Jedro

Pogodbena določba, ki rok plačila veže na odložni pogoj, sama zase ni nujno neveljavna. Takšna postane, ko se pogoj nerazumno dolgo ne uresniči. Takrat je treba šteti, kot da rok izpolnitve ni določen.

Izrek

I. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari (točka I in II) se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožba proti točki III izreka izpodbijane sodbe se zavrže. III. Pritožbi proti odločitvi o stroških se ugodi in se odločitev v točki V v izreku izpodbijane sodbe spremeni tako, da znaša znesek pravdnih stroškov 4.124,54 EUR.

IV. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Vsebinsko bistvo odločitve sodišča prve stopnje je podano v II. točki izreka. Z njo je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 88.806,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2011 dalje. S III. točko izreka je sodišče zavrnilo višji obrestni zahtevek. Odločitvi v točki I in IV sta procesno-tehnične narave. S V. točko izreka pa je sodišče odločilo še o stroških in sicer, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku „4.1245,36 EUR“.

2. Proti sodbi in sklepu vlaga pritožbo tožena stranka. Pritožuje se zoper odločitev v točkah I, II, III in V. Sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Če tega ne bo storilo, naj sodbo vsaj razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1). Pritožba v pretežnem delu povzema dejstva, ki med strankama niso bila sporna. Trdi, da je bil dogovor med njima ta, da bo toženka plačala svoj dolg v sedmih dneh po tem, ko bo sama dobila plačilo s strani investitorja. S takšnim določilom naj bi se tožnica strinjala. Pritožnica se nadrobno ukvarja z izplačili, ki so potekala na ravni investitor – tožena stranka – tožeča stranka. Ne trdi pa, da bi tožeča stranka vtoževano terjatev prejela.

3. Bistvo pritožbenih navedb se nahaja v samem zaključku pritožbe. Pritožnica se strinja s stališčem sprejetim v sodni praksi, da obveznost plačila, ki je vezana na izpolnitev odložnega pogoja, ne more pomeniti, da nasprotna stranka lahko s plačilom obveznosti odlaša v nedogled, ampak je najpozneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen, zaradi česar upnik pridobi pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev. Trdi, da zadeva III Ips 80/2007 ni enaka obravnavani zadevi. Tam je bil namreč stečaj zaključen in investitor izbrisan iz sodnega registra, tožena stranka pa je v stečaju prejela poplačilo svojih terjatev v višini 7,1476 %. Stečajni postopek, ki se vodi nad glavnim izvajalcem S, d. d., pa še ni zaključen. Zaključen tudi ni postopek, ki ga tožena stranka vodi pred pristojnim sodiščem. „V tej luči po oceni tožene stranke ni mogoče šteti, da je pogoj zanesljivega neplačila s strani glavnega izvajalca že izpolnjen“.

4. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba proti zavrnilnemu delu sodbe ni dovoljena. Pritožba proti obsodilnemu delu sodbe je dovoljena, a ni utemeljena. Pritožba proti sklepu o stroških je utemeljena.

O nedovoljenem delu pritožbe:

6. Tožena stranka se izrecno pritožuje tudi zoper zavrnilni del sodbe (točka III izreka). Ker je ta del sodbe pritožniku v korist, za pritožbo zoper njo nima pravnega interesa. Pritožba je torej nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP), zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 352. člena ZPP v tem delu zavrglo.

O pritožbi proti ugodilnemu delu sodbe:

7. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravno pravilnimi in pregledno podanimi razlogi sodišča prve stopnje.

8. Relevanten del pritožbe, torej tisti, ki se ukvarja z nosilnimi razlogi sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku, se nahaja v zadnjih treh odstavkih pete strani pritožbe (list. št. 80), zadnji tretji odstavek se nato konča na šesti strani pritožbe (list. št. 81). Vse ostale pritožbene navedbe za odločitev v konkretni zadevi niso pravno pomembne, zato pritožbeno sodišče nanje vsebinskega odgovora ne bo podalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Gre za materialnopravno vprašanje (59. člen OZ (2)), kakšen pravni učinek pripisati pogodbeni določbi, ki obveznost plačila za že opravljeno delo, navezuje na odložni pogoj. Konkretno, da bo naročnik izvajalcu plačal dolgovani znesek v sedmih dneh po tem, ko bo sam prejel plačilo s strani investitorja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnik z razlogi izpodbijane sodbe glede tega pravnega vprašanja strinja do visoke ravni. Ta visoka raven je zamejena s predhodnim nosilnim stališčem Vrhovnega sodišča RS, izraženim v odločbi III Ips 80/2007 z dne 16.12.2008. To stališče se glasi: „Pogodbena določba, da bo naročnik izvajalcu plačal dolgovani znesek na dan, ko bo prejel plačilo s strani investitorja, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev pogoja (odložen). Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti, ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen.“

10. Pritožnik med citirano odločbo Vrhovnega sodišča in obravnavano zadevo vidi bistveno razliko. Ta naj bi bila v tem, da je bil v zadevi III Ips 80/2007 stečaj nad investitorjem že zaključen (z vidika poplačila terjatev bolj ali manj neuspešno – tam je tožena stranka prejela 7,1476 % svojih terjatev), v obravnavani zadevi pa stečaj nad investitorjem (S., d. d.), še ni končan, ker obstaja možnost poplačila.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlika med primeroma sicer obstaja, vendar ne takšna, da bi utemeljevala drugačno rešitev pogodbenega razmerja pravdnih strank, kot jo ponuja že citirana materialnopravna izpeljava v zadevi III Ips 80/2007. Že nosilni razlogi v zadevi III Ips 80/2007 so pomensko odprti. Ko se sprašujejo o tem, do kdaj lahko tožena stranka odlaša s plačilom (sklicujoč se na odložni pogoj), se pač razumljivo zadovoljijo z okoliščino, da je bil investitor izbrisan iz sodnega registra ter da boljšega poplačila od 7,1476 % tožena stranka ne bo deležna, zaradi česar se odložni pogoj zanesljivo ne bo izpolnil. Vendar razlogi v zadevi III Ips 80/2007 jasno pravijo, da je z odlašanjem plačila treba prenehati najkasneje takrat. Obiter dictum to pomeni: iz enako utemeljenih razlogov lahko tudi že prej.

12. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vrednotna merila, ki omogočajo prav tak sklep. Ta merila so razvidna iz naslednjih razlogov v 23. in 24. točki sodbe: a) gre za rok plačila, ki je vezan na izpolnitev pogoja, kar je vsebinsko odložni pogoj; b) do plačila za opravljeno delo je pogodbenik upravičen v nekem razumnem roku; c) investitor, družba S, d. d., je v stečaju; d) tudi, če je bila terjatev priglašena, predstavljajo vprašanja, ali bo sploh poplačana, v kolikšnem deležu bo poplačana in kdaj bo poplačana, bodoče negotovo dejstvo.

13. Pritožbeno sodišča soglaša z materialnopravnim sklepom sodišča prve stopnje, da takšna bodoča negotova dejstva ne morejo iti na rovaš pogodbene pravice tožeče stranke. Tožeča stranka je na izpolnitev čakala primeren čas. Izdani situaciji je tožena stranka prejela 5.3.2009 in 6.5.2009. Predlog za sodno varstvo pa je tožeča stranka vložila 5.5.2010, torej po enem letu čakanja. Stališče, da mora tožeča stranka, po tem, ko je sama izpolnila pogodbo, na plačilo čakati še dlje (in sicer čakati na plačilo kot na negotovo bodoče dejstvo), bi predstavljalo nedopusten odstop od načela sočasnosti izpolnitve (101. člen OZ). Še posebej nedopusten bi bil tak odstop zato, ker do njegovih razsežnosti prihaja šele v izpolnitveni (in ne že v sklenitveni – skladno s pogodbeno avtonomijo iz 3. člena OZ) fazi pogodbe. Načelo sočasnosti izpolnitve je konkretizacija splošnih pravil obligacijskega prava (3). Izraža enakopravnost strank (kar ni le v skladu z načelom enakopravnosti udeležencev v obligacijskem razmerju iz 4. člena OZ, marveč tudi v skladu z načelom vestnosti in poštenja – 5. člen OZ). „Sočasnost izpolnitve pa je tesno povezana tudi s kavzo vzajemnih pogodb, če upoštevamo teorijo o kavzi credenti oziroma acquirendi“ (4). Od tega načela je v skladu z načelom pogodbene avtonomije (3. člen OZ) seveda mogoče odstopiti. Za takšen odstop sta se dogovorili tudi stranki v obravnavani zadevi, ko sta obveznost plačila tožene stranke navezali na poprejšnje plačilo s strani investitorja. A takšen dogovor predpostavlja tudi izpolnjevanje obveznosti s strani investitorja v razumnem časovno pravnem okviru. Zanesljivo pa ne zajema rizika, da se bo dogovor v izpolnitveni fazi sprevrgel v časovno nerazumno nedoločnost in pravno negotovost. Glede na vse okoliščine konkretnega primera je tako tudi po stališču pritožbenega sodišča treba šteti, kot da s pretekom razumnega časa za plačilo terjatve (ki je potekel najkasneje z vložitvijo zahteve za sodno varstvo), čas izpolnitve (rok) ni določen.

14. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari (v obsodilnem delu), torej ni utemeljena. Ker ob tem niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo v točki II potrdilo. Enako je storilo tudi z odločitvijo v točki I., ki je procesno tehnične narave in ki je pritožba konkretizirano sploh ne napada. Procesno pooblastilo za odločitev je podano v 353. členu ZPP.

Glede o odločitve o stroških prvostopenjskega postopka:

15. Znesek, ki je naveden v točki V je oblikovno nenavaden in zato tudi nerazumljiv. Edina mogoča tehnična razlaga tega zneskovnega zapisa bi tudi pomenila, da je znesek nesorazmerno visok. Ta zapis se namreč glasi „4.1245,36 EUR“. Iz obrazložitve je razvidno, katere stroške je sodišče priznalo tožeči stranki. Pri tem se pokaže, da je sodišče prve stopnje napačno postavilo decimalno vejico. Pravilen znesek priznanih stroškov tako znaša 4.124,54 EUR. Takšno odločitev bi moral torej vsebovati tudi sklep v točki V izreka, zato je pritožbeno sodišče na podlagi procesnega pooblastila iz 3. točke 365. člena ZPP pritožbi (ki je v delu zoper stroške sicer vsebinsko prazna) ugodilo in odločitev ustrezno spremenilo.

Glede stroškov pritožbenega postopka:

16. Tožena stranka je s pritožbo proti odločitvi o glavni stvari propadla, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krije sama (154. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Obligacijski zakonik (Ur. list RS, št. 83/2001).

(3) Glej Miha Juhart, v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2003, prva knjiga, stran 551. (4) prav tam.