Jedro

Če gre za zemljišče, ki ni bilo podržavljeno, ampak pridobljeno na podlagi odplačnega pravnega posla, s katerim pa je upravičenec pridobil nazaj podržavljene nepremičnine, gre za posebno situacijo iz 6. odstavka 42. člena ZDen, po kateri ima upravičenec pravico do odškodnine, ne more pa zahtevati vrnitve nepremičnin, ki so bile z istim pravnim poslom prenešene na občino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo M.R. in Slovenskega odškodninskega sklada zoper odločbo Sekretariata za komunalno, cestno in stanovanjsko gospodarstvo Občine z dne 28.2.1994, s katero je navedeni upravni organ zavrnil zahtevek M.R. za vrnitev zemljišča parc.št. 2231 in podrejeno zahtevo dodelitve nadomestnega zemljišča. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da navedeno zemljišče ne more biti predmet denacionalizacije, ker ni bilo podržavljeno, ampak ga je vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka po svoji volji odstopil Občini v zameno za del podržavljenega poslovnega prostora, kar izhaja iz menjalne pogodbe iz leta 1968, sklenjene med M.R. in občino. Pravice tistih, ki so podržavljeno premoženje pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla ureja določba 6. odstavka 42. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93), po kateri imajo te osebe pravico do odškodnine. Med oblikami odškodnine je res predvidena tudi naturalna restitucija, vendar le ob izpolnjenem pogoju, da se upravičenec in zavezanec o tem sporazumeta. Če takega sporazuma ni, upravičenec nadomestne nepremičnine ne more zahtevati. V ZDen namreč ni določbe, na podlagi katere bi lahko upravni organ komurkoli brez njegovega soglasja naložil, da izroči v last upravičenca nadomestno nepremičnino.

Tožeča stranka v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da bi v primeru pravilnosti stališča tožene stranke to pomenilo, da v primerih, ko so upravičenci svoje podržavljeno premoženje pridobili nazaj z odplačnim pravnim poslom, ni mogoča vrnitev premoženja, ki so ga dali v zameno, četudi bi bili zanjo izpolnjeni vsi pogoji, pač pa le druga oblika odškodnine. Tožeča stranka meni, da je takšna razlaga zakona v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bil sprejet ZDen in pomeni kršitev materialnega prava. Gre za situacijo, ko je upravičenec svoje prvotno podržavljeno premoženje dobil nazaj, za to pa je moral dati svoje drugo premoženje. Njegova lastnina je, v drugi materialni obliki, še naprej ostala družbena lastnina in je bila kot taka, če ne neposredno pa posredno podržavljena. Temeljno načelo ZDen je vrnitev v naravi, odškodnina pa je sekundarna oblika denacionalizacije. Glede na to načelo ni razumljivo, zakaj ne bi veljalo tudi v primerih, ko so upravičenci v zameno za podržavljeno premoženje dali drugo svoje premoženje, pa je evidentno, da je to premoženje mogoče vrniti. Tožena stranka bi morala presoditi, za kakšen primer in za katere vrste odplačni pravni posel v predmetni zadevi gre. Upravna organa sploh nista ugotavljala, ali je vrnitev stvari oziroma drugega premoženja sploh mogoča ali ne, oziroma nista ugotavljala obstoja ovir za vrnitev. Upravni organ, ki je vodil postopek na prvi stopnji, bi moral že glede na vlagateljev predlog, ki se glasi na dodelitev nadomestne nepremičnine, v postopek pritegniti dejanskega zavezanca oziroma zavezanca za nadomestno premoženje in ga vsaj pozvati, da se do zahtevka opredeli. Tega pa upravni organ prve stopnje ni storil, ker je za edinega zavezanca za odškodnino štel tožečo stranko. Že po določbi 134. člena Zakona o splošnem upravnem postopku si je upravni organ dolžan prizadevati, da se stranke poravnajo. Poleg navedenega tožeča stranka meni, da gre v predmetni zadevi tudi za uporabo določbe 1. odstavka 6. člena ZDen, ki določa, da se v postopku denacionalizacije uporabljajo splošni premoženjski in odškodninski predpisi. Gre dejansko za primer, ko je treba zavezanca za odškodnino poiskati ob uporabi teh predpisov.

Prevalitev bremena denacionalizacije od dejanskega zavezanca, to je tistega, ki se je s premoženjem, ki je bilo dano v zameno, okoristil, na tožečo stranko, bi bilo v nasprotju tudi s splošnimi premoženjskimi in odškodninskimi predpisi, konkretno v nasprotju z Zakonom o obligacijskih razmerjih. ZDen v 6. odstavku 42. člena ne določa niti oblike odškodnine niti ne določa, da je zavezanec za to odškodnino Slovenski odškodninski sklad. To določbo zakona je treba poleg zgoraj navedenega uporabljati tudi v povezavi z določbo 1. odstavka 51. člena, ki določa, da je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari. Zaradi zgoraj navedenega tožeča stranka v primerih iz 6. odstavka 42. člena ZDen prereka pasivno legitimacijo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve, sklicuje se na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja in med strankama tudi ni sporno, da so bili M.R. - vlagatelju denacionalizacijskega zahtevka, podržavljeni poslovni prostori na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, torej na podlagi predpisa, ki je v 3. členu ZDen naveden kot podlaga za denacionalizacijo. Tudi ni sporno, da je tožnik zemljišče, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, na podlagi menjalne pogodbe iz leta 1968 odstopil občini v zameno za podržavljeno premoženje. Občina je torej namesto podržavljenega premoženja (poslovnih prostorov), ki so bili vrnjeni prejšnjemu lastniku, pridobila sporno zemljišče. Vendar to še ne pomeni, da je to zemljišče pridobilo enak status, kot ga je imel podržavljeni in nazaj pridobljeni poslovni prostor, torej položaj podržavljenega premoženja. Zato je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da navedeno zemljišče ne more biti predmet denacionalizacije, ker ni bilo podržavljeno ampak pridobljeno na podlagi odplačnega pravnega posla. Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, da pravice tistih, ki so podržavljeno premoženje pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla, ureja določba 6. odstavka 42. člena ZDen. Tožnik je podržavljeno nepremičnino dobil nazaj, zato ne more v denacionalizacijskem postopku zahtevati še nepremičnine dane v zameno, pri čemer ni pomembno, ali za vrnitev zamenjane nepremičnine obstoje ovire ali teh ni. Ni se možno strinjati s tožbenim ugovorom o obveznosti tožene stranke glede pritegnitve "dejanskega zavezanca" oziroma zavezanca za nadomestno premoženje v postopek, saj je v danem primeru zavezanec prav in izključno tožnik, in nihče drug, ki iz istega razloga ne more uspešno prerekati svoje pasivne legitimacije. Temeljni pogoj za morebitni sporazum glede nadomestnega zemljišča je namreč, da obstaja zavezanec za takšno vračanje (51. člen ZDen), tega pa v konkretnem primeru ni. Gre torej za posebno situacijo iz 6. odstavka 42. člena ZDen, zato tožnik nima prav, ko se sklicuje na 51. člen ZDen, saj prav to zakonito določilo v 3. in 4. odstavku določa, da je zavezanec za odškodnino v obveznicah ali delnicah prav tožnik. Ker gre za posebno ureditev, tudi splošni predpisi o odškodninah v danem primeru ne prihajajo v poštev. Tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje po presoji sodišča torej ni imela zakonite podlage za drugačno odločitev. Tožbeni ugovori sodišču zato ne vzbujajo dvoma o pravilnosti izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).