Jedro

Pritožničino stališče, da je presoja spornega pogodbenega pogoja izključena iz uporabe Direktive 13/93, ker naj bi učinkoval enako kot uporaba 371. in 372. člena OZ, ni utemeljeno.

Dajatveni zahtevek, z obstojem katerega pritožnica pogojuje obstoj pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe, ni zastaran.

Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. V skladu s 365. členom OZ pa se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da pomanjkljivih informacij potrošniku ponudnik ne more sanirati z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe, in da pouk o možnosti konverzije ob sklenitvi pogodbe, ne da bi bil potrošniku pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo ugotovilo, da sta notarski zapis SV 510/07 z dne 19. 4. 2007 sporazuma o ustanovitvi hipoteke na vknjiženi nepremičnini in potrditve pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. 000 in navedena kreditna pogodba nična.

2.Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno pa zavrne, še podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče ni preverilo, ali sporni pogodbeni pogoj temelji na zavezujočih določbah nacionalnega prava (2. odst. 1. čl. Direktive 13/93), kar izključuje uporabo Direktive. Sledeč sodbama Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-186/16 in C-609/19 je načeloma legitimno domnevati, da je nacionalni zakonodajalec vzpostavil ravnotežje med pravicami in obveznostmi strank določenega pogodbenega razmerja in je zato presoja nepoštenosti izključena. Obravnavani kredit je pristen devizni kredit in torej klasičen primer 371. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje bi zato moralo preizkusiti, ali bi uporaba spornega pogoja povzročila enako obveznost, kot bi izhajala iz 371. in 372. čl. OZ. SEU je v sodbah C-364/19 in C-81/19 potrdilo, da so določbe potrošniških kreditnih pogodb, ki so primerljive spornim pogojem v tej zadevi, lahko izključene iz področja uporabe Direktive. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Kondikcijski zahtevek tožnikov je zastaral. Ob vložitvi tožbe 16. 7. 2015 sta postavila zahtevek, po katerem sta dolžna toženki plačati znesek v višini razlike med prejetim in odplačanim zneskom kredita. Za tak zahtevek nista imela pravnega interesa. V vlogi z dne 12. 10. 2020 sta postavila zahtevek za plačilo 72.534,70 EUR, ki pa je zastaran. Sledeč sodni praksi je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se seznani s pomembnimi dejanskimi okoliščinami in pravno oceno o morebitni ničnosti (odločbi VS RS II Ips 14/2020 in II Ips 67/2021). Sodišče mora skrbno pretehtati pomembne okoliščine. Tožnika sta kondikcijski zahtevek postavila več kot pet let po vložitvi tožbe, iz katere izhaja, da sta bila seznanjena z dejanskimi okoliščinami zadeve in imela izoblikovano stališče o pravnih posledicah. Dajatveni zahtevek je zastaral najkasneje 16. 7. 2020. Sicer pa sta bila s pomembnimi okoliščinami seznanjena precej časa pred vložitvijo tožbe. Do sprememb tečaja je prišlo že poleti 2011; v dopisu, poslanem decembra 2013, ju je na bistveno spremembo opozorila tudi toženka; kreditne pogodbe v CHF so bile deležne obsežne medijske pozornosti v začetku leta 2015. Ker se sodišče do teh okoliščin ni opredelilo, sta podani bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Stališče sodišča v 15. točki obrazložitve je nevzdržno. Zastaranje ne more biti odvisno od tega, ali tožnik ob vložitvi tožbe ve, kolikšen bo zahtevek ob zaključku obravnave. Potrošnik se od začetka postopka zaveda, da je eden od bistvenih interesov postopka prav vrnitev zneskov, ki jih je toženka neupravičeno prejela. Stališče sodišča izvotli institut zastaranja in privede do nezastarljivosti kondikcijskih zahtevkov potrošnikov. Tudi po sodni praksi SEU razumni zastaralni roki ne otežujejo pretirano izvrševanja pravic, če dejansko zadostujejo za to, da lahko potrošnik pripravi in vloži učinkovito pravno sredstvo (sodbi C-776/19 do C-782/19, 31. točka, in C-698/18 in C-699/81, 62. točka). Ker je dajatveni zahtevek zastaran, tožnika nimata pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek.

Sodišče je pri presoji podanih informacij spregledalo, da je bila ugodna obrestna mera ključna za priljubljenost kredita CHF. Izpovedbe priče A. A. ni analitično ocenilo. Povedala je, da ni bilo zagotovil o gibanju tečaja niti da bodo nihanja minimalna ali omejena, da so ta gibanja povsem negotova, glede na veliko število strank pa je jasno, da se natančnih informacij ni mogla spomniti. Pojasnila torej niso temeljila na domnevi o stabilnosti tečaja, ampak na njegovi nenapovedljivosti. Tudi po sodbi SEU C-609/19 je to zelo pomemben element presoje o pojasnilni dolžnosti. V primeru, ko informacije temeljijo na domnevi o stabilnosti valutnega razmerja, so pomembna pojasnila o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje tečajev, obravnavani primer pa je drugačen. Koncept "črnega scenarija" ni obrazložen, je arbitraren in v nasprotju z načelom pravne varnosti. Mehanizem kreditne pogodbe je bil povsem transparenten. Z vsako plačano anuiteto sta tožnika odplačala del glavnice, delež anuitete, namenjen plačilu obresti, pa se je vseskozi zmanjševal. Drugače kot v produktu Helvet Immo iz sodbe SEU C-609/19 plačilo obresti ni imelo dodatnih učinkov. Ekonomske posledice pogodbe sta tožnika imela možnost oceniti tudi na podlagi amortizacijskega načrta. Vsakokratni znesek v CHF je bilo mogoče preračunati v EUR na podlagi operacije deljenja. Na razpolago sta imela vse relevantne podatke, da bi lahko ocenila potencialno znatne ekonomske posledice pogodbe. Imela sta tudi možnost konverzije, o čemer se sodišče prve stopnje konkretno ni opredelilo. Spregledalo je tudi 20. čl. pogodbe kot enega od elementov presoje o preglednosti pogoja. Razlogi v 47. točki obrazložitve so v nasprotju s sodno prakso SEU, po kateri mora biti stopnja informiranja določene intenzivnosti, ni pa določen način informiranja. Načelo lojalne razlage in uporaba sodbe C-609/19 ne narekujeta zaključka, da mora ponudnik potrošnika vselej seznaniti z ekonomskimi okoliščinami, ki bi lahko vplivale na nihanja tečajev. Upoštevati je treba vse podane informacije. Poleg tega je bilo dejansko stanje v C-609/19 bistveno drugačno, v sodbi Andriciuc pa ta zahteva ni izpostavljena. Povprečnemu potrošniku je dobro znano, da je bodoče gibanje tečaja odvisno od različnih ekonomskih dejavnikov izven sfere pogodbenih strank. Ker gre za splošno znana dejstva, posebno opozorilo ni bilo potrebno. Priče so bile zaslišane v 2017, sodna praksa pa je navedeno kot pomembno izpostavila šele v 2023. Sodišče bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo in opozoriti toženko oziroma ponovno izvesti pravočasno predlagane dokaze. Iz sodbe je razumeti, da sodišče z opozorilom o vplivu velike depreciacije zakonitega plačilnega sredstva razume prav predložitev simulacij grafov ali izračunov. Taka zahteva ne izhaja sodne prakse SEU in je v nasprotju z ustavno prepovedjo retroaktivnosti. Povprečen potrošnik je sposoben razumeti, da sprememba menjalnega tečaja (npr. za 50 %) ne pomeni, da gre za enkratno spremembo, ampak se zaveda, da lahko menjalni tečaj ostane spremenjen tudi v ostalem odplačilnem obdobju. Sposoben si je predstavljati, da bo v primeru 30 % spremembe plačal 30 % več. Simulacije ne bi mogle temeljiti na objektivnih ocenah in natančnih podatkih; lahko bi bile napačne in zavajajoče. Ugotovitev, da bi morala toženka tožnikoma pojasniti, da ima CHF lastnost varnega zatočišča, je neutemeljena. Toženka je podala o tem obsežne navedbe in dokaze, o katerih se sodišče ni izreklo. Podana je bistvena kršitev iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Ugotovitev izhaja iz sodbe VS RS II Ips 8/2022, v kateri je temeljila na izvedenskem mnenju. Gre za dejstvo, na katerega se sodišče ne more enostavno sklicevati. V sodbi ni jasno obrazloženo, kakšna je konkretna razlika med obsegom in vsebino dejansko podanih informacij ter obliko, vsebino in vrsto informacij, s katerimi bi toženka zadostila pojasnilni dolžnosti. Sodišče je o tem ni poučilo in tako tudi ne o tem, v čem so njene navedbe in dokazni predlogi pomanjkljivi.

V kontekstu znatnega neravnotežja sodišče ni ovrednotilo pravice tožnikov do konverzije. S tem jima je bila dana možnost zamejitve prevzetih tveganj. O tem se sodišče ni izreklo. Za presojo toženkine dobrovernosti je ključno, ali je tožnikoma razkrila vse okoliščine, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati. To je tudi storila. Če bi sodišče menilo, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena, ne bi smelo mehansko uporabiti stališča VS RS iz sodbe II Ips 8/2022, ampak je bilo dolžno postaviti predhodno vprašanje, ali je v kontekstu sporne kreditne pogodbe pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost avtomatičen dokaz o toženkini nedobrovernosti in posledično o nepoštenosti pogodbe.

3.Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Spor med pravdnima strankama se nanaša na veljavnost kreditne pogodbe, ki sta jo tožnika sklenila s toženko 19. 4. 2007 za posojilo v višini 270.000 CHF in rokom vračila 180 mesecev. Na podlagi pogodbe sta tožnika prejela 165.000 EUR. V dne 16. 7. 2015 vloženi tožbi sta zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke ter njen izbris in da sama plačata toženki še nevrnjeni del glavnice. V vlogi z dne 12. 10. 2020 sta denarni zahtevek spremenila v zahtevek za plačilo 72.534,70 EUR. V kasnejših vlogah sta tožbo glede izbrisnega zahtevka umaknila ter denarni zahtevek zvišala in zahtevala zamudne obresti.

6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo ugodilo zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodb. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je toženka v pojasnilih, danih ob sklepanju pogodb, izpustila izrecna opozorila o pasteh valutnega tveganja, prevzetega s pogodbo. Ker ni zadostila zahtevam profesionalne skrbnosti, je pogodbeni pogoj v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, to pa vodi k ničnosti pogodbe (23. in 24. člen Zakona o varstvu potrošnikov - v nadaljevanju ZVPot). Pri presoji je upoštevalo stališča, zavzeta v sodbi VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

7.Pritožbene navedbe ne utemeljujejo potrebe po prekinitvi postopka in postavitvi predhodnega vprašanja SEU. SEU je že izreklo, da 24. člen ZVPot sledi cilju varstva potrošnikov, ki je zagotovljen z Direktivo 93/13 (in torej morebitna višja raven varstva ZVPot ne posega v določbe PDEU), uporaba in razlaga ZVPot pa je v domeni sodišč držav članic.

8.Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je na zadnjem naroku za glavno obravnavo navedla, naj sodišče upošteva prakso SEU v kontekstu izključitve iz 2. odst. 1. čl. Direktive 13/93 v zvezi z načelom monetarnega nominalizma, ter izpostavila zadevi C-364/19 in C-81/19. Ker v izpodbijani sodbi o teh navedbah ni razlogov, niso pa očitno neutemeljene, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Glede na to, da gre za uporabo prava, je pritožbeno sodišče to pomanjkljivost moglo odpraviti (1. odst. 354. čl. ZPP).

9.Pritožničino stališče, da je presoja spornega pogodbenega pogoja izključena iz uporabe Direktive 13/93, ker naj bi učinkoval enako kot uporaba 371. in 372. čl. OZ, ni utemeljeno. Po 2. odst. 1. čl. Direktive 13/93 ta ne velja za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali drugih predpisih. Kot je obrazložilo že VS RS v sklepu II Ips 37/2023 (z dne 20. 3. 2024), se v skladu s sodno prakso SEU nedovoljenosti pogodbenega pogoja po navedeni določbi Direktive ne presoja le tedaj, kadar so na podlagi nacionalnega prava hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: - da se pogodbeni pogoj opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo, - da je takšna zakonska določba oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre le za splošno določbo obligacijskega prava, in - da navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank. Ti kriteriji glede obravnavane pogodbe niso izpolnjeni. Poleg tega izjema iz 2. odst. 1. čl. Direktive ni implementirana v slovenski pravni red. ZVPot ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo. Presojo v smislu določb 23. in 24. čl. ZVPot je bilo zato sodišče prve stopnje dolžno opraviti.

10.Neutemeljeni so pritožbeni pomisleki v zvezi z obstojem pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Sodišče prve stopnje ga je utemeljilo z obstojem dajatvenega zahtevka, ki še ni zastaral. Ne glede na utemeljenost razlogov v izpodbijani sodbi, da bo zastaralni rok glede dajatvenega zahtevka pričel teči s pravnomočnostjo sodbe o ničnosti, je v okoliščinah obravnavane zadeve očitno, da dajatveni zahtevek, z obstojem katerega pritožnica pogojuje obstoj pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe, ni zastaran.

11.Kot izhaja iz odločbe VS RS II Ips 67/2021, na katero se opira tudi sodišče prve stopnje in ki določbo 366. čl. OZ o začetku teka zastaranja razloži ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage, lahko zastaralni rok prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. V skladu s 365. čl. OZ pa se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. čl. OZ).

12.Tožnika sta tožbo vložila 17. 7. 2015. Toženka v ugovoru zastaranja ni določno opredelila, kdaj naj bi tožnika izvedela za hibnost posla; navedla je le različne dogodke v letu 2011, 2013 in 2015. Niti od najzgodnejšega dogodka do vložitve tožbe še ni poteklo pet let, z vložitvijo tožbe, v kateri sta tožnika jasno izrazila interes za uveljavitev povračilnih zahtevkov, pa je bil tek zastaranja pretrgan. Ker je že iz teh razlogov ugovor zastaranja neutemeljen, se niti o pravilnosti stališča v izpodbijani sodbi niti o drugih dilemah, povezanih s presojo pravnega interesa, pritožbeno sodišče ne izreka.

13.Neutemeljeni so pritožbeni pomisleki o pravilnosti ugotovitve, da toženkino pojasnilo ob sklenitvi obravnavane pogodbe ni bilo skladno z zahtevami profesionalne skrbnosti.

14.V izpodbijani sodbi so podani izčrpni razlogi o obsegu dolžnega pojasnila, v katerih se sodišče opira na stališča SEU, Ustavnega sodišča in VS RS, sprejeta pred zaključkom glavne obravnave. Zavzeta so stališča, - da morajo biti potrošniku, ki je stranka v dolgoročnem pogodbenem razmerju, dane informacije, na podlagi katerih bo lahko ocenil oz. razumel potencialno znatne posledice pogodbenega pogoja na njegove obveznosti, - da mu morajo biti dane informacije, da ima kreditna ponudba poleg koristi lahko tudi znatne negativne finančne posledice, - da mu morajo biti dane informacije o tem, kako bi na obroke kredita vplivalo zelo veliko znižanje domače valute ter zvišanje tuje obrestne mere, - da zgolj zavedanje o obstoju tveganja ne pomeni, da se potrošnik zaveda njegovega dejanskega obsega, - da opozorilo o možnostih bodočega neugodnega nihanja tečaja in grafična predstavitev preteklih nihanj, opozorilo na možnost spreminjanja anuitete in glavnice kot posledice valutnega tveganja, fiksni izračun bodočih obrokov na podlagi tečaja ob sklenitvi pogodbe, nereklamiranje kreditov v CHF, odsotnost zagotovil o zgolj manjših možnih spremembah, pogodbena določba o obstoju valutnega tveganja, možnost konverzije kredita v evrskega in opozorilo notarja na posledice pogodbe za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostujejo.

15.Ključna za ugotovitev, kakšna je bila vsebina pojasnil, danih tožnikoma pred sklenitvijo pogodbe, je po presoji sodišča prve stopnje izpovedba A. A., tedanje vodje poslovne enote, v kateri je bila sklenjena obravnavana pogodba. Kot je navedeno v sodbi, priča tožnikoma ni povedala, da bi potrošnike opozarjali na možnost "črnega scenarija"; povedala je, da bi jim na morebitno vprašanje o tem odgovorili, da je nastop bistvenega nihanja negotov in da sprememb tečaja in obrestne mere ni mogoče napovedati, in da so govorili o tveganju, ne ve pa, ali je bil uporabljen izraz neomejeno tveganje. Na podlagi tega je sodišče zaključilo, da tožnikov ni informirala o tem, da so lahko posledice sklenjene pogodbe tudi zelo negativne, kako bi na višino anuitete vplivalo znatno znižanje vrednosti domače valute in da se valutna razmerja zlasti v času večjih gospodarskih kriz lahko znatno spremenijo.

16.Neutemeljen je očitek, da so bile priče zaslišane v 2017, ko še ni bilo pomembno, ali je bil kreditojemalec seznanjen z ekonomskimi okoliščinami, ki vplivajo na gibanje tečaja. Te informacije sodišče ni štelo kot ključne v vsebini dolžnega pojasnila. Sicer pa so bile priče zaslišane o vsebini pojasnil in informacij, ki so bile tožnikoma dane pred sklenitvijo obravnavane pogodbe. Tudi toženka je imela tedaj možnost postavljanja dodatnih vprašanj. Nenazadnje je bila sodba II Ips 8/2022 izdana spomladi 2023, zadnji narok v zadevi pa je bil izveden novembra 2023. Toženka (ki ne zatrjuje, da s sodbo ne bi bila seznanjena) je torej imela možnost predlagati dopolnitev dokaznega postopka, pa tega ni storila.

17.Pritožbeni očitek, da izpovedba navedene priče ni analitično ocenjena, ni utemeljen. Bistveno je, da iz nobenega dela njene izpovedbe ni mogoče sklepati, da je bilo tožnikoma pojasnjeno, kako bi na obseg njunih obveznosti (mesečnih in skupne cene kredita) vplivalo znatno znižanje vrednosti domače valute v primerjavi s CHF in da spričo nenapovedljivosti gibanja tečajev do takih sprememb v dolgoročnem pogodbenem razmerju lahko realno pride. Ni dovolj, da iz pojasnila izhaja, da so spremembe tečaja možne in nenapovedljive; ključno je, da se potrošnik na podlagi danih informacij more zavedati, da je možnost spremembe tečaja realna, da je realna možnost, da se končna cena kredita bistveno poveča, in kakšne so posledice znatne spremembe tečaja na njegove mesečne obveznosti in na končno ceno kredita. Toženkino sklicevanje na transparentnost mehanizma pogodbe in enostavno izračunljivost mesečne anuitete ni relevantno že zato, ker predpostavlja vedenje o tečaju ob zapadlosti vsake od anuitet. Prav tako ni odločilno, ali ima CHF lastnost valute varnega zavetja; bistveno je, da so znatne spremembe tečaja v obdobju odplačevanja kredita realno možne. Ne drži niti očitek, da je sodišče na kakršenkoli način omejilo možnosti, ki bi jih toženka lahko izbrala za podajo ustreznega pojasnila. Zahteva po seznanitvi potrošnika s posledicami zelo velike depreciacije domače valute za obseg njegovih pogodbenih obveznosti izhaja že iz sodbe SEU C-186/16. Ali bi tožnikoma moralo biti pojasnjeno tudi in izrecno, katere ekonomske okoliščine vplivajo na spremembo tečaja, za odločitev v zadevi ni pomembno. Očitno neutemeljen je očitek pritožbe, da v sodbi ni razlogov o obsegu dolžnega pojasnila in o vsebini danega pojasnila. Razlogi o prvem so strnjeno povzeti v 46. in 48. točki, o drugem pa v 47. točki obrazložitve.

18.Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče ni izreklo o toženkinih navedbah glede ponujene možnosti konverzije kredita. V 47. točki obrazložitve je navedeno, da možnost konverzije kredita ne zadostuje. Razlogov, ki bi utemeljevali nasprotno, pritožnica ni navedla. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da pomanjkljivih informacij potrošniku ponudnik ne more sanirati z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe, in da pouk o možnosti konverzije ob sklenitvi pogodbe, ne da bi bil potrošniku pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti. V pogodbi predvidena možnost, da tožnika predlagata konverzijo v EUR kredit (po menjalnem tečaju na dan pretvorbe), tako ne odpravlja neuravnoteženosti pogodbenega položaja tožnikov. Toženka je pred sodiščem prve stopnje še uveljavljala, da se tožnika nista odzvala na vabilo na razgovor o možnostih za refinanciranje kredita. Na podlagi tako splošnega vabila ni mogoče sklepati, da bi jima podala ustrezno pojasnilo o pomembnih lastnostih kredita, niti da bi ponujene možnosti ustrezno uravnotežile njun pogodbeni položaj.

19.Po navedenem in po presoji, da po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

20.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan (164. čl. ZPP).

-------------------------------

1. Gre za Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.

2. Tožbo sta umaknila tudi glede podredno uveljavljenega zahtevka za razvezo pogodbe.

3. Glavna obravnava je bila končana 2. 11. 2023.

4. Glej sodbo C-405/21 z dne 13. 10. 2022 (FV proti Novi kreditni banki Maribor d.d.).

5. Več glej 9. do 27. točko obrazložitve navedene odločbe VS RS.

6. Sklep z dne 21. 7. 2021.

7. Glej npr. sodbo VS RS II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 49. točka obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 346, 365, 366, 371, 372

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.