Jedro

O tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po 22. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je bilo že pravnomočno odločeno, in sicer je bila zahteva zavrnjena v skladu z določbo 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. V 3. odstavku 36. člena Sporazuma je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov sklenjenih med državami, nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega zakona. To velja tudi za samostojne pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Ker je nosilec zavarovanja v Avstriji, kot tretji državi, priznal tožniku pravico do pokojnine na podlagi mednarodnega sporazuma med Bosno in Hercegovino in Republiko Avstrijo, glede na določbo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma, tožnik po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni bil upravičen do odmere starostne pokojnine na podlagi tega Sporazuma. Tožnik je namreč pri Bosansko - Hercegovskem nosilcu zavarovanja ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po Sporazumu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za isto dejansko stanje in isto pravno podlago, zato je drugostopenjski organ tožene stranke tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrgel na podlagi 4. odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita (pravilno: odpravita) odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 8. 2014 in št. ... z dne 6. 6. 2014 ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS, št. 10/2008, 3/2011) in le na tista vprašanja, ki niso urejena z omenjenim Sporazumom, uporabiti notranje pravne predpise oz. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožnik meni, da bi moralo sodišče uporabiti 36. oz. 37. člen Sporazuma. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo 36. člen Sporazuma, vendar napačno. Če bi sodišče ravnalo skladno z osnovnimi načeli upravnega postopka bi ugotovilo, da je bila tožniku pravica do starostne pokojnine priznana z odločbo Fonda za penzijsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske (Bosna in Hercegovina) št. ... z dne 6. 10. 2000 in sicer za čas od 25. 7. 2000 dalje. Pokojnina mu je bila odmerjena za zavarovalno dobo v trajanju 27 let, 7 mesecev in 12 dni. V zavarovalno dobo so vračunana obdobja le v Bosni in Hercegovini in v Republiki Sloveniji. Na dan, ko mu je bila prvič priznana pravica (25. 7. 2000) v BiH s strani tujega nosilca zavarovanja, ni bil začet postopek priznavanja pravice do starostne pokojnine v Republiki Avstriji, pri čemer pri priznanju ni bil uporabljen Meddržavni dogovor med BiH in Republiko Avstrijo. Pravico do pokojnine v Republiki Avstriji je pridobil 1. 8. 2005. V zadevi bi torej moralo sodišče upoštevati 37. člen Sporazuma in tožniku priznati pravico do sorazmernega dela pokojnine. Ključen datum, ki ga je potrebno upoštevati pri presoji sporne zadeve je datum prvega priznanja pravice in na ta dan je treba ugotoviti, ali je bil upoštevan meddržavni sporazum z neko tretjo državo. Z nobeno določbo Sporazuma ni urejeno, kako postopati v situaciji, kakršna je tožnikova, ko je pozneje pridobil pravico v tretji državi. Sklicevanje sodišča na sodbo opr. št. VII Ps 1978/2011 z dne 14. 11. 2013 pa je irelevantno, saj negativna rešitev v upravnem postopku ne more pridobiti materialne pravnomočnosti. Ravnanje tožene stranke se ne ujema z osnovnimi načeli Zakona o splošnem upravnem postopku ter z določbami Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 8. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 6. 2014 (z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine). Je pa drugostopenjski organ v nadaljevanju prvostopenjsko odločbo iz formalno pravnih razlogov odpravil ter zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrgel. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je bilo o istem zahtevku že pravnomočno odločeno, ter da se nov zahtevek nanaša na isto dejansko stanje in isto pravno podlago.

6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožena stranka z odločbo z dne 13. 12. 2010 odločila, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Zadeva je bila predmet presoje pred sodiščem, pri čemer je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. VII Ps 1978/2011 z dne 14. 11. 2013 tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 13. 12. 2010 in 4. 7. 2011 ter na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine zavrnilo. Taka odločitev je bila tudi predmet presoje pred pritožbenim sodiščem, ki je s sodbo opr. št. Psp 72/2014 z dne 6. 3. 2014 tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo.

7. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre v zadevi za isto dejansko stanje in isto pravno podlago. Iz dokumentacije v upravnem spisu je namreč razvidno, da se je postopek za priznanje pravice do starostne pokojnine po 37. členu Sporazuma začel po uradni dolžnosti 20. 10. 2008, in sicer pri Bosansko - Hercegovskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnik je s prekinitvami v RS dopolnil 5 let, 3 mesece in 25 dni, v BiH pa 21 let, 3 mesece in 29 dni. Tožniku je bila v BiH priznana pravica do starostne pokojnine od 25. 7. 2000 dalje, in sicer za pokojninsko dobo v trajanju 27 let, 7 mesecev in 12 dni. Tožniku pa je bila nato tudi v Republiki Avstriji za 4 leta zavarovalne dobe priznana pokojnina na podlagi Sporazuma med Republiko Avstrijo in Bosno in Hercegovino. Tožena stranka je z odločbama št. ... z dne 13. 12. 2010 in št. ... z dne 4. 7. 2011 tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, zavrnila. Pri tem se je sklicevala na določbo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma, kjer je določeno, da pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov sklenjenih med državami, nastalimi na območju bivše SFRJ, se ne preračunavajo po določbah tega zakona. To velja tudi za takoimenovane „samostojne“ pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Ker je nosilec zavarovanja v Avstriji, kot tretji državi priznal tožniku pravico do pokojnine na podlagi mednarodnega sporazuma med BiH in Republiko Avstrijo, glede na določbo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma, tožnik po uveljavitvi Sporazuma ni bil upravičen do odmere starostne pokojnine na podlagi tega Sporazuma.

8. Tožnik je dne 26. 12. 2013 pri Bosansko-Hercegovskem nosilcu zavarovanja ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po 22. členu Sporazuma. Tudi v tej zadevi se sklicuje na isto dejansko stanje in tudi na isto pravno podlago.

9. Ker je bila prejšnja zadeva pravnomočno zavrnjena, je tudi po stališču pritožbenega sodišča v sporni zadevi podano stanje, kot je urejeno v 129. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). V 4. točki prvega odstavka je namreč določeno, da če o isti upravni stvari že teče postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, organ s sklepom zahtevo zavrže. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katere se opira zahtevek, ni spremenilo. Ravno za tako situacijo gre v sporni zadevi, saj se niti dejansko niti pravno stanje, kot je razvidno iz zavrnilne odločbe, kasneje ni spremenilo. Da je odločitev tožene stranke postala pravnomočna, izhaja iz sodnih odločb(1).

10. Ker torej niso obstajali z zakonom določeni pogoji, da bi tožena stranka zadevo obravnavala po vsebini, tudi pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da je drugostopenjski organ tožene stranke tožnikovo zahtevo utemeljeno na podlagi četrtega odstavka 129. člena ZUP, zavrgel. Ker ni prišlo do odločanja po vsebini, so torej za rešitev sporne zadeve pravno irelevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinske razloge v zvezi s priznanjem pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Opr. št. VII Ps 1978/2011 z dne 14. 11. 2013 in Psp 72/2014 z dne 6. 3. 2014.