Jedro

Trditveno breme tožeči stranki nalaga, da navede vsa pravotvorna dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Izvedba dokaza z zaslišanjem priče ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev tožeče stranke o temelju vtoževanega zneska.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 08.06.1999 razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... v 1. in 3. točki razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka se je proti navedeni sodbi pritožila zaradi kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 299. člena ZPP. Navedla je, da izterjuje račun, ki je bil izstavljen zaradi uporabe 40 m2 razstavnega prostora po ceni 4.070,00 SIT/m2, da bi na obstoj podnajemnega razmerja lahko sodišče sklepalo iz izpovedi Z. I. in da tožena stranka "ničemur" ni določno ugovarjala. V dokaz svojih navedb je ponudila zaslišanje priče, ki je izpovedala, da je tožena stranka uporabljala poslovni prostor brez pravne podlage in z izpovedjo ovrgla vse ugovore tožene stranke. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi vzdrži v veljavi in toženi stranki naloži plačilo stroškov pravdnega in pritožbenega postopka oz. zadevo pošlje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navedla je, da za tožbo ni ne pravne ne dejanske podlage in je zato potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom.

Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred 14.07.1999, ko je začel veljati novi Zakon o pravdnem postopku (ZPP/99), je sodišče druge stopnje o pritožbi odločilo po določbah starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče sodi na podlagi navedb pravdnih strank. Po določbi 219. člena ZPP/77 mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditveno breme tožeči stranki tako nalaga, da navede vsa pravotvorna dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Tožeča stranka je na poziv sodišča prve stopnje, da izkaže temelj tožbenega zahtevka, navedla le, da lahko temelj izkaže s pričo Z. I. (r.št. 13 spisa). Vendar izvedba dokaza z zaslišanjem priče ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev tožeče stranke o temelju vtoževanega zneska. Zgolj na podlagi izpovedi priče (ustreznih trditev tožeča stranka ni postavila) sodišče prve stopnje ni bilo dolžno sklepati na obstoj podnajemnega razmerja.

V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pa sodišče druge stopnje še dodaja, da predloženi račun (priloga A2) ne more nadomestiti trditev tožeče stranke o tem, da naj bi tožena stranka uporabljala 40 m2 razstavnega prostora in naj bi zato dolgovala tožeči stranki 4.070,00 SIT/m2. Račun ima namreč v postopku zgolj pomen dokaza in kot enostranska listina ne more biti podlaga za nastanek obveznosti naslovnika. Zato sam zase sporni račun ne govori v prid presoji o obstoju obveznosti tožene stranke v razmerju do tožeče. V pritožbi navedena dejstva, da je bilo med strankama sklenjeno podnajemno razmerje in je bil račun izstavljen zaradi uporabe 40 m2 razstavnega prostora po ceni 4.070,00 SIT/m2, so glede na to, da jih je tožeča stranka prvič navedla šele v pritožbi, nedovoljene pritožbene novote. V postopku v gospodarskih sporih se namreč lahko v pritožbi navedejo nova dejstva le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave (1. odst. 496.a člena ZPP/77). Kaj takega pa tožeča stranka v pritožbi niti ne zatrjuje.

Sodišče prve stopnje je kljub pomanjkljivim trditvam tožeče stranke zaslišalo predlagano pričo in nato pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala temelja vtoževanega zahtevka. Tožeča stranka namreč ni dokazala niti tega, da je bila upravičena razpolagati z zunanjim delom prostora, katerega uporabo je zaračunala toženi stranki.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločbe tako ni našlo pomanjkljivosti, na katere opozarja pritožba. Sodbo sodišča prve stopnje pa je preizkusilo tudi glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77) in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (2. odst. 354. člena ZPP/77) in je pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je na podlagi 368. člena v zvezi s 1. odst. 375. člena ZPP/77 neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter zakonito in pravilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (1. točka izreka te sodbe).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na 1. odst. 166. člena ZPP/77. Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela (prim. 1. odst. 154. člena ZPP/77) bo morala sama nositi stroške, ki so ji v zvezi s pritožbo nastali. Navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo pa tudi niso pripomogle k odločitvi sodišča druge stopnje, saj se nanašajo predvsem na (ne)obstoj "najemne pogodbe". Zato bo morala z odgovorom povezane stroške, ki po oceni sodišča druge stopnje niso bili potrebni (prim. 1. odst. 155. člena ZPP/77), tožena stranka nositi sama (2. točka izreka te sodbe).