Jedro

Da za uporabljene avtorske stvaritve (glasbena dela) materialna avtorska pravica ne obstaja, je dolžan dokazati tisti, ki to zatrjuje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 42755/2010 z dne 31.3.2010 v prvem odstavku izreka vzdržan v veljavi za 191,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2007 dalje (I. točka izreka), v preostalem delu prvega odstavka in v celoti v tretjem odstavku (izvršilni stroški) pa razveljavljen in zahtevek zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 1.047,00 EUR (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožeča stranka. Izpodbija zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka (II. in III. točko izreka). Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja na nesporno dejstvo, da je tožena stranka v svojih poslovalnicah v juliju 2007 uporabljala glasbo. Opozarja, da bi tožena stranka zaradi sklicevanja na avtorsko nevarovano glasbo morala le-to konkretizirano in substancirano zatrjevati in dokazati. Ocenjuje, da tožena stranka niti trditvenega niti dokaznega bremena ni zmogla. Ocenjuje, da je dokazno breme na uporabniku, kljub temu, da gre za negativno dejstvo. Navedbe v vlogi z dne 18.10.2010 označuje za nekonkretizirane, saj ni opredeljeno, zakaj naj bi bila v priloženih seznamih navedena glasbena dela nezaščitena. V vlogi z dne 9.2.2011 so navedbe dopolnjene zgolj primeroma: navedeni so trije avtorji, v nadaljevanju pa se tožena stranka spet sklicuje na seznam. Sklicuje se na sodbo VSL Cpg 1449/2010 in navaja, da pomanjkljive trditvene podlage dokazi ne morejo nadomestiti. Pavšalne navedbe so nepreverljive. Meni, da je sodišče, ki se je lotilo ugotavljanja smrti avtorjev, kršilo razpravno načelo. Sklicuje se na sklep VS RS VIII Ips 427/2006 in po toženi stranki predložen dokaz »Seznam predvajane glasbe« označuje za nesubstanciran. Trdi, da je ta dokaz sodišče povzdignilo v krovni dokaz. Trdi, da sodišče ne more in ne sme ugotavljati dejstev, ki jih ni navajala nobena od strank. Zatrjuje, da tožena stranka ni trdila, da bi predvajala glasbo avtorjev, ki so mrtvi že več kot 70 let, ampak se je sklicevala zgolj na avtorsko nezaščiteno glasbo. Trditvene podlage ne more nadomestiti niti odpis z dne 1.1.2007, ki tudi napoveduje, da bo tožena stranka od 1.1.2007 dalje predvajala avtorsko nevarovano glasbo. Ugotavljanje nezatrjevanih dejstev označuje za bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. čl. ZPP in 8. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP. Opozarja, da je Seznam predvajane glasbe sestavljen v tujem jeziku. Meni, da se sodba ne da preizkusiti, ker je pavšalno obrazložena. Graja zaključek, da so vsi avtorji iz seznama pokojni že več kot 70 let in se sklicuje na avtorja R., ki je še vedno živ. Trdi, da klasična glasba sama po sebi ne predstavlja izjeme po ZASP in torej njena uporaba ne omogoča zaključka o uporabi nevarovane glasbe. Klasična glasba je zvrst glasbe, ki je avtorsko varovana tako kot druge zvrsti, dokler niso izkazani pogoji iz 59. čl. Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Dokazno breme pa je na toženi stranki. Meni, da tožena stranka ni dokazala, da se je klasična glasba igrala po originalnih partiturah. Vsaka priredba je avtorsko zaščitena. Graja dokazno oceno, katere zaključek je, da je tožena stranka v svojih poslovalnicah (z izjemo nekaj manjših poslovalnic) predvajala avtorsko nevarovano klasično glasbo. Ugotovitev o uvedbi sistema internega radia ne dopušča zaključka, da se je predvajala avtorsko nevarovana glasba. Nevarovanost konkretno predvajane glasbe je potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej, s pomočjo zakonsko določenih izjem od splošne, generalne varovanosti vse predvajane glasbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam in zaključkom prvostopenjskega sodišča. Trdi, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev in dokazov; njene trditve označuje za pavšalne - tožena stranka se jim je zgolj prilagodila. Meni, da se uporaba avtorsko varovane glasbe v prostorih, v katerih v spornem obdobju kontrola ni bila opravljena, ne more domnevati. Sklicuje se na sodbo VSL II Cp 3092/2011 in meni, da bi tožeča stranka morala dokazati, da je bila predvajana glasba avtorsko varovana, pa niti z listinami niti s pričami tega ni dokazala. Omenjanje originalnih partitur označuje za pritožbeno novoto. Navaja, da trditvi o splošno znanem dejstvu, da so avtorji predvajane glasbe mrtvi več kot 70 let, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala. Meni, da je seznam predvajane glasbe preverljiv, kljub temu, da so računalniški ukazi v tujem jeziku. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Avtorsko varovane so vse stvaritve, razen tistih, ko so navedene v 9. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), torej tudi glasbena dela znanih avtorjev. Ker tožena stranka zatrjuje, da je uporabljala glasbena dela, ki jih ZASP opredeljuje kot avtorske stvaritve, tožeči stranki dejstva, da je tožena stranka uporabljala avtorske stvaritve, ni treba dokazovati (1. odstavek 214. čl. ZPP). Avtorska pravica je varovana z ZASP. Njeno varstvo je povzdignjeno celo na ustavno raven – avtorjem je zagotovljeno v okviru 60. čl Ustave RS. Avtorska pravica vključuje tudi materialna upravičenja (materialna avtorska pravica – 15. in 21. čl. ZASP). V okviru omejitev avtorske pravice ZASP navaja vsebinske omejitve (46. – 57. čl.), pa tudi časovne omejitve (58. – 67. čl.). Uporaba avtorskega dela brez plačila nadomestila za uporabo je z ZASP predvidena izjema od pravice, da se v primeru uporabe avtorskega dela uveljavi materialna pravica. Tožena stranka se pri zavračanju zahtevka sklicuje na časovno omejitev avtorske pravice. Odsotnost materialne avtorske pravice utemeljuje s tem, da je od smrti avtorjev, katerih glasbena dela je predvajala, preteklo več kot 70 let; sklicuje se na 59. čl. ZASP. Ker zatrjuje, da je materialna avtorska pravica na uporabljenih delih prenehala, je dolžna to dokazati; z 212. čl. ZPP je vsaki od strank naložena dolžnost predlagati dokaze za svoje trditve. Ker izjemo od pravila, da avtorska pravica vključuje premoženjske pravice, zatrjuje tožena stranka, je na njej breme dokazovanja, da za uporabljena avtorska dela materialna avtorska pravica ne obstaja.

6. Za táko razporeditev dokaznega bremena govori tudi uporabnikova dolžnost obveščanja o uporabi varovanih avtorskih del. Ta uporabnikova dolžnost, predpisana v 4. odstavku 159. čl. ZASP, zagotavlja prijavo (odkrivanje) uporabljenih vsebin; uporabnika zavezuje, da zbere in v primeru varovanosti del posreduje toliko podatkov o uporabljenih delih, da tožeča stranka od uporabnika lahko uveljavi plačilo. Podatke, ki omogočajo uveljavitev materialne avtorske pravice, je dolžan evidentirati uporabnik; z določenimi pravno pomembnimi dejstvi v zvezi z uporabljenimi glasbenimi deli razpolaga zgolj uporabnik. Od uporabnika se torej zahteva, da sodeluje pri uresničevanju avtorske pravice; da uveljavitev avtorske pravice omogoči. Če uporabnik svoje obveznosti ne izpolni, stori prekršek (2. točka 1. odstavka 185. čl. ZASP). Zaradi narave razmerja je nujna uporabnikova aktivna vloga: evidentiranje uporabljenih del in drugih okoliščin v zvezi z njihovo uporabo. V sodnem postopku, katerega predmet je uveljavljanje materialne avtorske pravice, pa navedeno zakonsko določilo dodatno utemeljuje pravilnost stališča, da je dokazno breme glede uporabljenih avtorskih stvaritev in njihovih lastnosti na uporabniku – toženi stranki.

7. Sodišče prve stopnje je dokazno breme pravilno opredelilo, vendar se je zadovoljilo z izkazanostjo dejstva, da se je tožena stranka odločila uporabljati glasbo avtorjev, od katerih smrti je preteklo več kot 70 let in izvedla temu primerne korake. Izkazanost sklepa (odločitve) in navodila o predvajanju posebne (izbrane) glasbe še ne pomeni, da je bila zgolj ta glasba tudi uporabljena. Nasprotno! Dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, potrjujejo, da se navodilo o predvajanju posebne (izbrane) glasbe ni dosledno izvajalo. Predvajanje glasbe iz enega centra je bilo potrditvah tožene stranke zagotovljeno zgolj v večjih trgovskih centrih, ki jih tožena stranka konkretno ne opredeljuje. Glasba je bila predvajana v številnih poslovalnicah, ki imajo na razpolago tehnične pripomočke za predvajanje radijskih in televizijskih sporedov. V vlogi z dne 27.10.2010 (list. št. 46) tožena stranka sicer zatrjuje, da je opravila več kontrol o uporabi glasbe, dokazovala pa tega dejstva drugače kot s pričo J. S. ni. S. sistematične kontrole po za to določenem organu ni potrdil; potrdil pa je nepravilnosti pri izvajanju navodila (list. št. 204). Te okoliščine govorijo za to, da bi bila tožena stranka dolžna tudi sama preverjati, kako se njen sklep izvršuje.

8. Ni mogoče slediti razlogovanju sodišča prve stopnje, da je zaradi dokazanosti dejstva, da je tožena stranka sprejela sklep o uporabi glasbe avtorjev, od smrti katerih je preteklo več kot 70 let in dala navodila za uporabo teh glasbenih del, procesno dokazno breme prešlo na tožečo stranko. Materialno dokazno breme od tožene stranke terja bistveno večjo aktivnost, kot jo je izkazala. S tem, da je sprejela sklep o predvajanju glasbe avtorjev, od katerih smrti je preteklo več kot 70 let in poslovalnicam na nosilcih zvoka predložila to glasbo, ni izkazala, da je predvajala zgolj to glasbo in da materialna avtorska pravica na uporabljenih delih ne obstaja. Zgolj z izkazanim prizadevanjem za uporabo izključno izbranih del tožena stranka dokaznemu bremenu ni zadostila. Iz izpovedi prič (kontrolorjev tožeče stranke in pri toženi stranki zaposlenega J. S.) in zapisnikov, ki jih je predložila tožeča stranka, je razvidno, da se je po 1.1.2007 v nekaterih od poslovnih prostorov predvajala glasba avtorjev, od smrti katerih ni preteklo 70 let. S prvostopenjskim stališčem, da je z izkazanim prizadevanjem za uporabo izbranih del (glasbe, glede katere materialne avtorske pravice ne obstajajo) tožena stranka zadostila dokaznemu bremenu in je procesno dokazno breme prešlo na tožečo stranko, ni mogoče soglašati. S tem stališčem je materialno dokazno breme neutemeljeno prevaljeno na tožečo stranko. Odločilno pravno dejstvo, na katerega materialno pravo veže pravno posledico – da je tožena stranka predvajala glasbo, glede katere materialne avtorske pravice ne obstajajo – je na toženi stranki.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da zapisniki tožeče stranke, ki izvirajo iz obdobja pred 1.1.2007, ne izkazujejo kakšna glasba se je uporabljala v obravnavanem obdobju (julij 2007). S 1.1.2007 je tožena stranka spremenila režim oskrbe svojih poslovnih prostorov z glasbo, zato pred tem datumom opravljene kontrole oz. zapisniki ne izražajo s 1.1.2007 spremenjenega dejanskega stanja. Zapisniki tožene stranki, ki izvirajo iz obdobja po 1.1.2007, pa izkazujejo pravno relevantna dejstva, saj tožena stranka ne zatrjuje, da bi bil v juliju 2007 režim uporabe glasbe drugačen kot v drugih obdobjih po 1.1.2007. Zapisniki iz tega obdobja (obdobja po 1.1.2007) vzbujajo dvom v pravilnost trditve tožene stranke, da je predvajala izključno glasbo, glede katere materialna avtorska pravica zaradi poteka časa ne obstaja več. Sodišče prve stopnje tem dokazom neutemeljeno ni dalo teže. Zapisniki tožeče stranke iz obdobja po 1.1.2007 torej imajo dokazno vrednost, saj dokazujejo, kako se je po 1.1.2007 izvajalo navodilo tožene stranke. Tudi ti zapisniki torej dokazujejo isto dejstvo kot iz julija 2007 izvirajoči zapisniki, ki jih prvostopenjsko sodišče navaja na sedmi in osmi strani sodbe ter šteje za odločilen dokaz. Tožeča stranka je pri uveljavljanju plačila vsekakor dolžna ravnati skrbno, ni pa mogoče soglašati s prvostopenjskim stališčem, da skrbnost pri uveljavljanju avtorske pravice narekuje kontrolo vsak mesec v vsaki poslovalnici tožene stranke.

10. Mogoče je soglašati tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da so v predloženih seznamih predvajane glasbe navedena dela avtorjev, ki so umrli pred več kot 70 leti. Dejstvo, da so v seznamu navedeni avtorji umrli pred več kot 70 leti, sicer ni splošno znano dejstvo. Ker pa ga tožeča stranka ni prerekala, ga ni treba dokazovati. Tožeča stranka je namreč zanikala, da bi tožena stranka predvajala (izključno) glasbena dela iz tega seznama, ni pa nasprotovala trditvi, da so na seznamu dela avtorjev, od katerih smrti je preteklo več kot 70 let. Le v primeru, da bi tožeča stranka nasprotovala trditvi o nevarovanosti v seznamu vsebovanih del, bi bila tožena stranka dolžna navesti datum smrti avtorja in toliko podatkov o avtorju, da bi jih bilo v primeru spornosti avtorstva ali časa avtorjeve smrti mogoče preveriti V pritožbenem postopku podana trditev, da je avtor R. še živ, je zato nedovoljena pritožbena novota (1. odstavek 337. čl. ZPP).

11. Seznami predvajanih del (dokazi B4 do B6) so razumljivi, kljub temu, da vsebujejo besede v tujem jeziku: spot started, song started, spot ended, song ended. Dejstvo, da listine niso prevedene, je v nasprotju s 102. čl. ZPP, kar pa na odločitev ni vplivalo; relativna bistvena kršitev postopka zato ni podana (1. odstavek 339. čl. ZPP). V teku postopka pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka na potrebnost prevoda teh listin ni opozorila.

12. Površine poslovnih prostorov je tožeča stranka posredovala z vlogo z dne 23.5.2012. Ker tožena stranka površinam posameznih prostorov ni oporekala, je nepravilen zaključek, da so le te sporne in da tožeča stranka ni dokazala podatkov o površinah poslovnih prostorov (9. stran izpodbijane sodbe). Dejstva, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala glasbo, tožena stranka ni zanikala. Neprerekanih dejstev ni treba dokazovati. Kolikor je tožena stranka bodisi trditve o obsegu poslovnih prostorov, bodisi trditve o uporabi glasbe konkretno prerekala, pa je treba seveda to upoštevati. Izrecno je zatrdila: da nikoli ni imela poslovalnice M. D. in da je bil M. PE K zaprt 18.10.2006 (list. št. 52); da poslovni prostor M. B. – hodniki ne obstaja (list. št. 138); da poslovalnica PE P ne obstaja (list št. 52).

13. Prvostopenjska ugotovitev, da iz zapisnikov tožeče stranke ni mogoče razbrati, da bi se uporabljala zgolj glasba avtorjev, od katerih smrti je preteklo 70 let, potrjuje utemeljenost zahtevka po temelju. Enako velja glede izpovedi kontrolorjev, ki po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča niso mogli zanesljivo potrditi, v kateri od poslovalnic se je v juliju 2007 predvajala glasba, glede katere materialna avtorska pravica obstaja. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča izpovedi prič ne izključujejo, da se je v juliju 2007 v poslovnih prostorih tožene stranke predvajala tudi glasba avtorjev, od katerih smrti še ni preteklo 70 let. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tudi iz izpovedi J. S. razvidno, da je do kršitve navodil, torej uporabe druge glasbe – različne od po toženi stranki predpisane – prihajalo.

14. Zaradi nepravilne uporabe pravila o dokaznem bremenu je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku zgolj za poslovalnice, glede katerih priče, avdio video posnetki ali zapisniki tožeče stranke potrjujejo uporabo glasbe iz radijskih in TV sprejemnikov oz. uporabo sodobne glasbe v juliju 2007: SP P. in SP V., S. in T.T.(C.), K. bar, PE S. N, H.d. Č.in SP G. t. N. V ponovljenem postopku je dolžno preveriti tudi utemeljenost ostalega dela zahtevka, upoštevajoč, da je dokazno breme predvajanja glasbe, glede katere materialna avtorska pravica ne obstaja, na toženi stranki. Zahtevek je po temelju utemeljen tudi glede poslovalnic, v katerih se je predvajala glasba, tožena stranka pa ni izkazala, da je ta glasba stvaritev avtorjev, ki so umrli pred več kot 70 leti. Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (1) dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je odločitev v izpodbijanem delu razveljavljena (355. čl. ZPP).

15. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo na podlagi uspeha strank v postopku (3. odstavek 165. čl. ZPP).

(1) Pravila o dokaznem bremenu je zaradi ozke povezanosti materialnega prava in pravila o dokaznem bremenu treba obravnavati kot materialnopravna. (Komentar J. Zobca v Pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, stran 388)