Jedro

Oškodovanci, ki zahtevajo vsak svojo odškodnino za nepremoženjsko škodo, so navadni sosporniki.

Podlaga za plačilo takse posameznega navadnega sosopornika je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša nanj.

Izrek

I. Ugovoru se delno ugodi in se plačilni nalog za drugega tožnika spremeni tako, da se mu znesek sodne takse za predlog za dopustitev revizije zniža na 70,00 EUR. Sicer se ugovor zavrne.

II. Sestavni del tega sklepa je nov plačilni nalog.

Obrazložitev

1. Tožniki so zahtevali plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi imisij, ki jih je povzročal železniški promet po progi, ob kateri živijo. Sodišče prve stopnje jim je prisodilo 5.360,00 EUR, in sicer drugemu tožniku 500,00 EUR, vsakemu preostalemu tožniku pa 1.620,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2008 dalje do plačila, presežek tožbenih zahtevkov pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za postavitev sekundarne zaščitne ograje in odločilo še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je prisojene zneske odškodnin znižalo, in sicer drugemu tožniku na 400,00 EUR, vsakemu preostalemu tožniku pa na 1.300,00 EUR, delno pa je znižalo tudi znesek pravdnih stroškov, ki jih mora toženka povrniti tožnikom. Sicer je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnikov zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča so tožniki 28. 1. 2015 vložili predlog za dopustitev revizije, revizijsko sodišče pa je s plačilnimi nalogi z dne 2. 2. 2015 predlagatelje pozvalo k plačilu sodne takse (v višini 80,00 EUR za drugega tožnika oziroma 70,00 EUR za vsakega izmed preostalih tožnikov). Tožniki so 12. 2. 2015 predlagali oprostitev plačila sodnih taks, njihov predlog pa je bilo pravnomočno zavrnjen. Tožniki so z isto vlogo tudi ugovarjali plačilnim nalogom. Menili so, da so enotni sosporniki, zaradi česar sodna taksa ne bi smela biti odmerjena glede na samostojni zahtevek vsakega tožnika posebej, temveč kumulativno od vseh zahtevkov oziroma vsote njihovih še spornih delov. Takšna taksa (141,00 EUR oziroma 157,00 EUR) bi bila nižja od vsote taks, ki so bile odmerjene vsakemu tožniku posebej (290,00 EUR).

4. Ugovor je delno utemeljen.

5. Tožniki zmotno menijo, da so enotni sosporniki, saj tako zakon kot narava pravnega razmerja ne terjata, da se spor reši enako za vse (196. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Oškodovanci, ki zahtevajo vsak svojo odškodnino za nepremoženjsko škodo, so navadni sosporniki (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Podlaga za plačilo takse posameznega sospornika je zato vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša nanj (peti odstavek 18. člena Zakona o sodnih taksah – v nadaljevanju ZST-1 in drugi odstavek 42. člena ZPP), in ne sorazmerni del vsote vrednosti vseh še spornih delov tožbenih zahtevkov. Revizijsko sodišče pa je ugotovilo, da je bila ta vrednost za drugega tožnika napačno upoštevana v višini celotnega zavrnilnega dela izpodbijane sodbe, ki se nanaša nanj (4.100,00 EUR), saj ga je izpodbijal le delno. Iz predloga za dopustitev revizije namreč izhaja, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za vsakega tožnika znaša 3.200,00 EUR. Taksna obveznost vsakega izmed njih zato znaša 70,00 EUR, kar pomeni, da je bila drugemu tožniku odmerjena zmotno (80,00 EUR), preostalim tožnikom pa pravilno (70,00 EUR).

6. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče izpodbijani plačilni nalog za plačilo sodne takse za predlog za dopustitev revizije spremenilo tako, da je za drugega tožnika določilo nižjo višino dolgovane sodne takse (70,00 EUR) in mu hkrati izdalo tudi nov plačilni nalog (tretji odstavek 34a. člena ZST-1). O predlogu tožnikov za dopustitev revizije bo Vrhovno sodišče odločalo, ko bo sodna taksa po (novem) plačilnem nalogu plačana ali pa bo potekel rok za njeno plačilo.