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, tako da je ugovor dolžnikov zavrnilo (4. odst. 358. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ).

Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bila potrebna tudi sprememba stroškovne odločbe. Upnik je na naroku priglasil stroške, pravilno v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in katere je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odst. 154. čl. v zv. z 2. odst. 165. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ, naložilo v plačilo dolžnikoma, v višini 194,04 EUR, kot tudi ob uspehu s pritožbo, pritožbene stroške, odmerjene po stroškovniku v spisu, v višini 248,54 EUR z obrestmi, kot vse izhaja iz izreka. Stroške odgovora na pritožbo, ki ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi obravnavane zadeve, pa nosita dolžnika sama (155. čl. v zv. s 165. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ).