Jedro

Stranki sta se dogovorili za dokaj neobičajen način poslovanja, pri katerem tožena stranka od tožnice ni zahtevala, kdaj mora delati, tožnica pa je sama večkrat brez dogovora prekoračila delovni čas. Tožnica glede na navedeno plačila ur, ki presegajo zakonske maksimume glede dela preko polnega delovnega časa, ne more zahtevati.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep in sodbo, s katerima je odločilo, da se ugotovi, da je tožnica tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo plač za mesece junij, avgust, september, oktober, november in december 2006 ter januar in februar 2007, na plačilo stroškov v zvezi z delom za mesece september, november in december 2006 ter januar in februar 2007 in na plačilo nadurnega dela v znesku 1.927,80 EUR umaknila in je zato postopek v tem delu ustavilo (sklep). V nadaljevanju je sodišče izdalo sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati neto plačo skupaj z dodatki in sicer za posamezne mesece in sicer za julij 2008 v znesku 662,72 EUR, za mesec avgust 2008 v znesku 646,40 EUR, za mesec september 2008 v znesku 658,65 EUR, za mesec oktober 2008 v znesku 658,65 EUR ter za mesec november 2008 v znesku 646,41 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (I./1. točka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici za mesece, za katere ji ni izročila plačilnih list obračunati plačo v bruto zneskih in sicer za mesec marec 2007 v višini 511,60 EUR, za mesec april 2008 v višini 570,00 EUR, za mesec maj 2008 v višini 570,00 EUR, za mesec junij 2008 v višini 570,00 EUR in za mesec december 2008 v višini 591,17 EUR in od bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (I./2. točka). Prav tako je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške v zvezi z delom in sicer za mesece marec 2007 v znesku 162,99 EUR, za mesec april 2008 v znesku 165,84 EUR, za mesec maj 2008 v znesku 165,84 EUR, za mesec junij 2008 v znesku 165,84 EUR ter za mesec december 2008 v znesku 172,59 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (I./3. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna obračunati regres za letni dopust v bruto zneskih, od tega odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske in sicer za leto 2006 302,53,00 EUR za leto 2007 618,00 EUR, za leto 2008 v znesku 700,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji obrestni del zahtevka regresa za letni dopust za leto 2006 je sodišče zavrnilo (I./4. točka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova dela preko polnega delovnega časa obračunati 1.285,20 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2009 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek iz naslova nadurnega dela za znesek 4.192,02 EUR je sodišče zavrnilo (I./5. točka). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tožbene zahtevke tožnice za plačilo neto plač skupaj z dodatki za mesec april 2007 v znesku 779,33 EUR, za mesec junij 2007 v znesku 863,01 EUR, za mesec september 2007 v znesku 553,04 EUR, za mesec oktober 2007 v znesku 564,10 EUR, za mesec november 2007 v znesku 558,56 EUR in za mesec januar 2008 v znesku 591,63 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevke za plačilo plač za mesece, ko ji tožena stranka ni izročila plačilnih list in sicer za mesec december 2007 od bruto zneska 539,88 EUR, za mesec februar 2008 od bruto zneska 570,00 EUR. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo stroškov v zvezi z delom za mesec december 2007 v znesku 165,84 EUR ter za mesec februar 2008 v znesku 165,84 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (II. točka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 20,99 EUR, v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa in sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (III. točka).

Tožnica vlaga pritožbo v celotnem zavrnilnem delu in posledično glede napačne odločitve o stroških postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Predlaga, da ji tožena stranka povrne tudi vse stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno, da so tožnici bili izplačani zneski, ker je podpisala prejem plačilnih list, pri čemer je sodišče navedlo, da dvomi, da bi se tožnica pod izplačilno listo sicer podpisala, če ne bi bilo to res. Tožena stranka je navajala, da je tožnica vse prejemke prejemala v gotovini in to na podlagi njenih obračunov ur in sicer po koncu vsakega meseca. Navedla je še, da je tožnica prejemala plačilne liste kasneje, ko so bili plačani prispevki za posamezne mesece. J.G. kot zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da tožnici potrdila o izročenem denarju ni dajal v podpis. Tožnica pa je izrecno zanikala, da bi zahtevane prejemke iz delovnega razmerja kakorkoli prejela. Tudi priča D.L. je opozorjen na dolžnost govoriti resnico izpovedal, da tožnica plačo od delodajalca ni prejemala, sam pa je vse sporno obdobje njen življenjski partner. Podpisi na plačilnih listih pomenijo le podpis, da je prejela plačilne liste. Sodišče bi moralo dejansko stanje ugotavljati na podlagi načela trditvenega in dokaznega bremena. Tožnica se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da ni verjetno, da bi tožnica toliko časa vztrajala v delovnem razmerju, če tožena stranka ničesar ne bi plačala za njeno delo, ne glede na njune medsebojne dogovore glede prevzema lokala. Sodišče se očitno ni dovolj poglobilo v razmerje med strankama. Sodišče je tožnici priznalo delno izplačilo nadur, pri čemer pa je neupravičeno zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz naslova nadurnega dela za znesek 4.192,02 EUR in tako dejansko stanje v tem delu nepopolno in nepravilno ugotovilo. Tožnica je navajala, da je delala vsak dan od 14.00 ure do 1.00 ure ponoči, to je 11 ur dnevno vsak dan v tednu, bila je edina zaposlena natakarica. Obrazložila je višino vseh nadur in končni znesek. Delala je tudi ponoči, nedeljah in praznikih, dejstva, ki jih stranka ne zanika, pa se štejejo za priznana. Tožena stranka je sicer navajala, da tožnici nadurnega dela ni naložila, vendar je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnica obračunala toliko nadur, kolikor jih je navedla v svojem obračunu. Zastopnik tožene stranke J.G. je zaslišan izpovedal, da se ni nikoli vtikal v to, kako je lokal odprt, izpovedal je celo, da je bil verjetno res tako odprt, kot je izpovedala tožnica. Tožnica res ni predložila natančne pisne evidence koliko ur je v spornem obdobju delala, vendar je količino nadur dovolj natančno obrazložila v svojih navedbah. Sodišče je tožnici priznalo zgolj 340 nadur in znesek le v višini 1.285,20 EUR. Ob tem je tudi neupravičen očitek tožnici, da je brez vsakršnega pojasnila znižala svoj zahtevek iz naslova plačila za opravljanje nadure na znesek 5.477,22 EUR. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnica podaja tudi odgovor na pritožbo tožene stranke in v celoti prereka njene pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne. Navaja, da je imela tožena stranka le koristi od tožnice zaradi njenega prizadevanja in vodenja lokala. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pri čemer skoraj dve leti ni storila ničesar. Ni res, da je tožnica prevzela lokal od A.K., temveč ga je prevzela tožena stranka, ki je bila tudi prejemnica vsega izkupička od poslovanja lokala. Ni res, da je tožnica odločala o obratovalnem času samoiniciativno, temveč jo je za to očitno pooblastila oziroma ji to prepustil v odločanje delodajalec. Napis na koledarjih M. predstavlja zgolj reklamo za lokal M.. Ne drži, da bi med pravdnima strankama obstajal kakršenkoli drugačen dogovor glede izplačila plače tožnici. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da nima nobene evidence o tem, koliko je tožnici dejansko plačal. Ni utemeljen očitek tožene stranke, da bi sodišče moralo presojati delo D.L. v svojem podjetju. D.L. je izpovedal, da je odplačeval vse obveznosti svoje partnerice tožnice. Ni pravilen zaključek tožene stranke, da glede na to, da se tožnica ni predložila zoper odločbo o dohodnini, je jasno, da je tožnica zneske navedene v odločbah o dohodnini prejela. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka podaja pravočasno pritožbo v delu, s katerim je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve postopka in napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremeni in tožbeni zahtevek tožnice zavrne oziroma zadevo razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, pri čemer pa je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje o obratovanju lokala in o plačilih za delo tožnice in v posledici tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi moralo vse navedbe tožnice kritično presoditi predvsem glede na predložene listinske dokaze, saj tožnica ne govori resnice, kar se je večkrat izkazalo že v teku sodnega postopka. Tožnica je navajala neresnične podatke že v predlogu za oprostitev sodnih taks. Tožnica je poslovala, kot da je bil lokal M. njen, na to kaže več nespornih dejstev: tožnica je prevzela lokal od A.K., odločala o obratovalnem času, nabavljala pijačo za lokal, najemala delovno silo in organizirala prireditev in najela ansambel, brez dovoljenja je postavila v lokal igralna avtomata, dala tiskati koledarje s svojim imenom in partnerjevo firmo. To so izpovedali tožnica, zastopnik tožene stranke, predvsem pa je to razvidno iz listin. Sodba glede dela drugih oseb v lokalu in njihovega plačila s strani tožnice nima razlogov, J.G. je izpovedal, da je tožnici plačeval delo glede na njen obračun ur, plačilne liste so bile izdane, ko so bili plačani prispevki za socialno zavarovanje tožnice. Sodišče bi moralo upoštevati vse prejemke tožnice v zvezi s poslovanjem lokala (igralni avtomati, prireditve, itd.). Tožnica je imela velik interes za čim večji zaslužek v lokalu in je bila udeležena na tem zaslužku, prav tako ni logično, da bi njen partner D.L. vzdrževal tožnico, plačeval vse stroške za stanovanje, obroke leasinga za njen avto, obroke kredita in zastonj skupaj s svojo mamo delal v lokalu oziroma za lokal. Sodišče bi moralo ugotoviti materialno resnico, to je dejanski potek poslovanja v lokalu. Sodišče bi moralo ugotoviti, da se je drastično zmanjšal promet v lokalu, zaslužka od prodaje kave v zadnjih mesecih v blagajniških prejemkih ni, ni zaslužka od igralnih avtomatov. Kritično bi se moralo presojati tudi izjavo D.L., da če bi imel v svojem podjetju res toliko dela kot je trdil, potem ne bi mogel delati za tožnico. Tožnica je imela najet kredit, ki ga je morala izplačevati. Sodišče je tožnici priznalo plačilo za 170 ur nadurnega dela letno, obenem pa navedlo, da delodajalec tožnici dela ni odrejal, ampak si ga je organizirala predvsem samostojno. Tožnica je prejela odločbe o dohodnini, ki so postale dokončne in pravnomočne. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožbi tožnice in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o določilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča, ki je jasna in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo in so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih pomembnih za odločitev.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice, zakonitega zastopnika tožene stranke J.G. ter prič D.L. in A.K., delno ugodilo tožbenim zahtevkom, ki jih je tožnica vtoževala iz naslova plač, nadur ter regresov za letni dopust. Sodišče je pri tem ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2006, ki je bila sicer sklenjena za nedoločen čas ter za delovno mesto z nazivom pomočnik natakarja, točaj, razvrščenim v III. tarifni in plačilni razred, kot to določa 2. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2006. Sodišče prve stopnje je pri tem delno poklonilo vero tako tožnici kot toženi stranki, pri čemer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta stranki medsebojno sodelovali na neobičajen način, tako da je tožnica sama organizirala delo v gostinskem obratu, prinesla vanj avtomat za kavo in igralna avtomata, najemala ansambel in poslovala izven dovoljenega obratovalnega časa, tožena stranka pa je za določena obdobja tožnici vročala plačilne liste in plačevala davke in prispevke iz naslova socialnega zavarovanja, za določeno obdobje ji ni predložila niti plačilnih list in ne plačala plače, prav tako pa ji ni izplačevala regresov za letni dopust. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo regrese za letni dopust, kajti 131. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007) določa, da delavcu pripada regres za letni dopust in sicer najmanj v višini minimalne plače, pri čemer ga je dolžan delavec izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta oziroma najkasneje do 1. novembra tekočega leta v primeru nelikvidnosti delodajalca. V primeru, če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico do sorazmernega dela regresa. Sodišče je tožnici prisodilo regres na podlagi 2. člena aneksa h Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 42/2008). V zvezi z izplačilom plač bruto ali neto, se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici določene zneske izplačala in sicer je sodišče utemeljeno štelo, da je tožena stranka tožnici izplačala na roke zneske, kjer je izkazano, da je podpisala plačilne liste za posamezen mesec, saj je tudi tožnica pojasnila, da so podpisi na plačilnih listah njeni. Za mesece, kjer tožena stranka ni predložila plačilnih list, pa je sodišče štelo, da ji tožena stranka zneska ni izplačala. Enako je sodišče štelo za izplačilo stroškov v zvezi z delom. Glede na to, da tako tožena stranka tožnici ni nalagala, naj opravlja delo, ter da tudi tožnica sama ni vodila posebne evidence koliko in kdaj je delala, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je tožnici priznalo iz naslova nadurnega dela znesek 1.285,20 EUR, kar predstavlja plačilo za 340 ur (po 170 ur za leto) za leti 2007 in 2008 po 3,78 EUR na uro in vključno s 30 % dodatkom po 55. členu Kolektivne pogodbe za gospodarstvo in turizem. 143. člen ZDR namreč določa, da nadurno delo lahko traja največ 8 ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto, pri čemer delovni dan lahko traja največ 10 ur. Poudariti je namreč, da sta stranki med seboj dogovorili dokaj neobičajen način poslovanja, pri čemer tožena stranka od tožnice ni zahtevala kdaj mora delati, tožnica pa je tudi sama večkrat brez dogovora z delodajalcem prekoračila obratovalni čas.

V zvezi s podanima pritožbama tako tožnice kot tožene stranke pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 8. člen ZPP določa, da sodišče odloči katera dejstva štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, pri čemer pa mora sodišče pojasniti, zakaj je sprejelo določeno dokazno oceno. Navedeno je sodišče prve stopnje jasno in logično obrazložilo, tako da pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo po izvedbi dokazov predlaganih s strani obeh pravdnih strank. Tožnica tako ne more zahtevati od delodajalca izplačilo ur, ki presegajo vse zakonske maksimume glede izplačila nadur. Prav tako ni mogoče slediti, da bi tožnica delala brez kakršnegakoli plačila vse od leta 2006 pa do prenehanja delovnega razmerja, ki ji je prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 31. 12. 2008, pri tem vodila brezplačno celoten lokal, v katerem pa naj bi delal tudi tožničin partner in celo njegova mati. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožene stranke, da je tožnici izplačala vse pripadajoče terjatve in to na roko, saj navedenega tožena stranka tudi ni dokazala. Ugotoviti je tudi, da je sodišče pravilno odločilo tudi glede na trditveno in dokazno breme v predmetni zadevi, kar sicer tudi navaja pritožba, pri čemer pa sodišče ne ugotavlja materialne resnice, pač pa zavezuje načelo materialnega procesnega vodstva določeno v 285. členu ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.