Jedro

V pravnem pomenu gre pri sodni praksi za dinamični proces odločanja: stabilizirajo ga sodne odločbe stalnice, na katere se navezujejo nove in nove sodne odločbe, ki te stalnice dopolnjujejo in poglabljajo. Dinamika in razvoj pestre sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z (ne)veljavnostjo kreditnih pogodb, ki so bile sklenjene v tuji valuti (CHF), daje dovolj opore za sklep, da se je sodna praksa Vrhovnega sodišča ustalila v zvezi z vrednotenjem dolžnostnih ravnanj potrošnika in banke pri sklepanju kreditne pogodbe in glede pravnih posledic v zvezi z (ne)veljavnostjo takih pogodb v primeru kršitve teh dolžnostih ravnanj. Vrhovno sodišče je svoja stališča v novejših odločbah korenito nadgradilo, kar je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo, pritožba pa povsem prezrla, s tem, ko se je sklicevala na preteklo sodno prakso Vrhovnega sodišča in višjih sodišč, ki je bila presežena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Oris spora

1.Tožnica je kot kreditojemalka s toženko kot kreditodajalko 31. 8. 2007 sklenila Kreditno pogodbo št. ...,1 s katero je pridobila kredit v višini 130.600,00 CHF oziroma 78.707,40 EUR, in Pogodbo o zastavi nepremičnin. Pravdni stranki sta sklenili pogodbi v obliki notarskega zapisa. Toženka je dala tožnici hipotekarni kredit za gradnjo stanovanjske hiše. Po sklenitvi pogodbe je prišlo do občutne spremembe tečaja valut CHF - EUR. Tožnica trdi, da take spremembe ni mogla pričakovati, ker se je mesečna anuiteta povečala za 75,39 %, da ne bi sklenila kreditne pogodbe v valuti CHF, če bi jo na banki na to možnost opozorili in če bi ji pojasnili, kako bi sprememba tečaja lahko vplivala na njene pogodbene obveznosti, da tožnica ob sklenitvi pogodbe ni mogla razumeti in tega ji na strani banke niso pojasnili, da se bo zaradi spremembe tečaja (v evrih gledano) hkrati povišala glavnica, s tem, da je imela toženka ob sklenitvi pogodbe na voljo vse potrebne informacije, da je banka prejela opozorilo, da se realno pričakuje apreciacija valute CHF, kar lahko znatno vpliva na zmožnosti kreditojemalcev, da odplačujejo kredit. Tožnica s tožbo zahteva, da se ugotovi ničnost kreditne pogodbe, pogodbe o zastavi nepremičnin in notarskega zapisa, ki vsebuje kreditno pogodbo in sporazum iz 142. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožnica od toženke zahteva tudi povračilo stroškov, ki so bili povezani s sklenitvijo pogodb.

Odločitev sodišča prve stopnje

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da so nični kreditna pogodba, pogodba o zastavi nepremičnin z dne 31. 8. 2007 in notarski zapis z dne 31. 8. 2007, ki vsebuje kreditno pogodbo in sporazum iz 142. člena SPZ (I), da je toženka dolžna v roku petnajstih dni od vročitve sodbe plačati tožnici 530,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe - 26. 11. 2018 dalje do plačila (II), da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške (III) .

Povzetek pritožbenih navedb

3.Toženka v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4.Sodišče se je sklicevalo na Direktivo 93/13.2 . S tem so bile toženki kršene ustavne in konvencijske pravice, ker se Direktiva ne uporablja neposredno. Sodišče se je pri presoji jasnosti in razumljivosti ter glede dobre vere sklicevalo na odločbe SEU, ki temeljijo na Direktivi, zanemarilo pa je, da je podana izključitev po členu 1(2) Direktive, zaradi česar Direktiva ni uporabljiva, da Direktive in njene razlage niso neposredno uporabljive, da obveznost lojalne razlage ni absolutna, ker je omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.

5.Ugotovitve sodišča, da bi toženka morala posredovati tožnici informacije, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer, je del vsebine Priporočila evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 21. 9. 2011.3 , ki ga SEU ni povzelo v izrek svojih odločb, zato ne gre za del Direktive. Ker Slovenija ni implementirala priporočila, predstavljajo te ugotovitve sodišča retroaktivno uporabo pravnih pravil. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 195/2018 pojasnilo, da uporaba tega priporočila na pravno zavezujoč način ne bi bila v skladu z ustavno prepovedjo povratne veljavnosti.4 .

6.Sodišče je odločitev oprlo zgolj s šablonskim preverjanjem predstavitve "črnega scenarija", da pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru ni bila opravljena, ni pa se ukvarjalo z vsebino pojasnil v zvezi z valutnim tveganjem. Niti praksa SEU, niti praksa VSRS ne izhaja iz zahteve po predstavitvi "črnega scenarija". SEU je v zadevi C-186/16 pojasnilo, da je treba zahtevo transparentnosti spornega pogodbenega pogoja iz 4(2) Direktive razlagati tako, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev, da je treba pri presoji transparentnosti upoštevati vse dejanske okoliščine. Iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja.5 , da mora kreditojemalec v okviru pojasnilne dolžnosti prejeti informacije, na podlagi katerih je zmožen oceniti potencialne znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja ter njihovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, da mora biti obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil, da je za izpolnitev pojasnilne dolžnosti pomembno, da je stopnja informiranja kreditojemalca določene intenzivnosti, pri čemer točno določen način informiranja ni nikjer predpisan.6 . Enako velja za sodno prakso Ustavnega sodišča.7 . Ključno je, da ima povprečen potrošnik na voljo informacije, ki mu omogočajo, da je zmožen oceniti dejanska tveganja, ki jih s podpisom kreditne pogodbe sprejema, kar pa je mogoče prikazati na različne načine. SEU je v zadevi C-227/18 pojasnilo, da je pojasnilna dolžnost ob izpolnjevanju drugih pogojev v redu opravljena tudi, če potrošnik ni izrecno obveščen, da nihanje menjalnega tečaja ni omejeno.8 . Treba je v vsakem primeru glede na okoliščine primera izoblikovati ustrezne kriterije za presojo pojasnilne dolžnosti. Tako sodna praksa SEU kot sodna praksa Vrhovnega sodišča opredeljujeta pravne standarde dolžnega ravnanja na zelo abstrakten način in puščata zelo široko polje za kazuistično sodno presojo v konkretnih primerih.

7.Presojo pojasnilne dolžnosti je treba opraviti iz perspektive potrošnika v času sklepanja kreditne pogodbe in zanemariti današnje vedenje o uresničitvi valutnega tveganja na strani kreditojemalcev. Tako je tudi stališče Direktive.9 . Konkretno to pomeni, da v nasprotju s sodbo II Ips 8/22 pojasnilne dolžnosti ter posledično dobre vere ni mogoče napolnjevati za nazaj z mehkopravnimi standardi.

8.Posredovane informacije je treba presojati s perspektive slovenskega potrošnika v času sklepanja kreditne pogodbe, s tem, da se je sodna praksa SEU v zvezi z Direktivo oblikovala na podlagi vprašanj, ki so bila predložena s strani poljskih in romunskih sodišč, zato je treba ugotoviti, ali gre v Sloveniji za podobne finančne instrumente in okoliščine, v kateri so ti nastali. Pravno varstvo potrošnikov, ki so kredite najemali v tuji valuti pri slovenskih bankah, je bistveno višje kot v vzhodu in srednji Evropi, ker so v Sloveniji pri sklepanju kreditnih pogodb sodelovali notarji, ki so osebe javnega zaupanja, kar dodatno krepi kakovost pojasnilne dolžnosti. Treba je upoštevati, da se je slovenski potrošnik skozi zgodovino pogosto srečeval z menjavo valut, da učinke valutnih sprememb dobro pozna, da je v javnosti veljalo splošno prepričanje o ugodnosti kreditov v švicarskih frankih, s tem, da je Banka Slovenije poročala, da je položaj v RS glede problematike kreditov v valuti CHF ugodnejši, kot v drugih državah, kjer je bilo tovrstno kreditiranje bolj razširjeno.

9.Zmotno je obravnavanje povprečnega potrošnika kot popolnega laika na področju menjalnih tečajev in s tem povezanimi spremembami ter obravnavanje kreditne pogodbe kot kompleksen finančni inštrument. Stališča SEU iz zadeve Paribas v zvezi s francoskim potrošnikom v zvezi s produktom Helvet Immo ni mogoče preslikati na primer slovenskega potrošnika pri sklepanju klasične kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Treba je upoštevati stališče SEU v zadevi Andriciuc, da je treba izoblikovati lastne kriterije ob upoštevanju dejanskih okoliščin konkretnega primera. Razen druge valute in referenčne obrestne mere (LIBOR), se krediti v valuti CHF niso razlikovali od kreditov v valuti EUR.

10.Zmotno je stališče sodišča, da je pojasnilno dolžnost mogoče opraviti le na način, da se potrošniku predstavi vpliv zelo velike depreciacije domače valute in povečanje obrestnih mer na obroke za odplačilo kredita. Sodišče se ni ukvarjalo z vsebino pojasnil v zvezi z valutnim tveganjem, ki jih je tožnica prejela, in ali so bila ta pojasnila take narave, da bi povprečen potrošnik na njihovi podlagi lahko ocenil potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti. Sodišče bi moralo ugotoviti, kakšno je bilo pojasnilo v konkretnem primeru po vsebini, ali je omogočalo zavedanje tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov, ali se je tožnica mogla zavedati dejanskih posledic zelo velike depreciacije domače valute na višino njene kreditne obveznosti. Če bi tako postopalo, bi ugotovilo, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena na način, ki je tožnici kot slovenskemu potrošniku v konkretnih okoliščinah omogočal razumevanje ekonomskih posledic spornega pogodbenega pogoja. Tožnica bi se lahko zaščitila pred valutnim tveganjem in ga omejila s konverzijo oziroma predčasnim odplačilom kredita v skladu z določili kreditne pogodbe. Iz teh razlogov izhaja, da se je tožnica zavedala ekonomskih posledic, ki so povezane s sklenitvijo kreditne pogodbe v valuti CHF in da bi tožnica v vsakem primeru sklenila kredit v valuti CHF.

11.Pri apreciaciji valute CHF gre za zgodovinsko unikanten primer, ki ni bil niti hipotetično pričakovan. Te okoliščine je treba upoštevati v času sklenitve kreditne pogodbe. Velik padec valute EUR v razmerju do valute CHF v letu 2015 ni bil pričakovan za toženko kot bančnega strokovnjaka.

12.Zmotna so stališča sodišča, da je za nepoštenost pogodbenega pogoja dovolj, da se konkretni primer prilega eni od štirih alinej iz 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), da že neustrezno informiranje (neopravljena pojasnilna dolžnost) pomeni odsotnost dobre vere ter posledično nepoštenost pogodbenega pogoja in da ravnanje toženke v konkretnem primeru izpolnjuje zakonski pogoj iz 24. člena ZVPot. Sodišče ni pojasnilo, katera alineja iz prvega odstavka 24. člena ZVPot je bila glede na okoliščine primera izpolnjena, s tem, da je zmotno stališče sodišča, da je dovolj, da se konkretni primer prilega eni od štirih alinej iz 24. člena ZVPot.

13.SEU je v zadevi C-186/16 pojasnilo, da mora sodišče upoštevati okoliščine, ki jih je banka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, da pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe, da za ugotovitev, ali pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, mora nacionalno sodišče preveriti, ali bi lahko banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakovala, da bi potrošnik tak posel sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Te zahteve izhajajo iz vsebine 23. in 24. člena ZVPot, s čimer je bila implementirana določba prvega odstavka 3. člena Direktive, kar izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča.10 . V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča je treba v okviru presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe presoditi oba elementa, torej, ali je banka ravnala v dobri veri ter obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Določba iz čl. 3 (1) Direktive je v 24. členu ZVPot zapisana nekoliko drugače, v smislu, da je nepoštenost podana že, če je podan samo eden od dveh elementov generalne klavzule iz citiranega člena Direktive ali eden od preostalih dveh primerov iz 24. člena ZVPot, vendar temu ni tako. V novejši literaturi je pojasnjeno, kako je prišlo do besedila iz 24. člena ZVPot. Pripravljavci prvega osnutka ZVPot so sledili besedilu tedanjega osnutka bodoče Direktive, ki je bila prav takšna kot prvi odstavek 24. člena ZVPot in je vsebovala štiri alternative, v sprejeti (današnji) različici pa je spremenjena. Kasneje, ko je bil v letu 1998 sprejet ZVPot, se besedilo osnutka ni prilagodilo Direktivi. V času pred pridružitvijo EU je slovenski zakonodajalec očitno štel, da je ZVPot v tem delu že usklajen z Direktivo, besedilo pa je nato ostalo enako kot danes. Očitno pri zakonodajalcu ni šlo za zavestno odločitev o drugačni ureditvi, ampak željo po uskladitvi s pravom EU, ki ji je sledila pomanjkljiva skrbnost pri oblikovanju zakonskega besedila.11 . Vsebinske razlike med pojmom nepoštenosti v ZVPot in Direktivi ni. V kontekstu varstva potrošnikov pri splošnih pogojih poslovanja sta pojma znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi v breme potrošnika ter nasprotovanja vestnosti in poštenju povezana. Znatno neravnotežje v breme potrošnika, zaradi katerega bi bil pogoj nepošten in posledično ničen, si je težko predstavljati brez nasprotovanja vestnosti in poštenju, ostala dva primera iz prvega odstavka 24. člena ZVPot pa je mogoče subsumirati pod generalno klavzulo iz čl. 3 (1) Direktive. Vsebinsko gledano oba elementa generalne klavzule izhajata iz prejšnje ureditve varstva pri splošnih pogojih poslovanja iz 121. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zato tudi Vrhovno sodišče pojem nepoštenosti iz 24. člena ZVPot razlaga v smislu obeh elementov iz čl. 3 (1) Direktive, torej kot obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi v breme potrošnika v nasprotju z dobro vero (vestnostjo in poštenjem).12 . Pri razlagi 24. člena ZVPot je zato uporabna sodna praksa SEU glede čl. 3 (1) Dirktive 93/13/EGS. Za opredelitev določenega pogoja kot nepoštenega mora torej biti kot kumulativno podano nasprotovanje načelu dobre vere in znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. Sodišče ne potegne jasne ločnice med (ne)opravljeno pojasnilno dolžnostjo in dobro vero toženke, temveč ju dejansko enači. Presoje nepoštenosti in neopravljene pojasnilne dolžnosti ni mogoče enačiti z nedobrovernostjo.

. Pri presoji pojasnilne dolžnosti je ključno, ali je banka z ustreznimi pojasnili omogočila potrošniku razumevanje tveganj za njegovo premoženjsko stanje, ki se lahko realizira zaradi bodočih negotovih tečajnih spremembah, pri presoji dobre vere v okviru nepoštenosti pogodbenega pogoja pa je ključno, ali je banka razkrila potrošniku okoliščine, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati in ki bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe, če bi se takšne okoliščine pojavile, razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank¹⁴. Pri ugotavljanju dobre vere banke v okviru testa poštenosti ne gre več za ugotavljanje okoliščin, ali je potrošnik na podlagi pojasnil banke lahko razumel in ovrednotil morebitna znatna ekonomska tveganja, ki jih je prevzel zaradi kredita v tuji valuti. Testu preglednosti in testu poštenosti je skupno, da mora banka s potrošnikom v sklenitveni fazi poslovati v skladu z načelom dobre vere in poštenja.

14.Stališče sodišča, da že neopravljena pojasnilna dolžnost pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja, da je to v razmerju vzroka in posledice, ne da bi ugotavljalo specifične okoliščine, je v nasprotju s sodno prakso, in sicer, da posledica pomanjkljive pojasnilne dolžnosti, če ne izvira v slabi veri in se ne odraža v znatnem neravnotežju, ne more voditi k ničnosti kreditne pogodbe. Če banka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila, to avtomatično ne implicira na stanje informacijskega neravnotežja v trenutku sklenitve pogodbe, ki lahko povzroči tako škodo za potrošnika, da ni mogoče pričakovati, da bi takšen pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj¹⁵. To stališče je pomembno, ker so se v sodni praksi v zadnjem času izoblikovala stališča, ki postavljajo neživljenjsko visok standard pri izpolnjevanju pojasnilne dolžnosti, ki so posledica neustrezne aplikacije stališč SEU, ki je obravnavalo bistveno bolj kompleksne produkte financiranja, zato ni mogoče dobre vere presojati po istih kriterijih. Taka stališča sodišča so v nasprotju z izhodišči iz sodbe II Ips 32/2019, kjer so bila izpostavljena ključna vprašanja: ali je imel potrošnik pred sklenitvijo kredita v valuti CHF na voljo tudi kredit v valuti EUR, ali je banka potrošnika zavajala, zlasti v smislu bagateliziranja prevzetega tveganja, ali je potrošnik lahko enakovredno izbiral med kreditom v valuti EUR in kreditom v valuti CHF, ali je potrošnik imel možnost sporni kredit konvertirati v valuto EUR, ali je imelo ravnanje banke podlago v zakonu.

15.Sodišče je zavzelo stališče, da že neopravljena pojasnilna dolžnost pomeni odsotnost dobre vere toženke. Toženka je v konkretnem primeru opravila pojasnilno dolžnost, zaradi česar presoja nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja ni mogoča. Tudi če pojasnilna dolžnost ne bi bila opravljena, toženki ne bi bilo mogoče očitati ravnanja v slabi veri, kar bi rezultiralo v obstoju znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Pri presoji poštenosti pogodbenega pogoja je treba presoditi, ali podane informacije izvirajo iz slabe vere in se hkrati odražajo v znatnem neravnotežju med pogodbenima strankama. Tega sodišče ni ugotavljalo, zato je ugotovitev sodišča o ničnosti kreditne pogodbe materialno zmotna, v posledici česar je v zadevi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Trditveno in dokazno breme glede obstoja dobre vere je na potrošniku, kar pomeni, da neuspeh banke pri dokazovanju pojasnilne dolžnosti ne more avtomatsko privesti do zaključka o njeni slabi veri. Potrošnik mora zatrjevati in izkazati, da mu banka v uskladitveni fazi ni razkrila okoliščin, ki bi jih ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati in bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe, če bi se te okoliščine pojavile, razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki je bilo v pogodbeni pogoj sicer vgrajeno. Tožnica bi morala dokazati, da je toženka z zadostno stopnjo gotovosti vedela ali bi morala vedeti, da so znatne spremembe tečaja (v škodo potrošnika) realne in celo pričakovane. Tožnica dokaznemu bremenu s tem v zvezi ni zadostila. Njene trditve so bile povezane z možnostjo napovedovanja bodočega gibanja tečaja. Toženki je očitala, da bi lahko predvidela znatna valutna tveganja, kar je dokazovala s publikacijami Banke Slovenije, posledično je ugotovitev, da lahko v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje, arbitrarna. Sodišče je pavšalno zapisalo, da so gospodarske krize reden pojav, da je zelo malo verjetno, da bo valuta CHF dolgoročno ostala na tako nizki ravni, kot v času sklepanja kreditne pogodbe, da je valuta CHF valuta varnega zavetja. Trditve tožnice, da je valuta CHF valuta varnega zavetja so bile pavšalne in dokazno nepodprte. Razlogi za krepitev valute CHF v razmerju do valute EUR so bili v nestabilnosti valute EUR, ki je sicer veljal za stabilno valuto, ki je v razmerju do drugih valut, ne samo do valute CHF, izgubil na vrednosti. Toženka ni mogla vedeti, da bo prišlo do krize v Evroobmočju, kar je bil razlog, da je valuta EUR začela izgubljati napram valuti CHF. Dogodki, ki ustvarjajo gospodarsko neravnovesje oziroma gospodarske krize, nujno ne pomenijo apreciacije valut varnega zatočišča. Za ugotovitev teh dejstev je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Stranka, na kateri je dokazno breme, mora zato v zvezi s svojimi trditvami predlagati izvedenca ustrezne stroke. Sodišče ob nasprotujočih trditvah glede pravil ekonomske znanosti spornega dejstva lahko presoja le preko izvedenca. Sodišče je prezrlo navedbe toženke v tem delu, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 8. in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, ko je sprejelo ugotovitve o učinkih valute varnega zavetja. Sodišče je očitno izhajalo iz ugotovitev VSRS II Ips 8/2022, vendar pri tem ne gre za splošno znana dejstva, še manj pa za pravna stališča, ki bi jih bilo mogoče uporabiti v drugih zadevah.

16.Pri presoji dobre vere je treba upoštevati stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 32/2019, da je od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v valuti EUR in kredit v valuti CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj v valuti CHF, torej v razmerju med valutama EUR in CHF, lahko spremeni. Vrhovno sodišče je to stališče nekoliko omililo s sklicevanjem na zadevo Paribas¹⁶, pri tem pa ni upoštevalo, da je SEU v tej zadevi obravnavalo bistveno bolj kompleksen produkt (t.i. Helvet Immo). Dejstvo glede možne spremembe tečaja je bilo pogodbenima strankama znano in toženka tega dejstva ni prikrivala oziroma je na to možnost opozorila tožnico pred sklenitvijo kreditne pogodbe. Med pogodbenima strankama ob sklenitvi kreditne pogodbe ni obstajalo neravnotežje v smislu 24. člena ZVPot, ker nobena izmed strank ni vedela, kako se bo menjalni tečaj gibal v prihodnosti¹⁷.

17.Sodišče je ugotovilo ničnost pogodb, ni pa pojasnilo, kateri pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZVPot naj bi bil izpolnjen, zato sodba nima razlogov v odločilnih dejstvih. Iz člena 6 (1) Direktive izhaja, da je sodišče dolžno izključiti uporabo nepoštenega pogodbenega pogoja, ne sme pa spremeniti njegove vsebine, zato pogodba obstaja še naprej, ne da bi vsebovala še kakšno drugo spremembo poleg te, ki izhaja iz izbrisa nepoštenega pogoja, če je v skladu s pravili nacionalnega prava kontinuiteta pogodbe pravno mogoča¹⁸. V skladu s pravili slovenskega nacionalnega prava je taka kontinuiteta pogodbe mogoča. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je sankcija ničnosti najstrožja pogodbena sankcija in zadnje sredstvo¹⁹.

18.Toženka je pri poslovanju s tožnico lahko utemeljeno pričakovala, da bo tožnica sporen pogodbeni pogoj sprejela ob posamičnih pogajanjih. Na to kaže pričanje A. A., ki je potrdil, da je za kredite v valuti CHF slišal po radiu, da sta s tožnico pri toženki povprašala po kreditu, da jima je bilo pomembno, da bo mesečna obveznost čim nižja. Neravnovesje ni bilo torej vgrajeno v pogodbo že ob njeni sklenitvi zaradi poslovanja toženke. Iz izpovedbe priče še izhaja, da bančna uslužbenka ni rekla, da do sprememb ne bo prišlo, kar pomeni, da se je potrošnik zavedal možnosti znatnih sprememb. Iz izpovedb tožnice in te priče izhaja, da jima je bančna uslužbenka pojasnila, da menjalni tečaj niha, da je kredit v CHF trenutno ugodnejši zaradi nižje spremenljive obrestne mere LIBOR, kar kaže, da je bilo govora o obrestnem in valutnem tveganju. Breme, ki izvira iz prevzetega valutnega tveganja, ni mogoče ocenjevati ločeno od obrestnega tveganja.

19.Sodišče ni obrazložilo, na kakšni podlagi je toženka dolžna vrniti tožnici stroške odobritve kredita v višini 137,79 EUR in stroške v zvezi s sklenitvijo notarskega zapisa, ki jih je tožnica plačala neposredno notarju, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče je tudi mimo dokaznega bremena poizvedovalo, kakšni so stroški odobritve kredita, s čimer je kršilo razpravno načelo.

Odgovor na pritožbo

20.Tožnica ni podala odgovora na pritožbo.

Presoja utemeljenosti pritožbe

21.Pritožba ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje

22.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da:

-je tožnica kot kreditojemalka s toženko kot kreditodajalko 31. 8. 2007 sklenila kreditno pogodbo, s katero je pridobila kredit v višini 130.600,00 CHF oziroma 78.707,40 EUR in Pogodbo o zastavi nepremičnin,

-sta pravdni stranki sklenili pogodbi v obliki Notarskega zapisa št. SV 547/2007,

-je toženka dala tožnici hipotekarni kredit za gradnjo stanovanjske hiše,

-je tožnica podpisala izjavo o prevzemu valutnega tveganja 31. 8. 2007,

-je toženka kredit predstavila tožnici kot ugodnega in varnega ter da bistvenih sprememb v višini mesečne anuitete ne bo oziroma da obstaja možnost le manjših nihanj,

-toženka ni opozorila tožnice, da sprememba tečaja lahko bistveno vpliva na porast glavnice preračunano v valuto EUR, v katerih tožnica prejema dohodke,

-toženka ni posredovala tožnici informacij, na podlagi katerih bi tožnica (sama) lahko ocenila znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidljivega gibanja tečaja, niti ni seznanila tožnice o tem, kako bo na obroke za odplačilo kredita in s tem potencialno velik vpliv na njen ekonomski položaj vplivala velika depreciacija valute EUR v razmerju do valute CHF,

-je po sklenitvi kreditne pogodbe prišlo do občutne spremembe tečaja,

-so bili stroški odobritve kredita 226,00 CHF, kar je 137,79 EUR, stroški notarja pa 392,72 EUR.

23.Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba določno tudi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede vsebine in obsega pojasnil, ki jih je toženka dala tožnici pred sklenitvijo pogodbe.

24.Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s povrnitvijo stroškov, ki jih je imela tožnica s sklepanjem pogodb, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so nične.

Glede kršitev pravil postopka

25.Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP).

26.Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Dejstev tudi ni ugotavljalo izven trditvene podlage pravdnih strank, zato nista podani kršitvi pravdnega postopka iz 8. in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

27.Toženka trdi, da sodišče prve stopnje nima strokovnega znanja za oceno, da je bila valuta CHF ob sklenitvi pogodbe valuta varnega zavetja in da bi zato moralo postaviti izvedenca finančne stroke. Izvedba tega dokaza ni bila potrebna za presojo utemeljenosti odločilnih dejstev v zvezi s pojasnilno dolžnostjo.

28.Protispisne so pritožbene trditve, da sodba nima razlogov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo ničnost kreditne in zastavne pogodbe ter notarskega zapisa. Prav nasprotno. Sodišče prve stopnje se je v sodbi določno opredelilo glede predpostavk, ki jih sodna praksa šteje za odločilne, ko se ugotavlja ničnost pogodb v podobnih primerih, kar je sodišče prve stopnje subsumiralo na dejanske okoliščine konkretnega primera.

Glede uporabe materialnega prava in temeljna materialnopravna stališča iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča

29.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. V sodbi je navedlo/citiralo relevantne zakonske določbe in določbe Direktive, s tem, da je zakonski dejanski stan s pravno posledico pravilno vrednotilo znotraj okvira relevantnih dejstev/meril, kot jih je izoblikovala sodna praksa Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in SEU ter pravna teorija²⁰.

30.V pravnem pomenu gre pri sodni praksi za dinamični proces odločanja: stabilizirajo ga sodne odločbe stalnice, na katere se navezujejo nove in nove sodne odločbe, ki te stalnice dopolnjujejo in poglabljajo²¹. Dinamika in razvoj pestre sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z (ne)veljavnostjo kreditnih pogodb, ki so bile sklenjene v tuji valuti (CHF), daje dovolj opore za sklep, da se je sodna praksa Vrhovnega sodišča ustalila²² v zvezi z vrednotenjem dolžnostnih ravnanj potrošnika in banke pri sklepanju kreditne pogodbe in glede pravnih posledic v zvezi z (ne)veljavnostjo takih pogodb v primeru kršitve teh dolžnostnih ravnanj. Vrhovno sodišče je svoja stališča v novejših odločbah korenito nadgradilo²³, kar je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo, pritožba pa povsem prezrla, s tem, ko se je sklicevala na preteklo sodno prakso Vrhovnega sodišča in višjih sodišč, ki je bila presežena.

31.Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja²⁴, da kreditni posli v tuji valuti niso (bili) prepovedani, da niso prepovedani aleatorni (tvegani) posli, kar kreditna pogodba v tuji valuti postane zaradi odvisnosti kreditojemalčeve obveznosti od gibanja tečaja tuje valute, da na tako presojo ne vpliva dejstvo, da ima banka zaradi zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti zaprte devizne pozicije, zaradi česar jo valutna tveganja niso prizadela tako kot kreditojemalca²⁵.

, da je glede podrejenega položaja kreditojemalca tako glede ravni obveščenosti kot pogajalskih možnosti in sposobnosti vzpostavljen standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja, ki zahteva več kot le formalno in slovnično razumljivost, da to pomeni, da mora biti potrošnikom omogočeno oceniti ekonomske posledice pogodbenega pogoja ali pogodbe, da ni mogoče izključiti, da potrošnik pomena oziroma resničnega obsega pogoja, čeprav je bil oblikovan slovnično pravilno, ni razumel, da je za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, treba povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto, da kreditojemalcem posredovane informacije morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija domače valute (in povečanje tujih obrestnih mer), in sicer v celotnem (dolgotrajnem) obdobju odplačevanja kredita, da mora biti kreditojemalec jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, ki ga bo morda ekonomsko gledano težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, da jasno pogodbeno besedilo (z izjavo o prevzemu tveganja) ne zadošča za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, da zavedanja dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino potrošnikovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita glede na merila pravnega standarda pojasnilne dolžnosti ni mogoče enačiti s predstavitvijo alternativne kreditne ponudbe, prebiranjem besedila pogodbe in golim opozorilom na možnost spremembe mesečne anuitete zaradi možne spremembe tečaja (s strani notarja), saj ne izraža tveganja za potrošnika v realni sferi njegovih obveznosti, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti v celotnem obdobju odplačevanja kredita, da so potrošnikova pričakovanja neločljivo povezana s samo izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti, na katero se zaradi profesionalnosti nasprotne strani legitimno zanese, da mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe in da v pravi meri (vselej ustavnoskladno) napolni vsebino pojasnilne dolžnosti ob upoštevanju vseh okoliščin primera, da je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, da že nerazkritje vseh okoliščin, ki jih je banka ob sklenitvi lahko poznala, krni zahtevo dobre vere, da so merila (zahteve) za presojo, ali je banka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost, po povedanem stroga in stroga je tudi nadaljnja presoja, da gre praviloma ob neustrezni pojasnilni dolžnosti za nepošten in zato ničen pogodbeni pogoj (drugi odstavek 23. člena ZVPot), ki kot bistvena sestavina kreditne pogodbe, povzroči ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ), da ta stališča ne vnašajo pretirano mero avtomatizma v presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, da je sklep o tem rezultat presoje okoliščin konkretnega primera, ob upoštevanju evolucije evropskega prava, na katerega so slovenska sodišča vezana, in ustavnoskladne razlage socialno naravnanega potrošniškega prava, da bo v vsakem primeru od presoje konkretnih okoliščin posameznega primera odvisno, ali je banka svojo dolžnost izpolnila, in sicer, ali je bil banki ta vpliv (mehanizem delovanja) ves čas (tudi ob sklepanju pogodbe) znan oziroma bi ji kot poklicnemu dajalcu kredita moral biti znan, ker bi lahko imel pomemben vpliv na kreditojemalčevo razumevanje prevzetega tveganja in s tem na njegovo odločitev za prevzem tveganja.

Presoja pritožbenega sodišča in podrobnejši odgovori na pritožbene navedbe

32.Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko se je sklicevalo na Direktivo in na sodno prakso SEU²⁶. Skupna raven visokega varstva potrošnikov je bila na ravni EU vzpostavljena s sprejetjem Direktive, ki temelji na načelu minimalne usklajenosti. Ta v 6. členu določa, da države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev, države članice pa morajo zagotoviti, da potrošnik ni prikrajšan za varstvo, ki ga zagotavlja Direktiva. Sistem varstva proti uporabi nedovoljenih (nepoštenih) pogojev s strani ponudnikov ali prodajalcev, ki je bil z Direktivo uveden v korist potrošnikov, je obvezen in ga potrošniku, ki ga želi uveljavljati, ni mogoče odreči²⁷. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na Direktivo in sodno prakso SEU, ker je moralo vrednotiti okoliščine konkretnega primera skozi prizmo najnižjih jamstev, kot jih določa Direktiva, ki so bila tudi predmet presoje SEU. Tako postopanje terja načelo lojalne razlage²⁸. V skladu z načelom primarnosti ima pravo EU prednost pred nacionalno ureditvijo, če si nasprotujeta, vendar je za razmerje med njima bistveno tudi načelo minimalne harmonizacije, ko je določeno področje urejeno z direktivo, kot velja tudi v obravnavani zadevi varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogoji. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 8/2022 pojasnilo, da v primeru, če se standardi slovenskega in evropskega prava razlikujejo, je treba uporabiti tistega, ki potrošniku zagotavlja višje varstvo, da 24. člen ZVPot sledi cilju varstva potrošnikov, ki je zagotovljen z Direktivo, da višja raven varstva iz ZVPot ne posega v določbe Pogodbe o delovanju EU (PDEU), da je zato zmotno stališče, da se 8. člen Direktive nanaša le na možnost večjega števila nepoštenih pogodbenih pogojev in ne na možnost alternativne uporabe predpostavk dobre vere in uravnoteženosti.

33.Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo, da je za bančno področje značilna izrazita informacijska asimetrija, saj banka v (pred)pogodbenem razmerju nastopa kot strokovnjak, ki ima oziroma bi morala razpolagati z informacijami, na podlagi katerih bi potrošnik lahko ocenil valutno tveganje, na drugi strani pa je potrošnik, ki teh znanj in izkušenj nima²⁹.

34.Po 23. členu ZVPot so nepošteni pogodbeni pogoji nični, nepošteni pa so v skladu s 24. členom ZVPot pogoji, (1) če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, (2) če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali (3) da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Po prvem odstavku 3. člena Direktive velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Sodna praksa je enotna, da so splošni tipi nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot našteti alternativno, kar izhaja iz jezikovne in zgodovinske razlage ZVPot³⁰. Ker se njihova medsebojna neodvisnost odraža v širšem varstvu potrošnikov, takšen odgovor ponuja tudi namenska razlaga. Za nepoštenost pogodbenega pogoja je torej dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot. Na podlagi jezikovne in zgodovinske razlage ZVPot tako ni dvoma, da so splošni tipi nepoštenih pogodbenih pogojev našteti alternativno. Ker se njihova medsebojna neodvisnost odraža v širšem varstvu potrošnikov, takšen odgovor ponuja tudi namenska razlaga. Za nepoštenost pogodbenega pogoja je torej dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot. Drugačna stališča pritožbe so zmotna.

35.Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 8/2022 obširno opisalo razvoj Direktive od osnutka do končne različice v slovenskem zakonodajnem postopku, ko je razlagalo zakonsko besedilo 24. člena ZVPot in pri tem poleg jezikovne, logične in metodološke metode razlage vključilo tudi zgodovinsko. Pritožba znova problematizira in izpostavlja identične okoliščine, ki so vezane na čas sprejetja Direktive in ZVPot, do katerih se je Vrhovno sodišče v citirani sodbi in kasnejših odločbah (že) podrobno (večkrat) opredelilo, zato te pritožbene trditve ne terjajo podrobnejšega odgovora, ob upoštevanju materialnopravnih stališč pritožbenega sodišča iz te sodbe.

36.Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da že neustrezno informiranje (neopravljena pojasnilna dolžnost) pomeni odsotnost dobre vere ter posledično nepoštenost pogodbenega pogoja in da ravnanja toženke ob sklepanju pogodbe predstavljajo kršitev načela vestnosti in poštenja, ker ni opravila pojasnilne dolžnosti. Iz teh razlogov so v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji iz 4. tč. prvega odstavka 24. člena ZVPot. Toženka v zvezi z razlago prvega odstavka 24. člena znova izpostavlja drugačna materialnopravna stališča, na katera je sodna praksa Vrhovnega sodišča že odgovorila. Srž pojasnilne dolžnosti ni v tem, ali se je toženka zavedala neizogibnega povečanja vrednosti CHF in je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi morala napovedati bodoče dogodke - obseg pojasnil je bil zadosten, če je banka potrošniku pojasnila osnovno delovanje kreditiranja in dala informacije, na podlagi katerih je povprečni potrošnik razumel, da ima kredit v tuji valuti lahko znatne negativne posledice, ki jih bo težko nosil. Ker toženka teh informacij tožnici ni dala, toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila v skladu s profesionalno skrbnostjo, zato so njena ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ali povedano drugače glede na pritožbene trditve - toženka pri vključitvi pogodbenega pogoja v pogodbo ni bila dobroverna.

37.Posledično so zmotne pritožbene trditve, da tudi v primeru, če pojasnilna dolžnost ne bi bila opravljena, toženki ne bi bilo mogoče očitati ravnanja v slabi veri, kar bi rezultiralo v obstoju znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank, da je treba pri presoji poštenosti pogodbenega pogoja presoditi, ali podane informacije izvirajo iz slabe vere toženke, s tem, da se od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika pričakuje, da se zaveda, da se kredit v valuti EUR in kredit v valuti CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj v valuti CHF, torej v razmerju med valutama EUR in CHF, lahko spremeni, da toženka tega dejstva ni prikrivala oziroma je na to možnost opozorila tožnico pred sklenitvijo kreditne pogodbe, da med pogodbenima strankama ob sklenitvi kreditne pogodbe ni obstajalo neravnotežje v smislu 24. člena ZVPot, ker nobena izmed strank ni vedela, kako se bo menjalni tečaj gibal v prihodnosti.

38.Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino kreditne pogodbe, ima vselej za posledico ničnost celotne kreditne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ). Tako je uveljavljeno stališče sodne prakse, kar izhaja iz celotne sodne prakse Vrhovnega sodišča. Na podlagi teh stališč je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo ničnost pogodb.

39.Sodišče prve stopnje ugotovitve, da bi toženka morala tožnici posredovati informacije, kako bi na obroke za plačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija, utemeljuje na podlagi Direktive in sodne prakse Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in SEU in ne na Priporočilu evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 21. 9. 2011.

40.Protispisne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovitve oprlo zgolj s šablonskim preverjanjem predstavitve "črnega scenarija" in da se ni ukvarjalo z vsebino pojasnil v zvezi z valutnim tveganjem. Sodišče prve stopnje je v sodbi sistematično, pregledno in metodološko predstavilo vrednostna izhodišča iz uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vsebine pojasnilne dolžnosti banke, kar je prepričljivo subsumiralo na konkretni dejanski stan. Sodišče prve stopnje z oznako "črni scenarij"³¹ tudi ni presojalo predpostavk pojasnilne dolžnosti v nasprotju s sodno prakso. Argumentacija sodišča prve stopnje torej v tem delu ostaja znotraj okvira metodoloških napotkov, kot jih je začrtalo Vrhovno sodišče.

41.Pritožba navaja, da je treba zahtevo transparentnosti spornega pogodbenega pogoja iz 4(2) Direktive razlagati tako, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev, da je treba pri presoji transparentnosti upoštevati vse dejanske okoliščine, da mora kreditojemalec v okviru pojasnilne dolžnosti prejeti informacije, na podlagi katerih je zmožen oceniti potencialne znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja ter njihovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, da mora biti obveščen, da prevzema valutno tveganje, da je za izpolnitev pojasnilne dolžnosti pomembno, da je stopnja informiranja kreditojemalca določene intenzivnosti, pri čemer točno določen način informiranja ni nikjer predpisan³². Tem pritožbenim navedbam umanjkajo ključni dodatni kriteriji v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti bank, ki jih je začrtalo SEU, npr. v zadevah Kasler in Andriciuc ter katerim je sledila sodna praksa Vrhovnega sodišča - da mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja in njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora torej obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Kreditna pogodba je namreč (načeloma) namenjena dolgoročnemu financiranju pomembne dobrine, zato se z njo zasleduje stabilnost. Ali povedano drugače. Kreditna pogodba z elementom neomejenega tveganja spremembe cene kredita v svojo naravo vnaša nestabilnost, zato mora biti obseg opozorila o tem elementu bistveno obsežnejši in bolj poglobljen - nenazadnje tudi iz razloga, ker je v javnosti veljalo splošno prepričanje o ugodnosti kreditov v švicarskih frankih³³.

42.Pritožba ima prav, da točno določen način informiranja ni nikjer predpisan, kar pa ne pomeni, da je banka oproščena dolžnosti, da potrošniku celovito pojasni valutno tveganje in da ne zadošča le pojasnilo, da tveganje obstoji. Dokazno breme o tem je na banki. Na teh predpostavkah je sodišče prve stopnje glede na dejanske okoliščine presojalo, kakšna je bila stopnja informiranja tožnice ob sklenitvi kreditne pogodbe, in pravilno ugotovilo, da informacije, ki jih je prejela tožnica od toženke, niso omogočale tožnici, da bi lahko razumela tveganje, kateremu se je izpostavila, ko je sklenila kreditno pogodbo v valuti CHF. Toženka je opustila dolžnostna ravnanja, ker tožnice ni obvestila o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev, zaradi česar tožnica ni mogla konkretno razumeti potencialno resnih posledic, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti za njen finančni položaj, s tem, da je toženka razpolagala oziroma bi ob potrebni profesionalni skrbnosti lahko razpolagala s temi informacijami. Ker toženka ni postopala na opisan način, ni opravila pojasnilne dolžnosti s potrebno skrbnostjo, zato je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

43.Pojasnilna dolžnost banke v razmerju do stranke izhaja že iz splošne informacijske obveznosti, ki v predpogodbeni fazi zavezuje vse poslovne subjekte in izvira iz načela vestnosti in poštenja. To načelo od banke, ki na trgu profesionalno opravlja storitve na finančnem področju, zahteva, da z nasprotno stranko deli informacije, ki so pomembne za sklenitev posla, vključno s tveganji, ki jih prinaša. Ni dovolj, da so informacije resnične, morajo biti tudi popolne - kar pomeni, da kreditojemalec razume potencialno resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti za njegov finančni položaj. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 54/2023 pojasnilo, da za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja valut EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer³⁴, da mora kreditodajalec obvestiti potrošnika tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev, da v primeru znatnega povečanja zneska neodplačane glavnice v valuti plačila pri kreditu v tuji valuti, ob neizpolnjeni zahtevi po preglednosti z vsebino, da je takšno povečanje obveznosti mogoče, ni mogoče šteti, da bi ponudnik, če s potrošnikom transparentno posluje, lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik takšne pogoje sprejel v okviru posamičnih pogajanj, da v primeru, če ponudnik pri vključitvi pogodbenih pogojev v pogodbo ne ravna skladno s profesionalno skrbnostjo, bo njegovo postopanje v nasprotju z zahtevo dobre vere, kar pomeni, da ni dovolj, da je kreditojemalec seznanjen (le) z možnostjo zvišanja in znižanja vrednosti tuje valute.

44.Iz pojasnjenih razlogov ni moč sprejeti pritožbene teze, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena, tudi če se upošteva, da se je slovenski potrošnik skozi zgodovino relativno pogosto srečeval z menjavo valut, da učinke valutnih sprememb relativno dobro pozna, da je v javnosti veljalo splošno prepričanje o ugodnosti kreditov v valuti CHF, da je Banka Slovenije poročala, da je položaj v RS glede problematike kreditov v valuti CHF ugodnejši, kot v drugih državah, kjer je bilo tovrstno kreditiranje bolj razširjeno.

45.Pritožba zatrjuje, da je SEU interpretiralo Direktivo na podlagi vprašanj, ki so bila predložena s strani poljskih in romunskih sodišč ter da bi sodišče prve stopnje moralo primerjati, ali gre tudi v Sloveniji za podobne finančne instrumente in okoliščine. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zadoščalo, da je sodišče prve stopnje okoliščine konkretnega primera ovrednotilo skozi prizmo skupne visoke ravni varstva potrošnikov, kot jo zagotavljata Direktiva in ZVPot ter hkrati znotraj okvira sistemskega varstva proti uporabi nedovoljenih pogojev s strani ponudnikov kreditov, kot ga priznava SEU, ob upoštevanju vsebinskih utemeljitev Vrhovnega sodišča v istovrstnih primerih.

46.Sodišče prve stopnje je vsebinski obseg upravičenja tožnice kot kreditojemalke vrednotilo ob upoštevanju povprečnega potrošnika in ne kot popolnega laika na področju menjalnih tečajev, s tem, da je ugotovilo, da je toženka dala tožnici le splošna pojasnila, ne da bi pojasnila konkretne mehanizme kredita. Toženka ni pojasnila tožnici, kako bi na njeno obveznost vplival znaten padec domače valute. SEU je sicer štelo, da je zahteva po preglednosti, upoštevaje konkretne okoliščine primera, lahko izpolnjena tudi brez izrecnega opozorila o neomejenem tveganju potrošnika zaradi nihanja tečaja, vendar le, če ponudnik potrošnika ni obvestil zgolj o potencialni možnosti rasti ali padca valute, v kateri je najel posojilo, temveč mu je dal še druge informacije, na podlagi katerih bi lahko potrošnik ocenil ekonomske posledice tečajnega tveganja na svoje finančne obveznosti, in če je jasno določil skupni znesek njegovih s pogodbo prevzetih obveznosti, s tem, da je bil potrošniku pojasnjen mehanizem izračuna obveznosti in so mu bili na transparenten način dostopni veljavni menjalni tečaji³⁵.

47.Sodna praksa Vrhovnega sodišča je v zvezi z (ne)izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti v skladu s prakso SEU, Direktivo in ZVPot izoblikovala kriterije, ki jih morajo upoštevati sodišča pri odločanju v podobnih primerih, ob upoštevanju dejanskih okoliščin konkretnega primera. Iz odločb SEU in ne le iz zadeve Paribas v zvezi s francoskim potrošnikom v zvezi s produktom Helvet Immo izhaja, da predpogodbene informacije, ki naj izpolnijo kriterij korektno opravljene pojasnilne dolžnosti v smislu Direktive, morajo potrošnika poleg uvida v osnovno delovanje kreditiranja v tuji valuti jasno seznaniti s tem, da ima poleg koristi takšno kreditiranje lahko zanj tudi znatne negativne finančne posledice, celo takšne, ki jih bo morda težko nosil.

48.Pritožba izpostavlja (ne)kompleksnost finančnega instrumenta³⁶, ki naj bi dodatno potrjevala njeno tezo, da je toženka v celoti izpolnila dolžnostna ravnanja, ki so povezana s pojasnilno dolžnostjo. Da temu ni tako, je bilo že pojasnjeno, simptomatične pa so nadaljnje pritožbene navedbe, da je toženka ustrezno opravila pojasnilno dolžnost, ker je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, da je bila tožnica seznanjena z valutnim tveganjem, ker se je slovenski potrošnik skozi zgodovino pogosto srečeval z menjavo valut, da je v javnosti veljalo splošno prepričanje o ugodnosti kreditov v valuti CHF, da razen druge valute ter druge referenčne obrestne mere (LIBOR) se krediti v valuti CHF niso razlikovali od kreditov v valuti EUR.

49.Pritožba zatrjuje, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je pojasnilno dolžnost mogoče opraviti le na en način - da se prikaže vpliv zelo velike depreciacije domače valute in povečanje obrestnih mer na obroke za odplačilo kredita. Toženka tudi v pritožbi ne konkretizira, katera (druga) pojasnila so bila dana tožnici, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, iz katerih pa izhaja, da je bila tožnica poleg uvida v osnovno delovanje kreditiranja v tuji valuti jasno seznanjena tudi s tem, da ima poleg koristi takšno kreditiranje lahko zanjo tudi znatne negativne finančne posledice, celo takšne, ki jih bo morda težko nosila. Iz pritožbenih navedb nasprotno izhaja, da taka pojasnila niso potrebna. Toženka tudi zmotno meni, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena s tem, ko je bila tožnici dana možnost, da bi se lahko zaščitila pred valutnim tveganjem in ga omejila s konverzijo oziroma predčasnim odplačilom kredita v skladu z določili kreditne pogodbe.

50.Toženkina opustitev ni v tem, da bi morala dolgoročno predvideti/napovedati gibanje razmerij valut in obresti, kot finančni strokovnjak pa je vedela³⁷ oziroma bi morala vedeti, da glede na stanje na finančnem trgu lahko pride do depreciacije domače valute, kar bo lahko drastično vplivalo na finančni položaj tožnice v zvezi z izpolnjevanjem kreditne pogodbe, ki je bila sklenjena v tuji valuti (CHF).

51.Glede pritožbenih navedb, da bi tožnica sklenila pogodbo tudi, če bi ji bile celovito predstavljene informacije glede možnega vpliva valutnega tveganja na njene kreditne obveznosti, je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 8/2022 pojasnilo, da tako stališče negira eno izmed temeljnih idej evropskega prava, da bo razumen posameznik ob različnih informacijah sprejemal različne odločitve in da so informacijski monopoli eden izmed dejavnikov družbene neenakosti (nepravičnosti). Ker krediti v tuji valuti per se niso nepošteni oziroma škodljivi, takšno naziranje tudi nima praktičnega pomena. Ni namreč mogoče zavzeti kategoričnega stališča, da vsakdo, ki bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi sklenil. Za marsikoga je devizni kredit lahko koristen, zlasti če prejema plačo ali honorar v tuji valuti ali je ob informiranem razmisleku glede obrestnih in valutnih tveganj prišel do zaključka, da morebitne koristi pretehtajo nad riziki in si lahko tudi privošči znatno povišanje mesečnega obroka. A hkrati tudi ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča v obratni smeri, da bi vsakdo, ki je ustrezno informiran, tak kredit sklenil. Zato lahko tožnik legitimno zatrjuje, da pogodbe ne bi bil sklenil, če bi se zavedal dejanskega obsega tveganja. Tudi ni cilj Direktive in ZVPot, da potrošnik vedno sprejme zanj idealno odločitev, ampak da mu ponudnik, na področjih, na katerih ima izrazito informacijsko prednost, omogoči informirano odločitev, kar je predpogoj, da lahko kot razumem posameznik sploh udejanji svojo resnično voljo (avtonomijo). Tudi trditve pravdnih strank in izvedeni dokazi v tem delu ne potrjujejo pritožbenih navedb, da je toženka pri poslovanju s tožnico lahko utemeljeno pričakovala, da bo tožnica sporen pogodbeni pogoj sprejela ob posamičnih pogajanjih. Te pritožbene teze tudi ne potrjuje pričanje A. A., ki je pojasnil, da je za kredite v valuti CHF slišal po radiu, da sta pri toženki s tožnico povprašala po kreditu, da jima je bilo pomembno, da bo mesečna obveznost čim nižja, da jima je bančna uslužbenka pojasnila, da menjalni tečaj niha, da je kredit v valuti CHF trenutno ugodnejši zaradi nižje spremenljive obrestne mere LIBOR.

52.Odločitev o povračilnem zahtevku temelji na prvem odstavku 87. člena OZ, ki določa, da mora pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo višino stroškov odobritve kredita in notarskega zapisa na podlagi listin v spisu - stroške odobritve kredita, ki so bili navedeni v valuti CHF, pa je preračunalo v protivrednost EUR po referenčnem tečaju Banke Slovenije.

Odločitev pritožbenega sodišča

53.Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

54.Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, zato poseben izrek v tem delu ni potreben.

-------------------------------

1V nadaljevanju kreditna pogodba.

2V nadaljevanju Direktiva

3V nadaljevanju Priporočilo.

4Podrobneje glej 10. op. pritožbe.

5Pritožba se sklicuje na II Ips 137/2018.

6Pritožba se sklicuje na zadevo C-143/13.

7Pritožba se sklicuje na odločbo Up-54/19.

8Podrobneje glej 9. op. pritožbe.

9Pritožba se sklicuje na 4. člen Direktive.

10Pritožba se sklicuje na sklep VSRS II Ips 201/2017.

11Podrobneje glej 16.-18. op. pritožbe, kjer je povzeta pravna teorija in Poročevalci DZ.

12Pritožba se sklicuje na sodbo VSRS II Ips 32/2020.

13Pritožba se sklicuje na II Ips 137/2018.

14Pritožba se sklicuje na sodbo in sklep VSL II Cp 1276/2021.

15Pritožba se sklicuje na sodbo VSL II Cp 90/2022.

16C-609/19.

17Pritožba se sklicuje na pojasnila generalnega pravobranilca v zadevi C-186/16 - podrobneje glej pritožbo na strani 14.

18Glej 41. op. pritožbe, kjer se navaja sodna praksa SEU.

19Pritožba se sklicuje na sklep II Ips 218/20017 in na strokovni članek Damjana Možine: "So diamanti res večni?", Podjetje Delo 5/2014.

20Pritožbeno sodišče bo v nadaljnji obrazložitvi navedlo le nekatere od teh zakonskih določb in se sklicevalo oziroma povzelo le del te sodne prakse, da bi se s tem izognilo ponavljanju.

21Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Ljubljana 1991, stran 161.

22Kar potrjujejo številne odločbe VSRS - II Ips 8/2022, II Ips 54/2023, II Ips 62/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023 in višjih sodišč VSL I Cp 251/2020, II Cp 208/2024 in druge.

23II Ips 8/2022 in II Ips 54/2023 - materialnopravna stališča iz teh odločb so bila potrjena tudi v odločbah - II Ips 62/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023.

24Pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema ustaljena materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča iz sodbe II Ips 74/2023 (s katero je bila zavrnjena revizija tožnika) in tam povzeto in uveljavljeno sodno prakso tega sodišča.

25Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da se v primeru višanja tečaja zvišajo tudi obveznosti banke do virov sredstev glede na cene na finančnih trgih in da se s tem poveča kreditno tveganje banke, da kreditojemalci ne bodo sposobni vračati kreditov.

26S tem, da se toženka v pritožbi obsežno sklicuje na Direktivo in sodno prakso SEU, in sicer na način, ki nima opore v dejanskih okoliščinah obravnavanega primera oziroma izpostavlja le tiste dele, ki ustrezajo njenim "pričakovanim" materialnopravnim stališčem.

27V ospredju varstva potrošnikov, kot ga določa Direktiva, ni le zasebni interes posameznega potrošnika v konkretnem razmerju, ampak se varuje javni interes, ki je predvsem dvig ravni in kakovosti življenja v EU - Mostaza Claro, Pannon GSM, Asturcom Telecomunicaciones, Banco Espanol de Credito (67. in 68. točka obrazložitve), Sziber, C-483/16 (33. točka obrazložitve).

28Pravo EU se za razliko od neposrednega učinka pri lojalni razlagi ne uporablja neposredno, ampak je pravna podlaga nacionalno pravo, ki so ga sodišča in drugi državni organi dolžni razlagati v skladu z besedilom in namenom Direktive.

29Pritožbeno sodišče se glede izkazanega večplastnega asimetričnega razmerja sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje - glej 32. tč. sodbe, ki je istovetna sodni praksi Vrhovnega sodišča - glej npr. II Ips 8/2022 (35. tč.).

30Podrobneje glej II Ips 8/2022, II Ips 54/2023 in druge.

31

32.Ki je smiselno istoveten terminu, ki je zapisan v sodbah Vrhovnega sodišča - glej npr. II Ips 54/2023 in II Ips 74/2023.

33.Pritožba se sklicuje na zadevo C-143/13.

34.Kar navaja tudi pritožba.

35.Enako Ustavno sodišče v zadevi Up-14/21, SEU v zadevi C-186/16 in druge.

36.II Ips 37/2023.

37.Glej tudi 18. tč. sodbe sodišča prve stopnje.

Tudi na podlagi Poročil Banke Slovenije (glej npr. B14 op. 48).

Zveza:

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87, 87/1, 88, 88/1, 121 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1, 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.